Chapter

  1 1 |         se dalje niti zmenila ni več zanj. Berač je stopil k
  2 1 |  oslepljena od luči. Deževalo ni več, samo pod oblaki je šumelo
  3 1 |        je umirila. ~"Ne govoriva več o tem!" ~"Ne!" je dejal
  4 1 |         moja žena in nihče te mi več ne vzame. Anica! Samo iz
  5 1 |          nisem, nikoli ga ne bom več." ~Nekaj hipov je gledala
  6 2 |         nosila najina brv." ~"Ne več, stric!" je dejal tedaj
  7 2 | zaslišali nenadoma tuj glas: "Ne več, stric!" ~Jurca je planil
  8 2 |        si rekel, kaj?" ~"Nobeden več preko brvi!" je radovalo
  9 2 |       podstrešje in se ni zmenil več za njo. Krošnja je hotela
 10 2 |         prepozno, in nihče je ni več poslušal. Zakaj stari Martin
 11 2 |         stari krošnjar novega ni več poznal in zajemal z levo
 12 2 |   krošnjar trosil in ni od daleč več mislil na težko vest, ki
 13 2 |    utihnila. Gospodinja se je ni več bala, in stari Martin je
 14 3 |   pridušil pri sebi: ~"Ne boš me več kavka, ne! Za sto goldinarjev
 15 3 |          goldinarjev ti ne delam več, saj nisem živina!" ~"Ne,
 16 3 |           Kaj? Ali se ne poznamo več?" je pozdravila Katra. ~"
 17 3 |         ste taki z menoj. Vam je več za Tomaža, ko za sina. In
 18 3 |        Prav nobene reči ne maram več. Prav nobene." ~"Mati!"
 19 3 |     bolan sem bil. Za delo nisem več. Kako naj živim?" ~"In hiša
 20 4 |          Anica ni hotela ničesar več vprašati in z nekako nevoljo
 21 4 |      vselej našla skupaj. In čim več je doznala Anica od dečka
 22 5 | Marjanica, "pa sem urezala nekaj več!" ~"A tako, to je za zelje,"
 23 5 |         ni nihče. Vsako dete zna več ko ti." ~Katra in Tomaž
 24 6 |         in se zbudim in ne morem več zaspati!" Dekletove oči
 25 6 |    mislila. "On ne misli ni malo več name. Kakor otrok je, ki
 26 7 |      obljubi, da one ne pogledaš več!" ~"Ali bom mižal!" ~"Šime,
 27 7 |         je vse eno." ~"Ne govori več tega," se je izvilo zopet
 28 7 |     šepetala: "Ali veš, da nisem več kakor prej? Ali veš, da
 29 8 |      besedo, "ne jaz ne ti nisva več mlada, sem si mislila. Dobro
 30 8 |         dvoje vdov!" ~Lipe ga ni več poslušal, ali vso pot je
 31 8 |         njenem obrazu, ni poslej več opazil. Nehote ji je to
 32 8 |         v drugo. ~"Nobene besede več o tem, Juri!" je odvrnila
 33 8 |     Vsiljiv prevzetnež je in nič več!" ~"Hm," je skomiznila z
 34 8 |      Lipe?" "Saj ne rečem nobene več," je nadaljevala mati, "
 35 11|       kuham za Jurija, malo vode več ali manj " ~"Nič!" ji je
 36 11|       dejal Luka Anici, "saj ste več gospodinja, ko ona." ~Anica
 37 11|          bi ne videl Anže nikoli več svojih desetic. Zdaj ali
 38 12|        na peč. Toda Luke ni bilo več za pečjo. Nato je odhitela
 39 12|        najbrže niti videla ne bo več, in nevolje se ji je zbiralo
 40 12|     Bogom!" ~Potem ni slišal nič več ... ~ ~
 41 13|     opazila pri svitu petrolejke več miz; pri eni teh miz je
 42 13|        Kaj, možje, še eno?" ~"Ne več!" ~"Za liter vina bom dal,
 43 13|         bolan in povrhu te komaj več ljubi. Saj je popolnoma
 44 14|  sanjajoča duša je hotela čitati več in več. Tako se je zgodilo,
 45 14|          je hotela čitati več in več. Tako se je zgodilo, da
 46 14|      prežalostno, Jerica, ne bom več bral!" ~"Prosim, prosim!"
