Chapter

5001 22|               sobo s ključem. Sama pa je poiskala Marjanico in ji
5002 22|              solzami potožila, kar se je bilo zgodilo. ~Katra je
5003 22|               je bilo zgodilo. ~Katra je bila odpravila Pušarja.
5004 22|               odpravila Pušarja. Bila je videti bleda in jezna, in
5005 22|          videti bleda in jezna, in ko je ugledala Anico, je rekla: ~"
5006 22|              in ko je ugledala Anico, je rekla: ~"Nalašč ga pa nisem,
5007 22|               sama nanj." ~"Saj bom!" je dejala Anica. Katra je odšla
5008 22|                je dejala Anica. Katra je odšla v svojo sobo in mrmrala: ~"
5009 22|              da ga nalašč." ~Anica pa je začela od tistega dne zopet
5010 22|             varno za njo. Dolgo v noč je mislila, kako bi najlepše
5011 22|               in čuvala otroka. ~Dete je spalo nocoj nemirno in proti
5012 22|          nocoj nemirno in proti volji je Anica plakala in poljubljala
5013 22|          Anica plakala in poljubljala je otroka. Toda ta njena sedanja
5014 22|             ta njena sedanja ljubezen je bila grenka. Samo bala,
5015 22|            grenka. Samo bala, bala se je neizrečeno za dete. ~In
5016 22|         neizrečeno za dete. ~In ko se je proti jutru dete zopet prebudilo,
5017 22|              dete zopet prebudilo, ga je nosila dolgo, da so jo že
5018 22|              že roke bolele. Potem pa je stopil k oni sivorjavi sliki
5019 22|            sliki večne vsevednosti in je padla na kolena in dvignila
5020 22|               njega in mene!" In dete je zaspalo. Anica je legla,
5021 22|             In dete je zaspalo. Anica je legla, in mimo oči ji je
5022 22|              je legla, in mimo oči ji je dahnil prvi motni soj jutra,
5023 22|               jutra, prvi klic drozga je udaril na njeno uho, in
5024 22|         udaril na njeno uho, in potem je zaspala... ~ ~
5025 23|          POGLAVJE~Mačka~Približala se je bila Velika noč. Najlepše
5026 23|            Velika noč. Najlepše vreme je bilo zunaj. Smejalo se je
5027 23|             je bilo zunaj. Smejalo se je solnce z neba, in smejale
5028 23|      trobentice po travi. Za grmovjem je poizkušala duhteti vijolica,
5029 23|             kjer so bile senožeti, se je valil dim. Ljudje so trebili
5030 23|         zažigali mah in suhljad. Čuti je bilo veselo vriskanje, ko
5031 23|               veselo vriskanje, ko da je čas trgatve. Ljudje in živali
5032 23|               jemali slovo od nje, ki je bila prelepa in zadnja,
5033 23|              davni mladosti. ~Na vasi je bilo zazvonilo na veliko
5034 23|      zazvonilo na veliko soboto. Anže je bil v senožeti in je pasel.
5035 23|             Anže je bil v senožeti in je pasel. Ko je zaslišal zvonove,
5036 23|              senožeti in je pasel. Ko je zaslišal zvonove, je zavriskal.
5037 23|               Ko je zaslišal zvonove, je zavriskal. Potem je začel
5038 23|          zvonove, je zavriskal. Potem je začel premišljati, kdo da
5039 23|               bandero. In domislil se je, da je na Kovačevem vrsta.
5040 23|        bandero. In domislil se je, da je na Kovačevem vrsta. Rahlo
5041 23|             vrsta. Rahlo zavidanje se je vzbudilo v fantu. Neizrečeno
5042 23|               Lucije. Rajni Lovrič ga je nosil v eni roki, drugi
5043 23|               drugi nihče. Kovačev pa je stavil, da ga ponese. To
5044 23|              stavil, da ga ponese. To je mislil Anže in se ozrl doli
5045 23|           ozrl doli na Peč. ~Izvil si je piščal in začel piskati.
5046 23|               in začel piskati. Tedaj je prišla doli na Peči iz hiše
5047 23|             Peči iz hiše Jerica. Anže je piskal in si mislil, kdo
5048 23|                ali ga čuje. In ona ga je čula. Položila je glavo
5049 23|              ona ga je čula. Položila je glavo ob roki, ko da se
5050 23|             da se ji dremlje. ~"Aha," je dejal Anže, "pravi, da ne
5051 23|               še ni vstal!" In pognal je piščal v stran in se zagledal
5052 23|        usipati iz cerkve, in Anže jih je motril in pripominjal sam
5053 23|               ne zakolne, pa Francelj je tudi šel k maši. Kam, kam
5054 23|              presneti fant! Da, Lahov je. Pa dolgo sabljo ima. Kaj
5055 23|              Pa dolgo sabljo ima. Kaj je že oficir? Onega drugega
5056 23|              ki govori s Sirkovo. Tam je pa naša Marjanica. Pa kdo
5057 23|              nič ga ne poznam!" ~Fant je motril odslej venomer samo
5058 23|              spremljevalca. Videč, da je tudi tujec zavil z Marjanico
5059 23|             zavil z Marjanico na Peč, je postal še pozornejši. ~Hipoma
5060 23|             pozornejši. ~Hipoma pa mu je šinila rdečica v obraz in
5061 23|             šinila rdečica v obraz in je skočil kvišku in se ozrl
5062 23|            čredi. ~"Mogoče pa le ni!" je dejal za čas. Ali ni mu
5063 23|             ni mu dalo miru, in kmalu je odgnal živino proti domu. ~
5064 23|              domu. ~Po poti, ki se mu je zdela danes silno dolga,
5065 23|           zdela danes silno dolga, si je preganjal dolgčas s tem,
5066 23|           preganjal dolgčas s tem, da je štel gumbe pri suknjiču:
5067 23|              štel gumbe pri suknjiču: je, ni, je, ni, je! ~"Je!"
