Chapter

  1 1 |      poveljujoči ženi in rekel: ~"Bog daj srečo vsem skupaj, nevesti
  2 2 |         sva midva soseda in da je Bog priča, kako sva lepo gospodarila
  3 2 |           pa je zastokal: ~"Juri, Bog je priča, samo resnico si
  4 2 |         sklenil Juri: ~"Pa ni dal Bog, obrnil je drugače. Meni
  5 3 |        polagoma mehčalo srce. Moj Bog, v žepu je tako žalostno
  6 3 |           tak si, ko tvoj oče. In Bog je že vedel, zakaj ga je
  7 5 |           in živino. Ti moj ljubi Bog, kaj vsega ne požro samo
  8 5 |         vi ste pridna gospodinja. Bog vam daj zdravja. Včasih
  9 5 |          eno, pa lažeš sedaj. Moj Bog, slabša si ko otroci, prav
 10 5 |          sem to zaslužila, ti moj Bog, ali sem to zaslužila?" ~
 11 6 |           bila iskala pri možu? O Bog, prav v dno duše mu je videla,
 12 6 |        Peči. Jerici! Ti moj ljubi Bog, njej rada na pravi in pastirju.
 13 6 |          pa ni prav, ti moj ljubi Bog, saj ti svoje blago odstopim.
 14 6 |           ti tega ne razumeš, moj Bog, Juri, potem si varal samega
 15 6 |        Saj to je narobe! O ti moj Bog, sedaj mi sešije obleko
 16 6 |        ali je to lice, ali to!" ~"Bog pomagaj," je k sreči na
 17 7 |          ga počakala. ~"Usmiljeni Bog!" je tožil starec. ~"Kaj?"
 18 7 |           vprašala Anica. ~"Ljubi Bog, saj nisem stara devet let.
 19 8 |        trpel, in zdaj je tako, da Bog pomagaj." In še je govorila,
 20 8 |           tako črni pri tebi? Moj Bog, kaj morem zato, če sem
 21 8 |          ni Anica tožila čez vas. Bog vari!" Umolknil je. Potem
 22 8 |          taka, kakor do zdaj, moj Bog, na vse molčati pa tudi
 23 8 |       njim, Jurijem in Lipetom. O Bog! Če je to res. In napol
 24 11|       prevzeten in pil je, ti moj Bog, koliko je popil mesar iz
 25 11|    zazdelo se mu je, da mu je sam Bog poslal to tolažbo. Njej
 26 11|          Pa je že tako, da včasih Bog revežev ne pozabi " ~"Nikoli
 27 11|           božjo voljo. Našel sem, Bog mi je priča, da nisem vzel!" ~
 28 13|         je ihtela pred se, "bo že Bog pomagal." Tedaj se je domislila
 29 13|          delala kakor otroci? Moj Bog, druga bi bila ušla že preje." ~"
 30 13|         in ga vikala: ~"Oh, Lipe, Bog vam povrni! Vi ste meni
 31 14|         moli vsak večer, da bi ji Bog dodelil enako srečo. Nato
 32 15|  pričujoča Neža, je rekla samo: ~"Bog pomagaj, saj ste vsi mokri
 33 15|          In zopet je zaihtela: "O Bog, kaj naj storim!" Potem
 34 15|          njega se ne ganem več. O Bog, samo daj, da bi še ozdravel,
 35 15|        peklenska misel po glavi: "Bog jo kaznuj! Prekleta naj
 36 15|         Prokleta naj bo, če je še Bog v nebesih!" Obstala je doli
 37 15|       ponavljala pri sebi: "Še je Bog v nebesih..." ~Tisto noč
 38 15|        pošljite po gospoda, ljubi Bog, pošljite, pošljite!" In
 39 16|           trije so: Kregarica." ~"Bog ji daj nebesa!" deje Cilika
 40 16|       tega, kaj? Otrok bo sirota, Bog pomagaj! Premagajte se malo,
 41 16|       smili. Prav res. Glejte no. Bog pomagaj, dobra beseda je
 42 16|         vam bo dalo moč, in Juri, Bog mu daj nebesa, vas bo vesel
 43 16|     Marjanica, "vse bo dobro. Eh, Bog pomagaj, samo obupati ne!" ~"
 44 17|          kdo drugi. Ti, moj ljubi Bog, kako naj le začnem, če
 45 17|            In če bo, ti moj ljubi Bog, že zdaj je dobila sive
 46 17|           Lepo pa ni ne od njega, Bog mu daj nebesa. Sirota ni
 47 17|            Ali naj pojde beračit? Bog pomagaj, saj ni bil pri
 48 17|          tako hudoben kakor kaže. Bog vam daj srečo, Anica, od
 49 17| onečaščena, in ihte ponavljala: ~"Bog, Bog! Čuvaj me, čuvaj takih
 50 17|           ihte ponavljala: ~"Bog, Bog! Čuvaj me, čuvaj takih prijateljev..." ~* * * ~
 51 18|           drugo. ~"Pljučnico ima, Bog in sveti Rok! Ti moj ljubi
 52 18|           sveti Rok! Ti moj ljubi Bog, saj sem vedela, da bo nekaj.
 53 18|         je pa tako pri nas, da se Bog usmili." In z Jerico je
 54 18|           ljubo, moli, moli! Tebe Bog usliši, ki si še otrok!"
 55 18|         ji nenadoma misli odbegle Bog ve kam. ~Kdo ve, kake misli
 56 18|              Anica, ljubo dete! O Bog, usmiljeni, je že vse preč.
