Chapter

3001 13|               toliko usmiljenosti, da je niti s smehljajem ni mogel
3002 13|               docela prikriti. Strmel je pred se. Anici pa je bilo
3003 13|           Strmel je pred se. Anici pa je bilo vino ogrelo premrle
3004 13|             ude, in silno prijetno ji je postalo vpričo Li peta.
3005 13|           peta. Prva sramežljivost se je bila umaknila zavesti, da
3006 13|             bila umaknila zavesti, da je znanec. Pripovedovala je
3007 13|              je znanec. Pripovedovala je Lipetu, da se ne namerava
3008 13|               ga povprašala, da li mu je znano, kje neki je ona njena
3009 13|              li mu je znano, kje neki je ona njena tovarišica, nakar
3010 13|            njena tovarišica, nakar se je Lipe domislil, da je to
3011 13|               se je Lipe domislil, da je to ona, ki je odšla zadnje
3012 13|            domislil, da je to ona, ki je odšla zadnje jeseni z možem
3013 13|              nekam na Nemško. Ta vest je Anico spravila ob dobro
3014 13|              bi vam nekaj." ~Dvignila je oči k njemu. Bil je vedno
3015 13|          Dvignila je oči k njemu. Bil je vedno oni stari, oni lepi,
3016 13|             lepi, resni mož. Sedaj pa je ležala globoka žalost na
3017 13|             njegovem licu. ~"Prosim," je rekla. ~Lipe je pomolčal
3018 13|              Prosim," je rekla. ~Lipe je pomolčal za hip, potem je
3019 13|             je pomolčal za hip, potem je dejal: ~"Zdi se mi, da bo
3020 13|             da se vrnete." ~"Nikoli!" je rekla strastno. Njemu je
3021 13|              je rekla strastno. Njemu je šinil dobrovoljen nasmeh
3022 13|             toda prepričujočim glasom je govoril: ~"Kam pa hočete?
3023 13|             ste dolžni sebi in Peči!" je dejal, tako, da je zadnje
3024 13|             Peči!" je dejal, tako, da je zadnje besede poudaril.
3025 13|             kljubovalnosti na lice in je rekla: ~"Ali sem delala
3026 13|               morate ostati na Peči!" je dejal prepričevalno in proseče
3027 13|              vrnite se!" ~Zdelo se ji je, da napol ume smisel njegovih
3028 13|           njegovih besed, zdelo se ji je, da je hotel reči, da je
3029 13|             besed, zdelo se ji je, da je hotel reči, da je prevzela
3030 13|              je, da je hotel reči, da je prevzela z dnem, ko se je
3031 13|             je prevzela z dnem, ko se je možila na Peč, vse ugodnosti
3032 13|               in bridkosti Peči in da je njena prva dolžnost, da
3033 13|          ostane zvesta prisegi, ki jo je položila pred možem v roke
3034 13|      duhovnikove, namestnika Boga. Da je ne smejo nikake težave pri
3035 13|         kršila to dano obljubo, in da je to najmanj, kar more in
3036 13|       opravičen mož zavreči jo, kakor je zapustila ona njega? In
3037 13|        zapustila ona njega? In ta mož je povrhu še bolehen, in vino
3038 13|            povrhu še bolehen, in vino je delovalo v njem, in na vse
3039 13|           njem, in na vse zadnje, saj je v resnici storila nekaj,
3040 13|               ostati vse eno: udarila je bila njegovo mater. ~Anici
3041 13|            bila njegovo mater. ~Anici je začela roka drhteti. Lipe
3042 13|             začela roka drhteti. Lipe je opazil njen duševni boj,
3043 13|           brezmejne pomilovalnosti mu je zopet legel na obraz. Ni
3044 13|              na Peč. Ali ne vidiš, da je tam za te smrt. Juri je
3045 13|               je tam za te smrt. Juri je bolan in povrhu te komaj
3046 13|               te komaj več ljubi. Saj je popolnoma slep za vse v
3047 13|           branile te bodejo." ~Takole je morda mislil Lipe, rekel
3048 13|           morda mislil Lipe, rekel pa je: ~"Vrnite se. Ne bojte se,
3049 13|            Peči." ~"Kaj naj porečem?" je vprašala Anica. ~"Kaj naj
3050 13|          Anica. ~"Kaj naj rečete," se je nasmehnil Lipe, "recite,
3051 13|        trepetati pred orožniki." ~"To je res," se je nasmehnila, "
3052 13|           orožniki." ~"To je res," se je nasmehnila, "vi se vsega
3053 13|               domislite!" In občutila je zopet toliko hvaležnost
3054 13|           zelo, zelo dobri!" ~Resnost je stopila fantu v lice. Potem
3055 13|          fantu v lice. Potem pa se mu je zjasnil obraz in je pripomnil: ~"
3056 13|             se mu je zjasnil obraz in je pripomnil: ~"Domači si moramo
3057 13|        pomagati!" ~"Kako mislite to?" je vprašala Anica, ki ni razumela,
3058 13|              ki ni razumela, zakaj da je poudaril besedo "domači". ~"
3059 13|            besedo "domači". ~"Anica," je dejal on mehko, ko da hoče
3060 13|            nič ne spominjate, kako se je bila neke zime z neke strehe
3061 13|        prvikrat ime nekoga " ~"Lipe," je zdajci skoro kriknila Anica, "
3062 13|               Peči, kakor vi, Anica!" je mirno pripomnil Lipe. ~Osupli
3063 14|              POGLAVJE~Jerica~Čudovito je bilo življenje Jerici. Ta
3064 14|           bolehna osebica! Smilila se je Marjanici, smilila Anici,
3065 14|                smilila Anici, še Neža je potrpela z njo. Samo Katra
3066 14|            potrpela z njo. Samo Katra je bila čudno trda z njo. Ni
3067 14|             bila čudno trda z njo. Ni je mogla pogledati, da se ji
3068 14|               oko razvnelo v jezi, da je ni ozmerjala. Nekako tajno
3069 14|       ozmerjala. Nekako tajno veselje je imela v tem Katra, posebno
3070 14|              Katra, posebno še, kadar je bil njen brat Luka pričujoč.