5068 23|           gumbe pri suknjiču: je, ni, je, ni, je! ~"Je!" je zaključil
5069 23|             suknjiču: je, ni, je, ni, je! ~"Je!" je zaključil in
5070 23|       suknjiču: je, ni, je, ni, je! ~"Je!" je zaključil in mislil: ~"
5071 23|                ni, je, ni, je! ~"Je!" je zaključil in mislil: ~"Če
5072 23|             zaključil in mislil: ~"Če je, zakaj neki je prišel? Ali
5073 23|           mislil: ~"Če je, zakaj neki je prišel? Ali se je kaj zgodilo?"
5074 23|          zakaj neki je prišel? Ali se je kaj zgodilo?" In zopet je
5075 23|             je kaj zgodilo?" In zopet je začel Anže dvomiti in je
5076 23|              je začel Anže dvomiti in je štel gumbe narobe. Pa so
5077 23|            narobe. Pa so zopet rekli: je. Tedaj je Anže premagal
5078 23|             so zopet rekli: je. Tedaj je Anže premagal samega sebe
5079 23|              radovednost, rekoč: ~"Če je, ne uide, saj ni ptič, in
5080 23|             ne utekel, temveč Anže ga je našel v izbi na Peči pri
5081 23|               pri hlebu kruha in zdaj je videl, da je res njegov
5082 23|            kruha in zdaj je videl, da je res njegov oče, nekam izpremenjen
5083 23|             nimata ničesar povedati?" je vprašala Marjanica. ~"Moški
5084 23|           vprašala Marjanica. ~"Moški je postal!" je dejal oče. Tedaj
5085 23|        Marjanica. ~"Moški je postal!" je dejal oče. Tedaj se je oglasil
5086 23|                je dejal oče. Tedaj se je oglasil Anže. ~"Ali ste
5087 23|              ste nas pa podili, oče," je dejal Anže, "zdaj pa tožite,
5088 23|               da ste sami!" ~"Kdo vas je podil?" je dejal oče skoro
5089 23|           sami!" ~"Kdo vas je podil?" je dejal oče skoro jokajoče. "
5090 23|             oče skoro jokajoče. "Doma je hiša. Tam jo imate, pa delajte
5091 23|              Kako pa, da ste prišli?" je vprašal sedaj Anže. Z nekako
5092 23|            Anže. Z nekako nemirnostjo je gledal očetu v obraz. Tako
5093 23|          očetu v obraz. Tako čudno se je bil izpremenil oče. Anžetu
5094 23|             izpremenil oče. Anžetu se je vzbujalo rahlo sočutje do
5095 23|              njega. ~"Ali ste bolni?" je pristavil hitro za prvim
5096 23|        vprašanjem. ~"Tisto ne, Anže," je odvrnil oče. "Pa ne bom
5097 23|             zrasel, lepo!" ~Marjanica je dejala: ~"Razkaži malo očetu
5098 23|            Saj res, oče! Ali greste?" je vprašal Anže. ~Mož je vstal.
5099 23|                 je vprašal Anže. ~Mož je vstal. Šele sedaj je videl
5100 23|              Mož je vstal. Šele sedaj je videl Anže popolnoma, kako
5101 23|              popolnoma, kako silno se je bil postaral oče, in zaman
5102 23|            bil postaral oče, in zaman je iskal vzroka. Peljal ga
5103 23|               iskal vzroka. Peljal ga je v hlev, razkazal mu živino,
5104 23|            živino, potem pa dejal, ko je oče samo vzdihoval: ~"Kaj
5105 23|             bi radi, oče?" ~Oče se mu je približal in zašepetal: ~"
5106 23|         naredil prav dobro." ~Nato ga je odvedel nazaj v hišo in
5107 23|         steklenico. Z vidnim veseljem je gledal, kako tekne očetu.
5108 23|            kako tekne očetu. Toda, ko je bil oče nalil že v tretje,
5109 23|            začele nekako oči svetiti, je rekel Anže: ~"Pa kruha niste
5110 23|              prigriznili!" ~"Ne gre!" je dejal oče in z enim očesom
5111 23|         temnorjavo steklenico, katero je k sreči Marjanica zdaj odnesla. ~"
5112 23|               ne pijete preveč, oče?" je vprašal Anže. ~"Saj nimam,"
5113 23|           vprašal Anže. ~"Saj nimam," je odvrnil mož in pogledal
5114 23|           fanta skoro užaljeno. Tedaj je vstopila Katra. ~"Ta je!"
