Chapter

7001 32|             opominu, naj pripoveduje, je vzkliknila: ~"Gospod sodnik.
7002 32|        omočeni? Kaj ste pili?" ~Anici je bilo skoprneti od sramote. ~
7003 32|         skoprneti od sramote. ~Sodnik je mirno pisal. In zopet nadaljno
7004 32|   izpraševanje, brez konca. Sodnik jo je bil preje opozoril, naj
7005 32|            naj sede. Ni hotela. Sedaj je skoro omahnila na stol. ~
7006 32|            stol. ~Poldrugo uro za tem je bila zopet v svoji celici.
7007 32|          Istega dne proti poldnevu jo je posetila Marjanica. Plakajoč
7008 32|             Marjanica. Plakajoč se ji je vrgla Anica v naročje. Ko
7009 32|              se pogovorili o onem, ki je zanimalo obe. Pred vsem
7010 32|               zanimalo obe. Pred vsem je povedala Marjanica Anici,
7011 32|          zaslišali vse na Peči, in da je ona ravnokar prišla od sodnika.
7012 32|            prišla od sodnika. Nadalje je izvedela Anica od Marjanice,
7013 32|        sodišče povprašuje po Luki, ki je kar izginil s Peči in šel
7014 32|              za Jerico. Tudi Anže, ki je bil šel za deklico, in se
7015 32|        deklico, in se vrnil vesel, da je Jerica pri dobrih ljudeh,
7016 32|               Luki ničesar. ~Tedaj se je Anica začudila, kajti prav
7017 32|              nič ji ni bilo znano, da je Jerica s Peči, niti zakaj.
7018 32|             zakaj. Tudi ni vedela, da je bil Anže našel Jerico in
7019 32|              zvečer proti Peči, kamor je bil prišel okoli polnoči
7020 32|           polnoči one usodne noči. Ko je sedaj slišala, da je Luka
7021 32|               Ko je sedaj slišala, da je Luka izginil, se ni mogla
7022 32|             slutnje. ~"In še nekaj se je zgodilo, Anica!" je dejala
7023 32|          nekaj se je zgodilo, Anica!" je dejala Marjanica, "Ali veš,
7024 32|          posebne radovednosti. ~"Lipe je na Peči!" je dejala Marjanica. ~
7025 32|     radovednosti. ~"Lipe je na Peči!" je dejala Marjanica. ~Tedaj
7026 32|              dejala Marjanica. ~Tedaj je Anica pogledala neverjetno
7027 32|      neverjetno na Marjanico. ~"Res," je dejala Marjanica, "tisti
7028 32|            Marjanica, "tisti večer ga je pripeljala. Za tri leta
7029 32|            pripeljala. Za tri leta se je udinjal. Seveda ne ve zdaj,
7030 32|         gospodar." ~"Kaj pravi Lipe?" je vprašala hlastno Anica. ~"
7031 32|          Anica. ~"Kaj pravi! Žalosten je. Pa kaj naj rečem, saj je
7032 32|             je. Pa kaj naj rečem, saj je grozno na Peči. Sam Bog
7033 32|               grozno na Peči. Sam Bog je poslal tega fanta. Vse drži
7034 32|              se ne utopimo. Pa žal mu je." ~"Ali misli, da sem res
7035 32|               ne misli nihče, Anica," je zastokala Marjanica. "Kdo
7036 32|            Marjanica. "Kdo ve, kdo ji je to naredil. Pa ne govoriva
7037 32|        govoriva o tem! Ali že veš, da je Tomaž utonil?" ~"Utonil?" ~"
7038 32|             ga danes iz vode. Pijanec je bil, Bog mu ne štej v greh.
7039 32|          obupaj! Lepo bo še. Kadar ti je hudo, se pa na me spomni!"
