Chapter

3501 15|             glas je bil." Tedaj pa se je domislila, da je vendar
3502 15|          Tedaj pa se je domislila, da je vendar nemogoče, da bi jo
3503 15|              ki leži bolan. Vendar se je ozrla Marjanica na okna.
3504 15|             Bila so vsa zaprta. Tedaj je Marjanica zatrepetala in
3505 15|            pobegnila v kuhinjo. Tu ji je stopila Pečanka naproti. ~"
3506 15|        stopila Pečanka naproti. ~"Kje je Juri?" je sopla Marjanica
3507 15|              naproti. ~"Kje je Juri?" je sopla Marjanica burno. Začudena
3508 15|          Marjanica burno. Začudena jo je pogledala Katra. ~"Slišala
3509 15|               Slišala sem ga, vprašal je po Anici!" je pravila dekla. ~"
3510 15|             ga, vprašal je po Anici!" je pravila dekla. ~"Sanjala
3511 15|         pravila dekla. ~"Sanjala si!" je odvrnila Katra. "Saj je
3512 15|               je odvrnila Katra. "Saj je zaspal!" Marjanica ni odgovorila
3513 15|      odgovorila nič. Njeno obličje pa je preletel še hujši strah. ~"
3514 15|              še hujši strah. ~"Kaj ti je?" je skoro viknila Katra. ~"
3515 15|            hujši strah. ~"Kaj ti je?" je skoro viknila Katra. ~"Zopet
3516 15|             viknila Katra. ~"Zopet jo je klical!" je šepetala Marjanica. ~"
3517 15|                  Zopet jo je klical!" je šepetala Marjanica. ~"Ti
3518 15|               Marjanica. ~"Ti noriš!" je rekla Katra. Marjanica jo
3519 15|             rekla Katra. Marjanica jo je prijela za roko in z drhtečim
3520 15|             roko in z drhtečim glasom je govorila: ~"Spomin je bil!
3521 15|          glasom je govorila: ~"Spomin je bil! Umrl bo. Lepo vas prosim,
3522 15|            pošljite!" In Marjanica se je drhteč zgrudila na stol,
3523 15|           zgrudila na stol, medtem ko je odšla tudi tašča sedaj vznemirjena
3524 15|                Nekaj hipov pozneje se je vrnila in rekla: ~"Ti in
3525 15|               Tako lepo spi " ~"Spi," je drhtela Marjanica, "telo
3526 15|             hodi za Anico!" ~Katra ji je obrnila hrbet in odšla v
3527 15|          odšla v sobo. Čuden strah se je je polastil v kuhinji ob
3528 15|               sobo. Čuden strah se je je polastil v kuhinji ob drhteči
3529 15|             ob drhteči dekli. Stopila je k oknu in videla, da leti
3530 15|              V naslednjem trenotku jo je zagledala stopiti z Anico
3531 15|              z Anico izza vogla. Čula je njene plahe besede: ~"Spomin,
3532 15|            Spomin, spomin!... Trikrat je klical... Umrl bo... prej
3533 15|            otroci... brez botra." ~Še je opazila tašča bledo obličje
3534 15|              njeno utrujenost: gotovo je zelo hitela. V naslednjem
3535 15|          hitela. V naslednjem hipu jo je čula stopiti v hišo. Odprla
3536 15|           čula stopiti v hišo. Odprla je vrata v vežo. Toda Anica
3537 15|              vrata v vežo. Toda Anica je bila že na stopnicah. Pod
3538 15|          neznosne plahosti in slutnje je odprla Anica vrata v sobo,
3539 15|              Anica vrata v sobo, kjer je ležal bolni Juri. V sobi
3540 15|               zagrnjena. V prvem hipu je bila Anica popolnoma oslepela.
3541 15|           popolnoma oslepela. Stopila je k moževi postelji. Šele
3542 15|           moževi postelji. Šele sedaj je opazila, da je prazna. Nepopisen
3543 15|             Šele sedaj je opazila, da je prazna. Nepopisen strah
3544 15|            prazna. Nepopisen strah ji je zazibal kolena. Presunljivo
3545 15|           zazibal kolena. Presunljivo je viknila: ~"Juri, kje si?" ~
3546 15|            Nihče se ni oglasil. Anica je začela ko blazna iskati
3547 15|          Jurija ni bilo nikjer. Tedaj je obstala ob polpriprtih vratih
3548 15|               sobo. Svetla dnevna luč je padala skozi vrata. Vstopila
3549 15|          padala skozi vrata. Vstopila je. Toda pri prvem koraku je
3550 15|             je. Toda pri prvem koraku je odrevenela, ko da je ugledala
3551 15|           koraku je odrevenela, ko da je ugledala gorečo Sodomo.