5115 23|               je vstopila Katra. ~"Ta je!" je zašepetal Anže, oče
5116 23|             vstopila Katra. ~"Ta je!" je zašepetal Anže, oče pa je
5117 23|             je zašepetal Anže, oče pa je začel preponižno pozdravljati
5118 23|              nikoli pozabil tega, kar je storila dobrega njegovemu
5119 23|           nikakih dobrotah. Medtem pa je začel oče nekako meti, da
5120 23|          zadržujemo plačila hlapcem!" je odvrnila Katra, in pristavila: ~"
5121 23|             Ne daš nič očetu?" ~Tedaj je oblil Anžeta sram, in skoro
5122 23|             Anžeta sram, in skoro hud je bil na očeta, češ, da govori
5123 23|             ker vsemu pritrdi. Gledal je, kako bi se izmuznil iz
5124 23|         izmuznil iz sobe. In to se mu je posrečilo, ko je Katra zadovoljna
5125 23|             to se mu je posrečilo, ko je Katra zadovoljna z možem,
5126 23|             zadovoljna z možem, ki ji je laskal, odšla in mu prinesla
5127 23|       steklenico žganja. ~In govorila je prijazno z njim. Zunaj ob
5128 23|               njim. Zunaj ob hlevu pa je čakal na očeta Anže in si
5129 23|              grizel prste. In sram ga je bilo, sram. Pa sam ni skoro
5130 23|          skoro vedel, zakaj. ~Tako se je zgodilo, da se je Anžetu
5131 23|             Tako se je zgodilo, da se je Anžetu izpremenilo veselje
5132 23|              in z nekako nestrpnostjo je čakal, da odide oče. Nekaj
5133 23|            Nekaj čudnega in novega mu je šlo skozi misli. Do sedaj
5134 23|         sramovati očeta. In vendar se je to njemu zgodilo danes,
5135 23|          njemu zgodilo danes, in Anže je bil raditega dvakratno žalosten.
5136 23|            dvakratno žalosten. Ležalo je očitanje na njem, da ga
5137 23|               očitanje na njem, da ga je sram očeta. In par skrivnih
5138 23|           očeta. In par skrivnih solz je obrisal in šel v hlev in
5139 23|             cekin. Dvajset krajcarjev je bil dal Tomažu, da ga je
5140 23|              je bil dal Tomažu, da ga je zamenjal za papir. Sedaj
5141 23|           zamenjal za papir. Sedaj pa je vzel ta cekin in se vrnil
5142 23|               iz hleva. In prav tedaj je prišel oče iz hiše. ~"Zdaj
5143 23|              skrbno gospodinjo imaš," je rekel in za nekaj hipov
5144 23|                saj imaš mene!" ~Tedaj je izvlekel Anže cekin in ga
5145 23|        izpustil očetu v roko. ~"Kaj," je rekel oče, "toliko imaš?
5146 23|             si priden fant!" In hotel je objeti fanta, ali ta se
5147 23|               objeti fanta, ali ta se je umaknil. Izza mokrih očetovih
5148 23|              Izza mokrih očetovih oči je gledalo nekaj grdega. Anžetu
5149 23|               nekaj grdega. Anžetu se je zdelo, da mu ne more pogledati
5150 23|      poslovila. ~Za četrt ure pozneje je Anže hitel gledat na vrt,
5151 23|              videl očeta. In videl ga je še koncem ovinka. In tedaj
5152 23|         koncem ovinka. In tedaj se mu je izvilo ko prošnja: ~"Oče,
5153 23|          vidiva še kdaj?" ~In Anže se je nato vrnil, in žal mu je
5154 23|              je nato vrnil, in žal mu je bilo, da ni dal očetu vsega
5155 23|           vsega denarja. In vendar se je oglašal tudi glas v njem,
5156 23|          oglašal tudi glas v njem, da je dal dovolj. Sklenil je,
5157 23|             da je dal dovolj. Sklenil je, da poprosi Jerico za svèt.
5158 23|               Jerico za svèt. In Anže je tudi izvedel svoj sklep,
5159 23|        izvedel svoj sklep, toda to se je zgodilo dolgo zatem; za
5160 23|            dolgo zatem; za zdaj se mu je zdela deklica še preotročja. ~* * * ~
5161 23|             lučeh in lestencih, in ni je sveče, ki ne bi gorela nocoj.
5162 23|               Žar in vonj slovesnosti je vsepovsod. Tiho je vse,
5163 23|        slovesnosti je vsepovsod. Tiho je vse, tako tiho. In sedaj
5164 23|           prižiga zvezde na nebu. Mir je v naravi, neskončen, zadivljen,
5165 23|         ljubezen do rodne vasi --, da je praznovanje vstajenja na
5166 23|             Boga in ga izdala, pač pa je zakrila ob njegovi smrti
5167 23|           odrešeno ljudstvo? Spodobno je, da ga slavimo v mrak, ko
5168 23|              ko narava spi. Tedaj, ko je narava bedela ob njegovi
5169 23|               še več. Dolga doba noči je minila in nismo mislili
5170 23|                  O Jerica, Jerica! Če je bilo srečno katero bitje
5171 23|          tedaj si bila ti! Prerila se je bila do božjega groba in
5172 23|   prezbiteriju so peli matutin. Mrzlo je spreletalo dekletce. Čudovita
5173 23|            dekletce. Čudovita tajnost je bila v teh pesmih in antifonah,
5174 23|              se bo zbudil!" ~In dekle je drgetaje strmelo v tabernakelj
5175 23|               Nekaj korakov za Jerico je klečala Anica. Ni se mogla
5176 23|               k procesiji. Oh, saj jo je vezalo toliko lepih spominov
5177 23|         spominov na ta dan. In Jurček je bil tako priden nocoj, lepo
5178 23|               tako priden nocoj, lepo je zaspal, in gotova si je
5179 23|               je zaspal, in gotova si je bila Anica, da se ne zbudi
5180 23|             zbudi tako kmalu. In tako je bila skočila sem doli v
5181 23|          nekaj pozno že sicer; morala je riti skozi moške v cerkev.
5182 23|           cerkev. Na vratih cerkve ji je nekdo po kimal z glavo,
5183 23|               kimal z glavo, ozrla se je --, bil je Lipe. ~Čudno
5184 23|            glavo, ozrla se je --, bil je Lipe. ~Čudno je vplival
5185 23|                   bil je Lipe. ~Čudno je vplival ta dogodljaj na
5186 23|             Ali neki ve, kako hudo mi je bilo? Ali neki ve, da imam
5187 23|             sina?" In ob tej misli si je skoro očitala: "Zakaj sem
5188 23|               kaj zgodi!" In ta strah je bil preglušil končno glas
5189 23|               spominov in stoprav, ko je stopila Anica iz cerkve,
5190 23|           stopila Anica iz cerkve, si je mislila: ~"Kdo ve, kje je.
