Chapter

  1 1 |           njenih besed. In res se je ona dvignila in udarila ko moški
  2 1 |            in tega ti nisi vedela." ~Ona je zajokala. ~"Toda ne boj
  3 1 |     razposajena, jutri bo drugačna." Ona se je umirila. ~"Ne govoriva
  4 1 |           biti?" ~"Nočem!" je dejala ona krepko in mu zopet položila
  5 1 |              Ven pojdeš!" je klicala ona in ga popadla za noge, katere
  6 1 |              nesi ga ven!" je velela ona in hlapec jo je slušal in
  7 1 |           Kaj Ančka ve, kaj? Kaj ima ona vedeti; če misli, da ima
  8 1 |             vedeti; če misli, da ima ona kaj vedeti, gre lahko takoj.
  9 2 |              mislila, da bode odslej ona gospodinja na Peči. Nehvaležnost
 10 2 |               kdo da je bil "on" in "ona", ki so ju vrgli s prižnice. ~"
 11 2 |               On je bil veseljak, in ona je bila žalostna. In ker
 12 3 |               na desni ovčice, in je ona na levo uho gluha, ni mogla
 13 3 |         nismo bajtarji," je odvrnila ona. ~"Hudirja!" se je odzval
 14 3 |           takega delavca," je dejala ona prilizljivo in se dodobra
 15 3 |               Jutri," mu je stisnila ona roko. In Tomaž se je vrnil
 16 3 |          nehvaležen, to ni res " Ali ona se je bila obrnila zaripla
 17 3 |             Ta je lepa," je odvrnila ona, "prišel je. In kdo te je
 18 3 |          sama sva ostala na svetu." ~Ona je molčala. ~"Nikogar nimam
 19 3 |                 Nočem," je odtegnila ona roko. "Nikaka dobrota to
 20 4 |              hišo, v kateri je sedaj ona? Lepo mora biti tam gori,
 21 4 |            da ima mati vselej, ko jo ona izprašuje o Peči, solzne
 22 4 |             ne stanuje tako lepo, in ona bi bila vsa srečna, če bi
 23 4 |              da je Anica "gosposka". Ona pa je ohranila vedno svojo
 24 4 |         fantje tuji, kakor je ostala ona njim, in nemalo je pazila
 25 4 |             čas želela na Peč, in je ona veselo prikimala, in je
 26 4 |              Iz cerkve je prišla, in ona Anica je šla za njo. Mati
 27 4 |              če te lepo prosim!" ~In ona je bila zadovoljna in stoprav
 28 5 |             tiše je dostavila: "Samo ona ne sme videti, strašno je
 29 5 |            žena, "ali res?"  "Res!" ~Ona se je obrnila proti vratom.
 30 5 | prijateljskem pomenku z Lipetom. Ali ona ni pristopila k njima, temveč
 31 6 |            ki bi ga vzdramila. Če je ona hirala duševno, je mož umiral,
 32 6 |           duševno, je mož umiral, in ona je vedela to in mu ni mogla
 33 6 |           bilo treba nebotične moči, ona pa in njena dobra volja
 34 6 |          govoriti o smrti? Kaj sploh ona ve, kaj je smrt? ~"Kaj drugega
 35 6 |          samo za njo in Luko nič. In ona naj šiva vsem, možu, tašči,
 36 6 |            tašči, hlapcem in deklam, ona, nevesta na Peči. Jerici!
 37 6 |              pastirju. Ali zakaj naj ona šiva Neži, zakaj Tomažu?
 38 6 |             šivilje, ali zato, da bo ona delala za vse? In vse večji
 39 6 |        videti truden in slabe volje. Ona je molčala. ~"Ali ti ni
 40 6 |            ker sem tak," je govoril. Ona ni vedela, ali obžaluje,
 41 6 |               Vzrok?" se je začudila ona. ~"Da," je dejal on, "z
 42 6 |            je to, Juri," je odvrnila ona, "ti veš, da potrpim vse.
 43 6 |           sama?" je rekel nestrpno. ~Ona pa ni odvrnila ničesar;
 44 6 |              je skoro s silo pahnil. Ona pa je zajokala. In potem
 45 6 |              in dobrega. In tedaj je ona udarila z ročicama in bila
 46 6 |               da pojdem za vedno? In ona je odkimala dvakrat, trikrat,
 47 6 |            ni nikoli vrnil, in da je ona, Anica sedaj velika in sedi
 48 7 |              tam je prekinila ta ali ona opazka pogovor o vremenu.
