VIII

Odkar je oče Šimen prestregel Lucijo, da se ni šla ponižat k sinovoma, se je vsa spremenila. Ko sta se vozila domov, je sprva vsa trepetala in se bala. Počasi se je umirila in vdano čakala, naj se zgodi kar koli. Prepričana je bila, da je oče Šimen neznansko užaljen, in z nekakšnim trpkim mirom je čakala njegove besede. Šimen je še vedno molčal, ko sta šla po klancu proti Podlogu. Ko se je zasvetila hiša izza drevja, je mehko poprosil, da se je Lucija zavzela: "Postojva in duškajva!" Ozrl se je nazaj v dolino na pot, ki sta jo pravkar prevozila. Potem je izpregovoril toplo in prisrčno, kakor ga Lucija pri najboljši volji še ni slišala:

"Ljubka moja! Vidiš tamle Podlog. Naš je: moj in tvoj in nas vseh, kakor si ti naša, Lucija. Ali ne vidiš, da te imamo radi? Zato te prosim za pet ran božjih, nikoli se ne ponižuj tam, kjer se ne smeš. Če bo na Podlogu le za vinar krivice, jo bom popravljal jaz. In če jo boš ti komu storila, potem le prosi. Dokler si pa nedolžna, nikar. Ali boš tako, Lucija?"

"Bom," je pritrdila snaha.

Podlogar ji je stisnil roko in vsa zamišljena sta šla proti domu. In od tedaj je bilo, kakor da je umrl celo spomin na oba ubegla, dasi je skrivoma vrtal v vseh srcih.

Jaro žito je že visoko zelenelo, krompir so osuli, a razen nekaj dninaric niso na Podlogu najeli nikogar. Stari se ni zastonj hvalil, da je še za dva. Lucija res ni mnogo hodila na polje, toda vse delo doma in v hlevu je bilo njeno. Božnarica je prihajala, če je le utegnila, skrivaj pomagat. S skrbjo je ogledovala Lucijo.

"Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj teh težkih škafov, ne preženi se. Kar koj je lahko nesreča."

Lucija se je smehljala materi. A mati ni prezrla tajne grenkosti, ki je sijala skozi ta smeh.

"Tako sem trdna kot le kaj, mati. Ne skrbite! Ali ne vidiite, kako oba garata; mar naj jaz posedam? Sicer pa to delo krog hiše -- kaj pa je to?"

"Za zdravo ga je preveč. Za tako, kot si ti, pa dvakrat preveč."

"Pri nas ni kajža," je ljubeznivo podražila Lucija mater in se spet nasmehnila. "Pri kajži mimogrede pobrnjate svoje male opravke; na gruntu gre vse z vihro; vsak trenutek moramo ujeti."

"Le lovi ga, toda zdravje je nad vse. Nisi sama na sebi in skrb ti je za dva."

Božnarica je bila skoraj užaljena in v resnih skrbeh se je vračala domov.

Po vsakem takem pogovoru se je Lucija zamislila vase. Prikrila je materi, kolikokrat kar omahne med večnim delom in se za časek nasloni na posteljo. Noge so ji bile težke, roke so se ji trudne povesile. Ali kaj, ko se je oglasilo iz hleva in je klicala živina, ali je udarila ura ter jo gnala z malico na polje. Pa se je vrnila s košem zelenjave, ki jo je grede natrgala za prašiče, in je bilo že treba spet vode in rezanice in večerje. Mimogrede je počila na tnali, na stopnicah, kjer koli, in se tiho veselila skrivnosti, ki ji je živela pod srcem. Toda kratki so bili taki hipi in je zopet vstala in se napregla v delo.

Božnarica je doma godrnjala pred možem:

"Oh, ti dedci! Prav nič ne umejo. Kaj bi bilo za Podlogarja, če bi najel deklo, vsaj za take čase. Pa nič ne vidi in ne spreume. Kar nadenj bi šla!"

"Ne vtikaj se vmes. Pusti jih, lepo te prosim."

"Ne vtikaj se! Vsi dedci ste enaki. Nič ne veste, kaka reva je ženska. In če bo nesreča, bodo vsi režali vame: Božnarica jo ima na vesti; zakaj ji je mati?"

"Bo že Bog tako naredil, da bo prav. Preveč se bojiš."

"Seveda; ko uboge ženske s takim težkim delom pogubljate moški, pa se izgovarjate, da Bog naredi."