3071 14|             Luka pričujoč. Globoko se je smilila zato Jerica skoraj
3072 14|         skoraj vsem na Peči. Zdelo se je pa, da edina ona sama sebe
3073 14|             izraz neke bolestne sreče je ublaževal njene velike,
3074 14|               pametne oči. V teh očeh je bilo toliko globokotajnega,
3075 14|             toliko globokotajnega, da je Marjanica dejala nekoč,
3076 14|               mnogo umela o pesmi, da je Jerica res prava Jerica,
3077 14|             ko oni v pravljici, nakar je Jerica odvrnila, da vse
3078 14|          dodelil enako srečo. Nato ji je Marjanica s solzami v očeh
3079 14|        življenju svetnikov, in Jerica je jedva dočakala večerov,
3080 14|            jedva dočakala večerov, da je mogla nemoteno pri slabi
3081 14|            mučencih. Neizrečeno se ji je bila priljubila knjiga.
3082 14|       priljubila knjiga. Prečitala jo je kdo ve kolikokrat, ali njena
3083 14|              ali njena sanjajoča duša je hotela čitati več in več.
3084 14|            čitati več in več. Tako se je zgodilo, da je steknila
3085 14|                Tako se je zgodilo, da je steknila v podstrešju nekaj
3086 14|          umirali mučenci in mučenice, je začela brati po vrsti pri
3087 14|            najdrobnejši. Čim dalje pa je Jerica čitala, tem večje
3088 14|              Jerica čitala, tem večje je bilo razočaranje. Nič o
3089 14|        svetnikih, ne, vse kaj drugega je bilo tu pisano. Ali lepo
3090 14|              bilo tu pisano. Ali lepo je bilo vendar, in Jerica je
3091 14|             je bilo vendar, in Jerica je dočitala knjigo; v njene
3092 14|         nepoznane ji slike, in Jerica je duševno mnogo trpela, ker
3093 14|              jih umela. Noč in dan se je mučila odslej. Zaglobila
3094 14|           mučila odslej. Zaglobila se je v vroče premišljevanje mučeniških
3095 14|        življenj. Ali v sredi teh slik je naenkrat opazila nekaj tujega:
3096 14|            male knjige. ~Ta doživljaj je bil že tako utrujeno in
3097 14|               še bolj zbegal. Podobna je bila bolj senci, nego mladi
3098 14|              mladi deklici. Malomarno je motrila okolico na Peči,
3099 14|             okolico na Peči, zdelo se je, da je skoro nečutna. ~V
3100 14|              na Peči, zdelo se je, da je skoro nečutna. ~V takem
3101 14|        nečutna. ~V takem razpoloženju je bila do onega usodnega večera
3102 14|              čigar neradovoljna priča je bila. Ker je bila po svoji
3103 14|       neradovoljna priča je bila. Ker je bila po svoji naravi plašna,
3104 14|               po svoji naravi plašna, je napravil prizor na njo tolik
3105 14|          prizor na njo tolik vtis, da je skoro polmrtva z drhtečimi
3106 14|           padla pod mizo. Na srečo jo je začul Anže ječati in ji
3107 14|               ji pomogel. Potegnil jo je izpod mize in jo odvedel
3108 14|              Ti moraš iti zdaj spat," je dejal očetovski. ~Pripeljal
3109 14|              očetovski. ~Pripeljal jo je v kuhinjo, toda deklica
3110 14|               v kuhinjo, toda deklica je drhtela še huje. ~"Le spat
3111 14|               pojdi lepo, Jerica," jo je ogovarjal Anže. Ona pa se
3112 14|             ogovarjal Anže. Ona pa se je bila krčevito oprijela njegove
3113 14|              oprijela njegove roke in je trepetajoč drgetala: ~"Strah
3114 14|       trepetajoč drgetala: ~"Strah me je, strah!" ~"Čakaj," je dejal, "
3115 14|              me je, strah!" ~"Čakaj," je dejal, "te pa pospremim,
3116 14|              bo strah." In odvedel jo je po stopnicah v podstrešje,
3117 14|          stopnicah v podstrešje, kjer je imela svojo posteljo v temnem
3118 14|                  Prižgi luč, prižgi," je prosila. Otipal je leščerbo
3119 14|           prižgi," je prosila. Otipal je leščerbo in odhitel v kuhinjo
3120 14|               kuhinjo prižigat. Ko se je vrnil, je našel Jerico oblečeno
3121 14|             prižigat. Ko se je vrnil, je našel Jerico oblečeno ležati
3122 14|              še vedno drhtečo. Kaj ji je, je pomislil, zakaj se neki
3123 14|             vedno drhtečo. Kaj ji je, je pomislil, zakaj se neki
3124 14|             neki tako boji? Pristopil je z leščerbo prav k nji in
3125 14|             poklical po imenu. Odprla je oči. ~"Ali te je še strah?"
3126 14|               Odprla je oči. ~"Ali te je še strah?" je vprašal. ~"
3127 14|                  Ali te je še strah?" je vprašal. ~"Še, še, še!"