 47 14|    nesite,~ji recite, sporočite:~več ne vidi me na sveti,~čula
 48 15|      zameri, pozabi! Ne zgodi se več, tudi če bo še huje. Ali
 49 15|         videlo, da bi rad še kaj več vedel. In ko ni govorila,
 50 15|          in od njega se ne ganem več. O Bog, samo daj, da bi
 51 15|         tašče ogovoriti ni mogla več. Zato se je obrnila k možu: ~"
 52 15|         Nato pa ni mogla zaspati več, oblekla se je in je tiho
 53 15|   obljubim, da ne vzamem nikogar več. Juri, do smrti nikogar!"
 54 15|        sem!" ~Toda mož je ni čul več. Težek ji je ležal v rokah
 55 16|       Juri! Sinoči si odšel. Nič več te ni! Juri, ali ti je hladno?
 56 17|  ponovila Anica, "pa ne govorive več o tem, Marjanica, ni treba!" ~"
 57 17|           od mene se pa ne bojte več sovraštva!" ~Skoro ginjena
 58 18|            Pijan je. Ne bojte se več, pa vrata zaprite!" ~"Luka,"
 59 18|          bila in skoro ni vedela več, ali morajo biti obkladki
 60 18|         možat in pameten, in nič več tako pregrešne se ji niso
 61 18|        morda jutri zjutraj ne bo več Anice na Peči. Ne bo je
 62 18|          Anice na Peči. Ne bo je več. In kaj potem? Potem je
 63 18|          si zmage, Anice zate ni več, zato govoriš tako. Toda
 64 18|          njena duša ne izprašuje več, umirila se je in gre večnosti
 65 19|          ne zdravnik ne zdravilo več, tedaj so poiskali Hanco.
 66 19|       tedaj v tisto hišo ni bilo več Hance. ~Nasprotno pa se
 67 19|         nikoder. Tudi se ni čulo več: tega je ozdravila, temu
 68 19|         je dala, pa je ni trgalo več. Nasprotno se je zgodilo,
 69 19|        pokojno leži in ne blazni več, je verjela docela Hanci.
 70 19|          je ugasnila in je ne bo več. Čudno! Ali je imel tudi
 71 19|        se ni smejala tako veselo več. Pa še nekaj drugega se
 72 19|        da z vozništvom ne bo nič več. Pa hčere se je dotaknil.
 73 20|         prihaja. Nobenega strahu več, in one silne slabosti ni
 74 20|         in one silne slabosti ni več. ~Par hipov pozneje vstopi
 75 20|   izgubijo, in Anica ne čuti nič več, ne ve, ali je še, ali je
 76 20|          jokala, očeta itak nima več, in ga nima!" ~Tedaj se
 77 21|        bi Tomaž, ki sicer veliko več časa po gostilnah presedi,
 78 21|        se mu je deklica in mnogo več je mislil na njo, ko doslej.
 79 21|       pripomnila še tiše: "Nimam več starišev!" ~"Tako je ta
 80 22|          Seveda, zdaj mu Neže ni več treba, ona je podedovala
 81 22|        hipu pa je začutila skoro več jeze nad njo, ko nad njim. ~"
 82 23|          slab sem, za delo nisem več, pa nikogar nimam." ~"Prej
 83 23|          morda ne bom niti videl več. Pa sem prišel, Anže, vidiš,
 84 23|      smrti, smo spali mi. ~In še več. Dolga doba noči je minila
 85 23|          nismo mislili nanj. Nič več tako. Ne moremo, ne smemo
 86 24|     Katra sploh že zdavna sem ni več spala pokojno. Večkrat je
 87 24|          ni! Vidiš!" Zdaj ni bil več glas vesti, ki je govoril,
 88 25|       Ali misliš, da ne ozdraviš več?" ~"Ne bom!" ~"Zaupaj v
 89 25|         za korak. Sedaj ni mogla več dvomiti, da je deklica bolna.