5191 23|             je mislila: ~"Kdo ve, kje je. Ali ga bom videla?" ~In
5192 23|             videla?" ~In nekako željo je čutila, da bi ga videla,
5193 23|               nekako gotovostjo se ga je nadejala. In res je stal
5194 23|             se ga je nadejala. In res je stal z vozom na cesti, in
5195 23|               z vozom na cesti, in ko je prišla mimo, jo je ogovoril: ~"
5196 23|              in ko je prišla mimo, jo je ogovoril: ~"Srečne praznike,"
5197 23|         ogovoril: ~"Srečne praznike," je rekel, "ali sem prvi?" ~"
5198 23|               ali sem prvi?" ~"Prvi," je odgovorila in mu segla v
5199 23|               mu segla v roko, katero je on rahlo stisnil. "In tudi
5200 23|              jaz voščim tebi prvemu!" je dejala tiše. ~"In komu potem?"
5201 23|               tiše. ~"In komu potem?" je vprašal in pognal konje.
5202 23|               Našemu kralju na Peči!" je dejala. Nekaka razposajena
5203 23|               razposajena veselost se je je polastila in ponos, ko
5204 23|            razposajena veselost se je je polastila in ponos, ko da
5205 23|               pred njim. ~"Prav res," je dejal. "Bog mu daj zdravje!" ~"
5206 23|             Bog mu daj zdravje!" ~"On je vsa moja sreča," je odvrnila
5207 23|                On je vsa moja sreča," je odvrnila Anica. ~Lipe se
5208 23|              odvrnila Anica. ~Lipe se je ozrl po njej, in v temi
5209 23|              po njej, in v temi se mu je zazdelo njeno obličje tako
5210 23|             in nežno kot otrokovo, in je rekel: ~"Da je le vse prestano.
5211 23|           otrokovo, in je rekel: ~"Da je le vse prestano. Da je le
5212 23|             Da je le vse prestano. Da je le zdrav človek!" ~"Prav
5213 23|           zdrav človek!" ~"Prav res," je odvrnila, "bila sem slaba,
5214 23|              bila sem slaba, ali zdaj je dobro. Kako pa tebi, Lipe,
5215 23|            vedno pri Kranjcu?" ~"Še," je odvrnil. ~"On me ne tiče
5216 23|                Prav izogiblje se!" ji je šinilo skozi glavo, in nič
5217 23|           rekla nekaj hipov. Potem pa je začela govoriti o skrbeh
5218 23|               na Peči, o vsem, kar ji je ravno prišlo na misel. Toda
5219 23|              misel. Toda izogibala se je vprašanj, da bi ga ji ne
5220 23|              prišla do razpotja. Lipe je pridržal konje. ~"Kaj pa
5221 23|               konje. ~"Kaj pa Tomaž?" je vprašal nekako živahno. ~"
5222 23|        vprašal nekako živahno. ~"Eh," je odvrnila, "briga mene Tomaž!"
5223 23|             mene Tomaž!" Obenem pa se je spomnila doživljaja z njim
5224 23|             njim in zardela. Dobro ji je delo, da je bila tema. ~"
5225 23|         zardela. Dobro ji je delo, da je bila tema. ~"Zdaj pa z Bogom,"
5226 23|             tema. ~"Zdaj pa z Bogom," je rekla nato, "še enkrat vesele
5227 23|                Ali se še kaj vidimo?" je vprašal. ~"Če ne umrjemo,"
5228 23|            vprašal. ~"Če ne umrjemo," je odvrnila. ~"Kaj pa, ali
5229 23|              že dete botra za birmo?" je vprašal Lipe. ~"Ga nima,
5230 23|         vprašal Lipe. ~"Ga nima, ne," je odvrnila. ~"Bom pa jaz njegov
5231 23|             Bom pa jaz njegov boter!" je rekel in pognal. ~Zamišljena
5232 23|          rekel in pognal. ~Zamišljena je prihitela Anica na Peč.
5233 23|             Peč. Nenavadno razburjena je bila. Na dnu srca se ji
5234 23|               bila. Na dnu srca se ji je bilo zazibalo mirno površje
5235 23|          želja in hrepenenj. Pred njo je stal prizor lepega jutra,
5236 23|               jutra, in ona misel, ko je primerjala moža z Lipetom,
5237 23|            primerjala moža z Lipetom, je oživela v njej. ~Takšna
5238 23|               oživela v njej. ~Takšna je stopila k zibelki. ~Toda,
5239 23|         stopila k zibelki. ~Toda, kaj je tebi, dete, da stočeš? Anica
5240 23|                dete, da stočeš? Anica je kriknila. ~Velika domača
5241 23|        kriknila. ~Velika domača mačka je ležala otroku na prsih.