3552 15|            gorečo Sodomo. Z ustnicami je gibala, ali slišnega glasu
3553 15|               bilo čez nje. Premikala je noge, ali kakor vkovane
3554 15|            bile. Tam ob oknu, kjer se je svetil v dnevni luči grm
3555 15|              zasajenega rožmarina, in je žarel snop rdečih žarkov,
3556 15|              odbijajočih se od nekod, je slonel nekdo s povešeno
3557 15|               žarkov rdečih. Tedaj pa je Anica spoznala, da je oblit
3558 15|              pa je Anica spoznala, da je oblit tudi po beli srajci
3559 15|           srajci od teh žarkov, in da je oblita bela stena in beli
3560 15|            stena in beli pod. ~"Kri!" je zastokalo v nji. Premaknile
3561 15|     Premaknile so se ji noge. Planila je k oknu. Globok vzdih se
3562 15|               k oknu. Globok vzdih se je izvil tedaj v rožmarin,
3563 15|               telo, dozdaj slonečega, je zadrgetalo, in Anici se
3564 15|               zadrgetalo, in Anici se je zgrudil v roke njen mož,
3565 15|               Juri... mrtev. ~"Juri," je govorila z brezizraznim
3566 15|                prišla sem!" ~Toda mož je ni čul več. Težek ji je
3567 15|               je ni čul več. Težek ji je ležal v rokah in ji polzel
3568 15|           njih. S polzečim telesom se je zgrudila tudi Anica. ~"Juri,
3569 15|             ali me ne slišiš?" ~Tedaj je začutila, da drži v roki
3570 15|               nekako brez miselnostjo je razgrnila listič. Dvoje
3571 15|            Dvoje težkih, krvavih srag je bilo na njem. Anica je listič
3572 15|           srag je bilo na njem. Anica je listič obrnila. Spoznala
3573 15|              listič obrnila. Spoznala je pisavo svojega moža in je
3574 15|             je pisavo svojega moža in je čitala, ne da bi umela,
3575 15|              V naslednjem trenotku se je ozrla začudena okoli sebe.
3576 15|           okoli sebe. Pretresljiv jok je napolnil sobo. Anica je
3577 15|               je napolnil sobo. Anica je opazila Marjanico s Katro
3578 15|             taščo: "Mrtev!" ~"Mrtev," je ponovila Anica ko otroci
3579 15|          veliko, sivorjavo oko! Anica je zatrepetala: ~"Sodba" ... ~
3580 16|         POGLAVJE~"Sin naj bo!"~Somrak je bil v kuhinji, in samo zdaj
3581 16|         kuhinji, in samo zdaj pa zdaj je razsvetlil ostreje goreči
3582 16|         ženskih obrazov ob ognju. Čok je bolj tlel ko gorel in ker
3583 16|             ker ni bil popolnoma suh, je nekaj cvililo in pelo v
3584 16|           mrzlem vzduhu. Troje žen pa je sedelo z resnimi, topimi
3585 16|            izpolnjujejo svojo službo, je bilo v njihovih obrazih,
3586 16|            suhosti teles; samo tretja je bila rejena v primeri z
3587 16|               so to: botra Cilika, ki je očividno čutila v hiši mej
3588 16|               onima največ pravice in je onima dvema nalivala vroče
3589 16|             jo mešala z žganjem; bila je nadalje druga njena sestra
3590 16|             suha od Cilike, in tretja je bila Cilkina polsestra:
3591 16|      polsestra: Recljeva. In tedaj se je zgodilo, da se je tem bajeslovnim
3592 16|            tedaj se je zgodilo, da se je tem bajeslovnim bitjem razvezal
3593 16|             bil mislil; se mi zdi, da je bilo kakor včeraj, ko smo
3594 16|           včeraj, ko smo ga krstili," je pripomnila Cilika Kloto
3595 16|              od svojih križanih let," je dejala Kočanka Lahezis in
3596 16|                Pa ne iz jeze! Kočanka je vselej, ko je bila ginjena,
3597 16|           jeze! Kočanka je vselej, ko je bila ginjena, gledala strupeno
3598 16|             gledala strupeno jezno. ~"Je že božja volja tako!" je
3599 16|              Je že božja volja tako!" je pripomnila dobrohotno in
3600 16|            molčale žene, in samo hlod je pel svojo mrtvaško pesem. ~"
3601 16|         mrtvaško pesem. ~"Tako veselo je bilo na poroki. Kdo bi si
3602 16|             bomo tako kmalu kropili," je pripomnila z rastočim glasom
3603 16|               Še 25 let ni bil star!" je zagrozila Kočanka Lahezis.
3604 16|              Kočanka Lahezis. Pri tem je zamahnila z roko proti Recljevi,
3605 16|            roko proti Recljevi, nakar je dobrodušna Atropos srečno
3606 16|           srknile dehteče kave. Pa si je obrisala ustnice Kloto in
3607 16|               umreti." In obrisala si je ustnice Lahezis in se v
3608 16|              z grozečim glasom: ~"Ali je sploh užil kaj dobrega,
3609 16|         dobrega, kaj?" In obrisala si je ustnice Atropos in se zasladkala: ~"
3610 16|               in se zasladkala: ~"Saj je šel gorak v nebesa!" ~Tedaj
3611 16|            gorak v nebesa!" ~Tedaj pa je stopil v kuhinjo vaški oglednik
3612 16|              lepo rdeč in zdrav; dasi je gledal tolikokrat mrliče,
3613 16|              zadovoljni pred hišo, mu je sevala v očeh, in z dobrohotno
3614 16|              in z dobrohotno radostjo je prikimal ženam: ~"Pozen
3615 16|               kaj!" ~"Še prezgodenj!" je zatulila Lahezis Kočanka. ~"
3616 16|              Trije mrliči so v vasi," je opravičevaje se pripomnil
3617 16|       pripomnil Jernač. ~"Štirje!" se je zasladkala Atropos, ko da
3618 16|            res, Šmenajev otrok tudi!" je pripomnila sedaj Kloto Cilika.  "
3619 16|           Cilika.  "Otrok ne štejem," je odvrnil Jernač, "trije so:
3620 16|            Cilika in se spomni, da ji je dolgovala tri funte surovega
3621 16|           nadaljuje Jernač. ~"Hudo se je mučil, želel si je že!"