 49 7 |                Kakšna lepa ženska je ona!" je pripomnil drugi, "on
 50 7 |              Dobro veš!" je odvrnila ona in zamahnila z roko. "Moj
 51 7 |             nji. Ali nič ni bilo, in ona iskrica je slednjič ugasnila,
 52 7 |         ravno zapustil propovednico. Ona je naglo pokleknila in odšla
 53 7 |           legel in strmel pod strop. Ona je sedla k njemu. Bala se
 54 7 |           nji. Ni mogla umeti. Če bi ona sedajle morala umreti, neskončno
 55 7 |               Tiho, tiho!" je mirila ona... ~ ~
 56 8 |               Vem, kar je res. Če je ona s Peči, je ravno tako Lipe.
 57 8 |        hlapec, "je mogoče, da ostane ona in še kaj drugega, pa je
 58 8 |         Nikoli," je zasikala Katra. "Ona ne bo gospodinja na Peči." ~"
 59 8 |           Testament," je burno sopla ona, "ti misliš, da bi ji zapustil
 60 8 |               Bolan je!" je odvrnila ona, kakor da priznava Lipetu,
 61 8 |         nazaj, Neža pa je trdila, da ona o goldinarju nič ne ve. ~"
 62 8 |            potrditi, da je res vzela ona nogavico, toda Luka se s
 63 8 |             in opazil je, da je tudi ona to opazila in zato je dejal: ~"
 64 8 |           Kaj mu je?" se je vprašala ona. Lipe pa je mislil: "Lopov
 65 8 |               da sem s Peči, odkoder ona." ~Pri Juriju je sedela
 66 8 |          trpela in si očitala, da je ona kriva njegove bolezni, da
 67 8 |          Juri naj bo kar brez skrbi. Ona mu hoče streči. Anica te
 68 8 |          lahko mesto nje gospodinji. Ona sama bi tega ne mogla, ker
 69 8 |             neprenehoma ga je mučila ona zadeva z Anico. Spraviti
 70 8 |             bom ujedala. Pa naj tudi ona pazi. Seveda," je zategnila, "
 71 8 |           radi tega. Anica ni za te. Ona je tvoja poguba." ~"Kaj
 72 8 |          napako, gotovo jo poznam." ~Ona ni odvrnila nič in se dvignila,
 73 8 |       nobenega pomena," je presekala ona sinu besedo. "Zdražbe pa
 74 8 |            tako neumna," je govorila ona, "da bi kar očitno to pokazala.
 75 11|            tam gori ne prodajajo, in ona žena gori je za deset judov
 76 11|           saj ste več gospodinja, ko ona." ~Anica se je nasmehnila
 77 11|             se je izkričal in zaman. Ona je nepremagljiva. In dvignil
 78 11|            Mogoče ga je opazila tudi ona, in je prišla zdaj ponj,"
 79 11|         resnici bal, kaj bode, če ga ona sedaj nanagloma prime za
 80 11|         zgodilo, da se je vznemirila ona. In Luka je opazil, da je
 81 13|             mu je znano, kje neki je ona njena tovarišica, nakar
 82 13|              Lipe domislil, da je to ona, ki je odšla zadnje jeseni
 83 13|            sme zahtevati mož od nje. Ona pa ga zapusti. Ni li opravičen
 84 13|       zavreči jo, kakor je zapustila ona njega? In ta mož je povrhu
 85 14|             Zdelo se je pa, da edina ona sama sebe ne pomiluje: izraz
 86 14|             svojo kri za Boga, in da ona moli vsak večer, da bi ji
 87 14|                jo je ogovarjal Anže. Ona pa se je bila krčevito oprijela
 88 14|             je vprašal. ~Tedaj se je ona napol dvignila in se sklonil
 89 14|             Jerica?" je vprašal, ali ona je nevoljno odkimala, in
 90 14|             Oh, in sem vedela, da bo ona tvoja poguba. Saj nima srca,
 91 14|          Mati," je zastokal, "kje je ona?" ~"Vprašaj jo, kam je šla!"
 92 14|             kam je šla!" je odvrnila ona in si obrisala solze. "Tak
 93 15|        odzvala Katra, "mož ji umira, ona pa leta po sodnijah!" ~"
 94 15|            očeh nekaj veselja, da je ona tu. Vendar pa je izkušal
 95 15|             vprašal zategnjeno, toda ona je premagana od bolesti
 96 15|       bolesten smeh. ~"Še vprašaš?" ~Ona pa je začela jokati pol
 97 15|              se je v stran. Tedaj je ona vstala in šla, misleča,
 98 15|              fant, "ne izdajte Neže. Ona je vzela, pa bo vse vrnila.