5242 24|           znorela bom od jeze!"~Anica je planila iz sanj. Grozne
5243 24|            bile njene sanje: Prilezla je bila kača v njeno sobo in
5244 24|            sobo in s človeškim glasom je rekla: "Kje imaš dete?" "
5245 24|               imaš dete?" "Nimam ga," je odgovorila Anica in se nagnila
5246 24|            Kaj ga skrivaš, ko vem, da je tu," je rekla kača in se
5247 24|           skrivaš, ko vem, da je tu," je rekla kača in se podvila
5248 24|         podvila Anici pod noge. Anica je popadla palico in zamahnila
5249 24|        zamahnila po kači. Ali kača se je zasmejala: "Moj bo, moj
5250 24|             Moj bo, moj bo!" "Ne bo," je ihtela Anica. Tedaj pa je
5251 24|             je ihtela Anica. Tedaj pa je opazila, da drži v roki
5252 24|             in ne palice. Od groze se je Anica zbudila. ~Dojenček
5253 24|              Anica zbudila. ~Dojenček je spal mirno ob njej. Toda
5254 24|               njenega spomina. Začela je misliti na pretekli večer,
5255 24|         upokojila. In posrečilo se ji je. Lipe je stopil pred njeno
5256 24|              posrečilo se ji je. Lipe je stopil pred njeno dušo.
5257 24|              dušo. Z nekako nežnostjo je mislila nanj, ponovila v
5258 24|              v spominu besede, ki jih je govorila z njim. Ali iz
5259 24|           njim. Ali iz te nežnosti se je kmalu rodilo očitanje: ~"
5260 24|               nanj." In skoro na glas je rekla sama sebi: ~"Lipe,
5261 24|                  Da, to ne sme biti," je mislila dalje. "Še za vsako
5262 24|             Ne, ne smem misliti! Greh je to. Lipe, najini poti gresta
5263 24|               poti gresta narazen. On je hotel tako, in tudi jaz
5264 24|             sem obljubila." ~Vdovi se je srce napolnilo z žalostjo.
5265 24|               z žalostjo. Začutila se je nenadoma tako zapuščeno.
5266 24|               ima dete. Ali tudi temu je treba prijateljev. Anica
5267 24|              treba prijateljev. Anica je začutila neko mučno nestrpnost.
5268 24|              mučno nestrpnost. Vstala je in stopila k oknu. Mesec
5269 24|              in stopila k oknu. Mesec je bil zašel, bila je dokaj
5270 24|              Mesec je bil zašel, bila je dokaj temna noč. Anica je
5271 24|             je dokaj temna noč. Anica je videla v vasi tu pa tam
5272 24|          pridejo v trg do vstajenja," je pomislila. In proti volji
5273 24|             Bog, kako sem jaz šibka!" je mislila Anica. "Toda bodi
5274 24|               ne sme misliti nanj, se je vrgla na kolena ob zibelki
5275 24|             celó dete rogati. Viharno je planila kvišku. Celó iz
5276 24|             iz otrokovih potez, se ji je zdelo, gleda Lipetova slika. ~
5277 24|             Lipetova slika. ~Tedaj se je vrgla Anica na posteljo
5278 24|           blazino. ~* * * ~Tudi Katra je prebila nemirno noč. Katra
5279 24|            več spala pokojno. Večkrat je planila sredi spanja kvišku.
5280 24|            dramili. Ob takih prilikah je Katra planila iz postelje
5281 24|               sobi, tako dolgo, da se je umirila in se je poleglo
5282 24|                da se je umirila in se je poleglo viharno utripajoče
5283 24|              srce. S tresočimi rokami je tedaj Katra pretipala svoje
5284 24|        pretipala svoje telo. Silno se je bala Katra mrtvouda. ~Raditega
5285 24|             Katra mrtvouda. ~Raditega je bila tudi že pri zdravniku. ~"
5286 24|              pijete pred spanjem?" jo je vprašal. ~Katra je lagala,
5287 24|                 jo je vprašal. ~Katra je lagala, dasi je bila vajena
5288 24|                 Katra je lagala, dasi je bila vajena redno piti najbolje
5289 24|               in močno žganje. Ker pa je v njem močila razne korenine
5290 24|            Gibati se pridno, gibati!" je svetoval zdravnik in jo
5291 24|                da ne bo hudega. Tedaj je Katri nekoliko odleglo,
5292 24|           nekoliko odleglo, vendar pa je ob najmanjši slabosti vztrepetala,
5293 24|              slabosti vztrepetala, da je morda vendar huje. ~Tudi
5294 24|              vendar huje. ~Tudi nocoj je bila planila kvišku. Z grozo
5295 24|            planila kvišku. Z grozo se je zavedla, da nekako ne čuti
5296 24|               leve noge. Strah, ki jo je prešinil, ji je pognal znoj
5297 24|          Strah, ki jo je prešinil, ji je pognal znoj v lice. Polagoma
5298 24|              znoj v lice. Polagoma se je noga razdrevenila, in strah
5299 24|             razdrevenila, in strah se je ublažil. Toda Katro je bil
5300 24|             se je ublažil. Toda Katro je bil strah zelo prevzel.
5301 24|             strah zelo prevzel. Segla je po steklenici v slepem oknu
5302 24|             po noči ni upihovala. ~Ko je tako sedela, se je zaman
5303 24|                 Ko je tako sedela, se je zaman trudila, da bi odpodila
5304 24|            umreti? Umreti!" ~Katra se je stresla, zavila se v odejo
5305 24|                Kar tako se ne umrje!" je pomislila nato. Ali še,
5306 24|            pomislila nato. Ali še, ko je to mislila, so ji prišli
5307 24|               slučaji tolikih. Zvečer je bil še zdrav, zjutraj so
5308 24|        najbolj zdravi tako? ~In zopet je stresel Katro mraz. ~"In
5309 24|              potem? Kaj potem?" Katra je segla tretjič po steklenici
5310 24|              in izpila duškoma. Tedaj je začutila, da je izginil
5311 24|        duškoma. Tedaj je začutila, da je izginil strah iz njene duše
5312 24|             duše in nekako porogljivo je mislila: ~"Eh, četudi bi
5313 24|               nisem!" Skoro v omotici je govorila tako sama sebi.
