Chapter

  1 1 |           Katrica, še ob pamet mi ga spraviš." ~Pečanka se
  2 1 |         Ali ti ni slabo?" ~"Ni mi dobro!" je odvrnil za hip, "
  3 1 |     Juri. Tako sem rekla, zdaj mi je žal. Hudo mi je bilo.
  4 1 |    rekla, zdaj mi je žal. Hudo mi je bilo. Juri! Ti ne boš
  5 1 |       si moja žena in nihče te mi več ne vzame. Anica! Samo
  6 1 |      Ali ti morem zaupati? Ali mi nisi tudi ti nasproten in
  7 1 |      vam kaj hoče?" ~"O, nihče mi nič noče," je nadaljevala
  8 1 |      sapi, je zakričala. ~"Kdo mi ga ne privošči? Ti?" ~Z
  9 1 |       sprejem moji ženi? Sedaj mi je dovolj." ~Anica je še
 10 2 |       Spodobi se pa vendar, da mi pustiš povedati kako in
 11 2 |      ste me pa vabili? Pustite mi, mlad sem." ~"Mlad je!"
 12 2 |       sta sedaj moja, in če se mi poljubi, vržem tebe v ogenj
 13 3 | odnesel par piškavih forintov, mi pa dajte kako delo za teden
 14 3 |       Šmentan fant, trd si, pa mi zato ugajaš. Le nase boš
 15 3 |        Ne!" je rekla. "Mama so mi umrli pred devetimi leti."
 16 4 |   nimam družbe," je rekla, "pa mi je vseeno. Mi je ljubše
 17 4 |       rekla, "pa mi je vseeno. Mi je ljubše pri mamici. Moja
 18 4 |         Jurko," je rekla, "saj mi ni na tem. Sem le tako rekla!" ~
 19 4 |       me imaš ti rada. In zato mi je hudo. Še te želje ti
 20 4 |  kvišku in rekla: "Mamica, daj mi kako znamenje. S Peči sem
 21 4 |  znamenje. S Peči sem doma, če mi je namenjeno, da se vrnem
 22 4 |     hrepenim tja gori daj, daj mi kako znamenje." ~In tedaj
 23 5 |      mislim, da kdo govori. Pa mi samo brni še od predsinočnim
 24 5 |        ti pomaga." ~"Saj ti bi mi ne," se je očividno po uporabi
 25 5 |       Katra, "kaj le treba, da mi tu pogrinja kakor v gostilni.
 26 5 |       Jurija, češ, le nikar se mi še ne izgubita, sta vidva
 27 5 |       je pristopil hlapec. "To mi boš že naredila." ~Anici
 28 6 |      trpljenju. Samo včasih se mi sanja, da bom velika grešnica
 29 6 |        in velika vera. Jaz pa, mi pa, mi veliki otroci umiramo
 30 6 |    velika vera. Jaz pa, mi pa, mi veliki otroci umiramo od
 31 6 |   vzame prvo v roko. ~"Samo da mi obleko sešiješ do nedelje;
 32 6 |        kakor zase: ~"Ne zameri mi tega. Bo prešlo. Saj sam
 33 6 | čimdalje sem z doma, tem lažje mi je. Samo da ne vidim Peči,
 34 6 |      Samo da ne vidim Peči, in mi odleže. Pri tujih ljudeh
 35 6 |    ljudje vse drugače žive, ko mi na Peči, in to me razvedri." ~
 36 6 |      boj se! Glej, nič drugega mi ni rekel, nego da naj se
 37 6 |     očitam, ne, Juri. Ali hudo mi je, in tako ti hočem povedati,
 38 6 |      tega bi rad pil, ali vino mi ne de dobro, in potem sem
 39 6 |       bi zahtevala od tebe, da mi vriskaj in poj? Ne, ne,
 40 6 |      sreča in življenje, potem mi je žal, da sem prišla na
 41 6 |    narobe! O ti moj Bog, sedaj mi sešije obleko narobe in
 42 6 |       je šivilja! Pa ne! To si mi napravila iz jeze in nalašč.
 43 6 |        tašča in kričala: ~"Sem mi daj obleko! Tako lepo blago,
 44 6 |       da bo kaj narobe, in res mi sešije narobe." ~"Molčite!"
 45 6 |        ji dam obleko delati pa mi iz same jeze narobe sešije.
 46 7 |   zamahnila z roko. "Moj denar mi daj nazaj, potem pa greš
 47 7 | stopila bliže hlapcu. "Ničesar mi ne boš utajil in ne boš.
 48 7 |         Mene pa slepariš in se mi hliniš. Glej tak si, tak!"
 49 7 |      jo no, s takim namenom si mi dajala. Lepo, da vsaj vem!" ~
 50 7 |  govoril iz nje: ~"Obljubil si mi tolikokrat, da me vzameš.