7040 32|               pa na me spomni!" Tedaj je začela Marjanica izlagati
7041 32|          brisala solzne oči. Molče jo je opazovala Anica. Stvari,
7042 32|           Anica. Stvari, o katerih ji je Marjanica pravila, so bile
7043 32|               nenadne, in čas in kraj je bil tako nenavaden, da so
7044 32|              svojih misli. ~Marjanica je bila medtem izložila iz
7045 32|             izložila iz košarice, kar je bila prinesla s seboj. Sedaj
7046 32|               prinesla s seboj. Sedaj je segla v žep in odvezala
7047 32|          hudomušno: ~"Le vzemi, denar je vedno potreben." ~"Kdo ti
7048 32|             vedno potreben." ~"Kdo ti je dal?" je vprašala Anica. ~
7049 32|          potreben." ~"Kdo ti je dal?" je vprašala Anica. ~Marjanica
7050 32|         vprašala Anica. ~Marjanica se je namuznila in odvrnila: ~"
7051 32|           moje ljubo dete!" Marjanica je nevede tikala Anico, zakaj
7052 32|               Anico, zakaj zelo se ji je smilila, in pred sodnikom
7053 32|             smilila, in pred sodnikom je celo rekla, naj pri drže
7054 32|              drže njo mesto Anice, da je že Anica taka, da je ne
7055 32|               da je že Anica taka, da je ne pozabi, če bi bila tudi
7056 32|           prošnje uslišati, ali kakor je Marjanica krivo razumela,
7057 32|           hotel uslišati. ~Potolaženo je zapustila Marjanica Anico. ~
7058 32|                 Z velikim zadoščenjem je napolnjevala ubogo ženo
7059 32|              ne dvomijo o njej. In ko je gledala na jedi s Peči,
7060 32|               na mizi postavljene, jo je nehote premagala rahla domotožnost,
7061 32|           rahla domotožnost, in vzela je in je jedla in pila. In
7062 32|           domotožnost, in vzela je in je jedla in pila. In ko se
7063 32|               jedla in pila. In ko se je okrepčala in začutila, kakor
7064 32|             začutila, kakor novo moč, je prišlo tudi nekako spokojno
7065 32|             stanje nad njo. Tisto noč je Anica zelo dobro spala.
7066 32|             dobro spala. Stari paznik je kimal zadovoljno z glavo,
7067 32|          zadovoljno z glavo, in ko mu je ponudila kozarček vina,
7068 32|            ponudila kozarček vina, ga je izpil in sedel in pripovedoval
7069 32|             in pripovedoval Anici, da je imel tri sine, pa da so
7070 32|               taki ljudje, ko zunaj," je mislila sama pri sebi Anica,
7071 32|             tako strašno pusto. Pa se je zgodilo, da so jo začasno
7072 32|            tlačeče jo misli, ko se ji je zdelo, da se mora zadušiti
7073 32|        prostoru. Zlasti zvečer, ko se je zmračilo, je bilo Anici
7074 32|            zvečer, ko se je zmračilo, je bilo Anici skrajno neugodno
7075 32|            neprijetno, in polaščal se je je strah. ~Pri motni svetlobi
7076 32|         neprijetno, in polaščal se je je strah. ~Pri motni svetlobi
7077 32|              svetlobi luči, katero ji je bil paznik postavil v celico,
7078 32|             paznik postavil v celico, je sedela in mislila in potem
7079 32|        mislila in potem čutila, ko da je že vsa trda, in hodila je
7080 32|             je že vsa trda, in hodila je po sobi gori in doli. In
7081 32|           gori in doli. In venomer ji je prihajalo v misel, da je
7082 32|              je prihajalo v misel, da je slišala nekoč, kako na vislice
7083 32|               noč po ječi. Trudila se je, da bi se zamislila povsem
7084 32|               takega človeka, dasi jo je obhajala groza. ~Nekega
7085 32|              groza. ~Nekega večera pa je našla malo, zamazano knjigo
7086 32|       zamazano knjigo pod posteljo in je čitala. To, kar je čitala,
7087 32|        posteljo in je čitala. To, kar je čitala, je bilo tako čudno
7088 32|            čitala. To, kar je čitala, je bilo tako čudno skrivnostno,
7089 32|            skrivnostno, in samo napol je umela. Nekatera mesta pa
7090 32|               na njo silen vtis. Tako je čitala: ~"Vem tvojo bridkost
7091 32|               njegov sedež..." ~Anica je dvignila oči in iskala znane
7092 32|       neumrjočega. ~In čisto drugačno je postalo njeno mišljenje.