 57 19|    POGLAVJE~Hanca~"Ah, Hanca, sam Bog te je poslal, sam Bog,"
 58 19|         sam Bog te je poslal, sam Bog," je govorila Marjanica,
 59 19|    bolnika, pa sem prišla." ~"Sam Bog te je poslal, daj ji no,
 60 19|          in molil pri sebi: ~"Daj Bog, da jo najdem doma!" Mnogokrat
 61 19|         ojunačila: ~"Glej, Hanca, Bog ti plačaj; zakaj pa so te
 62 19|     menjat par visokih bankovcev. Bog vedi, kako da je pozabila
 63 20|            Je ni še, ne. Pa če da Bog tako vreme, ne bo dolgo
 64 20|           še malo slabi, pa bo že Bog pomagal in bo!" Za hip je
 65 20|           je še tako revše. Ljubi Bog, daj, daj, da naj malo pride
 66 20|       Salate bi rada!" ~Sam ljubi Bog vedi, kje je bila dobila
 67 20|           njene misli: "Res je, o Bog, ti si pravičen, usmili
 68 20|           sega roka proti srcu. O Bog, o Bog, kako je šibka. Saj
 69 20|         roka proti srcu. O Bog, o Bog, kako je šibka. Saj niti
 70 20|           to Luka? Da, Luka je. O Bog, torej je rešena. ~Pogledu
 71 20|         kaj ste prestali. Oh, moj Bog, saj je prišel šele sedaj,
 72 20|           pa še to je prišlo. Oh, Bog ve, da bi bila umrla od
 73 20|           kmalu sirota, da vas ni Bog rešil. Pa ne bi jokala,
 74 21|           je pa testament že tak. Bog pomagaj, saj je že tako
 75 22|       meni in lažeš. O, saj te bo Bog kaznoval, in te bo!" ~"Ima
 76 23|         da ne smem še piskati, da Bog še ni vstal!" In pognal
 77 23|         in angela nad grobom. ~"O Bog!" ~Vse bistvo otrokovo prešinja
 78 23|             Prav res," je dejal. "Bog mu daj zdravje!" ~"On je
 79 24|           more ustaviti! ~"O, moj Bog, kako sem jaz šibka!" je
 80 24|          Katra! Ali misliš, da je Bog mešetar, ki da barantati
 81 24|            Odpusti mi, Katra! Moj Bog, zdaj še-le, nocoj še-le
 82 25|          je še pomoliti, da bi ji Bog dal, da bi bila svetnica
 83 25|        proti nebu in moli: "Ljubi Bog, ti veš, da sem tvoja nevredna
 84 25|           ne umreti, ne živeti. O Bog, stori ji dobro, naj izprehodi!" ... ~
 85 25|          potu sredi rdečih lilij. Bog vedi, odkod toliko rdečih
 86 25|           srce. Kdo ve, ali ne bo Bog radi tega tudi nad njo zatajil
 87 26|       prej krčmarica." ~"Ti ljubi Bog, saj vendar nisi pijan,
 88 26|       Tedaj ga je dotekel kmet. ~"Bog daj srečo! Kam pa?" je vprašal. ~"
 89 26|            Kam pa?" je vprašal. ~"Bog daj; do Hudega!" je odvrnil
 90 26|     dolino doli, pa odpočiješ se. Bog pomagaj, saj je danes Velika
 91 26|         nisem našel. Ti moj ljubi Bog, tako je. Človek obrača,
 92 26|           tako je. Človek obrača, Bog obrne. Sem mislil, bom bogat,
 93 26|          silila. Prav ni bilo, in Bog je obrnil le po svoje. Zapisano
 94 26|          in v nič, sem si mislil: Bog že ve, kaj dela. Vse bo
 95 26|      popil tretji kozarec vina. ~"Bog me je zapustil!" je mislil
 96 26|        Ali je znorel, ali kaj?" ~"Bog me je zapustil," je zastokal
 97 26|        črez čelo križ in rekla: ~"Bog ji daj nebesa, kdorkoli
 98 27|           hiše. Zato mi je poslal Bog bolečino. Umrl bo! Jerica,
 99 27|           dne s seboj in dejala: "Bog že ve, kaj dela. Se mi zdi,
100 27|           je govorila: ~"Sirotek, Bog te hoče imeti. Bog te hoče.
101 27|       Sirotek, Bog te hoče imeti. Bog te hoče. Pojdi, sinko moj,
102 29|           odložil pot k Pušarju. ~Bog vedi, kako je bila doznala
103 29|         odlašata dolgo in gresta. Bog ve, kako je bila doznala
104 30|    doznala, še vedno ne prepozno. Bog vedi, kaj in kako je prišlo,
105 30|           pri sebi. "Morda me sam Bog pošilja, da ne obupaš. Morda
106 31|         ne bi smela. Zato me tepe Bog in me ponižuje. ~Dolgo še
107 31|         hočem! Daj mi pokoja, moj Bog, daj pokoja! ~Pozno sicer,
108 31|         ji je trgalo iz grla. ~"O Bog, kaj ji je," je vzkliknila
109 31|       bolezni, katere se je bala! Bog ve! ~Komaj je bil prišel
110 32|        saj je grozno na Peči. Sam Bog je poslal tega fanta. Vse
111 32|          iz vode. Pijanec je bil, Bog mu ne štej v greh. Pa ti,
112 34|         je dejal fant, "potem naj Bog plača izpovedniku to srečo,
113 34|          ne bom videla." ~"Eh, če Bog da, še!" je dejal mož. ~"