Božnarica je bila zares jezna in je grozila, da pojde nad Podlogarja. Šla pa vendar ni.

***

O sv. Vidi se noč in dan vidi kmetu, ko zapoje klepanje in se zabliskajo kose.

Šimen ln Gašper sta še pred sv. Vidom podrla vso travo okrog hiše in po vrtovih kar sama. Za senožeti je pa najel, dasi ni bilo tujega kosca pri hiši že nekaj let. Ob tem času je šlo vse v svitek na Podlogu. Šimen je toliko poskrbel, da Lucija ni hodila z malico v oddaljene senožeti. Prinašala jo je Štefa. Seveda je bila zato za Lucijo tem večja kuha in še več dela v hlevu, ko jih je vse z Marušo vred noč dala in noč vzela od hiše.

Prav na sv. Vida dan je pritekla Štefa po malico. Jerbašček je bil pripravljen v veži na stolu, pisan prt je ležal poleg njega in na njem žlice. Lucije pa ni bilo nikjer. Štefa je skočila v hlev; tudi tam je ni bilo. Stekla je okrog hiše in zaklicala. Na voglu, pod oknom Lucijine spalnice, je začula bridke vzdihe in stok. Štefa je stekla v sobico. Lucija je ležala na postelji in se vila v krčih. Štefa je gledala z izbuljenimi očmi, nato je zajokala.

"Teci, Štefa, teci, kar moreš, po Gašperja in še po teto in po Zaplaznikovo mater. Reci, da mi je grozno slabo. Teci, lepo te prosim."

Štefka ni nič pomislila na malico. Stekla je po bregu kar čez njive; ruta se ji je odvezala; ni je popravila, za vogel jo je nesla s seboj, da je vihrala po zraku. Vsa zasopla je kar padla med kosce: "Gašper! Oče! Lucija bo umrla!"

In nato je počenila na tla, vsa drhteča in omagana, ter začela ihteti.

Podlogar je vrgel vile iz rok. Gašper je prebledel.

"In po teto mi je velela in po Zaplaznikove," je spet šinila deklica kvišku in pokolcevaje med jokom opravljala Lucijino naročilo.

"Neža, po teto ti; Manica, ti pa k Zaplazniku! V dir!" je ukazoval Podlogar grabljicama, ki sta vrgli grablje na tla in stekli.

"Gašper," je zaklical oče in iskal sina. Toda Gašperja že ni bilo. Vrh senožeti je že izginil med leščevjem. Za njim jo je mahnil Podlogar, ki ni utegnil nikomur več kaj ukazati.

Ko je Gašper prihropel do hiše, je sunil škornje z nog in bos tipal v izbo. Rahlo je odprl duri, skozi katere je čul vzdihe Lucijine. Žena ga je tako milo pogledala, da se je mož zgrudil k postelji, in ko ni vedel drugega, je začel jokati. Lucija se ga je krčevito oklenila krog vratu in ga stiskala, da ga je bolelo.

"Ali je šla Štefa po žene?" je trudno vprašala Lucija.

"Seveda, seveda! Kar koj bodo tukaj. Lucija, kaj naj ti pomagam?"

"Nič; saj ne moreš. Pri meni bodi. Strah me je." In ga je spet objela.

Gašper je obklečal na tleh in trpel z ženo in bil pripravljen zadeti vse križe nase, da bi le bilo Luciji polajšano.

"Moli, Gašper, da nama ne umrje. Prezgodaj je."

"Saj molim, ves čas že."

In je res. Ne z ustnicami, toda njegovo srce je kričalo in klečalo pred božjim tronom za Lucijo in za Gašperčka, ki ga je tako trdno pričakoval.

Vtem je pridihtel(sic) do hiše oče Simen, ki je varno in z obrazom, prevzetim od skrbi, pogledal k Luciji. Lucija je spustila Gašperja iz objema, kot bi se sramovala.

"Kar vdano potrpi, Lucija, žene pridejo pri tej priči."

Lucija je z očmi pritrdila in premagala vzdihe. Šimen se je tiho umaknil in šel na dvorišče. Nemiren je hodil sem ter tja. Vzel je sekiro s tnala, jo pogledal po rezi in jo položil nazaj; v skladovnici drv je poravnal poleno, kamen, ki se je valjal pred durmi, je sunil z nogo h kraju. Venomer pa je pogledoval na levo, ali gre teta, in na desno, ali bi opazil Zaplaznico. In ko jo je zagledal, ji je stopil naproti in z rokami mahal ter vabil, naj se podviza. Zavpiti si ni upal.