7093 32|          postalo njeno mišljenje. Bil je to dogodek, izreden za njo
7094 32|          mrtvem detetu in zdelo se ji je, da je človeško življenje
7095 32|          detetu in zdelo se ji je, da je človeško življenje vse kaj
7096 32|      življenje vse kaj drugega, kakor je mislila do sedaj. Čudovito
7097 32|            mislila do sedaj. Čudovito je bilo čitati v knjigi razodetja,
7098 32|             razodetja, z nekako grozo je pomislila Anica, da je živela
7099 32|          grozo je pomislila Anica, da je živela toliko let, in ni
7100 32|             ni mislila, kako ozka gaz je med dobrim in slabim. ~"
7101 32|             Saj bomo vsi pogubljeni," je mislila, v naslednjem hipu
7102 32|            mislila, v naslednjem hipu je zopet vedel, da ni bolečine
7103 32|              izvedelo zanj... ~Prišel je paznik, in ko je videl Anico
7104 32|               Prišel je paznik, in ko je videl Anico za knjigo, je
7105 32|             je videl Anico za knjigo, je prikimal z glavo in pripovedoval: ~"
7106 32|            pripovedoval: ~"Tri mesece je čakal na porotnike. Pa miren
7107 32|          čakal na porotnike. Pa miren je bil, zelo miren. Pa so ga
7108 32|            zaprli za sedem let. Pa se je izkazalo pozneje, da je
7109 32|               je izkazalo pozneje, da je bil nedolžen. Pa je prišel
7110 32|                da je bil nedolžen. Pa je prišel siv iz ječe. Tisti
7111 32|             prišel siv iz ječe. Tisti je pozabil to knjigo tu. Preprost
7112 32|            knjigo tu. Preprost kmetič je bil, pa je trpel lahko,
7113 32|            Preprost kmetič je bil, pa je trpel lahko, ko da se ženi." ~"
7114 32|              se ženi." ~"Po nedolžnem je bil zaprt?" je vprašala
7115 32|              nedolžnem je bil zaprt?" je vprašala Anica. ~"Bil je,"
7116 32|              je vprašala Anica. ~"Bil je," je odvrnil mož in odšel. ~
7117 32|            vprašala Anica. ~"Bil je," je odvrnil mož in odšel. ~Anico
7118 32|          odvrnil mož in odšel. ~Anico je izpreletela groza, venomer
7119 32|            izpreletela groza, venomer je mislila le eno: Po nedolžnem
7120 32|          mislila le eno: Po nedolžnem je bil zaprt! ~Kakor v tolažbo
7121 32|               zaprt! ~Kakor v tolažbo je čitala na odprti strani
7122 32|            deset dni..." ~Drugega dne je Anica izvedela, da pride
7123 33|              dan sodbe~Motna svetilka je za silo razsvetljevala revno
7124 33|         porotne obravnave proti Anici je bilo, da je sedel reven
7125 33|               proti Anici je bilo, da je sedel reven in pol bolan
7126 33|               iz male čutarice, in da je sedela njemu naproti stara
7127 33|             betežna in bolehna. Kadar je starec pil, je vselej pogledal
7128 33|         bolehna. Kadar je starec pil, je vselej pogledal na njo,
7129 33|               zameri, da pijem; če ti je ljubo, saj ti privoščim."