 51 7 |    boljše ženske od mene in da mi ne pozabiš. Šime, glej,
 52 7 |      sem si mislil kupiti, ker mi je Tomaž staro razbil. Pa
 53 7 |  pristavil: "Pa sem mislil, da mi je vzel Šime. Naj le, naj.
 54 7 |         ne izpustim je, dokler mi ne vrne goldinarja." In
 55 7 |       je odvrnil, "nekam tesno mi je. Nerodno sem spal, ali
 56 7 |         če je taka smrt, potem mi je vseeno." ~"Smrt?" je
 57 7 |    imaš z menoj, saj vem. Zato mi je vse eno." ~"Ne govori
 58 8 |      mu bo na Peči in hvaležen mi bo!" ~"Tisto pa!" je prikimal
 59 8 |     naj bi bila pustila, da se mi konča in zapusti premoženje
 60 8 |  toliko sva vendar sama, da bi mi to lahko povedala. ~Tako
 61 8 |      tudi vesel. Veste li, kaj mi je povedala? Ali veste?
 62 8 |       res kaj očitati, povejte mi. Kaj ne, ponosna je malce
 63 8 |    drugega vidim na nji, in to mi ne ugaja. Če te je vzela,
 64 8 |      že jo poznam. Juri, veruj mi, če te je vzela, te je radi
 65 11|        Vi mesarji veste za se, mi pa za se," so pripomnili
 66 11|  kašljal za pečjo: ~"V hlev se mi pojdi dret, celo noč hrope
 67 11|      Pa ravno zato, ker ve, da mi ni prav, mu streže." ~"Še
 68 11|        hočeš," je dejal Šime, "mi bo posodila pa " ~"Tiho
 69 11|        Slavčevi Marjeti, pa bi mi posodila!" je izkušal oživeti
 70 11|        si bodi; če pa dam vam, mi boste lepo spravili in po
 71 11|       peč postala prevroča." ~"Mi je, mi," je odvrnil živahno
 72 11|    postala prevroča." ~"Mi je, mi," je odvrnil živahno in
 73 11|        je dejala Neža, "zdi se mi, da je gospodinja." ~"Da,
 74 11|    božjo voljo. Našel sem, Bog mi je priča, da nisem vzel!" ~
 75 13|     rokama: ~"Oh, Juri, kaj si mi storil!" ~V hipu pa jo je
 76 13|       je oglasila lakota. ~"Pa mi dajte," je rekla, in krčmar
 77 13|        in denar. "Poglejte, se mi zdi, da je prav." ~"Ali
 78 13|       potem je dejal: ~"Zdi se mi, da bo najbolje za vas,
 79 14|     konja posadite,~jo na grad mi pripeljite." ~Anže je obračal
 80 14|        Ali Breda se zajoče:~To mi v glavo iti noče,~da bi
 81 15|       govoriti: Še vprašaš, če mi je bilo hudo! Sela je na
 82 15|         imejte usmiljenje. Žal mi je, grdo sem storila. Pozabite,
 83 15|     tega ti jaz ne verujem. Ti mi ne odpustiš nikoli, kakor
 84 15|       je negiben, z očmi uprti mi v strop in ni se oglasil
 85 16|       Kdo bi si bil mislil; se mi zdi, da je bilo kakor včeraj,
 86 17|    norčevati iz mene?" ~"Zakaj mi ne verujete?" je vprašal
 87 17|     advokatov." ~"Mojih pravic mi ne more vzeti nihče!" je
 88 17|        mož ni zaupal. ~"Kaj si mi storil, kaj si mislil!"
 89 17|        sem, da umrješ mirno in mi veruješ predno umrješ. Kaj
 90 17|  veruješ predno umrješ. Kaj si mi napravil, Juri! Katra naj
 91 19|       prosim, Marjanica, povej mi, kdo je bila?" ~Tedaj se
 92 19|        božje, Marjanica, povej mi, kdo je bila!" ~Marjanica
 93 19|     leseni človek, ti. Ali naj mi gre dekle v vodo? Je ne
 94 20|         Kaj sem ji storila, da mi streže po življenju," misli
 95 21|         in bom in nočem, da bi mi kdo gledal v račune." ~Pa
 96 21|   posle? To je že preveč. Zdaj mi že vse preseda." ~Tomaž
 97 21|    pravi," je hitela žena, "da mi gre vse narobe. In to, Tomaž,
 98 21|       ti morem zaupati? Zdi se mi, da ti smem. Povej mi po
 99 21|       se mi, da ti smem. Povej mi po pravici, ali nisi tudi
100 21|        zato, zato Tomaž --. Tu mi je pot samo ena. Peč mora
101 21| očitljiv in nasilen. Ti! Kadar mi je vrgel v obraz ciganko
102 21|       se je ponesrečil. In kaj mi je storil? Storil mi je
103 21|       kaj mi je storil? Storil mi je krivično. Zapustil je
104 21|    Katra, "ti misliš, da bi se mi ne mogla? Ti," je viknila, "
105 21|        ne! To je nemogoče. Ona mi je vendar na poti. Preko
106 21|        gledaš. In glej, zdi se mi, da bi mogla tudi tebe sovražiti.