Za Zaplaznico je prišla se teta, ki jo je spremljala Božnarica, vsa prepadla. Samo v mislih je trpela: saj sem ji pravila, da bo nesreča. Razodela tega teti ni.

Dolgo dolgo so se mudile žene. Oče in Gašper se nista ganila z dvorišča. Grabljicama, Neži in Manici, je oče naročil, kaj naj še postore ta dan in naj gredo večerjat kar domov. Jima bo že pri dnini pridodal.

Pretekle so ure in ure. Nikogar ni bilo, da bi bil skuhal večerjo, in nihče ni mislil nanjo. Gašper se je usedel na odrivač pod Lucijinim oknom in čakal in hrepenel. Vse se je treslo v njem. Večkrat je začel moliti. Toda ni spravil očenaša iz sebe. Zapletal in medel se je, da je nazadnje obupal in je molilo samo srce, ki je kljuvalo, da se je moralo slišati to trkanje do samih božjih nebes.

Na noč so prišle še nekatere matere. Skrivnostno so šepetale v kuhinji. Maruša je odvedla Štefo, ki je neprestano vsa plašna jokala, na izbo in ostala pri njej, dokler ni trudna deklica zaspala.

"Ali naj stopi kdo po pomoč k fari?" je zaskrbljen vprašal Podlogar žene.

"Ni treba. Če je božja volja, bo vse kar prav," ga je mirila teta in šla zopet k Luciji.

Krog polnoči je Gašper začul pod oknom tanek tanek glasek. Vrglo ga je kvišku, snel je klobuk in s strahom pogledal proti zvezdam. Tedaj je prišla Zaplaznica iz hiše in stopila na podič pred duri.

"Kje si, Gašper?" je poklicala polglasno.

Gašper je planil k njej.

"Ga že imaš -- sina. Krstili ga bomo. Slaboten se nam zdi. Kako mu porečemo?"

"Gašperček," je veselo šepetal mož, ves omamljen, in taval za Zaplaznico do vrat, da bi ga vsaj z enim očesom ugledal...

***

Čeprav je Gašperčkovo življenje viselo na tanki nitki in so vsi prisluškovali, kdaj se ta nitka utrga, so ga vendar nesli botri drugi dan na faro h krstu. Podlogar je strogo naročil botri, naj stopi do Špele -- babice -- in ji vse razodene, otročka pokaže in jo povabi na Podlog.

Botri so se vrnili. Gašper jih je očakoval pod klancem in s tresočo se roko odgrnil naličje z deteta.

"Spančka," ga je potolažila botra. "In Špela ga je videla in ima trdno upanje, da se ni bati zanj. Tudi za Lucijo ne."

Gašper bi bil najrajši poskakoval od veselja. Stari Podlogar se je vesel vrnil med kosce, sinu pa prepovedal hoditi z doma: "Pospravi vse okrog hiše in očakuj, če bi bilo česa treba. Nič kaj nisem miren. In Božnarica naj se ne gane od Lucije."

Minili so trije dnevi. Bolnica je bila res slabotna, čisto bela v obraz kot prevleka blazine, kjer ji je počivala glava. Tudi Gašperček je že užil nekaj hrane in večkrat trudno odprl drobni očesci. Skrb je ginila, celo Gašper si je upal od hiše, da je z voli pripeljal posušeno seno.

Ko se je na večer tretjega dne vrnil oče s senožeti, mu je bila kakor vselej prva skrb, da zve, kako je z Lucijo in Gašperčkom. Zaplaznica in botra sta bili pri njej. Ko je botra začutila Podlogarja, ga je takoj potegnila za rokav in mu namignila v hišo.

"Šimen, skrbi me za Lucijo. Tako nekam izgubljen pogled ima. In kuhati jo je začelo. Morda bi Gašper vendarle stopil po Špelo."

Podlogarju so se tresle ustnice, po globoko zaoranih brazdah na licu je vztrepetal nemir.

"Nič po Špelo. Takoj po zdravnika."

"Jutri zjutraj, sem mislila, če ji ne odleže."

"Kaj zjutraj? Pri tej priči pojdem."

"Poglej jo prej. Saj si imel ženo."