7130 33|             privoščim."  In v resnici je romala čutarica od moža
7131 33|            sta stara sovražnika in ju je samo usoda dovedla k skupni
7132 33|               lasten nagib. ~Potem pa je dejal starec in stegnil
7133 33|             na Peči, kaj?" ~"Ne vem," je odvrnila žena. "Zdi se mi
7134 33|            Hance." Pri teh besedah se je žena plaho ozrla in dejala
7135 33|               ko vsi zdravniki." Luka je zmajal z glavo. On je bil,
7136 33|            Luka je zmajal z glavo. On je bil, ki je sedel nasproti
7137 33|         zmajal z glavo. On je bil, ki je sedel nasproti materi nekdanje
7138 33|              svoje zaročenke. In dasi je vedel, da govori Hanca v
7139 33|               se istoveti z osebo, ki je že davno umrla, je pripomnil
7140 33|          osebo, ki je že davno umrla, je pripomnil čez nekaj hipov
7141 33|            svèt bi rad, mati." ~Hanca je dvignila glavo in rekla: ~"
7142 33|              lapuh." ~"Nimam naduhe!" je dejal Luka. ~"Potem pij
7143 33|                 Potem pij lipov čaj," je odvrnila žena hladnokrvno
7144 33|     hladnokrvno in zanosno. ~"Hanca," je skoro kriknil sedaj Luka, "
7145 33|       Jeričina hči živi." Kakor blisk je prešlo nekaj temnega preko
7146 33|        temnega preko ženinega lica in je dejala: ~"Umrla je! Me niso
7147 33|            lica in je dejala: ~"Umrla je! Me niso pustili k njej,
7148 33|               k njej, na vnetju kosti je umrla, in tega ne zna ozdraviti
7149 33|            noben zdravnik!" ~"Hanca," je obupoval Luka, "daj mi svèt!
7150 33|               daj mi svèt! Glej, tako je: Preganjala jo je, pa zapodila
7151 33|                tako je: Preganjala jo je, pa zapodila jo je, pa sem
7152 33|      Preganjala jo je, pa zapodila jo je, pa sem ji mišjaka v žganje
7153 33|         mišjaka v žganje na rezal, da je umrla. Mi ni žal, ne! Le
7154 33|             jo bodo obsodili." ~Hanci je krožil premeten nasmeh na
7155 33|        ustnicah. ~"Le nič se ne boj!" je govorila, "kdor Hanci zaupa,
7156 33|              me tam čakali." In Hanci je krožil venomer samozavesten
7157 33|              nasmeh ob ustih. Luki pa je srce drhtelo, in ni vedel
7158 33|               storiti. ~"Veš, Hanca," je dejal končno, "za tvojo
7159 33|               Anico!" ~"Kakor hočeš," je odvrnila žena in iztegnila
7160 33|              roko po čutari. In ko se je napila, je dejala: "To je
7161 33|           čutari. In ko se je napila, je dejala: "To je pa res. Pri
7162 33|             je napila, je dejala: "To je pa res. Pri vratih bova
7163 33|         čakali." In slaboumna žena se je smejala. ~Smejala se je
7164 33|               je smejala. ~Smejala se je po noči sredi spanja, da
7165 33|              po noči sredi spanja, da je Luka plaho vstajal na svoji
7166 33|              O prvem petelinjem petju je vstal, in ko so petelini
7167 33|             petelini v tretje odpeli, je že slonel na Javorjevici
7168 33|         Kristus!"~* * * ~Marjanica se je bila napravila prejšnjega
7169 33|               dne v mesto; povabljena je bila kot priča k porotni
7170 33|          spala in že na vse zgodaj se je odpravila v sodnijsko poslopje.
7171 33|       sodnijsko poslopje. Toda čakala je dolgo. Hipoma pa se ji je
7172 33|             je dolgo. Hipoma pa se ji je zazdelo, ko so bili začeli
7173 33|               gospodje in stranke, da je opazila na nekem hodniku
7174 33|              nekem hodniku nekoga, ki je bil Luki zelo podoben. Videla
7175 33|               zelo podoben. Videla ga je v spremstvu orožnikov, toda
7176 33|          spremstvu orožnikov, toda ko je hotela za njim, jo je poklical
7177 33|              ko je hotela za njim, jo je poklical sodnijski sluga
7178 33|                Sedaj jo bodo sodili," je mislila Marjanica. Toda
7179 33|        Marjanica. Toda soba, v katero je stopila, ni bila porotna
7180 33|               bila porotna soba, bila je navadna pisarnica. Tu je
7181 33|              je navadna pisarnica. Tu je Marjanica zagledala v svoje
7182 33|             začudenje Anico. Komaj se je premagala, da je ni objela.
7183 33|             Komaj se je premagala, da je ni objela. Toda Anica ni
7184 33|       zmenivši se za uradnika v sobi, je planila k Marjanici glasno
7185 33|      Marjanica, prosta sem!" ~Uradnik je vstal s svojega sedeža in
7186 33|         sočutjem opazoval ženi. Potem je dejal: ~"Razprava je odgodjena.