107 21|       Mene pa ne mešajte vmes. Mi je še danes žal po psu." ~
108 21|        brez srca. Tomaž, veruj mi!" ~"Saj verujem!" je dejal
109 21|         Pa nisem šla rada. Tam mi je bilo bolje." ~Deček je
110 21|   rekli, da sem sirota, da sta mi umrla oče in mati, in da
111 22|      da bi skrivala, ne, pa se mi je reklo, da naj ne govorim
112 22|   sliki ter zaprosila: ~"Čuvaj mi ga, čuvaj! Čuvaj njega in
113 23|    slab. En kozarček žganja bi mi naredil prav dobro." ~Nato
114 23| vstajenja zvečer, in vendar se mi zdi -- kdo ve, da ni li
115 23|     solncem in ptičjim petjem. Mi pa, ki smo ga izdali, zatajili,
116 23|      obenem z nedolžno naravo, mi, njegovo odrešeno ljudstvo?
117 23|       njegovi smrti, smo spali mi. ~In še več. Dolga doba
118 23|       jo bo čul? ~"Gospod, daj mi, daj..., da bom svetnica!" ~
119 23|         Ali neki ve, kako hudo mi je bilo? Ali neki ve, da
120 24|        govorila s teboj, bi se mi bilo kmalu dete zadušilo.
121 24|     pred njo, rekoč: ~"Odpusti mi, Katra! Moj Bog, zdaj še-le,
122 24|       še-le sem doznal, kaj si mi storila. Glej, tiste Jerice
123 25|         Vstani, vstani, pokaži mi pot!" veli žena. ~In Jerica
124 25|   iskrijo. ~"Mamica, pomagajte mi!" krikne Jerica. ~"Hoho,"
125 25|        odhajaje: ~"Glej, da se mi hitro napraviš in prideš
126 26|      roko proti svojemu domu. "Mi je umrl brat v Krajevcu.
127 26|     vrgel po snegu doli, drugi mi je ušel. Ob desetih je bil
128 26|       umila nista! Marš! Da se mi takoj napravita in pojdeta
129 26|         Takole sem zavezal, da mi ne nagaja!" ~"Cel Anže je!"
130 26|  premoženje, in se je. Samo to mi je žal, da tega prej nisva
131 26|        vstajale v njem. "Veruj mi, Katra! Moja sestra si!
132 26|  koplje, sam vanjo pade! Veruj mi! Mene je nesreča izučila." ~
133 26|      Zato jo tepeš, ko veš, da mi trgaš srce. Katra, ti si
134 27|      je odvrnil hlapec, "zakaj mi neki to pravite!" ~"Zakaj!"
135 27|      do nog in dejal: ~"Hm, se mi zdi, da ste kaj kratke pameti
136 27|       ni še tako dolgo, ko ste mi rekli, da naj se obnašam
137 27|        odzval hlapec. "Samo to mi povejte, kaj naj delam doli
138 27|   Glasno pa je dejala: ~"Pusti mi izgovoriti, kakor mislim.
139 27|     češ: "Neumen bi bil, da se mi ni postavil, ko sem mu sama
140 27|    Glej," je rekla, "gršega bi mi ne mogel narediti, kakor
141 27|     kužno žival, iz hiše. Zato mi je poslal Bog bolečino.
142 27|         Umrl bo! Jerica, veruj mi. Ne bom se hudovala in kregala
143 27|        Bog že ve, kaj dela. Se mi zdi, da se mu gnoje!" ~"
144 27|         pojdi, in mu povej, da mi je hudo, hudo!" ~Vse, kar
145 29|    Anti tisti Jerici! Le veruj mi. Vere nima nobene, pa usmiljenja
146 30|      sama pri sebi: ~"Tedaj ko mi je umiral Jurko, sem se
147 30|         Kako," je odvrnil, "če mi je tu dobro, pa Kranjc me
148 31|        vsa sveta družina, stoj mi ob strani na mojo smrtno
149 31|       mir, vsaj mir hočem! Daj mi pokoja, moj Bog, daj pokoja! ~
150 31|    posteljo in ponavljala: "To mi dela sam satan, sam satan!" ~
151 31|        jo jaz?" je vprašala. ~"Mi vemo!" je dejal trdo orožnik. ~"
152 32|     kar bi želela. ~"Marjanico mi pripeljite, strah me je!"
153 32|        kdo moj glas posluša in mi vrata odpre, pojdem noter
154 33|      je odvrnila žena. "Zdi se mi pa, da sem bila. Veš, ljudje
155 33|         je obupoval Luka, "daj mi svèt! Glej, tako je: Preganjala
156 33|  žganje na rezal, da je umrla. Mi ni žal, ne! Le miru ni.
157 34|       izpovedniku to srečo, ki mi jo je napravil!" ~"In meni,
158 34|         ali me boš poslušal in mi izpolnil eno željo?" ~"Kaj