3622 16|            Hudo se je mučil, želel si je že!" ginljivo vzdihne Recljeva
3623 16|             Recljeva in se spomni, da je malo manjkalo, da ni bil
3624 16|            svoj čas njen tast, kar si je zelo želel. In sklenila
3625 16|               zelo želel. In sklenila je, da moli zanj skozi tri
3626 16|          zaključi Jernač. ~In Kočanka je planila v jok, in pritegnili
3627 16|              ji tovarišici. Jernač pa je posegel po steklenici z
3628 16|           novo opravilo. ~Uro pozneje je ležal Juri na visokoraslem
3629 16|          tihim a trdim. Samo krog ust je ležalo nekaj bolnega, bridkega,
3630 16|       radovednostjo motrili Anico, ki je bila vstopila. Ali je bil
3631 16|              ki je bila vstopila. Ali je bil smehljaj, ali je bil
3632 16|              Ali je bil smehljaj, ali je bil jok, ki je blodil na
3633 16|          smehljaj, ali je bil jok, ki je blodil na njenem licu? Skoro
3634 16|           njenem licu? Skoro omahnila je k odru in pogledala možu
3635 16|        pogledala možu v obraz. In ker je začutila, da se ji tresejo
3636 16|             da se ji tresejo noge, se je ozrla. Nekdo ji je ponudil
3637 16|           noge, se je ozrla. Nekdo ji je ponudil stol, in sedla je
3638 16|             je ponudil stol, in sedla je in strmela v oder na glavo,
3639 16|              belo blazino, in strmela je nepremično, ko da mora in
3640 16|            znamenja, češ, da ve, kako je prišla in bi se rada pogovorila
3641 16|               ali ne moreš?" In Anica je čutila droben košček papirja
3642 16|            dragi mož!" In dvignila se je in stopila k odru ter se
3643 16|         dvorišču. Toda skoro strah jo je spreletel.  "Zaprite mu
3644 16|         spreletel.  "Zaprite mu oči!" je viknila, "saj gleda!" In
3645 16|              saj gleda!" In začela se je tresti od glave do nog,
3646 16|        odvedle žene. V nekaki omotici je prebila noč. Niso bile ne
3647 16|          bolesti, ne strahu. Zdelo se je samo, da se ji je nekaj
3648 16|            Zdelo se je samo, da se ji je nekaj pripetilo, nekaj nenavadnega.
3649 16|               Ali kaj? No, da, mož ji je umrl, Juri je umrl. To je
3650 16|              da, mož ji je umrl, Juri je umrl. To je hudo! Juri je
3651 16|             je umrl, Juri je umrl. To je hudo! Juri je umrl. Čudno
3652 16|             je umrl. To je hudo! Juri je umrl. Čudno vendar, kako
3653 16|               more človek umreti. Kaj je to, umreti? Ali je to nekaj
3654 16|                Kaj je to, umreti? Ali je to nekaj takega, kar ona
3655 16|             ni morda nič? Umreti! Kje je zdaj on? Na Peči ga ni,
3656 16|              ni na zemlji. V večnosti je. Kje je večnost, kaj je
3657 16|            zemlji. V večnosti je. Kje je večnost, kaj je večnost?
3658 16|               je. Kje je večnost, kaj je večnost? Ali je svetla,
3659 16|          večnost, kaj je večnost? Ali je svetla, ali je temna? In
3660 16|           večnost? Ali je svetla, ali je temna? In dvignila je oko
3661 16|             ali je temna? In dvignila je oko k trokotnemu očesu in
3662 16|        gledala dolgo. In čim dalje ga je gledala, s tem večjim strahom
3663 16|              tem večjim strahom se ji je polnila duša. ~"Oh, silna
3664 16|             polnila duša. ~"Oh, silna je večnost. O Juri, ti si zdaj
3665 16|            zdaj tam in si sam. Ali te je strah? Kje si? Kako ti je?"
3666 16|             je strah? Kje si? Kako ti je?" In solze usmiljenja nad
3667 16|               usmiljenja nad njim, ki je sam, in ni pri njem nje,
3668 16|               zalile lice, in pustila je, da so tekle nezadrževane.
3669 16|             nezadrževane. In v solzah je zadremala, in ko se je prebudila,
3670 16|         solzah je zadremala, in ko se je prebudila, je bil dan. Planila
3671 16|                in ko se je prebudila, je bil dan. Planila je kvišku.
3672 16|        prebudila, je bil dan. Planila je kvišku. Rahel mraz jo je
3673 16|              je kvišku. Rahel mraz jo je spreletel, in stoprav sedaj
3674 16|           spreletel, in stoprav sedaj je začutila svežost rane, ki
3675 16|       začutila svežost rane, ki ji jo je usekala včeraj smrt moževa.
3676 16|               moževa. Neizrečeno huji je bila današnja bolest. Temna
3677 16|              Tudi solza ni bilo, dasi je srce prekipevalo od njih.