7187 33|            Potem je dejal: ~"Razprava je odgodjena. Danes se lahko
7188 33|             že sporočili." ~"Kaj?" se je čudila Marjanica. ~"Pojdite,"
7189 33|         čudila Marjanica. ~"Pojdite," je dejal uradnik, "srečno pot!" ~
7190 33|               srečno pot!" ~In stopil je k Anici, ji stisnil roko
7191 33|               čustvo sreče in veselja je vladalo v Anici. Segla je
7192 33|             je vladalo v Anici. Segla je Lipetu v roko, in oba sta
7193 33|           imela solzne oči. ~"Luka jo je!" je dejal Lipe. "Sam se
7194 33|            solzne oči. ~"Luka jo je!" je dejal Lipe. "Sam se je prišel
7195 33|                je dejal Lipe. "Sam se je prišel naznanit!" ~"Ni mogoče!"
7196 33|              naznanit!" ~"Ni mogoče!" je zatulila Marjanica, da so
7197 33|        začudili ljudje in ozrli. Lipe je vedel ženi s seboj. Ko so
7198 33|          zavili okoli sodnijske hiše, je Marjanica viknila v drugo: ~"
7199 33|              res, ali si duh?" ~Hanca je bila res. Položila je prst
7200 33|           Hanca je bila res. Položila je prst na usta in rekla tiho: "
7201 33|             vratih pa utečeva!" Smeje je izginila slaboumna, predno
7202 33|         izginila slaboumna, predno se je mogla Marjanica zavedeti... ~
7203 33|             zaslišanju Lukovem. Tedaj je Anica doživela, da so jo
7204 33|              in blagrovali. Marjanica je bila v velikih skrbeh, da
7205 33|               v velikih skrbeh, da ji je ne zmečkajo, tak drenj je
7206 33|             je ne zmečkajo, tak drenj je bil. ~Luka je bil obsojen
7207 33|               tak drenj je bil. ~Luka je bil obsojen na ječo dveh
7208 33|              ječo dveh let; toda umrl je po preteku dveh mesecev.
7209 33|           preteku dveh mesecev. Anica je vse svoje življenje ohranila
7210 34|               POGLAVJE~Konec~Pol leta je minilo. Tedaj je stopil
7211 34|             Pol leta je minilo. Tedaj je stopil Lipe nekega dne k
7212 34|               ni nič na Peči!" ~Anica je pogledala smejé se fanta
7213 34|             pojdi, le!" ~"Saj moram," je dejal Lipe, "zaradi vas!" ~"
7214 34|              vas!" ~"Zaradi mene?" se je navidezno čudila. ~"Da,"
7215 34|              navidezno čudila. ~"Da," je dejal fant. ~"Ostani!" je
7216 34|             je dejal fant. ~"Ostani!" je rekla tedaj resno ona. ~"
7217 34|             tedaj resno ona. ~"Kako?" je odvrnil. "Ni mogoče. Pojdem
7218 34|             več in ne smem!" ~"Smeš!" je dejala ona, in Lipe je videl,
7219 34|                je dejala ona, in Lipe je videl, da ji silijo solze
7220 34|             kaj naj reče. Tedaj pa ga je Anica prijela za roko in
7221 34|            več. Taka neumna obljuba!" je dejal fant. ~Tedaj ga je
7222 34|              je dejal fant. ~Tedaj ga je Anica prijela še za drugo
7223 34|          dobri, dobri človek, kako me je sram pred teboj!" In Anica
7224 34|            sram pred teboj!" In Anica je zajokala in v solzah je
7225 34|               je zajokala in v solzah je govorila: "Lipe, če hočeš,
7226 34|               ne veže več, odvezal me je izpovednik." ~"Anica," je
7227 34|             je izpovednik." ~"Anica," je dejal fant, "potem naj Bog
7228 34|        izpovedniku to srečo, ki mi jo je napravil!" ~"In meni, Lipe!"
