Chapter

  1 1 |         ognjiščem je sedel pastir Anže, mala deklica je pometala. ~"
  2 1 | odgovorila. ~"Tu ga ni!" je dejal Anže. ~"Kaj?" je vprašala sedaj
  3 3 |      bosta ravno otroka Jerica in Anže onadva, katera se bosta
  4 7 |      drugačnih misli mladi pastir Anže. Lipe mu je bil dal desetico,
  5 7 |      Dimko", in tako je bil odšel Anže k zgodnji maši, spravil
  6 7 |          svet nič. Imel je namreč Anže svoje posebne misli. Kljub
  7 7 |          jasne račune, "kako bo". Anže je ljubil konje nad vse,
  8 7 |          na Peči niso imeli konj. Anže je s pomilovanjem opazoval
  9 7 |         bi imel cel hlev konj. In Anže si je bil napravil trden
 10 7 |           potrdili v dragonca, si Anže niti misliti ni mogel. Nekje
 11 7 |  zanimanja za konje, da je prišel Anže skoro do zaključka, da ni
 12 7 |          spokornica. Tako ni imel Anže nikogar, ki bi se z njim
 13 7 |      svoje poizvedbe je pričenjal Anže s težkim vprašanjem, kaj
 14 7 |         govoril", kakor je vselej Anže modro svoje vprašanje podprl,
 15 7 |      kakor že bodi. Nato je vedel Anže, da je treba vprašati, kake
 16 7 |          Ko je bil tedaj zaslišal Anže Luko, je spravil takoj knjigo
 17 7 |           gori omenjeno iskrico. ~Anže je začel: ~"Hm, Luka. Jaz
 18 7 |       starec. ~"Hm," je pripomnil Anže podjetnejše, "danes je nedelja,
 19 7 |    ponujanem. ~"Hm," je pripomnil Anže začuden, "kaj pa je!" ~"
 20 7 |           v nogavico?" je vprašal Anže, "tam doli leži ena. Neža
 21 7 |          po njo?" In postrežljivi Anže se je kmalu vrnil s čudotajnim
 22 7 |               Seveda," je odvrnil Anže, "kaj pa je?" ~"O, tatica
 23 7 |         seveda," je kimal živahno Anže z glavo in mislil, kako
 24 7 |           prve stopnje na lestvi. Anže mu je sledil. ~"Česa, ste
 25 7 |         sme posojati," je napadal Anže. ~"Pipe!" je godrnjal Luka
 26 7 |           In konja!" je pripomnil Anže. ~"In konja!" je mrmral
 27 7 |          proti hiši, medtem ko je Anže z dolgim obrazom gledal
 28 7 |      Anico. ~"Ježeš," je zadrhtel Anže, "saj je krvav." Luka se
 29 7 |             Krvav je!" je šepetal Anže. ~"Kaj?" je dejal Luka, "
 30 7 |         padel?" ~"Ne," je odvrnil Anže, "pod vratom, po srajci.
 31 7 |       ramama in odšel proti hiši. Anže pa je še dolgo ostal na
 32 8 |           goldinarju nič ne ve. ~"Anže ne laže!" je trdil Luka. ~"
 33 11|           prišel mesarju nasproti Anže. ~"He, fant, kje so ljudje?"
 34 11|            je odvrnil čisto modro Anže. ~"Poiščem tebe za ušesa,"
 35 11|              Ko se je drugo jutro Anže prebudil, je videl, da je
 36 11|          bil po sklenjeni kupčiji Anže sam pričujoč. Anže pa ni
 37 11|        kupčiji Anže sam pričujoč. Anže pa ni kar tako utrpel četvero
 38 11|         je zaslišal Šimnov glas. ~Anže je začel v veliki naglici
 39 11|        krenil kam, in bi ne videl Anže nikoli več svojih desetic.
 40 11|           dolgem odmoru je slišal Anže Nežin glas: ~"Ne, ne, tega
 41 11|       Nočem?" je zastokala Neža. ~Anže je bil medtem obul čevlje,
 42 11|          za harmoniko!" je klical Anže. ~Šime je segel v žep in
 43 11|        četvero desetic, katere je Anže prestregel v klobuk. ~"Tako,"
 44 11|            Seveda," se je oglasil Anže, meneč, da bo bolje, če
 45 11|            je vedel takoj odgovor Anže. "Sem šel gledat, če delajo
 46 11|          dovoljen. Isto je storil Anže. Na vratih v vežo pa se
 47 12|    spretnejši in srečnejši je bil Anže na drugem robu mize ob Neži.