3678 16|               so ga bili pokopali, se je zavedla, in ji je odleglo: "
3679 16|        pokopali, se je zavedla, in ji je odleglo: "Zdaj si v grobu,
3680 16|               več te ni! Juri, ali ti je hladno? Juri, saj ne čutiš
3681 16|              ne čutiš nič." In začela je moliti in je mislila z grozo
3682 16|                In začela je moliti in je mislila z grozo in velikim
3683 16|               usmiljenjem nanj, ki ji je bil tako blizu, in ki jo
3684 16|          neločljive, nezdružljive. In je plakala sama vase in vzklikala: "
3685 16|              hotela, da bi jokala, in je morala. Ni hotela jokati,
3686 16|              Ni hotela jokati, ker se je bala, da dela s tem nekaj
3687 16|             ste žena in ne otrok. Ali je to kako žalovanje? Kaj pa
3688 16|             to kako žalovanje? Kaj pa je od tega, kaj? Otrok bo sirota,
3689 16|             Bog pomagaj, dobra beseda je zlata vredna. Anica, imejte
3690 16|              ni zjokala sama. Nato pa je začela božati Anici bledo
3691 16|               lice in posrečilo se ji je: nasmehnila se je Anica,
3692 16|               se ji je: nasmehnila se je Anica, popila vino in povprašala
3693 16|          Anžetu in Jerici in potem se je oklenila Marjanice in zašepetala: ~"
3694 16|             Kmalu bo čas!" ~"Bo, bo!" je pripomnila Marjanica, "vse
3695 16|              ne!" ~"Samo obupati ne!" je pomislila in se domislila
3696 16|             neizogibnem hrepenenju se je ozrla na vsevidno oko in
3697 17|               so bili znakovi, ki jih je bilo zapisalo trpljenje
3698 17|             na lice, in Marjanica, ki je imela slaba ušesa toda dobre
3699 17|           slaba ušesa toda dobre oči, je bila opazila v njenih laseh
3700 17|           sivih. S solzami v očeh jih je izruvala in pokazala Anici. "
3701 17|          pokazala Anici. "Staram se," je pripomnila bolna Anica,
3702 17|              še huje polile solze, in je šla in je dolgo govorila
3703 17|            polile solze, in je šla in je dolgo govorila sama za se,
3704 17|              za se, in tako približno je govorila: ~"Če ji ne povem
3705 17|             ti moj ljubi Bog, že zdaj je dobila sive lase. Lepo pa
3706 17|             ni zaslužila. Kaj? Ali se je že slišalo kaj takega? Ali
3707 17|             bo že izvedelo." ~In tako je Marjanica odlašala in dvomila,
3708 17|            odlašala in dvomila, da li je res to, kar govore o testamentu,
3709 17|           govoriti z Anico. Končno se je Marjanica vendar toliko
3710 17|            vendar toliko osmelila, da je vprašala Anico: ~"Kaj pa
3711 17|            njega ni umrl!" ~"Ne vem," je odvrnila Anica, "meni ni
3712 17|               nikoli nič." ~Marjanici je upadlo srce. ~"Nič ne ve,
3713 17|                kako so jo ociganili," je mislila in s pomilovanjem
3714 17|              pa, ko ni mogla spati in je venomer mislila le o tem,
3715 17|             venomer mislila le o tem, je slednjič sklenila, da ji
3716 17|      prihodnje jutro vse pove. In res je Marjanica hotela drugo jutro
3717 17|         obličje Aničino. In čim bolje je iskala Marjanica pripravne
3718 17|         pripravne besede, tem manj se je mogla domisliti na njo.
3719 17|        domisliti na njo. Postajalo ji je vroče, in Anica je opazila
3720 17|       Postajalo ji je vroče, in Anica je opazila njeno zmedo: ~"Kaj
3721 17|         opazila njeno zmedo: ~"Kaj ti je Marjanica?" je vprašala. ~
3722 17|                 Kaj ti je Marjanica?" je vprašala. ~Tedaj je začutila
3723 17|       Marjanica?" je vprašala. ~Tedaj je začutila Marjanica, nekaj
3724 17|         Dunaju na cesto doli. Z grozo je gledala na Anico in nato
3725 17|               in nato rekla, potem ko je bila zbrala vse moči: ~"
3726 17|             vse moči: ~"Testament! Ga je napravil, je!" ~"Vem, Marjanica!"
3727 17|            Testament! Ga je napravil, je!" ~"Vem, Marjanica!" je
3728 17|               je!" ~"Vem, Marjanica!" je dejala čisto mirno Anica. ~"
3729 17|               mirno Anica. ~"Aha!" se je oddahnila Marjanica. Toda
3730 17|                Toda v naslednjem hipu je postala nezaupna, češ, da
3731 17|          postala nezaupna, češ, da jo je morda tudi desno uho varalo,
3732 17|           nevedoča, kako si pomagati, je gledala začudena Anici v
3733 17|               žalostni obraz. ~"Vem," je ponovila Anica, "pa ne govorive
3734 17|               ni treba!" ~"Ni treba!" je ponovila še vedno napol
3735 17|   nezadovoljna sama s seboj, kakor da je napravila veliko neumnost.
3736 17|              neumnost. Šele po dolgem je prišla k zavesti in domislila
3737 17|              izvedela. ~Zgodilo pa se je bilo to onega večera prej
3738 17|           pojma. Okolu desetih zvečer je moralo biti, ko je začutila
3739 17|             zvečer je moralo biti, ko je začutila Anica v predsobi
3740 17|               ker še ni bila legla in je mislila, da bode to ali
3741 17|             ali Marjanica ali Jerica, je odprla vrata. Tedaj jo je
3742 17|             je odprla vrata. Tedaj jo je nekdo prijel za roko, jo
3743 17|          nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla Anica zavesti od presenečenja,
3744 17|              zavesti od presenečenja, je stala za zaprtimi vrati
3745 17|               nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala, možu,
3746 17|                možu, čegar bližina jo je navdajala z gnusom in strahom.