 99 15|            je dejal skoro trdo. Toda ona je še tesneje pritisnila
100 15|            skoro jezno. ~Tedaj se je ona nagnila k njegovemu ušesu
101 15|         skozi vse njegovo telo. Toda ona je mislila, da je to izraz
102 15|        stopil na lice.Toda, kakor ni ona videla plahega njegovega
103 16|              je to nekaj takega, kar ona sedaj čuti? Ali ni morda
104 17|           Anica ni nje umela, ali pa ona ne Anice. Da pa bi Anica
105 17|           slišati! Ven!" je govorila ona. Ali Tomaž je krepkeje stisnil
106 17|            je tudi res," je odvrnila ona, "sodnija bo pravočasno
107 17|           Ali mislite, da Katra spi? Ona bo delala na vse kriplje,
108 17|              njo tujka, vi ste sami. Ona je huja od advokatov." ~"
109 17|             jo je pustil Tomaž samo. Ona pa se je vrgla z obrazom
110 17|              da je bil Juri, kolikor ona ve, vselej prepričanja,
111 17|           vse najbolje, da gospodari ona, Katra, tedaj je planila
112 17|              ne more biti res, in da ona marsikaj ve in misli, kdo
113 17|             z zavestjo, da je odslej ona gospodinja na Peči, Anica
114 17|       plesale skozi megleno ozračje. Ona je pa venomer strmela doli
115 18|            bolni?" je vprašal Luka. ~Ona ni odvrnila nič, omotica
116 18|              je začutila, da je tudi ona lačna in nekako plašno je
117 18|              ukradla Neža? Kaj pa je ona storila potem? Je li dala
118 18|          Potem je vse tako, kakor si ona želi. Ali si ne želi tega?
119 18|           nekaj težkega, težkega. In ona mora venomer naprej. O,
120 18|              za malo trenutkov zopet ona grozna beseda: ~"Kam, kam,
121 19|             tedaj so poiskali Hanco. Ona je znala pomagati vsakomur.
122 19|             pomaga, pa tega ni kriva ona. Mnogokrat se je zgodilo,
123 19|           ljudje hudobni," je dejala ona, "so rekli, da sem zastrupila
124 19|             k Luki: "Ne zamerite ji, ona se rada šali!" Luki pa se
125 19|            Luka ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla. Luka od tedaj
126 19|             berač, Sirkov hlapec, in ona je bila žena onega mladega
127 19|            živi samo on še? Samo on? Ona Hanca z bleščečimi zobmi,
128 19|            Hanca z bleščečimi zobmi, ona tudi živi. Zakaj živi še?
129 19|              lisici v noči. Tedaj je ona planila k dekletu in jo
130 19|              povem ti! Si jo, ker je ona notri... ker ona notri ni
131 19|              ker je ona notri... ker ona notri ni umrla. Zdaj veš!" ~
132 20|              Kdo?" je vprašal fant. ~Ona je odkimala z glavo, češ,
133 20|            kakor mala srebrna urica, ona, ista, katero ji je bil
134 20|          Petnajst," šteje Anica, ali ona uliva dalje, in ko da se
135 20|          Zdravnik je dejal petnajst, ona je nalila preveč," misli
136 20|       navdaja. "To ne sme biti. Tega ona ne bo pila. Zdravnik je
137 20|             to smrt? Ne, to ni smrt. Ona čuje sebe samo in govori: ~"
138 21|             konec tvojih upov. In še ona -- sam... vedi, kako je
139 21|             meril hlapec Katro. Toda ona je mislila, da ga istotako
140 21|             je gledal hlapec na njo. Ona pa je čutila, da mora govoriti.
141 21|            se je branil hlapec. Toda ona -- žena kakorkoli jaka po
142 21|          Toda -- ne! To je nemogoče. Ona mi je vendar na poti. Preko
143 21|           verujem!" je dejal hlapec. Ona je odšla. Hlapec je gledal
144 22|           zdaj mu Neže ni več treba, ona je podedovala hišo, Neža
145 22|             mislil Anže, "zdaj pride ona na vrsto." Toda Šime je
146 22|          jezo, ki je kuhala v njej. ~Ona dva sta odšla, Katra pa
147 22|            ni hiša Katrina, in da je ona vzela pri njem na posodo,
148 23|              kdo ve, ali ga čuje. In ona ga je čula. Položila je
149 23|              prizor lepega jutra, in ona misel, ko je primerjala
150 24|           nekoga, ki ga sme ljubiti; ona nima nikogar. Pač ima dete.