 90 25|  življenje, in da ji sedaj nihče več Šimna ne odvzame, je delala
 91 26|      dejal kmet. "Hance ne dobiš več!" ~"Kaj je umrla?" je vprašal
 92 26|   oddahneš se lahko pri meni. Ni več daleč. Koj za gozdom sva
 93 26|          cesto in ne boste mogli več zgrešiti." ~Poslovila sta
 94 26|  Prebledel je, in potem ga nisem več mogel vprašati. Pa saj ni
 95 27|     gospodar. Pa zdaj že neveste več tega, mati. Je Tomaž pa
 96 27|         potem: ~"Vsaj psa ne bom več ščuval na njo." ~"Si ga
 97 27|      sprva nikakega vznemirjenja več. Vtelesila se ji je bila
 98 27|          In potem zadnjič in nič več, njemu nič več, njenemu
 99 27|    zadnjič in nič več, njemu nič več, njenemu detetu, njenemu
100 27|       detetu, njenemu Jurčku nič več, nič več!" ~In od nestrpnosti
101 27|      njenemu Jurčku nič več, nič več!" ~In od nestrpnosti gnana
102 27|          sanjah. Skoro ni vedela več, čemu je vse tako čudno
103 28|        da je že strašno dolgo in več ko predolgo čakala na to
104 28|        niti na izpregled ni bilo več. Ni ga bilo kaj pogrešati;
105 28|          je Katro razljutil. Nič več ni mogla krotiti svoje divje
106 28|       prejšnja Anica. To ni bila več ona ljubeča in ogorčena
107 28|     mladem obrazu je bilo skoraj več utrujenosti in starosti,
108 28|     pogovor, da ji ni bilo treba več misliti na to. In tako sta
109 30|   naslednjem hipu zopet ni mogel več popolnoma zbrati svojih
110 30|            Toda zaspati ni mogel več. Vstal je in odkorakal proti
111 30|      Anica nadaljnega ni slišala več. ~"Izgubila sem," je pomislila.
112 30|        Kaj, s Tomažem? Saj ga ni več na Peči." ~"Tako?" se je
113 30|          Peč. Nadejal se tega ni več. Po noči že se je vozil
114 30|           da se ne ločiva nikoli več, da ne pojdeva s Peči ne
115 30|     pojdeva s Peči ne ti, ne jaz več." ~Potem se je Lipe zopet
116 30|      brez vzroka odslovljen. ~Še več, vrača se ko Katrin prijatelj,
117 31|        čakala v zasedi in ni nič več pozdravljala, se je nabral
118 31|        pomoči v žganju? ~"Nikoli več!" je stiskala obnemoglo
119 31|        okusi pijačo, je ne pusti več, in potem, potem, potem
120 31|      tolikim sije? Že ni verjela več v svojo srečo. Vsaj mir,
121 31|       teh oseb pozabila do smrti več prizora. ~V hipu se je pognala
122 31|        na Peč. Pomagati ni mogel več. V silnih mukah je umrla
123 32|          sodnik. Nikdar se ne bo več zgodilo, pila sem!" ~"Koliko?
124 32|      sama pri sebi Anica, in nič več ji ni bilo tako strašno
125 33|     rekli, da sem neumna, ki vem več, ko vsi zdravniki." Luka
126 34|   pozabim. Tu pa ne morem ostati več in ne smem!" ~"Smeš!" je
127 34| obljubili tisto, da se ne možite več. Taka neumna obljuba!" je
128 34|        tvoja; obljuba me ne veže več, odvezal me je izpovednik." ~"
129 34|             Da," je dejal in nič več. Kaj naj bi govoril, ko
130 34|   povzela zopet ona besedo, "nič več je ne bom videla." ~"Eh,