3747 17|              kakor, da mu ne pobegne, je stal hlapec Tomaž, resen
3748 17|         takega, in čuden strah, ki se je polastil Anice sedaj, ji
3749 17|              polastil Anice sedaj, ji je za hip vzel slednjo razsodnost
3750 17|            vam moram nekaj povedati," je dejal Tomaž s skoro šepetajočim
3751 17|               bojte se me!" ~Še vedno je gledala preplašena nanj,
3752 17|         preplašena nanj, samo roko mu je izkušala izviti. Toda on
3753 17|           izkušala izviti. Toda on jo je držal krepko in hitel govoriti: ~"
3754 17|              zdaj veste." ~Dvignil se je v njej stoprav sedaj divji
3755 17|           njemu, in od sramežljivosti je zardela in velela: ~"Pojdite!" ~
3756 17|           velela: ~"Pojdite!" ~Zmajal je z glavo in dejal: ~"Vaš
3757 17|            vas opozorim na nekaj, kar je za vas prevažno." ~"Ničesar
3758 17|          Ničesar nočem slišati! Ven!" je govorila ona. Ali Tomaž
3759 17|               govorila ona. Ali Tomaž je krepkeje stisnil nje roko.
3760 17|          stisnil nje roko. Obličje mu je bilo ledenoresno. ~"Izpustite
3761 17|         Izpustite me, ali pa kričim!" je dejala in čutila, da se
3762 17|              od jeze in strahu. On jo je izpustil in stopil k vratom
3763 17|              prej ne grem!" ~Dvignila je roko in kazala na vrata.
3764 17|          premaknil in dejal: ~"Z vami je težko. Naj bo, napravim
3765 17|              hotel povedati." ~To vse je govoril Tomaž s toliko resnostjo,
3766 17|              sama sebi ni verjela, ko je odvrnila in vprašala: ~"
3767 17|                Zakaj mi ne verujete?" je vprašal Tomaž. "Prisežem
3768 17|                Prisežem vam lahko, da je res. Vaš mož je napravil
3769 17|             lahko, da je res. Vaš mož je napravil oporoko, toda tako,
3770 17|               boste verjeli." ~"In če je tudi res," je odvrnila ona, "
3771 17|                   In če je tudi res," je odvrnila ona, "sodnija bo
3772 17|               Greste?" ~"Ne grem še!" je odvrnil trdovratno. In zopet
3773 17|               trdovratno. In zopet se je polastil Anice grozovit
3774 17|       grozovit strah pred njim. On pa je stopil k nji, in slišala
3775 17|           stopil k nji, in slišala ga je govoriti, dasi se je od
3776 17|               ga je govoriti, dasi se je od zaničevanja prevzeta
3777 17|               tujka, vi ste sami. Ona je huja od advokatov." ~"Mojih
3778 17|              mi ne more vzeti nihče!" je odvrnila Anica. ~Tedaj pa
3779 17|          odvrnila Anica. ~Tedaj pa jo je on zopet prijel za roko. ~"
3780 17|               za roko. ~"Pravice," se je porogal, "saj še ne veste,
3781 17|           stoji v testamentu!" ~Anica je bila sedaj prepričana, da
3782 17|          Tomaž ne laže. Ob enem pa jo je bližina tega človeka navdajala
3783 17|              o čem govori. Navdala jo je silna odločnost. Iztrgala
3784 17|             silna odločnost. Iztrgala je roko hlapcu in viknila: ~"
3785 17|              Hlapec, ven!" ~"Pojdem," je dejal mirno, "toda tako,
3786 17|             toda tako, ne!" In stopil je zopet tik k njej in dejal: ~"
3787 17|           Peči jaz, kot vi." ~In dasi je še vedno kazala z roko na
3788 17|               kazala z roko na vrata, je govoril on dalje. ~"Da,
3789 17|              tedaj jo izvede. In tako je izvedla, da vas mož v oporoki
3790 17|           oporoki skoro omenil ni, da je odločil svoje premoženje
3791 17|            vaši tašči." ~"To ni res!" je viknila sedaj Anica, "moj
3792 17|                On ve, da sem mati! On je vedel!" ~"Da," je odvrnil
3793 17|            mati! On je vedel!" ~"Da," je odvrnil Tomaž, "tega nisem
3794 17|              tega nisem trdil. Otroku je zapustil, toda če bi umrl,
3795 17|            dokler ostanete vdova. Tak je bil vaš mož! Toda ne, to
3796 17|              vaš mož! Toda ne, to vse je znala napraviti iz vašega
3797 17|             bil vaš sovražnik?" Anica je gledala hlapcu v obraz.
3798 17|            hlapcu v obraz. Prepričana je bila, da govori resnico,
3799 17|        ugovora proti njemu. In vendar je čutila, da bi bila manj
3800 17|          kakor pa ta človek. Tedaj pa je Tomaž stopil k vratom, rekoč: ~"
3801 17|             Skoro ginjena in hvaležna je stopila korak k njemu, ko
3802 17|          stopila korak k njemu, ko pa je opazila v njegovih očeh
3803 17|           njegovih očeh paleči ogenj, je povesila oči in zajecala: ~"
3804 17|         zajecala: ~"Zakaj?" ~"Zakaj," je dejal mehko. "Zato, ker
3805 17|             zver, zver --" ~"Ne, ne!" je zamahnila z roko. V naslednjem
3806 17|            roko. V naslednjem hipu jo je pustil Tomaž samo. Ona pa
3807 17|          pustil Tomaž samo. Ona pa se je vrgla z obrazom na posteljo
3808 17|              polje kri v obraz, ko da je omadeževana in onečaščena.