 48 12|          je hlinil veliko lakoto, Anže je nekam nezaupno motril
 49 14|        mizo. Na srečo jo je začul Anže ječati in ji pomogel. Potegnil
 50 14|          Jerica," jo je ogovarjal Anže. Ona pa se je bila krčevito
 51 14|      slabo," se je domislil tedaj Anže. ~"Ne vem," je odvrnila, "
 52 14|        česa se bojiš," je govoril Anže, "saj sem jaz pri tebi.
 53 14|         izvlekla drobno knjižico. Anže jo je vzel. "Kaj naj čitam?"
 54 14|           in se sklonil k njemu: "Anže, ne pravi nikomur, da sem
 55 14|         razgrnila deklica strani. Anže pa se je pomaknil k luči
 56 14|           mater ogovarja Breda." ~Anže je prestal in se začuden
 57 14|   šepetala z napol zaprtimi očmi. Anže pa je čital dalje: ~"To
 58 14|     povabila." ~Zopet je prenehal Anže in se ozrl na Jerico. Ležala
 59 14|         se ji zgenile ustnice, in Anže se je poglobil zopet v knjigo: ~"
 60 14|           izvil Jerici iz ust, in Anže je prenehal ter se ozrl
 61 14|            hitro," je prosila, in Anže je počel čitati znova: ~"
 62 14|          na grad mi pripeljite." ~Anže je obračal stran in se pri
 63 14|       zaprte. Zgenila je z glavo, Anže pa je čital dalje: ~"Ali
 64 14|           zastrupila!" ~Nehote je Anže čital vse glasneje. Tu pa
 65 14|          je nevoljno odkimala, in Anže je čital: ~"Če te huda tašča
 66 14|     skrila,~da bi Bredo umorila. ~Anže je zaslišal ihteti Jerico
 67 14|           v temi Luka že ves čas. Anže ga niti sedaj ni opazil,
 68 14|           čula bo od mene peti!" ~Anže je zadržal sapo in čez hip
 69 14|         nenadoma bolesten vzklik. Anže se je preplašen ozrl na
 70 14|       Jezus, Jezus," je zašepetal Anže, "kaj je to, kaj je to,
 71 14|            Ali umrje," je vprašal Anže, ko je prišel k sebi. ~"
 72 14|          na posteljo. Ko pa se je Anže zopet ozrl na Jerico, se
 73 14|        umorila Bredo," je odvrnil Anže. ~"Ali jo je res?" je vprašal
 74 14|          Luka. ~"Res!" je odvrnil Anže. ~Anžetu se je zazdelo,
 75 14|           boj," je dejal Luka, in Anže je poslušal... ~* * * ~Skoro
 76 15|          njo. Ozrla se je. Bil je Anže. Stal je tik za njo in bled
 77 15|         molčite," je pripovedoval Anže in pristavil: "Samo jaz
 78 15|           zgodilo, da ni prihitel Anže za njo, in z nekako sveto
 79 18|      preje. Še dolgo ga je slišal Anže v hlevu govoriti zunaj pod
 80 18|     oddahnila se je, ko je prišel Anže k njej na peč. "Lačen sem!"