3128 14|               vprašal. ~"Še, še, še!" je drhtela. ~"Zaspi, to preide,"
3129 14|         drhtela. ~"Zaspi, to preide," je odvrnil fant. ~"Ne, ne,"
3130 14|              odvrnil fant. ~"Ne, ne," je šepetala, "ne morem spati,
3131 14|               ne bom spala." ~"Ali ti je slabo," se je domislil tedaj
3132 14|                  Ali ti je slabo," se je domislil tedaj Anže. ~"Ne
3133 14|       domislil tedaj Anže. ~"Ne vem," je odvrnila, "bojim se, bojim!" ~"
3134 14|                   Ali česa se bojiš," je govoril Anže, "saj sem jaz
3135 14|              da ti kaj berem?" ~Segla je pod odejo in izvlekla drobno
3136 14|              drobno knjižico. Anže jo je vzel. "Kaj naj čitam?" je
3137 14|             je vzel. "Kaj naj čitam?" je vprašal. ~Tedaj se je ona
3138 14|                 je vprašal. ~Tedaj se je ona napol dvignila in se
3139 14|                čitaj!" ~"Kje?" ~"Tu," je razgrnila deklica strani.
3140 14|            deklica strani. Anže pa se je pomaknil k luči in začel
3141 14|           luči in začel čitati: ~"Aj, je lepa mlada Breda,~z okna
3142 14|               gre stezica,~ob stezici je meglica.~Z okna v belo polje
3143 14|          mater ogovarja Breda." ~Anže je prestal in se začuden ozrl
3144 14|              Jerico. ~"Čitaj, čitaj," je šepetala z napol zaprtimi
3145 14|          napol zaprtimi očmi. Anže pa je čital dalje: ~"To ni rosnih
3146 14|             ni rosnih polj meglic,~to je trudnih konj sapica;~z Bogom
3147 14|              v hišo povabila." ~Zopet je prenehal Anže in se ozrl
3148 14|             se ozrl na Jerico. Ležala je nepremično; stoprav, ko
3149 14|               nepremično; stoprav, ko je prenehal, so se ji zgenile
3150 14|           zgenile ustnice, in Anže se je poglobil zopet v knjigo: ~"
3151 14|           zasnubili." ~Rahel vzdih se je izvil Jerici iz ust, in
3152 14|          izvil Jerici iz ust, in Anže je prenehal ter se ozrl na
3153 14|             deklico. ~"Hitro, hitro," je prosila, in Anže je počel
3154 14|           hitro," je prosila, in Anže je počel čitati znova: ~"Kaj
3155 14|              in želja taka,~da poslal je svate svoje:~Jezdite do
3156 14|            grad mi pripeljite." ~Anže je obračal stran in se pri
3157 14|               na Jerico. ~"Ali spiš?" je vprašal, ker je imela oči
3158 14|            Ali spiš?" je vprašal, ker je imela oči zaprte. Zgenila
3159 14|             imela oči zaprte. Zgenila je z glavo, Anže pa je čital
3160 14|           Zgenila je z glavo, Anže pa je čital dalje: ~"Ali Breda
3161 14|            vami zasedlala,~revna, oh, je moja bala.~Kaj vam pravim,
3162 14|            Bredo zastrupila!" ~Nehote je Anže čital vse glasneje.
3163 14|             čital vse glasneje. Tu pa je prenehal in se z novim začudenjem,
3164 14|         knjiga, ozrl na njo. Videl jo je, kako je drhtela pod pritiskom
3165 14|             na njo. Videl jo je, kako je drhtela pod pritiskom čudne
3166 14|          pritiskom čudne groze. ~"Ali je dovolj, Jerica?" je vprašal,
3167 14|               Ali je dovolj, Jerica?" je vprašal, ali ona je nevoljno
3168 14|          Jerica?" je vprašal, ali ona je nevoljno odkimala, in Anže
3169 14|            nevoljno odkimala, in Anže je čital: ~"Če te huda tašča
3170 14|             jo ščenetu dala!" ~Anžetu je šinil zvit smehljaj čez
3171 14|               lice in z glavo kimajoč je čital: ~Hitre konje osedlali,~
3172 14|             hrbta zmakne;~v sedlo meč je tašča skrila,~da bi Bredo
3173 14|               bi Bredo umorila. ~Anže je zaslišal ihteti Jerico in
3174 14|             zaslišal ihteti Jerico in je zaprl knjigo. ~"To je prežalostno,
3175 14|              in je zaprl knjigo. ~"To je prežalostno, Jerica, ne
3176 14|             bral!" ~"Prosim, prosim!" je šepetala, kakor otroci. ~"
3177 14|              žena zvesta!~Osem žen ti je umorila,~tudi mene je ubila,~
3178 14|              ti je umorila,~tudi mene je ubila,~je prerevna bala
3179 14|          umorila,~tudi mene je ubila,~je prerevna bala moja,~strašna,
3180 14|               bala moja,~strašna, oh, je mati tvoja!" ~Nekaj silovito
3181 14|                Nekaj silovito plahega je bilo v Jeričinih očeh. Brezizrazne
3182 14|              streho. Temna postava se je bila medtem izmotala nekje
3183 14|               strmela na prizor, kjer je zdrav, vesel in močen fant
3184 14|              šibki deklici. Obenem pa je gorelo tudi v teh očeh nekaj
3185 14|            žalostnega. Toda ta žalost je bila divja, je bila podobna
3186 14|              ta žalost je bila divja, je bila podobna žalosti leva.