3809 17|             in onečaščena. In z grozo je mislila na moža, ki jo je
3810 17|             je mislila na moža, ki jo je ravnokar zapustil. Ves oni
3811 17|         življenjske poti, ves ta gnus je čutila sedaj in drhtela,
3812 17|               sedaj in drhtela, ko da je vsa blatna in onečaščena,
3813 17|         prijateljev..." ~* * * ~Tomaž je govoril resnico. Sodišče
3814 17|              govoril resnico. Sodišče je pozvalo Katro in Anico v
3815 17|            Anico v zadevi oporoke, ki je bila sicer v celoti pravilno
3816 17|              samovoljne pogoje, da se je zazdelo besedilo iste še
3817 17|              nejasno. In v resnici se je pokazalo, da ta zapuščinska
3818 17|            Prvič ni bilo dete, katero je postavil Juri za dediča,
3819 17|         dediča, še rojeno, ob enem pa je že določal pokojnik Katro
3820 17|     potomčevega gospodarstva. Nadalje je bila tudi točka, da izgubi
3821 17|               da se v drugo poroči tu je Anica rahlo zardela vso
3822 17|        podedovala vse premoženje. ~To je bilo sodišče obrazložilo
3823 17|    obrazložilo ženama. ~"Toda oporoka je veljavna?" je vprašala nekako
3824 17|            Toda oporoka je veljavna?" je vprašala nekako nemirno
3825 17|        nemirno Katra. ~"Veljavna," se je nasmehnil uradnik, "v celoti
3826 17|             celoti veljavna. Seveda," je pristavil, "delate lahko
3827 17|     izveljavitev oporoke," in pri tem je Katra opazila, da se je
3828 17|               je Katra opazila, da se je obrnil proti Anici. ~Anica
3829 17|               Temna sramota, kakor da je tako postopanje od Jurija
3830 17|         zakonskih dolžnosti, kakor da je rajnemu možu prelomila zvestobo,
3831 17|             prelomila zvestobo, se ji je zazdelo, da zveni iz besedila
3832 17|               krčevitim premagovanjem je izkušala prikriti svojo
3833 17|            svojo vznemirjenost. Ko pa je čula pripomniti Katro, da
3834 17|              nobene nejasnosti, in da je bil Juri, kolikor ona ve,
3835 17|                vselej prepričanja, da je za Peč in vse najbolje,
3836 17|           gospodari ona, Katra, tedaj je planila in dejala Anica,
3837 17|          marsikaj ve in misli, kdo da je vtepel Juriju gotove misli
3838 17|               Sama si si bila kriva!" je dejala nato Katra, "saj
3839 17|          vrnili, Katra z zavestjo, da je odslej ona gospodinja na
3840 17|             zamišljena. Sodišče pa se je mislilo še dobro premisliti
3841 17|       zapuščinsko obravnavo. Anica pa je s skrbjo mislila na bodočnost
3842 17|          preteklost. Velika žalost jo je navdajala. Ne da bi se čutila
3843 17|             oporoki. Nekaj drugega jo je venomer mučilo: zavest,
3844 17|            storil, kaj si mislil!" mu je očitala. "Ali si me imel
3845 17|             bo zapustila otroka? Kdaj je mati odjedla svojemu otroku
3846 17|             postavi." ~In skoro divje je dejala nato: ~"Jaz sem ti
3847 17|               ni smejala. Skoro groza je je bilo njenih lastnih besed.
3848 17|               smejala. Skoro groza je je bilo njenih lastnih besed.
3849 17|         njenih lastnih besed. Ob enem je čutila veliko slabost po
3850 17|               po vsem telesu. Malo se je pazila zadnje čase. Telesno
3851 17|               zadnje čase. Telesno se je zanemarjala in duševno je
3852 17|             je zanemarjala in duševno je trpela veliko. Omahnila
3853 17|               trpela veliko. Omahnila je na postelj in polagoma se
3854 17|             na postelj in polagoma se je dokaj umirila. Nepremično
3855 17|             dokaj umirila. Nepremično je gledala proti oknu. Slike,
3856 17|               bile sicer, kakor se ji je zdelo, nekje daleč v preteklosti,
3857 17|         nekako mrtvilo. Prisiljeno se je čutila skoro strmeti proti
3858 17|           bile še krvave sledi. ~"Tam je umrl!" je dejala Anica šepetajoč
3859 17|         krvave sledi. ~"Tam je umrl!" je dejala Anica šepetajoč in
3860 17|          Anica šepetajoč in videla ga je prav živo, kako sloni z
3861 17|                In žarko usmiljenje se je je polastilo do pokojnega.
3862 17|             In žarko usmiljenje se je je polastilo do pokojnega.