 81 18|     plašno je vrtela kruh v roki. Anže pa je gledal doli po sobi
 82 18|       teknilo ji je. Tako je vsaj Anže mislil: "Za me bi bilo komaj
 83 18|          s skromno večerjo. Morda Anže vendarle ni bil tako požrešen,
 84 18|       Zakaj kljub temu, da je bil Anže lačen, ne bi bil človek
 85 18|          živina v hlevu ne red in Anže, ki ni imel časa, da gre
 86 20|           škripaje odprla, pastir Anže. Mož pod lopo se je prebudil
 87 20|    zamišljenosti in krenil nekam. Anže pa je stopil h koritu, zajel
 88 20|         hotela nesreča, da je bil Anže baš danes na vse zgodaj
 89 20|            Hočeš, nočeš je krenil Anže iz kuhinje in zadel na Marjanico
 90 20|          slabo naletel. ~Tedaj je Anže obupal, krenil spet v hlev,
 91 20|           ravnokar stopal v hišo. Anže se je zgrudil k dekletcu
 92 20|         naj molči. Nekaj hipov je Anže motril začuden dekličin
 93 20|     njegova mati in res je umrla! Anže je začutil, da mu silijo
 94 20|        naj ne umrje!" ~Pri tem je Anže venomer motril Jeričino
 95 21|         večera sta sedela v kleti Anže in Jerica in odbirala krompir
 96 21|        naj ga samo odbereta, toda Anže je bil skoro užaljen, češ,
 97 21|           Od tedaj je bil po stal Anže proti Jerici nekam resnejši.
 98 21|            Ne veš?" se je začudil Anže, "no, ti si pa lepa. Ali
 99 21|         je ta reč!" se je začudil Anže. "Tudi matere ne?" ~"Ne!" ~"
100 21|         kakor otroci, ko da čita. Anže je vedel, da težko razume,
101 21|           boš velika?" je vprašal Anže. ~"V samostan pojdem!" ~"
102 21|      Skrijva se ji," je zašepetal Anže Jerici in jo potegnil s
103 21|        sta?" je iskala Marjanica. Anže je stiskal Jerici roko.
104 21|     Jerica "kako", tedaj je videl Anže, da je še preotročja in
105 21|           je rekla čisto resno: ~"Anže, nalovi komarjev!" ~"Zakaj?"
106 22|      senožeti se je tedaj pokazal Anže in se z veliko radovednostjo
107 22|           na grešno Šimnovo telo. Anže pa ni znal krotiti svojega
108 22|    izpulila.  "Aha!" si je mislil Anže, "zdaj pride ona na vrsto."
109 22|         bo pa kožo," se je smejal Anže. Tedaj je Šime pozabil Neže
110 22|           me ujameš!" se je rogal Anže in jo brisal po senožeti.
111 22|   prinesem novih?" se je norčeval Anže. Šime je grozil fantu s
112 23|       zazvonilo na veliko soboto. Anže je bil v senožeti in je
113 23|           ga ponese. To je mislil Anže in se ozrl doli na Peč. ~
114 23|           na Peči iz hiše Jerica. Anže je piskal in si mislil,
115 23|         dremlje. ~"Aha," je dejal Anže, "pravi, da ne smem še piskati,
116 23|      ljudje usipati iz cerkve, in Anže jih je motril in pripominjal
117 23|       zgodilo?" In zopet je začel Anže dvomiti in je štel gumbe
118 23|         zopet rekli: je. Tedaj je Anže premagal samega sebe in
119 23|         zletel, ne utekel, temveč Anže ga je našel v izbi na Peči
120 23|          oče. Tedaj se je oglasil Anže. ~"Ali ste prišli z doma?" ~"
121 23|         pa podili, oče," je dejal Anže, "zdaj pa tožite, da ste
122 23|         prišli?" je vprašal sedaj Anže. Z nekako nemirnostjo je
123 23|           vprašanjem. ~"Tisto ne, Anže," je odvrnil oče. "Pa ne
124 23|         videl več. Pa sem prišel, Anže, vidiš, na obisk. Lepo si
125 23|           Ali greste?" je vprašal Anže. ~Mož je vstal. Šele sedaj
126 23|        vstal. Šele sedaj je videl Anže popolnoma, kako silno se
127 23|      nekako oči svetiti, je rekel Anže: ~"Pa kruha niste niti prigriznili!" ~"
128 23|          preveč, oče?" je vprašal Anže. ~"Saj nimam," je odvrnil
129 23|              Ta je!" je zašepetal Anže, oče pa je začel preponižno
130 23|           dobrega njegovemu sinu. Anže sicer do zdaj ni vedel o
131 23|          Katra skrbi, da ne pojde Anže praznih rok s Peči. ~"Tisto
132 23|        hlevu pa je čakal na očeta Anže in si grizel prste. In sram
133 23|         šlo skozi misli. Do sedaj Anže ni vedel, da se more sin
134 23|           njemu zgodilo danes, in Anže je bil raditega dvakratno
135 23|          iz hiše. ~"Zdaj pa grem, Anže, zdaj, ko sem te videl.