3187 14|              Z rokami stiskajoč glavo je ždel v temi Luka že ves
3188 14|         opazil, z nekako nestrpnostjo je čital dalje: ~"V grad so
3189 14|               bo od mene peti!" ~Anže je zadržal sapo in čez hip
3190 14|              od mene peti!" ~Tedaj pa je presekal mrtvaški molk nenadoma
3191 14|              bolesten vzklik. Anže se je preplašen ozrl na Jerico.
3192 14|           obrazom, oči obračajoča, se je vila deklica pred njim na
3193 14|            pena, pomešana s krvjo, ji je ležala na ustnicah. ~"Jezus,
3194 14|            ustnicah. ~"Jezus, Jezus," je zašepetal Anže, "kaj je
3195 14|               je zašepetal Anže, "kaj je to, kaj je to, Jerica?" ~
3196 14|       zašepetal Anže, "kaj je to, kaj je to, Jerica?" ~Tedaj je začutil
3197 14|            kaj je to, Jerica?" ~Tedaj je začutil na svoji rami roko
3198 14|               roko in se obrnil. Luka je stal pred njim. ~"Božjast
3199 14|             njim. ~"Božjast jo meče," je rekel starec. Še nikoli
3200 14|              tako star. ~"Ali umrje," je vprašal Anže, ko je prišel
3201 14|           umrje," je vprašal Anže, ko je prišel k sebi. ~"Ne," je
3202 14|              je prišel k sebi. ~"Ne," je odgovoril Luka, "to preide;
3203 14|               Luka, "to preide; dobro je, da leži." In starec je
3204 14|               je, da leži." In starec je sedel na posteljo. Ko pa
3205 14|           sedel na posteljo. Ko pa se je Anže zopet ozrl na Jerico,
3206 14|           zopet ozrl na Jerico, se mu je toliko zasmilila, da je
3207 14|               je toliko zasmilila, da je moral pogledati v stran,
3208 14|      pogledati v stran, in kakor zase je pripomnil: ~"Ni bilo dobro,
3209 14|               čital." ~"Kaj si bral?" je vprašal sedaj nenadoma Luka. ~"
3210 14|                  Od hudobne tašče, ki je umorila Bredo," je odvrnil
3211 14|          tašče, ki je umorila Bredo," je odvrnil Anže. ~"Ali jo je
3212 14|             je odvrnil Anže. ~"Ali jo je res?" je vprašal Luka. ~"
3213 14|               Anže. ~"Ali jo je res?" je vprašal Luka. ~"Res!" je
3214 14|              je vprašal Luka. ~"Res!" je odvrnil Anže. ~Anžetu se
3215 14|              odvrnil Anže. ~Anžetu se je zazdelo, da je nekje nekdo
3216 14|              Anžetu se je zazdelo, da je nekje nekdo zaškripal z
3217 14|        zaškripal z zobmi, in mrzlo ga je izpreletelo. ~"Pojdi spat
3218 14|             Pojdi spat in se ne boj," je dejal Luka, in Anže je poslušal... ~* * * ~
3219 14|                je dejal Luka, in Anže je poslušal... ~* * * ~Skoro
3220 14|         enakega ko v podstrešju, kjer je sedel Luka ob bornem ležišču,
3221 14|         bornem ležišču, na katerem se je vila Jerica, se je godilo
3222 14|         katerem se je vila Jerica, se je godilo v prav istem času
3223 14|          drugem nadstropju doli, kjer je ležal do smrti truden Juri,
3224 14|              do smrti truden Juri, in je sedela mati ob njem. Ko
3225 14|               sedela mati ob njem. Ko je bil Juri stopil na vrata,
3226 14|             bil Juri stopil na vrata, je bil izgubil zavest. Jeza
3227 14|           bila popolnoma ubila. Ležal je dolgo brez zavesti. Po sobi,
3228 14|             kamor so prinesli Jurija, je dišalo po jesihu. Ko se
3229 14|               dišalo po jesihu. Ko se je bil Juri zavedel, je opazil
3230 14|               se je bil Juri zavedel, je opazil mater. Toda nič se
3231 14|             ni mogel spomniti, kaj se je bilo zgodilo z njim, čutil
3232 14|              zgodilo z njim, čutil pa je, da je silno slab, in glava
3233 14|               z njim, čutil pa je, da je silno slab, in glava ga
3234 14|               silno slab, in glava ga je bolela tako hudo, da je
3235 14|               je bolela tako hudo, da je s težavo prenašal luč. Ko
3236 14|               težavo prenašal luč. Ko je Katra opazila, da se je
3237 14|               je Katra opazila, da se je sin zavedel, je začela jokati
3238 14|        opazila, da se je sin zavedel, je začela jokati in sklonivši
3239 14|               in sklonivši se nadenj, je govorila: ~"Oh, ti moj revež,
3240 14|             saj nima duše!" ~Tedaj se je Juri nemirno zganil in se
3241 14|              skušal dvigniti, ali bil je prešibak. Spomnil se je
3242 14|               je prešibak. Spomnil se je vsega. ~"Mati," je zastokal, "
3243 14|         Spomnil se je vsega. ~"Mati," je zastokal, "kje je ona?" ~"
3244 14|              Mati," je zastokal, "kje je ona?" ~"Vprašaj jo, kam
3245 14|               ona?" ~"Vprašaj jo, kam je šla!" je odvrnila ona in
3246 14|              Vprašaj jo, kam je šla!" je odvrnila ona in si obrisala
3247 14|             nadejati od nje!" ~Juriju je bilo, da mu poči srce. S
3248 14|               da mu poči srce. S silo je stisnil za odejo, da ne
3249 14|           izgubi zavesti. Potem pa si je pokril lice z rokama, in
3250 14|            lice z rokama, in Katri se je zdelo, da se trese od notranjega
3251 14|               joči, ubogo moje dete," je govorila Katra, "odleglo
3252 14|            tvojo mater." ~Tedaj pa jo je on prijel za roko in dejal: ~"
3253 14|              ni nepoštena!" ~"A zakaj je udarila, zakaj!" je ihtela
3254 14|             zakaj je udarila, zakaj!" je ihtela žena. Sin pa se je
3255 14|             je ihtela žena. Sin pa se je vrgel obupno nazaj na posteljo.
