Chapter

  1 1 |      umirila. ~"Ne govoriva več o tem!" ~"Ne!" je dejal mož. "
  2 1 |        vikal: ~"Presneta Katra, o presneta Katra! Take pa
  3 1 |      Kocijan ji je pripovedoval o neki nevesti, ki so ji s
  4 1 |     Juri, "kdo vam kaj hoče?" ~"O, nihče mi nič noče," je
  5 2 |        si rekel nato, Jurca?" ~"O vem, vem!" je navdušeno
  6 2 |        sina. Ali zdaj veste?" ~"O vemo, vemo!" je hropel Jurca. ~"
  7 2 |      moji, kdo govori tako grdo o meni siromaku?" In "siromak"
  8 2 |  glasneje so se prepirali svati o brvi, tem jasnejše je postajalo
  9 3 |                     3. POGLAVJE~O znancih, ki so še neznani~
 10 3 |         pred časom, so govorili o vragu, ki ne privošči ne
 11 3 |     ostane, in prepričan je bil o svojih besedah, "da je le
 12 4 |        večna resnica: ~Premisli o kristjan~ta svoj poslednji
 13 4 | kristjan~ta svoj poslednji dan.~O pomni grešnik ti,~da božje
 14 4 |        teta nista govorili radi o Peči. Pač pa je opazila
 15 4 |     vselej, ko jo ona izprašuje o Peči, solzne oči. In zato
 16 4 |       je doznala Anica od dečka o Peči, tem radovednejša je
 17 5 |        krave in voli in kokoši. O ljudeh kar molčim. Prav
 18 5 |        devlješ česen v ješpren? O, le vprašaj Krivca. Je rekel,
 19 5 |         grofovsko, gosposko." ~"O saj bi lahko, pa je vse
 20 6 |        jo bila iskala pri možu? O Bog, prav v dno duše mu
 21 6 |       In za hip je pristavila: "O srečni ljudje, ki jih trpinčijo
 22 6 |   zavedla in vprašala Jerico: ~"O smrti si govorila? Ali ti
 23 6 |      Kako more to dete govoriti o smrti? Kaj sploh ona ve,
 24 6 |       potem se ti bo pa sanjalo o smrti!" ~"Meni se sanja
 25 6 |    smrti!" ~"Meni se sanja samo o smrti in trpljenju. Samo
 26 6 |        glasno. Pripovedovala je o nekem čudežu, ki se je bil
 27 6 |        srca. "Saj to je narobe! O ti moj Bog, sedaj mi sešije
 28 6 |        vse gre skazit. Sem daj! O, saj sem vedela, da bo kaj
 29 6 |        ni pa bil Tomaž. ~"Tisto o trotu si bom zapomnil,"
 30 6 |       Kaj je to?" je vprašal. ~"O, nič!" je odvrnil Lipe, "
 31 7 |       ta ali ona opazka pogovor o vremenu. In teh opazk je
 32 7 |        in ga ustavila z zadevo, o kateri je Šime brž dvomil,
 33 7 |  jezikom, pa joči. Mar meni!" ~"O saj vem," je prišla zopet
 34 7 |         jeza, "da ti nisem mar. O saj vem! Tebi je mar le
 35 7 |        kje naj iščem in vzamem? O, le naznani! Pa bom povedala
 36 7 |    Nekje si je bil kupil knjigo o konjih. Nad vse draga mu
 37 7 |        velikim zanimanjem čital o ameriških divjih mustangih.
 38 7 |        bi se z njim razgovarjal o najljubšem. Ko pa je bil
 39 7 |      zapamtil slednji Lukov rek o konju in konjih sploh. Te
 40 7 |    odvrnil Anže, "kaj pa je?" ~"O, tatica grda," je zastokal
 41 7 |  Umolknila je. Ni skoro vedela, o čem naj govori. Neprijetna
 42 7 |        kakor v polsnu evangelij o sodnjem dnevu, ali niti
 43 8 |        te besede, kot da govori o čisto vsakdanji stvari.
 44 8 |   umirila, je vprašala: ~"Tisto o Lipetu, kar si rekel, kaj
 45 8 |         da ni vredno, da govori o tem. Nekak strah ga je obšel,
 46 8 |       Neža pa je trdila, da ona o goldinarju nič ne ve. ~"
 47 8 |      bal se je nekako, govoriti o tem. Materino negovanje
 48 8 |       da ji je neljubo govoriti o tem. ~"Mati," je dejal Juri, "
 49 8 |        vam ni prijetno govoriti o Anici z menoj " ~"In nima
 50 8 |             Mar meni, kaj misli o meni," je odvrnila mati, "
 51 8 |         kar očitno to pokazala. O, skrivati zna, to je res.