5314 24|            Toda prav doli na dnu duše je vendar govorilo nekaj vse
5315 24|           beži, Katra! Ali misliš, da je Bog mešetar, ki da barantati
5316 24|              mu nisi želela smrti? To je dovolj, da si pogubljena
5317 24|                  Nisem storila tega," je ugovarjala sama sebi. ~"
5318 24|               zato, ker si vedela, da je to zanj smrt!" ~"Kaj misli,
5319 24|               misli, dejanja imenuj," je samozavestno zahtevala Katra. ~"
5320 24|               Dejanja? Tudi dejanja!" je odgovarjalo. "Ali morda
5321 24|       nalivala onih kapelj?" ~"Saj ji je baš to dobro delo, daj je
5322 24|             je baš to dobro delo, daj je sam zdravnik priznal!" ~"
5323 24|          zdravnik priznal!" ~"Hahaha! Je že res, pa ti tega tedaj
5324 24|               zapirat k otroku?" ~"Ta je lepa! Reci še, da sem ji
5325 24|               si vendarle mislila, da je mačka vajena postelje, in
5326 24|          postelje, in tudi zgodilo se je že, da je storila mačka,
5327 24|             tudi zgodilo se je že, da je storila mačka, kar si ti
5328 24|            tajiti, ali moreš?" ~Katra je popila četrti kozarček,
5329 24|             četrti kozarček, ali glas je hotel še dalje opominjati: ~"
5330 24|             ni za te sreče!" ~"Da, ni je," je rekla ona. ~"Ni, ni!
5331 24|              te sreče!" ~"Da, ni je," je rekla ona. ~"Ni, ni! Vidiš!"
5332 24|             ni bil več glas vesti, ki je govoril, bil je satan. Iz
5333 24|             vesti, ki je govoril, bil je satan. Iz zelene steklenice
5334 24|           satan. Iz zelene steklenice je bil menda rojen. Ali satansko
5335 24|            rojen. Ali satansko zloben je bil.  "Vidiš. Zato je treba,
5336 24|          zloben je bil.  "Vidiš. Zato je treba, da dete umrje!" ~"
5337 24|                 Naj vzame Lipeta. Peč je tvoja!" ~"Moja!" ~Katra
5338 24|               tvoja!" ~"Moja!" ~Katra je pila v petič. ~"Kaj pa Luka?"
5339 24|              v petič. ~"Kaj pa Luka?" je izpraševal glas. ~"Prodala
5340 24|              no; naj gre, kamor hoče. Je preneumen za me." ~"Aha!
5341 24|             Kaj pa Anže?" ~"Vidiš, to je dečko. Za kočijaža ga vzamem.
5342 24|             vem; če bi vedel Luka, da je hči njegove nekdanje zaročenke --" ~"
5343 24|                     Bo izvedel! Pa to je, vidiš, kadar bo izvedel,
5344 24|               na Peč!" ~Skoro na glas je govorila zadnje besede.
5345 24|              zadnje besede. Hipoma pa je kriknila. Na vratih, ki
5346 24|              vratih, ki so se odprla, je stal Luka, bled, ali žarečih
5347 24|           žarečih oči. Čudovito hitro je mož prihitel pred ženo in
5348 24|          Hvala ti, Katra!" ~Hipoma se je Katra streznila; dvignila
5349 24|          Katra streznila; dvignila se je in merila prezirljivo moža: ~"
5350 24|         merila prezirljivo moža: ~"Če je pa tako," je rekla, "potem
5351 24|               moža: ~"Če je pa tako," je rekla, "potem pa pojde jutri.
5352 24|              Imej usmiljenje, zbolela je!" je prosil mož. ~"Jutri
5353 24|              usmiljenje, zbolela je!" je prosil mož. ~"Jutri pojde,
5354 24|         prosil mož. ~"Jutri pojde, to je moja zadnja beseda!" je
5355 24|               je moja zadnja beseda!" je odvrnila ona. Mož je vstal
5356 24|         beseda!" je odvrnila ona. Mož je vstal in jo motril nekaj
5357 24|              nekaj hipov; potem pa se je umiril in dejal: ~"Saj ne
5358 24|                Nocoj si malo pijana," je dejal brat. ~"Kaj?" je vzbesnela
5359 24|                je dejal brat. ~"Kaj?" je vzbesnela Katra. Nič je
5360 24|               je vzbesnela Katra. Nič je ni tako razjezilo, kakor
5361 24|           tako razjezilo, kakor če ji je kdo očital, da je pijana.
5362 24|               če ji je kdo očital, da je pijana. Skočila je v brata
5363 24|         očital, da je pijana. Skočila je v brata in ga začela biti
5364 24|           biti po glavi. ~S težavo ji je ušel. Še enkrat je zamahnila
5365 24|          težavo ji je ušel. Še enkrat je zamahnila po njem, ali zadela
5366 24|         zamahnila po njem, ali zadela je v vrata. Potem je zasopla
5367 24|              zadela je v vrata. Potem je zasopla sedla in ponavljala
5368 25|                      25. POGLAVJE~Kaj je snivala Jerica~Angel varuh,
5369 25|              bo odprla na sodnji dan, je imel pri Jerici zvečer,
5370 25|               Jerici zvečer, potem ko je bila legla, veliko posla.
5371 25|               legla, veliko posla. Pa je imel mnogo lepega zapisati,
5372 25|        zapisati, zakaj samo lepe reči je mislila Jerica. Anže, ki
5373 25|              mislila Jerica. Anže, ki je bil bolj posveten, bi bil
5374 25|             otročjega. Zadnje čase se je bila dojmila Jerice najbolj
5375 25|          tisti mali, drobni knjigi jo je bila našla in znala jo je
5376 25|             je bila našla in znala jo je na pamet. Izslikovala si
5377 25|              na pamet. Izslikovala si je to Šmarno goro tako lepo.