3256 14|              na posteljo. Po glavi mu je blodila samo ena misel: "
3257 14|          blodila samo ena misel: "Ali je šla zares, ali se ne vrne?"
3258 14|               ne vrne?" Skoro na glas je mislil. ~"Ne vrne se, ne!"
3259 14|            mislil. ~"Ne vrne se, ne!" je kot zase ihtela Katra in
3260 14|         dvignila oči proti stropu. In je opazila veliko trokotno
3261 14|           očesa ni umela. ~Juri pa se je vil z grozovito mislijo
3262 14|            beži pred nečim. In vendar je bilo to grozno venomer za
3263 14|             grozno venomer za njim in je klicalo: ne vrne se, ne
3264 15|            mož se poslavlja~Izza gore je rastlo solnce, svetlo in
3265 15|         svetli in zlati. Preko doline je šinil žarek, z veje na vejo,
3266 15|            zažarele veje, in zagorela je voda v potoku. Zagorele
3267 15|           ledene sveče, zabliskalo se je vse vprek in povsod. In
3268 15|               vse nad svetlo zemljico je ležal pas modrega neba.
3269 15|               ni lepote njene. Preveč je bila zamaknjena v svoje
3270 15|          sramotenja, nazaj k možu, ki je kakor dete po pameti in
3271 15|          pameti in zdravju. In vendar je to dete njen mož, in dolžna
3272 15|           dete njen mož, in dolžna mu je, vrniti se, in storila bi
3273 15|             bi vrnila. O Juri! ~Anica je spešno korakala. Lipe jo
3274 15|              spešno korakala. Lipe jo je bil hotel potegniti nekaj
3275 15|             hotela. Do zadnjih hiš jo je vendar spremil. In sedaj
3276 15|      maloverna, Anica! Ali ne veš, da je treba bolesti in je treba
3277 15|                da je treba bolesti in je treba grenkega gorja? Brez
3278 15|               veš o kraljicah, ki jih je vrgla zlost s prestolov?
3279 15|              Ali si pa slišala, da se je katera njih do smrti vdala
3280 15|          usodo? Ali si slišala, da se je odrekla dedna kraljica dedni
3281 15|               svoj čas prišla na Peč, je bila božja volja tako, in
3282 15|            volja tako, in božja volja je, da ostaneš na Peči do svoje
3283 15|              smrti in še čez... Anica je bila prišla na Peč, ne da
3284 15|             razdalji Tomaž... Stopila je v kuhinjo, kjer je tašča
3285 15|            Stopila je v kuhinjo, kjer je tašča ravno kavo pila. Ko
3286 15|             tašča ravno kavo pila. Ko je ugledala Anico, je Katra
3287 15|           pila. Ko je ugledala Anico, je Katra zardela in planila
3288 15|              Se drzneš?" ~"Zakaj ne," je odvrnila Anica. "Saj sem
3289 15|                da sodnija dokaže, kdo je kriv." ~"To si storila?"
3290 15|              kriv." ~"To si storila?" je osupnila Katra. ~"To sem
3291 15|             Katra. ~"To sem storila," je hlinila Anica trdost. ~"
3292 15|          hlinila Anica trdost. ~"Lepa je ta," se je odzvala Katra, "
3293 15|             trdost. ~"Lepa je ta," se je odzvala Katra, "mož ji umira,
3294 15|               po sodnijah!" ~"Sramota je huja od smrti!" je skoro
3295 15|            Sramota je huja od smrti!" je skoro zaihtela Anica. ~Katra
3296 15|          skoro zaihtela Anica. ~Katra je izginila iz kuhinje, Anica
3297 15|         izginila iz kuhinje, Anica pa je začutila v svoji roki drugo
3298 15|             svoji roki drugo roko, ki je njeno stiskala ~"Kako ste
3299 15|               Oho, pa smo mislili, da je šla od hiše, naša nevesta,
3300 15|            nevesta, oho!" Tako nekako je hotela pozdraviti Anico
3301 15|               Anico Marjanica, ker pa je bila pričujoča Neža, je
3302 15|               je bila pričujoča Neža, je rekla samo: ~"Bog pomagaj,
3303 15|            vroče pijte, vroče." ~Neža je nalivala Anici mleka in
3304 15|              kave. Toda silno nemirna je bila, in roka se ji je tresla
3305 15|        nemirna je bila, in roka se ji je tresla in tako je ulivala
3306 15|               se ji je tresla in tako je ulivala mimo. ~"Daj sem,
3307 15|                  Daj sem, neroda!" jo je oštela Marjanica. Neža pa
3308 15|          oštela Marjanica. Neža pa se je izgubila nekam iz kuhinje. ~
3309 15|        izgubila nekam iz kuhinje. ~Ko je prišla Anica k Juriju, jo
3310 15|             prišla Anica k Juriju, jo je že pričakoval. Dasi mu je
3311 15|             je že pričakoval. Dasi mu je ležalo očitanje na obrazu,
3312 15|            ležalo očitanje na obrazu, je vendar gorelo v njegovih
3313 15|       njegovih očeh nekaj veselja, da je ona tu. Vendar pa je izkušal
3314 15|               da je ona tu. Vendar pa je izkušal to veselje popolnoma
3315 15|             resnim, očitajočim glasom je rekel: ~"No, si se premislila