151 24|            da ne sme, da ne more baš ona tako umreti? Ali ne umirajo
152 24|                 Da, ni je," je rekla ona. ~"Ni, ni! Vidiš!" Zdaj
153 24|          zadnja beseda!" je odvrnila ona. Mož je vstal in jo motril
154 25|               Lačni so, mož godrnja. Ona pa ne more ne umreti, ne
155 25|          široko polje. ~"Tam, vidiš, ona je Šmarna gora," pravi Anže. ~"
156 25|            in tisto polje, in kje je ona? Jerici se zdi, da to biti
157 25|            morale biti. To je jasno. Ona je še vedno na Peči, revna
158 25|             nje, v travi so kače, in ona je bosa. Pa kdo prihaja
159 25|              Najraje bi stekla, toda ona žena za njo bi mogla izpustiti
160 25|         plane nazaj. Iz veže prihaja ona črna žena, in oči ji iskrijo. ~"
161 26|             rekla: ~"Po Hanco pojdi! Ona ti ozdravi še kugavega.
162 26|         norčuj se! Katera Hanca! Pač ona, ki jih je že toliko ozdravila!" ~"
163 26|                je mrmral Luka, "tudi ona je imela lepe zobe." ~"Ti
164 26|             od veselja in moči. Samo ona, samo ona mora umreti še
165 26|              in moči. Samo ona, samo ona mora umreti še danes! Od
166 26|        matere. Pa Anica je nedolžna. Ona ima svoje pravice, ona jih
167 26|               Ona ima svoje pravice, ona jih ima. Na meni in tebi
168 27|             vanjo njega, katerega bi ona hotela. Pušar z Urhom še
169 27|             naj bi nekako nadzoroval ona dva. Kakšno bodi to nadzorstvo
170 27|            Zakaj!" se je raztogotila ona, "ali morda ne smem?" ~"
171 27|             ga na Lipeta!" je dejala ona. Toda on je zamahnil jezno
172 27|             bom hotela!" je odvrnila ona vsa bleda v obraz, da ji
173 27|            tu na njenem mestu, in da ona samo gleda to nesrečno ženo.
174 27|             domislila, da je ta žena ona sama in to dete njeno dete,
175 27|            nestrpnostjo je čakala. ~"Ona grda rana nad očesom! Vsaj
176 27|           ali je bila Anica sedaj še ona ljubeča Anica, ali pa se
177 27|              dvor, jo je spoznala. ~"Ona ga je!" je dejala sama pri
178 28|           Šime in vzel s seboj Nežo. Ona dediščina je bila končno
179 28|               Doznala pa ni ničesar. Ona je ostala Peči zvesta in
180 28|       prejšnja Anica. To ni bila več ona ljubeča in ogorčena šibka
181 28|       vpraševal mlajši pisar, "to je ona bela hiša v bregu, kaj?" ~"
182 28|             skoro njena tajnost, vsa ona radovednost, kakšno da je
183 28|            Hodi srečno!" je odvrnil. Ona pa je vedela, da je hotel
184 29|              je bila dogodila Jerici ona nesreča, se je odpravil
185 29|           glave, tako črn pa ne, kot ona." ~Luka je molče poslušal. ~"
186 30|              pri sodniji?" je dejala ona in nevoljna merila moža,
187 30|           misel, da je tudi postavno ona dedinja; saj je njen mož
188 30|             Tako?" se je začudil on. Ona pa je govorila tako o Tomažu,
189 30|            vozil s Katro proti Peči. Ona je bila razigrana in je
190 31|          pred seboj jo je bilo sram. Ona, Anica, je li res padla
191 32|              torej je vendar le res! Ona je v zaporu. Osumljena je,
192 32|        začelo izpraševanje, da li je ona ta in ta, koliko je stara
193 32|      zaslišali vse na Peči, in da je ona ravnokar prišla od sodnika.
194 34|        Ostani!" je rekla tedaj resno ona. ~"Kako?" je odvrnil. "Ni
195 34|            smem!" ~"Smeš!" je dejala ona, in Lipe je videl, da ji
196 34|              Anže," je povzela zopet ona besedo, "nič več je ne bom
197 34|          dejal mož. ~"Ne!" je dejala ona. "Pa nič ne de. Tudi tako
198 34|              željo?" ~"Kaj takega?" ~Ona se ga je oklenila in rekla
199 34|              napravi konje iz njih. ~Ona se je kakor dete privila