5378 25|             goro tako lepo. Vsa kakor je res, je mislila, da stoji
5379 25|               lepo. Vsa kakor je res, je mislila, da stoji pred njo.
5380 25|            stoji pred njo. Neizrečeno je bilo Jeričino hrepenenje,
5381 25|               Šmarno goro. Toda nocoj je ta slika dremajoči Jerici
5382 25|           nekako hitro zatonila. Bila je ne kam čudno zaspana in
5383 25|               čudno zaspana in hitela je še pomoliti, da bi ji Bog
5384 25|              vsaj spokornica. In zdaj je bila mirna in že je mislila,
5385 25|              zdaj je bila mirna in že je mislila, da spi in da v
5386 25|            bolnico. Pred sedmimi leti je bila zbolela Mohorajka na
5387 25|           Mohorajka na srcu. Obležala je. In čim dalje je ležala,
5388 25|             Obležala je. In čim dalje je ležala, tem manj je okrevala.
5389 25|             dalje je ležala, tem manj je okrevala. Pač pa ji je v
5390 25|           manj je okrevala. Pač pa ji je v sedmih letih, ko se ni
5391 25|              in mati bolna. Jerica se je na čudovit način v teh polusanjah
5392 25|        neskončno usmiljenje do nje jo je objelo. "Oh," je dejala, "
5393 25|               nje jo je objelo. "Oh," je dejala, "če bi zdaj bila
5394 25|           doli k njej bi šla." ~"Kako je, Mohorajka?" ~"Oh, slabo,
5395 25|               in verujem!" ~In Jerica je svetnica in poklekne ter
5396 25|               hiša ob cesti. Anžetova je. Za hišo so hlevi, in v
5397 25|              polje. ~"Tam, vidiš, ona je Šmarna gora," pravi Anže. ~"
5398 25|               pravi Anže. ~"Ah, tisto je!" Jerica se čudi. Prav tako
5399 25|              se čudi. Prav tako si jo je mislila. In gleda, gleda
5400 25|            zasanjala... ~Hipoma pa se je polasti nekak nemir. Kakor
5401 25|           stresa. Odpre oči. Toda kje je Šmarna gora, kje je Anže,
5402 25|               kje je Šmarna gora, kje je Anže, in tisto polje, in
5403 25|                in tisto polje, in kje je ona? Jerici se zdi, da to
5404 25|                da to biti ne more, da je v hipu gori v senožeti in
5405 25|            vidi doli vas in Peč. Kdaj je prišla sem gori? Ali so
5406 25|              sanje so morale biti. To je jasno. Ona je še vedno na
5407 25|         morale biti. To je jasno. Ona je še vedno na Peči, revna
5408 25|           rdeče lilije. Toda strah jo je iti po nje, v travi so kače,
5409 25|               v travi so kače, in ona je bosa. Pa kdo prihaja sem
5410 25|        naročje že ima lilij. In sedaj je že tik Jerice. Jerica jo
5411 25|            misli pri sebi: "Čarovnica je, hud pogled ima, v žabo
5412 25|              jih nesem Jerici. Sirota je, nič igrač nima, naj se
5413 25|          nikoli tako strah. ~"Samo to je dobro, da ne ve, da sem
5414 25|          Jerica," si misli; vendar jo je groza. Kam naj se ji skrije,
5415 25|          pozna njenih misli. Toda kaj je to? One grde žene ni nikjer,
5416 25|                mlada žena. Vsa v belo je oblečena. ~Jerico mine strah,
5417 25|          drhtečim glasom pravi: ~"Ali je šla? Ali ste jo prepodili?
5418 25|                 vzdihne deklica. "Saj je res, pa vas še poznala nisem.
5419 25|              še poznala nisem. Oh, to je lepo, mamica, da ste prišli.
5420 25|             bo vesel. Tudi njegov oče je prišel. Mamica, Anže je
5421 25|               je prišel. Mamica, Anže je zelo dober, Anžeta imam
5422 25|           imam zelo rada." ~In Jerica je pozabila ves strah in že
5423 25|              pozabila ves strah in že je z mamico na Peči. Jerici
5424 25|             in povedati Marjanici, da je prišla mamica. Ali na vratih
5425 25|             se smeje črna tujka, "saj je umrla! To je smrt Jerica,
5426 25|              tujka, "saj je umrla! To je smrt Jerica, bela smrt!
5427 25|                Tedaj pa začuti, da jo je prijela starka za roko in
5428 25|           odgovarja Jerica. ~Toda kaj je to? To je glas Katre. Jerica
5429 25|           Jerica. ~Toda kaj je to? To je glas Katre. Jerica se prebudi,
5430 25|                odpre oči. Ah, sanjala je. Lepo solnce ožarja zunaj
5431 25|            leze iz postelje. Toda kaj je to? Zakaj je naenkrat zopet
5432 25|       postelje. Toda kaj je to? Zakaj je naenkrat zopet vse temno
5433 25|              vidi gospodinjo. Zdaj jo je popadla za lase, in bolečina
5434 25|      praznično. S Peči greš!" ~Jerica je prikimala in si začela oblačiti
5435 25|             rdečimi pikami. ~Katra jo je gledala, ko se je oblačila,
5436 25|            Katra jo je gledala, ko se je oblačila, in se nato obrnila
5437 25|              in prideš doli!" ~Jerica je ostala sama. Pripognila
5438 25|            ostala sama. Pripognila se je za nogavicami. Tedaj se
5439 25|               za nogavicami. Tedaj se je zopet napravila tema vse
5440 25|          okrog. Brezkončna tesnost jo je obšla, ko da jo je nekaj
5441 25|         tesnost jo je obšla, ko da jo je nekaj stisnilo za senci.