3316 15|      premislila in se vrnila!" ~"Da," je odvrnila z rahlo vznemirjenim
3317 15|         namena ne vrniti se!" ~"Res?" je vprašal zategnjeno, toda
3318 15|          vprašal zategnjeno, toda ona je premagana od bolesti pokleknila
3319 15|            ali si močno trpel, ali ti je močno hudo?" ~Mimo osinelih
3320 15|               Mimo osinelih ustnic mu je šinil bolesten smeh. ~"Še
3321 15|                  Še vprašaš?" ~Ona pa je začela jokati pol vsled
3322 15|        usmiljenja nad njim. Hipoma pa je mož vprašal: ~"Kje si bila?" ~"
3323 15|              Kje si bila?" ~"V trgu!" je odvrnila in si obrisala
3324 15|             si obrisala solze. Čutila je, da ne more pripovedovati
3325 15|           pripovedovati vsega, kar se je bilo zgodila v trgu. Zato
3326 15|            besedo Lipeta. Njemu pa se je videlo, da bi rad še kaj
3327 15|               bilo ljubo in obrnil se je v stran. Tedaj je ona vstala
3328 15|           obrnil se je v stran. Tedaj je ona vstala in šla, misleča,
3329 15|            vstala in šla, misleča, da je hud na njo. Začutila se
3330 15|               hud na njo. Začutila se je silno nesrečno, in ni je
3331 15|              je silno nesrečno, in ni je strpelo v hiši. Šla je na
3332 15|             ni je strpelo v hiši. Šla je na dvorišče in krenila gori
3333 15|              proti gozdu. Spomnila se je vsega, kar se je bilo dogodilo
3334 15|          Spomnila se je vsega, kar se je bilo dogodilo sinoči. Srce
3335 15|              dogodilo sinoči. Srce ji je plalo. Venomer je videla
3336 15|             Srce ji je plalo. Venomer je videla pred seboj upadlo
3337 15|          seboj upadlo lice Jurijevo. "Je že preč, je že preč!" ji
3338 15|           lice Jurijevo. "Je že preč, je že preč!" ji je švigalo
3339 15|              že preč, je že preč!" ji je švigalo po glavi. In dolžeča
3340 15|              In dolžeča sama sebe, da je šla sinoči in povzročila
3341 15|     povzročila tako Jurijevo slabost, je hitela in hitela. In tej
3342 15|              misli ni ubežala. Ihtela je. In venomer ga je slišala
3343 15|              Ihtela je. In venomer ga je slišala govoriti: Še vprašaš,
3344 15|           govoriti: Še vprašaš, če mi je bilo hudo! Sela je na parobek
3345 15|              če mi je bilo hudo! Sela je na parobek in bulila pred
3346 15|           pred se v dolino. Svetla se je bliskala pred njo, njej
3347 15|            bliskala pred njo, njej pa je bilo neznosno to svetlo,
3348 15|            ljudje. Pri misli na Katro je vzdrgetala. "Umrje," si
3349 15|               vzdrgetala. "Umrje," si je mislila, "in poreče, da
3350 15|              sem kriva jaz!" In zopet je zaihtela: "O Bog, kaj naj
3351 15|              naj storim!" Potem pa se je oklenila misli: "Doli grem
3352 15|              obupajoča in tolažeča se je hitela domov. Z vihrajočo
3353 15|              vihrajočo rdečico v licu je prišla k Juriju. Pri njem
3354 15|             prišla k Juriju. Pri njem je bila mati, z prezirljivo
3355 15|              prezirljivo resnostjo se je ozrla žena na Anico, da
3356 15|               ozrla žena na Anico, da je Anici zatrepetalo srce.
3357 15|              srce. Tudi Jurijevo lice je bilo mračno. Anica je opazila,
3358 15|            lice je bilo mračno. Anica je opazila, da je noče niti
3359 15|          mračno. Anica je opazila, da je noče niti pogledati. Najraje
3360 15|               samo v stran. In vendar je ostala, stopila s trdimi
3361 15|                  Pa si šla tožit!" se je oglasila Katra, posmehujoče
3362 15|         strupeno. Jurijevo lice pa se je še bolj stemnilo. Anica
3363 15|           dela, kaj naj stori. Jok ji je silil v grlo. Tresla se
3364 15|               silil v grlo. Tresla se je od samopremagovanja. Tašča
3365 15|               samopremagovanja. Tašča je gledala mimo nje, ko da
3366 15|             da ni Anice v sobi. Anica je zbrala poslednje moči. ~"
3367 15|              poslednje moči. ~"Mati," je ječala skoro, "imejte usmiljenje.
3368 15|             imejte usmiljenje. Žal mi je, grdo sem storila. Pozabite,
3369 15|             Pozabite, prosim!" ~Katra je zamahnila z roko in dejala: ~"
3370 15|          dejala: ~"Tako, torej žal ti je?" In za hip so obstale njene
3371 15|             oči na Anici. In Anica se je zbegala. Razumela je taščo. "
3372 15|               se je zbegala. Razumela je taščo. "Praviš, da ti je
3373 15|              je taščo. "Praviš, da ti je žal. Toda tega ti jaz ne
3374 15|             hlini sebi in Juriju. Saj je vse zaman!" ~V Anici je
3375 15|               je vse zaman!" ~V Anici je prikipela bolest do vrha.