 52 8 |      drugo. ~"Nobene besede več o tem, Juri!" je odvrnila
 53 8 |       njim, Jurijem in Lipetom. O Bog! Če je to res. In napol
 54 8 |         materino pripovedovanje o sporu mej Lipetom in Tomažem,
 55 12|    denar ukradel ali kdo drugi, o tem ni mogla premišljati,
 56 12|      Čisto jasno je razumela: ~"O, to bo plačala tatica grda,
 57 13|           Ste od daleč, kaj?" ~"O, ne!" je odvrnila kratko. ~"
 58 13|       že tuhtal zopet eno onih, o katerih so pravili, da jih
 59 14|      nekoč, dasi ni mnogo umela o pesmi, da je Jerica res
 60 14|     očeh poklonila staro knjigo o življenju svetnikov, in
 61 14|  nemoteno pri slabi luči čitati o mučenicah in mučencih. Neizrečeno
 62 14|        je bilo razočaranje. Nič o svetnikih, ne, vse kaj drugega
 63 15|      njeni kroni. Ali mrzla si, o kraljica, ti zimsko jutro.
 64 15|       greh, da se ne bi vrnila. O Juri! ~Anica je spešno korakala.
 65 15|        si tam in hočeš zbežati? O kako si maloverna, Anica!
 66 15|        kraljici? Ali nič ne veš o kraljicah, ki jih je vrgla
 67 15|          In zopet je zaihtela: "O Bog, kaj naj storim!" Potem
 68 15|       od njega se ne ganem več. O Bog, samo daj, da bi še
 69 15|        širokimi očmi v taščo. ~"O srcu govori," je govorila
 70 15|        preč, če že tako mislijo o meni, potem je vse preč.
 71 15|  stresel telo presunljiv jok. ~"O Juri," je zaklicala, "tega
 72 16|      pravljica vsaj pripoveduje o treh ženah, ki spremljajo
 73 16|           Oh, silna je večnost. O Juri, ti si zdaj tam in
 74 17|        li je res to, kar govore o testamentu, in da li hoče
 75 17|        in je venomer mislila le o tem, je slednjič sklenila,
 76 17|      Anica, "pa ne govorive več o tem, Marjanica, ni treba!" ~"
 77 17|        pa bi Anica mogla vedeti o vsebini moževe oporoke in
 78 17|        večera prej in na način, o kakoršnem Marjanica seveda
 79 17|   strahom, da ni vedela skoraj, o čem govori. Navdala jo je
 80 18|      časa pri Anici in govorila o tem in onem, poprašala jo,
 81 18|     pozabil. Ker v teh časih so o tej stvari mislili na Peči
 82 18|         Sama sebe ne preslepiš. O, kakor nalašč ti je tako
 83 18|      Torej ji vendar privoščiš, o privoščiš!" ~Tako so ji
 84 18|        ona mora venomer naprej. O, da bi se oddahnila, da
 85 18|   bolesti: ~"Anica, ljubo dete! O Bog, usmiljeni, je že vse
 86 18|       moliti krčevito ihteče: ~"O mati stvarnikova, o pomočnica
 87 18|   ihteče: ~"O mati stvarnikova, o pomočnica kristjanov, vrni
 88 19|  ozdravila. Čudovit glas je šel o nji daleč naokoli. Slepo
 89 19|         Hance. Tako je šel glas o čudni zdravnici, ki je navadno
 90 19|      Hanca prepovedala govoriti o nji in je skomiznila z ramama,
 91 19|      ramama, češ, da ne razume, o čem govori Luka. Toda Luka
 92 19|         nič napačnega ne slišim o njem. Sestro je omožil nekam
 93 19|        jo vidi zadnjič. Kdo ve, o čem je mislil celo tisto
 94 19|        izdal jo je." Govoril je o sebi, ko da govori o tretji
 95 19|         je o sebi, ko da govori o tretji osebi. Deklica ga
 96 20|      čita njene misli: "Res je, o Bog, ti si pravičen, usmili
 97 20|   nemirno sega roka proti srcu. O Bog, o Bog, kako je šibka.
 98 20|         roka proti srcu. O Bog, o Bog, kako je šibka. Saj
 99 20|          naj se! Tako je bolje, o silno bolje. Dobro, dobro,
100 20|        ni to Luka? Da, Luka je. O Bog, torej je rešena. ~Pogledu
101 21|      svojega posla. Ko pa mu je o priliki sodnik zatrdil,
102 21|        varuh, naj bo," je rekla o priliki, "gospodarila pa
103 21|        samogoltna nisem. Tomaž; o, ti mene še malo poznaš.
104 21|    zasnubim? Tomaž, imej pamet! O sovraštvu tu ni besede.
105 21|    vedel sedaj še nič posebnega o njej. ~Sedaj je izpustil
106 21|        sem slišala, da govorita o meni." ~"In kaj sta govorili?"