3863 17|      polastilo do pokojnega. Tedaj ji je šinilo skozi glavo. Domislila
3864 17|             skozi glavo. Domislila se je usodnega lističa, nedopisanih
3865 17|         nedopisanih besed. ~In v hipu je zamrla nemoč v nji, zjasnilo
3866 17|           nemoč v nji, zjasnilo se ji je, ko da je šinilo naenkrat
3867 17|              zjasnilo se ji je, ko da je šinilo naenkrat sto solnc
3868 17|           morje megle. S tresočo roko je poiskala Anica v predalu,
3869 17|        poiskala Anica v predalu, kjer je hranila spomine na mater,
3870 17|        poškropljeni listič. In čitala je venomer eno: prekličem,
3871 17|                prekličem... ~In sedaj je razumela njegovo smrt. Čakal
3872 17|       razumela njegovo smrt. Čakal jo je, da pride. V groznem strahu,
3873 17|           pride. V groznem strahu, da je prepozno izprevidel krivico,
3874 17|             izprevidel krivico, ki jo je delal, je prisilil telo,
3875 17|              krivico, ki jo je delal, je prisilil telo, da ga je
3876 17|               je prisilil telo, da ga je doneslo v njeno sobo do
3877 17|             sobo do okna. In morda jo je videl, morda jo je klical
3878 17|           morda jo je videl, morda jo je klical z zadnjimi močmi,
3879 17|              Marjanica ni sanjala, in je bil res njegov glas, glas
3880 17|              mučene, prevarane, ki ji je hitela naproti, ali je omagala
3881 17|             ji je hitela naproti, ali je omagala kakor roka, prej
3882 17|           omagala kakor roka, prej ko je dopisala: ~"Prekličem oporoko,
3883 17|                 Prekličem oporoko, ki je sramotna in krivična za
3884 17|     pogubljena moja duša!" ~In jokala je Anica od veselja, zadoščenja,
3885 17|              zadoščenja, dolgo. Potem je stopila k oknu. Ne, od todi
3886 17|               njegovega groba. Hitela je iz sobe doli za hlev na
3887 17|           doli za hlev na vrt. Ledeno je velo od severa po dolini,
3888 17|            skozi megleno ozračje. Ona je pa venomer strmela doli
3889 17|             strmela doli na vas, dasi je padajoči sneg zagrinjal
3890 17|      neprodirno kopreno. ~Strahoma jo je opazovala Jerica in prišla
3891 17|              njo: ~"Ali koga čakate?" je vprašala. Anica se je ozrla
3892 17|                 je vprašala. Anica se je ozrla in objela deklico: ~"
3893 17|               spi mirno!" ~Deklica jo je začudena motrila in jo prijela
3894 17|                  Pojdite v hišo. Kako je tu mraz!" ~Anica se je je
3895 17|           Kako je tu mraz!" ~Anica se je je otresla in govorila s
3896 17|             je tu mraz!" ~Anica se je je otresla in govorila s solzami
3897 17|             mirno, spi mirno!" ~Tedaj je Jerica odhitela po Marjanico
3898 17|            ravno pravočasno. Anica se je bila spustila po bregu doli,
3899 17|          obišče možev grob. S silo jo je privedla nazaj Marjanica
3900 17|       spravila v posteljo. Srečala jo je Katra in ko je čula, kaj
3901 17|             Srečala jo je Katra in ko je čula, kaj se je bilo zgodilo,
3902 17|           Katra in ko je čula, kaj se je bilo zgodilo, je vprašala: ~"
3903 17|               kaj se je bilo zgodilo, je vprašala: ~"Se ji je zmešalo?" ~"
3904 17|         zgodilo, je vprašala: ~"Se ji je zmešalo?" ~"Saj bi se ji
3905 17|                  Saj bi se ji lahko!" je pripomnila Marjanica pikro. ~ ~
3906 18|           potu k možu~Proti večeru se je bilo Anici izboljšalo. Prišla
3907 18|              Anici izboljšalo. Prišla je k zavesti, a niti domisliti
3908 18|               skoraj ni mogla, kaj da je bilo z njo popoldne, čemu
3909 18|               v posteljo. Dvignila se je in oblekla. Bila je čisto
3910 18|       Dvignila se je in oblekla. Bila je čisto mirna, samo nekako
3911 18|            mirna, samo nekako mraz ji je bilo, in v prsih jo je hotelo
3912 18|             ji je bilo, in v prsih jo je hotelo bosti. Prišla je
3913 18|               je hotelo bosti. Prišla je doli v kuhinjo, tako, da
3914 18|           doli v kuhinjo, tako, da se je je Marjanica zelo ustrašila.
3915 18|               kuhinjo, tako, da se je je Marjanica zelo ustrašila.
3916 18|              ustrašila. Toda Anica jo je pomirila, da ji ni nič,
3917 18|              samo malo ogreti. Sedela je nato pri ognju do večerje.
3918 18|            bolj občutljive, in mukoma je kašljala. Marjanica jo je
3919 18|             je kašljala. Marjanica jo je gonila v posteljo in ji
3920 18|             in ji skuhala čaja. Anica je sama čutila, da je slaba,
3921 18|              Anica je sama čutila, da je slaba, in odšla kmalu po
3922 18|            šla v slast, v spalnico in je legla. Marjanica je prišla
3923 18|       spalnico in je legla. Marjanica je prišla za njo in ji prinesla
3924 18|             da naj se spoti. Obsedela je nekaj časa pri Anici in
3925 18|             bi ji bilo slabo. Nato pa je odšla, češ, da se na Nežo
3926 18|            Nežo ni zanesti, potem, ko je privila luč niže. Anico
3927 18|               privila luč niže. Anico je kmalu premagal nekak spanec,
3928 18|        omotični slabosti. Polagoma pa je ta koprena čisto izginila
3929 18|         izginila iz duha, in Anica se je vsebolj zavedala telesnih
3930 18|         telesnih bolečin. Vse huji jo je rezalo in zbadalo po prsih,
3931 18|               postajali tako hudi, da je Anica komaj še molče prenašala. ~