136 23|      nekaj hipov pristavil: "Lej, Anže, in ni treba, da bi vse
137 23|         mene!" ~Tedaj je izvlekel Anže cekin in ga izpustil očetu
138 23|           Za četrt ure pozneje je Anže hitel gledat na vrt, bi
139 23|           se vidiva še kdaj?" ~In Anže se je nato vrnil, in žal
140 23|        poprosi Jerico za svèt. In Anže je tudi izvedel svoj sklep,
141 24|   preneumen za me." ~"Aha! Kaj pa Anže?" ~"Vidiš, to je dečko.
142 25|           reči je mislila Jerica. Anže, ki je bil bolj posveten,
143 25|      hlevi, in v hlevih so konji. Anže pa vozi po svetu. V naslednjem
144 25|        ona je Šmarna gora," pravi Anže. ~"Ah, tisto je!" Jerica
145 25|        kje je Šmarna gora, kje je Anže, in tisto polje, in kje
146 25|       mamica, da ste prišli. Tudi Anže bo vesel. Tudi njegov oče
147 25|     njegov oče je prišel. Mamica, Anže je zelo dober, Anžeta imam
148 25|           vrnil v njeno srce. -- ~Anže je izvedel za Jeričino bolezen
149 25|           rjuhe in odeje, tako da Anže ni vedel, kaj neseta. ~Izza
150 25|         eden!" je odvrnila Neža. ~Anže je vedel dovolj. Proti hlevu
151 26|      otrokom v naročju na prag. ~"Anže!" je dejal skoro glasno
152 26|           da mi ne nagaja!" ~"Cel Anže je!" je pripomnil Luka. ~"
153 26|         je!" je pripomnil Luka. ~"Anže je moj brat, ali ga poznate?"
154 26|         Jerici. Pri njej je sedel Anže in položil prst na usta
155 26|      Zakaj nisem skočil z brvi!" ~Anže in Marjanica sta ga gledala
156 28|              Istočasno je izkusil Anže pri novem hlapcu veliko
157 28|     veliko surovost, ali kakor je Anže to povedal Jerici: ~"Tako
158 29|             Eh," je dejal pozneje Anže, "tista škrba Malka Kovačeva
159 29|         vse povedala Katri, in je Anže vse slišal in napravil nekaj
160 29|          domislila one ure. Pa je Anže moral imeti najbrže nekaj
161 29|           Polglasno je govorila: "Anže, Anže, mene je strah!" In
162 29|     Polglasno je govorila: "Anže, Anže, mene je strah!" In potem
163 30|      nekdo budi. ~Ob njem je stal Anže. ~"Kaj je?" je vprašal Luka
164 30|              Jerice ni!" je dejal Anže. ~"Jerice ni?" je skočil
165 30|          nič!" V hipu ga je videl Anže planiti in vzrasti in nato
166 30|         deklici mlad fant. Bil je Anže. ~Lipe je vžil še to veselje,
167 32|           najbrže za Jerico. Tudi Anže, ki je bil šel za deklico,
168 32|         Tudi ni vedela, da je bil Anže našel Jerico in se nato
169 34|         dosedaj ju ni bilo nazaj. Anže pa je držal besedo. Sezidal
170 34|          kukala, ko jo je odvedel Anže. Tri mesece so jo zdravili,
171 34|           v koleslju. Rekla je: ~"Anže, ali vidiš Šmarno goro?" ~"
172 34|      teptano od konjskih kopit. ~"Anže," je povzela zopet ona besedo, "
173 34|       Potem pa je rekla Jerica: ~"Anže, ali me boš poslušal in
174 34|         nikar ne žaluj po meni!" ~Anže je gledal nekam trdovratno
175 34|         da bi imela otroke! Zato, Anže, sem mislila, da kadar umrjem,
176 34|             Jerica," je vzkliknil Anže, "ti si pa še vedno otročjega
177 34|     življenja in solnca... ~Ko je Anže tri tedne zatem zatisnil