3376 15|       ogovoriti ni mogla več. Zato se je obrnila k možu: ~"Juri,"
3377 15|              obrnila k možu: ~"Juri," je zaklicala, "prosim te, reci
3378 15|            Koliko si ga pokazala ti!" je viknila tedaj Katra in se
3379 15|          Katra in se dvignila.  Anica je zatrepetala čudne bojazni
3380 15|              taščo. ~"O srcu govori," je govorila Katra, "pa ga sama
3381 15|        zapustila, koli ko? Tožit," se je rogala v isti sapi tašča, "
3382 15|            sapi tašča, "seveda, tožit je šla. Ko bi le ne vedeli
3383 15|               bi le ne vedeli, kdo te je vrnil. Pa pride in se še
3384 15|                Po vsem telesu drhteča je poslušala Anica taščo; čutila
3385 15|         poslušala Anica taščo; čutila je, da je brez vse moči, in
3386 15|            Anica taščo; čutila je, da je brez vse moči, in iskala
3387 15|              brez vse moči, in iskala je opore in se lovila za rob
3388 15|           postelje. Z groznim strahom je gledala Juriju v obraz,
3389 15|         gledala Juriju v obraz, ki mu je od strasti drhtel. Tedaj
3390 15|              od strasti drhtel. Tedaj je Anica razumela vse: Saj
3391 15|               Anica razumela vse: Saj je vse preč, če že tako mislijo
3392 15|            tako mislijo o meni, potem je vse preč. In skoro zasmejala
3393 15|           preč. In skoro zasmejala se je: ~"Res je," je bledla, "
3394 15|          skoro zasmejala se je: ~"Res je," je bledla, "brez srca
3395 15|           zasmejala se je: ~"Res je," je bledla, "brez srca sem,
3396 15|              da nisi bila z Lipetom?" je zaklicala Katra. "Ali moreš
3397 15|           moreš tajiti?" ~"Ne tajim!" je odjeknila Anica, "zakaj
3398 15|              zakaj bi tajila!" Videla je tedaj Anica, da mož nemirno
3399 15|             odejo. ~"Torej ne tajiš!" je nadaljevala Katra. "Povej,
3400 15|             vrnila? Povej no!" ~Anica je z blaznim smehom motrila
3401 15|              smehom motrila taščo. Da je čutila vsaj nekaj moči,
3402 15|            bila vrgla na njo. Tako pa je ginila v groznem strahu
3403 15|             prišel na pomoč, in Anica je mislila: "Obsodil me je,
3404 15|               je mislila: "Obsodil me je, za nezvesto me ima!" In
3405 15|               In neznosna bolečina ji je stisnila srce. ~"Juri,"
3406 15|               stisnila srce. ~"Juri," je zaklicala, "ali moreš to
3407 15|          govori tako?" ~Grobna tišina je zavladala v sobi. Juri se
3408 15|             zavladala v sobi. Juri se je nestrpno dvignil in dejal: ~"
3409 15|           moja mati!" ~"Tako misliš?" je vprašala s hipno mirnim
3410 15|               V naslednjem hipu pa ji je stresel telo presunljiv
3411 15|            presunljiv jok. ~"O Juri," je zaklicala, "tega nisem zaslužila,
3412 15|                tega ne!" In pobegnila je iz sobe in venomer ji je
3413 15|              je iz sobe in venomer ji je švigala peklenska misel
3414 15|              in moja smrt!" In hitela je po stopnicah in čez dvorišče
3415 15|             kam? "Prokleta naj bo, če je še Bog v nebesih!" Obstala
3416 15|               Bog v nebesih!" Obstala je doli ob mostiču. Kam? kam?
3417 15|            Anica, Anica, gospodinja!" je zaklical tedaj nekdo za
3418 15|          tedaj nekdo za njo. Ozrla se je. Bil je Anže. Stal je tik
3419 15|              za njo. Ozrla se je. Bil je Anže. Stal je tik za njo
3420 15|              se je. Bil je Anže. Stal je tik za njo in bled je bil. ~"
3421 15|            Stal je tik za njo in bled je bil. ~"Kaj je?" je vprašala
3422 15|             njo in bled je bil. ~"Kaj je?" je vprašala kakor iz sebe. ~"
3423 15|               bled je bil. ~"Kaj je?" je vprašala kakor iz sebe. ~"
3424 15|             sebe. ~"Lepo vas prosim," je dejal fant, "ne izdajte
3425 15|           fant, "ne izdajte Neže. Ona je vzela, pa bo vse vrnila.
3426 15|              hodite po orožnike. Neža je rekla, da se obesi raje.
3427 15|           Lepo vas prosim!" ~Anica se je nekoliko zavedla. ~"Ali
3428 15|               nekoliko zavedla. ~"Ali je Neža vzela?" je vprašala, "
3429 15|        zavedla. ~"Ali je Neža vzela?" je vprašala, "kako ti to veš?" ~"
3430 15|               kako ti to veš?" ~"Sama je povedala in tudi, da je
3431 15|               je povedala in tudi, da je nalašč pustila v sobi pasti
3432 15|            desetak. In mene in Jerico je prosila, naj vas prosiva,
3433 15|             ji odpustite in molčite," je pripovedoval Anže in pristavil: "
3434 15|               molčala." ~Lahka žalost je drhtela pastirju v besedah,
3435 15|          pastirju v besedah, in Anica je opazila stoprav sedaj, da
3436 15|             opazila stoprav sedaj, da je bled. ~"Ali si bolan," je
3437 15|             je bled. ~"Ali si bolan," je vprašala, "da si bled?" ~"
3438 15|        vprašala, "da si bled?" ~"Ne," je odvrnil, "sem malo spal,
3439 15|                 sem malo spal, Jerica je zbolela!" ~"Pojdiva k nji!"