Podlogar je neslišno stopil v tiho izbo. Lucija je ležala vsa upadla; toda lica so ji gorela in silno jo je večkrat streslo. Trudno je odprla oči. Ko je zagledala Podlogarja, se je nasmehnila: "Gašperček že pije," je z očmi pokazala na jerbašček, kjer je ležalo dete.

"Hvaljen 8og," jc šepetaje pritrdil Podlogar in pogledal v jerbašček. "Kar nič ne govori, Lucija; slabotna si še."

In je odšel, za njim botra.

"Šimen, kako se ti zdi?"

"Lucija je bolna, hudo bolna. Ne bom čakal jutra. Pri priči odidem po zdravnika."

Podlogar se je takoj odpravil. Za dobre pol ure je že ropotal mlinarjev koleselj po soteski proti trgu.

Gašper je bil pri živini in niti vedel ni, da se je oče odpeljal po zdravnika. Previdno mu je Zaplaznica povedala; toda vsa rahlost je bila brez uspeha. Gašper je tiho zajokal in se skril za pod. Nato je šel, kar je mogel veselega lica, k Luciji. Rahlo jo je držal za roko in ždel ob postelji. Kadar je Lucijo stresla vročica, je tesneje prijela njegovo roko, kakor bi iskala zavetja v njej. In na stisk njene roke je odgovorila Gašperjeva -- vsa okorna in žuljava -- ter tolažila: "Saj sem pri tebi."

Gašper ni govoril. Njegove misli so romale po vseh božjih potih, kar je vedel imen, in povsod je prosil in daroval sveče in denar za maše -- za Lucijo in Gašperčka. Žene so ga silile, naj leže. Vdal se je, šel v hišo ter res legel na klop. Zaspal pa ni. Misli so spet romale in romale...

Proti jutru, ko se je komaj majčkeno svitalo, je prišel oče z zdravnikom. Razen Božnarice so čakali vsi pred izbo. Muka je bilo to čakanje.

Ko je zdravnik opravil, so se vseh oči zapičile vanj in vsi so pričakovali odrešilne besede. Zdravnik je povabil očeta in Gašperja v hišo. Ko si je umil roke, je stopil nekajkrat po sobi. Oče je lovil njegov pogled. Zdel se mu je zaskrbljen in brez upa.

"Kako sodite ?" ni strpel Podlogar.

Zdravnik je šel še nekajkmt gor in dol, skomizgnil z rameni in razsodil:

"Pripravite se na vse. Zastrupljena je."

Oče in sin sta onemela. Zdravnik je hodil po sobi s povešeno glavo.

"Pomagajte!" je vzdignil Gašper roke.

"Naj stane, kar hoče," je hitel oče, ko je od prve groze prišel do besede.

"Človeške pomoči ni. Je zamujeno. Okužena je. Prisad je že v krvi. Kaj pa naredi narava, ni v naših, je v božjih rokah."

"Moj Bog!" je zaihtel Gašper.

"Prisad da je v krvi? Od kod le? Saj vas ne umem."

Zdravnik je stopil k Podlogarju:

"Oče, zares je vse to po nepotrebnem; kajne, žene so prihitele -- ta od kuhe, ta od živine, druga s polja -- in s takimi rokami k njej. To je tista nesreča."

Podlogar se je sesedel za mizo; zdravnik se je poslovil, Gašperju so pa začele kapati solze na belo javorovo ploskev pred njim.

Naslednje štiri dni je bil Šimen med kosci in grabljicami kot nasekana veja. Gašper se pa ni ganil od Lucije. In ko je potekala peta polnoč, se je Lucija prebudila kakor iz hudega sna. Njena roka je poiskala Gašperjevo.

"Gašper, jeli, da boš rad imel Gašperčka, ko dobi pisano mamo? In bratoma povej, da ju na smrtni postelji prosim, naj mi ne zamerita. Saj sem ju hotela prej -- pa nisem smela... Radi se imejte..."

Mož ni dal, da bi še govorila. "Lucija, moja Lucija, ne govori tega -- lepo te prosim..." Solze so mu drle po ožganem in neobritem obrazu.

Lucija je res obmolknila. -- Vročica jo je napadla; stresalo jo je. Bledla je zmedene besede in nič več se ni zavedela, dokler ni spregledala v večnosti, kjer se je prismehljal mamici naproti tudi sinček, ki je zgasnil dobro uro pred njo.