5442 25|              za senci. Zavrtelo se ji je. Silna vročina je zakuhala
5443 25|               se ji je. Silna vročina je zakuhala v njej. ~"Kače
5444 25|               njej. ~"Kače so!" se ji je izvilo, in dekletce se je
5445 25|             je izvilo, in dekletce se je zgrudilo na obraz. Tedaj
5446 25|              zgrudilo na obraz. Tedaj je začutila, da jo je nekdo
5447 25|              Tedaj je začutila, da jo je nekdo dvignil in položil
5448 25|               položil na posteljo, in je odprla oči. ~Nad seboj je
5449 25|             je odprla oči. ~Nad seboj je zagledala plah Lukov obraz
5450 25|           plah Lukov obraz in slišala je njegov glas, mehek in nežen.
5451 25|               nežen. Še nikoli, se ji je zazdelo, ni govoril nihče
5452 25|            njo, in skoro smešno se ji je zazdelo, da je Luka tako
5453 25|           smešno se ji je zazdelo, da je Luka tako dober z njo. ~"
5454 25|               dober z njo. ~"Jerica," je govoril mož, "ali te močno
5455 25|             te močno boli?" ~Odkimala je. Izkušala je govoriti, toda
5456 25|                 Odkimala je. Izkušala je govoriti, toda sama ni vedela,
5457 25|         prišel glas iz grla. ~"Ali ti je mraz?" ~Zopet je odkimala. ~"
5458 25|               Ali ti je mraz?" ~Zopet je odkimala. ~"Te boli glava?" ~
5459 25|               boli glava?" ~Prikimala je. ~"Ti si bolna, zelo bolna!"
5460 25|             Ti si bolna, zelo bolna!" je tarnal mož. Jerica se je
5461 25|              je tarnal mož. Jerica se je domislila Katre in se vzpela
5462 25|                  Moram vstati!" se ji je izvilo hripavo iz grla. ~"
5463 25|        hripavo iz grla. ~"Vstati?" se je začudil mož. "Ti ne smeš,
5464 25|           moreš, otrok, otrok!" ~Njej je dokipela bridkost. ~"Huda
5465 25|              In s strahu polnimi očmi je strmela na vrata, kjer je
5466 25|             je strmela na vrata, kjer je stala Katra. Tudi Luka se
5467 25|             stala Katra. Tudi Luka se je ozrl. V somraku se je zazdelo,
5468 25|              se je ozrl. V somraku se je zazdelo, da se sveti tam
5469 25|              oči zlobne zveri. ~Katra je pristopila. ~"Kaj," je rekla, "
5470 25|          Katra je pristopila. ~"Kaj," je rekla, "ta pritepenka res
5471 25|            misli vstati!" ~"Ne more!" je dejal Luka temno. ~"Bomo
5472 25|               Bomo videli, ali more!" je zavpila Katra, stopila k
5473 25|           deklico na tla. ~"Izpusti!" je zasikal Luka, in Katra je
5474 25|             je zasikal Luka, in Katra je začutila, da jo je prijel
5475 25|              Katra je začutila, da jo je prijel za roko. Izkušala
5476 25|               za roko. Izkušala se ga je otresti. Toda držal je divje. ~"
5477 25|             ga je otresti. Toda držal je divje. ~"Ali ne vidiš, da
5478 25|           vidiš, da izdahne?" ~In res je deklica omahovala in grabila
5479 25|         rokama po borni odeji. ~Katra je odstopila za korak. Sedaj
5480 25|              ni mogla več dvomiti, da je deklica bolna. Vendar pa
5481 25|              deklica bolna. Vendar pa je kuhal gnev v njej in proti
5482 25|           njej in proti Luki obrnjena je rekla: ~"Če je bolna, pojde
5483 25|               obrnjena je rekla: ~"Če je bolna, pojde v bolnišnico!" ~
5484 25|               v bolnišnico!" ~Luka se je obrnil proti Jerici, ko
5485 25|             bledo in žalostno obličje je preletela hipno divja bojazen.
5486 25|                  Ne more biti!" se mu je izvilo. ~Začudena je motrila
5487 25|               mu je izvilo. ~Začudena je motrila sestra brata. Opazila
5488 25|         motrila sestra brata. Opazila je strah, ki je bil izpreletel
5489 25|           brata. Opazila je strah, ki je bil izpreletel hipoma njegovo
5490 25|         hipoma njegovo lice. Ozrla se je na Jerico. Kaj je to? Ali
5491 25|            Ozrla se je na Jerico. Kaj je to? Ali se ji samo zdi?
5492 25|       dekličinem licu? ~"Koze, koze!" je drgetaje šepetal Luka in
5493 25|              razmršeno brado. ~"Kaj?" je vprašala Katra. "Koze ima?"
5494 25|          Katra. "Koze ima?" Nehote se je umaknila do vrat. In od
5495 25|           umaknila do vrat. In od tam je stekla doli v kuhinjo, in
5496 25|                in nekaj hipov pozneje je vedela vsa hiša, da so na
5497 25|             hiše mora, iz hiše mora!" je tulila Katra. "To je, ko
5498 25|           mora!" je tulila Katra. "To je, ko je človek predober.
5499 25|              tulila Katra. "To je, ko je človek predober. Vse prinese
5500 25|              hišo. Iz hiše mora!" ~Ko je Marjanica doumela, kaj je