3440 15|           zbolela!" ~"Pojdiva k nji!" je dejala Anica, in vrnila
3441 15|             ni mogla zavedeti, kaj se je bilo godilo z njo, in kaj
3442 15|               in z nekako sveto grozo je ponavljala pri sebi: "Še
3443 15|              ponavljala pri sebi: "Še je Bog v nebesih..." ~Tisto
3444 15|          nebesih..." ~Tisto noč potem je sanjala Anica od samih belih
3445 15|           samih belih rož. Zbudila se je in je zopet vsnula in je
3446 15|           belih rož. Zbudila se je in je zopet vsnula in je zopet
3447 15|              je in je zopet vsnula in je zopet sanjala od belih rož.
3448 15|               zaspati več, oblekla se je in je tiho odšla k Juriju
3449 15|         zaspati več, oblekla se je in je tiho odšla k Juriju in se
3450 15|             ob njegovi postelji. Spal je. Ali kmalu se je zganil,
3451 15|       postelji. Spal je. Ali kmalu se je zganil, zaječal in se prebudil.
3452 15|               se prebudil. V polmraku je opazil klečočo in meneč,
3453 15|             vlažno ženino lice. ~"Kdo je?" je vprašal. ~"Jaz!" je
3454 15|               ženino lice. ~"Kdo je?" je vprašal. ~"Jaz!" je odvrnila
3455 15|              je?" je vprašal. ~"Jaz!" je odvrnila žena in začela
3456 15|               ustnice. ~"Pojdi spat," je dejal skoro trdo. Toda ona
3457 15|            dejal skoro trdo. Toda ona je še tesneje pritisnila njegovo
3458 15|               svoje ustnice. ~"Kaj ti je?" je vprašal skoro jezno. ~
3459 15|          svoje ustnice. ~"Kaj ti je?" je vprašal skoro jezno. ~Tedaj
3460 15|        vprašal skoro jezno. ~Tedaj se je ona nagnila k njegovemu
3461 15|             smrti nikogar!"  Začutila je, kako je šel lahek trepet
3462 15|          nikogar!"  Začutila je, kako je šel lahek trepet skozi vse
3463 15|            vse njegovo telo. Toda ona je mislila, da je to izraz
3464 15|               Toda ona je mislila, da je to izraz veselja, in izraz
3465 15|              izraz nepopisne sreče ji je stopil na lice.Toda, kakor
3466 15|             njene nad svojo močjo, ko je obljubila zavržena, njemu,
3467 15|      obljubila zavržena, njemu, ki jo je zavrgel, zvestobo preko
3468 15|        zvestobo preko groba. ~"Juri," je zašepetala, "zakaj molčiš?"
3469 15|                zakaj molčiš?" Stoprav je opazila, da leži nepremično.
3470 15|             leži nepremično. Prižgala je luč. Ležal je negiben, z
3471 15|                Prižgala je luč. Ležal je negiben, z očmi uprti mi
3472 15|              besede in klice. Ali bil je živ. Sedla je ob njem, pa
3473 15|          klice. Ali bil je živ. Sedla je ob njem, pa ni sedela dolgo.
3474 15|          Kmalu so se odprla vrata, in je prišla tašča ter ji rezko
3475 15|           velela, naj gre spat. Anica je šla, toda še dolgo je poslušala
3476 15|           Anica je šla, toda še dolgo je poslušala na vratih. Toda
3477 15|       poslušala na vratih. Toda notri je bilo tiho, in Anica se je
3478 15|             je bilo tiho, in Anica se je vrgla na posteljo in je
3479 15|               je vrgla na posteljo in je začela jokati in potem moliti,
3480 15|          jokati in potem moliti, tako je zaspala in spala brez sanj
3481 15|              jutra. ~* * * ~Marjanica je stopila na prag. Imela je
3482 15|             je stopila na prag. Imela je oči rdeče, ker ji je nagajal
3483 15|            Imela je oči rdeče, ker ji je nagajal pri potikanju dim.
3484 15|      potikanju dim. S predpasnikom si je obrisala solzeče oči in
3485 15|           obrisala solzeče oči in šla je čez dvorišče pogledat, da
3486 15|               ne prihaja že Anica, ki je bila šla po zdravnika, ker
3487 15|              šla po zdravnika, ker se je bilo Juriju zelo poslabšalo.
3488 15|              poslabšalo. Marjanica jo je videla zgodaj zjutraj oditi
3489 15|             oditi ihtečo. Ponudila ji je čašo gorkega mleka, toda
3490 15|             gorkega mleka, toda Anica je pustila mleko in odšla tešča.
3491 15|             odšla tešča. Marjanici se je mlada gospodinja smilila
3492 15|       gospodinja smilila in godrnjala je sama zase, češ, da ni v
3493 15|             daleč in taka. ~Pogledala je Marjanica na cesto doli. "
3494 15|          Marjanica na cesto doli. "Ni je še," je pomislila in se
3495 15|               cesto doli. "Ni je še," je pomislila in se trudila,
3496 15|           vaškem zvoniku. Tedaj se ji je zazdelo, da čuje Jurijev
3497 15|                ali še ni Anice?" ~"Ni je, ne!" je rekla Marjanica
3498 15|              ni Anice?" ~"Ni je, ne!" je rekla Marjanica in se ozrla.
3499 15|               bilo za njo. ~"Kaj?" se je vprašala Marjanica. "Saj
3500 15|              sem slišala, njegov glas je bil." Tedaj pa se je domislila,