7229 34|          napravil!" ~"In meni, Lipe!" je šepetala... ~Tako je odkraljevala
7230 34|           Lipe!" je šepetala... ~Tako je odkraljevala krošnja na
7231 34|               na Peči in zakraljevala je izgnana rodovina na zemlji
7232 34|              Vsevednega! Vsevidno oko je pazilo nad življenjem prognanih
7233 34|    preizkušalo z bolestjo, predno jim je naklonilo v dar ono, kar
7234 34|          ljubljeni in lepi; Marjanica je rekla sicer, da je poredna.
7235 34|          Marjanica je rekla sicer, da je poredna. Marjanica je bila
7236 34|              da je poredna. Marjanica je bila zelo srečna in zelo
7237 34|               srečna in zelo gluha in je ostala na Peči. ~* * * ~
7238 34|               na Peči. ~* * * ~Minilo je deset let. Umrla je Hanca,
7239 34|            Minilo je deset let. Umrla je Hanca, za Šimnom in Nežo
7240 34|              Hanca, za Šimnom in Nežo je izginil sled. Utonila sta
7241 34|             ju ni bilo nazaj. Anže pa je držal besedo. Sezidal si
7242 34|              držal besedo. Sezidal si je hišo, prišel na Peč kamor
7243 34|                prišel na Peč kamor se je Jerica vrnila , in si jo
7244 34|             si jo vzel seboj. Imel pa je malo veselja z Jerico. Ali
7245 34|          veselja z Jerico. Ali rad jo je imel. In tedaj se je zgodilo,
7246 34|               jo je imel. In tedaj se je zgodilo, da je morala v
7247 34|               tedaj se je zgodilo, da je morala v bolnišnico v Ljubljano.
7248 34|      bolnišnico v Ljubljano. Kukavica je kukala, ko jo je odvedel
7249 34|             Kukavica je kukala, ko jo je odvedel Anže. Tri mesece
7250 34|              hotelo biti bolje; tedaj je prosila Anžeta, naj jo vzame
7251 34|            domov. Poletnega večera jo je res odvedel iz Ljubljane.
7252 34|              iz Ljubljane. Zadrževati je moral konja, ker ji je hitra
7253 34|     Zadrževati je moral konja, ker ji je hitra vožnja dela slabo.
7254 34|              Rahlo se opiraje na moža je napol sedela napol ležala
7255 34|              ležala v koleslju. Rekla je: ~"Anže, ali vidiš Šmarno
7256 34|            vidiš Šmarno goro?" ~"Da," je dejal in nič več. Kaj naj
7257 34|             Kaj naj bi govoril, ko mu je srce ko teptano od konjskih
7258 34|              konjskih kopit. ~"Anže," je povzela zopet ona besedo, "
7259 34|            zopet ona besedo, "nič več je ne bom videla." ~"Eh, če
7260 34|                   Eh, če Bog da, še!" je dejal mož. ~"Ne!" je dejala
7261 34|             še!" je dejal mož. ~"Ne!" je dejala ona. "Pa nič ne de.
7262 34|               Pa nič ne de. Tudi tako je dobro. Ti si me imel rad,
7263 34|              težave." ~"Veš, Jerica," je odvrnil mož, "pol svojega
7264 34|               rad dal!" ~Smehljala se je pred se, medtem ko so ji
7265 34|           molče nekaj hipov. Potem pa je rekla Jerica: ~"Anže, ali
7266 34|               Kaj takega?" ~Ona se ga je oklenila in rekla tiho: ~"
7267 34|              ne žaluj po meni!" ~Anže je gledal nekam trdovratno
7268 34|            oženiš vdrugo!" ~"Jerica," je vzkliknil Anže, "ti si pa
7269 34|            takega govoriš!" In mislil je na komarje, ki naj napravi
7270 34|        napravi konje iz njih. ~Ona se je kakor dete privila k njemu
7271 34|          njemu in se smehljala, ko da je zdrava, in ko da ni nobene
7272 34|            življenja in solnca... ~Ko je Anže tri tedne zatem zatisnil
7273 34|                In tako lep in mogočen je ostal v njegovem srcu spomin
7274 34|          vdovec do smrti. ~Toda konje je ljubil strastno. ~ ~