107 22|      zasmehuješ in govoriš grdo o meni in lažeš. O, saj te
108 22|   govoriš grdo o meni in lažeš. O, saj te bo Bog kaznoval,
109 22|      levi ropar, ti, Judež, ti. O, da sem morala biti tako
110 22|        pomagati, je svetoval: ~"O, Šime. Saj si fant. Ali
111 22|      more vpričo Katre govoriti o tem, zaradi česar je prišel.
112 22|       je rekla in hotela iti. ~"O, tako ni treba," je mislil
113 22|      hoče. Ali vam je kaj znano o tem?" ~"Meni nič!" je odvrnila
114 22|       ji varuh zaupa stvari, ki o njih ni hotela vedeti ničesar
115 23|     prelepa in zadnja, ko sanja o davni, davni mladosti. ~
116 23|     Anže sicer do zdaj ni vedel o nikakih dobrotah. Medtem
117 23|      pridi in ostani pri nas!" ~O Jerica, Jerica! Če je bilo
118 23|         in angela nad grobom. ~"O Bog!" ~Vse bistvo otrokovo
119 23|     Potem pa je začela govoriti o skrbeh za otroka, o novem
120 23|    govoriti o skrbeh za otroka, o novem redu na Peči, o vsem,
121 23|   otroka, o novem redu na Peči, o vsem, kar ji je ravno prišlo
122 24|         jih ne more ustaviti! ~"O, moj Bog, kako sem jaz šibka!"
123 24|       namenoma govorila dvoumno o njegovi ženi? Pa nisi tega
124 25|       Jerice najbolj neka pesem o Šmarni gori. V tisti mali,
125 25|      more ne umreti, ne živeti. O Bog, stori ji dobro, naj
126 25|   premotiti, hohoho, hohoho." ~"O mamica, o mamica!" prosi
127 25|    hohoho, hohoho." ~"O mamica, o mamica!" prosi Jerica in
128 25|         nekaj stotakov po teti, o kateri do tedaj sploh ni
129 25|      koze. ~Ko je doznala Anica o Jeričini bolezni, je prebledela.
130 26|      začudena, kako more vedeti o Hanci. Saj mu ni hotela
131 26|      hotela zadnjič niti ziniti o njej. Vendar pa ni bila
132 26|        kdaj videla tisto Hanco, o kateri govoriš?" ~"Seveda
133 26|        po poti. Nekaj je kvasil o stari materi. Če sem le
134 26|   cvetele v mehki, prvi travi. ~O življenje, kako si lepo! ~"
135 26|    začel je pripovedovati fantu o bratu na Peči. Tako sta
136 26|    zatulil. Pa kaj si ti vedela o tem?" ~"Potem je prišel
137 27|        in rekla: ~"Tomaž! Tisto o Judežu! Saj se smem zanesti!" ~"
138 27| oprijemalo one iste bežne slike o sreči ko Katra? Kdo ve?
139 27|         bi bila napisala ovadbe o Tomažu. Toda legla je vendar
140 27|       pri boleči glavi mogoče. ~O Tomaž, Tomaž! ~ ~
141 28|         začel odvetnik govoriti o predmetu pravde samem. Način,
142 28|     Način, v katerem je govoril o osebah, ki so bile Anici
143 28|         ki so bile Anici drage, o rečeh, ki so bile skoro
144 28|       je mož delal v krivi veri o njej; kake dokaze naj prinese?
145 29|         je prečula deklica noč. O prvem petelinjem petju je
146 30|        Fant je zagodrnjal nekaj o teslu, ki ne govori in ne
147 30|       bila popolnoma prepričana o svoji zmagi. Zvesta je ostala
148 30|      Peč mora biti enkrat moja. O, kdaj Anica?" Ob tej misli
149 30|         Ona pa je govorila tako o Tomažu, da se Lipe ni mogel
150 30|           Slabega ne morem reči o tebi. Pa to napako imaš,
151 31|       piti. Kaj bo neki mislila o njej. Čim dalje je mislila
152 31|      teboj? Kaj naj poreče Lipe o tebi? ~Anica je iskala opore
153 31|         ji je trgalo iz grla. ~"O Bog, kaj ji je," je vzkliknila
154 32|        pripetilo in še večkrat. O, najrazličnejše vrste ljudje
155 32|       morete kaj takega misliti o meni. Vprašajte Marjanico,
156 32|         misli da je imela Anica o Katri. Kako, da je tožila
157 32|      umirili, sta se pogovorili o onem, ki je zanimalo obe.
158 32|        pri dobrih ljudeh, ne ve o Luki ničesar. ~Tedaj se
159 32|         naredil. Pa ne govoriva o tem! Ali že veš, da je Tomaž
160 32|        opazovala Anica. Stvari, o katerih ji je Marjanica
161 32|    zavest, da domači ne dvomijo o njej. In ko je gledala na
162 33|         li ne pojo že petelini. O prvem petelinjem petju je