X

Po opravljeni pogrebščini so bili vsi s Podloga zbrani v hiši. Maruša in Štefa tudi.

Gašper je bil strt, da se je smilil vsakemu, ki ga je pogledal. Oče je kar ves klonil. Glava se mu je povešala na prsi, zamišljen je hodil po sobi.

Vsi so molčali in vsi so bili kakor na trnju. Maruša, ki se ji še ni godilo bolje kot za gospodinjstva Lucijinega, se je še venomer usekovala, Štefa je bingljala z nogami in plašno gledala po sobi.

V vseh srcih je bila ena misel. Toda nikogar ni bilo, da bi bil izpregovoril pravo besedo.

"Ah, kako je dolgčas!" je nenadoma vzdihnila Štefa, ki je tolikanj prečebljala z Lucijo.

Boltežar je zakašljal, Gašper se ni ganil, oče pa je hodil in hodil po sobi.

Ko ni bilo molka ne konca ne kraja, je Mihor vstal s klopi pri peči in suho povabil brata: "Boltežar, iti bo treba."

Tedaj je planila Štefa k Mihorju in ga pritiskala nazaj na klop:

"Nikamor ne pojdeta! Ne smeta! Ah, ko je tako dolgčas!"

Mihor je res sedel nazaj. Štefa se je vrinila med oba brata na klop in ju držala za roke:

"Nikoli več vaju ne izpustim. -- Pri nas bosta. Kajne, oče, da ne smeta stran?"

Šimen je hodil in hodil.

Tedaj se je oglasila Maruša:

"Gašper, tak blekni no! Ali ni že dovolj nesreče in puščobe na Podlogu? -- Oh, ti možaki, kakši ste."

Maruša je zajokala in med jokom neiskreno grozila:

"Še jaz -- prav gotovo -- še jaz poberem cunje. Ko ste takšni! -- Oh, Lucija, ki si pri Bogu, sprosi jim, da spregledajo."

Zajokala je glasneje in z njo vred Štefa, ki ni spustila rok bratov in jih je krčevito stiskala.

Gašper je vstal, se obrnil v okno in si brisal oči. Prav na dnu srca, pod vsemi podrtinami, se je dvigala beseda, ki je bila živa ves čas. Rila je kvišku, s strašansko muko, dokler se ni prekopala skozi vse in se ni Gašper sunkoma okrenil od okna, se obrnil k bratoma in s hripavim glasom izrekel:

"Ostanita!"

Jok je utihnil, očetu je zastala noga pred oknom, skozi katero je zrl po poti, ki so po njej odnesli Lucijo. Nemo so prisluškovala srca, ki so bila vsa razbolela.

"Pa se domenimo! Ali ne, Mihor?" se je z boječim glasom izdal Boltežar.

Vsi so zdaj vedeli, da so pred sodbo. In sodnik -- oče -- je stal ter gledal skozi okno. Tesna skrb je razganjala vsem prsi. Pridrževali so sapo. Celo ura, ki so jo ustavili ob Lucijini smrti, še ni tiktakala. Oče je privzdignil pleča. Vsi so slutili, da se zdaj zdaj okrene in razsodi. In res se je z desno ramo na pol obrnil po hiši, a jo je hitro umaknil in šel globoko po sapo, da je zašumelo skozi nosnice:

"Nismo se domenili, ko sta šla, treba se nam ni, če ostaneta. Kdor je naš, ve, kje je Podlog, in Podlog bo vedel zanj do konca dni."

Maruša je od veselja zajavskala:

"O, Lucija, kakor sem verovala, tako je; v nebesih si. Čudeže delaš."

Štefa je poskakovala pred bratoma in ju držala za rokave, vsem pa je zdrsnila strašna teža s src.

***

Nekaj let je preteklo. Oče Šimen si je sezidal na sončni strani hiše za kot na poslednja leta. Pa ne samo sebi. Vsem trem sinovom je sezidal sobice. Vse drugo je teklo z delom iz dneva v dan, samo Štefa je rasla in gospodinjila in je bila kar naenkrat pod vrhom.

Ko je Šimen začutil, kako mu drsa poje in pripeva k pogrebu, je sklical sinove:

"Sedaj je zadnji čas. Odločite se, kdo prevzame Podlog. Jaz ne morem več."

In je izpregovoril Gašper:

"Enkrat sem ljubil, enkrat pretrpel to strašno smrt. Ne bom nobene več, razen svoje."

In je izpregovoril Mihor, že nekaj let samouki živinski zdravnik za vso soseščino:

"Nikoli nisem maral žensk, saj veste. Kaj bi potlej ril v trpljenje."

In je izpregovoril Boltežar, hišni kovač in sodar:

"Postarali smo se. V kuhinji je tista, ki je zrela za zakon in za Podlog."

Vsi so se veselo spogledali, samo oče je še pomolčal. Nato je razsodil: "Prav imaš. Naša je, nič manj kot vi."

In so omožili Štefo ter dobili zeta na Podlog. Oče Šimen je poskrbel zase in za sinove, izročil Podlog mladima, sam s sinovi se pa umaknil v kot. Tik pred smrtjo je še zaprosil, da so ga dejali k oknu:

"Glejte, fantje, same poseke -- vse okrog golo in izmozgano. To so dote -- to je tuja družina pri gruntih. -- Grunti hirajo -- Podlog pa stoji..."

Nov zarod so dobivali na Podlog. Strici so Štefi sproti jemali otroke in jih pestovali in vodili s seboj na polje in v gozde, da je bila mlada mati kar huda, češ vse mi poberete, kaj bo zame? Strici pa so se smejali:

"Nič se ne boj, Štefa! Bog ima otrok še dovolj, Podlog pa zanje prostora in kruha."

In smejala se je še Štefa: "Saj pravim, ti naši strici!"