3932 18|               molče prenašala. ~Zunaj je bilo čuti jokajoče zavijanje
3933 18|              stekla na oknu, sicer pa je bilo v hiši vse tiho, in
3934 18|            hiši vse tiho, in Anica si je mislila, da mora biti že
3935 18|           mora biti že pozno. Najbrže je spala tudi Marjanica. Pri
3936 18|            vedno hujih sunkih v prsih je začela Anica misliti, da
3937 18|          pokliče Marjanico. In res se je dvignila v postelji in privila
3938 18|              in privila luč. Tedaj pa je opazila, da so vrata v njeno
3939 18|          priprta, in v tej temi se ji je zazdelo, da vidi dvoje oči,
3940 18|              nepregibno na njo. ~"Kdo je?" je odprla komaj slišno
3941 18|         nepregibno na njo. ~"Kdo je?" je odprla komaj slišno Anica
3942 18|              še vedno one oči. ~Tedaj je kriknila Anica na vso moč: "
3943 18|                 V naslednjem trenutku je videla, da se vrata odpirajo,
3944 18|                pijan in grd. Zamižala je od groze. Prav v tistem
3945 18|              Prav v tistem hipu se ji je zdelo, da sliši zamolkel
3946 18|          sliši zamolkel udarec, in ko je odprla oči, ni bilo Tomaža
3947 18|            bilo Tomaža nikjer, pač pa je slišala zunaj Lukov glas: ~"
3948 18|             zunaj Lukov glas: ~"Pijan je. Ne bojte se več, pa vrata
3949 18|              vrata zaprite!" ~"Luka," je odvrnila Anica, "zaprite
3950 18|         pokličite!" ~"Ali ste bolni?" je vprašal Luka. ~Ona ni odvrnila
3951 18|              odvrnila nič, omotica se je je lotevala. ~"Pokličem,"
3952 18|           odvrnila nič, omotica se je je lotevala. ~"Pokličem," je
3953 18|             je lotevala. ~"Pokličem," je dejal Luka, ko ni dobil
3954 18|        kolovratečega Tomaža, katerega je bil pripravil Luka nekoliko
3955 18|       nekoliko k zavesti s tem, da mu je vrgel škorenj v hrbet, je
3956 18|             je vrgel škorenj v hrbet, je privabil Marjanico, ki je
3957 18|             je privabil Marjanico, ki je bila zadremala v kuhinji.
3958 18|              še niso spali vsi, kakor je bedela Katra. Piš burje
3959 18|            bedela Katra. Piš burje pa je bil preglušil ropot pred
3960 18|          nihče niti slutil ni, kaj se je bilo dogodilo Tomažu, ki
3961 18|              bilo dogodilo Tomažu, ki je vstopil v sobo in v veliko
3962 18|             Pa mora biti moja!" ~Nato je Tomaž udaril s pestjo po
3963 18|           Katri. ~"Spat pojdi, spat!" je dejala Neža. ~On pa je vstal
3964 18|                je dejala Neža. ~On pa je vstal in se mrmraje, da
3965 18|              Morda niti vedel ni, kod je hodil par minut preje. Še
3966 18|              minut preje. Še dolgo ga je slišal Anže v hlevu govoriti
3967 18|               lopo samega s seboj, da je pijanec, in da se mu prav
3968 18|           Anica. ~Nekaj hipov pozneje je spravila Marjanica vse na
3969 18|              bo nekaj. Sem vedela, da je bolna, sirota. Saj ni čudno,
3970 18|              sirota. Saj ni čudno, če je pa tako pri nas, da se Bog
3971 18|              Bog usmili." In z Jerico je od hitela nato k Anici,
3972 18|           hitela nato k Anici, katera je izgubljala zavest. Jerici
3973 18|             izgubljala zavest. Jerici je naročila, naj pazi na bolno,
3974 18|             ji začelo mešati, sama pa je hitela, ali nerodna je bila
3975 18|             pa je hitela, ali nerodna je bila in skoro ni vedela
3976 18|             mrzli ali gorki. ~Med tem je sedela Jerica pri bolnici. ~
3977 18|         Jerica pri bolnici. ~Bolestno je tulila okoli hiše burja
3978 18|            okoli hiše burja in tulila je vso noč, šele proti jutru
3979 18|             vso noč, šele proti jutru je prestalo. Celo noč je bedela
3980 18|           jutru je prestalo. Celo noč je bedela Jerica z Marjanico
3981 18|              pri Anici. Okoli polnoči je bila prišla Katra pogledat
3982 18|              pogledat bolnico, ali jo je kmalu zapustila. Marjanica
3983 18|         bedeči in žalostni. Marjanica je s skrbjo pomislila, da je
3984 18|             je s skrbjo pomislila, da je to prva noč, in da jih bo
3985 18|             prevideli. Kmalu popoldne je začela bolezen naraščati
3986 18|              noč odločilna. ~"Nocoj!" je šumelo po hiši. ~"Nocoj!"
3987 18|             šumelo po hiši. ~"Nocoj!" je mislila Marjanica, in ko
3988 18|               da ji umira lastna hči, je tavala po hiši. Izgubila
3989 18|              tavala po hiši. Izgubila je bila vso razsodnost. Zjutraj
3990 18|               vso razsodnost. Zjutraj je bila rekla Jerici: ~"Dete
3991 18|               si še otrok!" In Jerica je molila, in tudi nje se je
3992 18|             je molila, in tudi nje se je polaščala čudna tesnost,
3993 18|        skrivnostnogroznega, usodnega, je ponovila zdaj pa zdaj: ~"
3994 18|             nihče rekel: "Nocoj"? Kaj je ta "nocoj"? Zakaj nocoj,
3995 18|            jutri? ~Skoro oddahnila se je, ko je prišel Anže k njej
3996 18|             Skoro oddahnila se je, ko je prišel Anže k njej na peč. "
3997 18|             njej na peč. "Lačen sem!" je dejal nekako vdan v razmerje,
3998 18|               bili na Peči te dni, ko je Marjanica zažgala kruh,
3999 18|           mnogo podobnega. ~Jerica ga je pogledala skoro začudena
4000 18|       začudena in očitajoče, in on jo je razumel in dejal: ~"Ali