Chapter

  1 3 |     vežo in zaklicala: ~"Kje je Jerica?" ~Prišlec pa je s solzami
  2 3 |            Kadar boš imela čas, Jerica," je rekel, "pa pridi in
  3 3 |  spoznal, da bosta ravno otroka Jerica in Anže onadva, katera se
  4 6 |         za Kristusa." ~Tedaj je Jerica utihnila; opazila je, da
  5 6 |      smrt? ~"Kaj drugega misli, Jerica," jo je karala Anica, "potem
  6 6 |          je zopet pripovedovala Jerica, "in tedaj me je strah in
  7 6 |        si je odgovorila Anica: "Jerica se ne boji smrti, zakaj
  8 7 |         pokazal to knjigo. Toda Jerica je pokazala tako malo zanimanja
  9 7 |        Če pa je pomislil, da je Jerica ženska, ki nima in ne more
 10 7 |        ga je zelo bolelo, da je Jerica čitala samo pobožne knjige,
 11 11|       sta šla ogledovat živino. Jerica in Anica sta ostali v sobi.
 12 12|        Tomaž. Ob Anici je ždela Jerica in s težavo rila mimo Šimna
 13 14|                    14. POGLAVJE~Jerica~Čudovito je bilo življenje
 14 14|      Globoko se je smilila zato Jerica skoraj vsem na Peči. Zdelo
 15 14|      mnogo umela o pesmi, da je Jerica res prava Jerica, da se
 16 14|          da je Jerica res prava Jerica, da se ji vsaj ne godi bolje
 17 14|       oni v pravljici, nakar je Jerica odvrnila, da vse to trpljenje
 18 14|         življenju svetnikov, in Jerica je jedva dočakala večerov,
 19 14|   najdrobnejši. Čim dalje pa je Jerica čitala, tem večje je bilo
 20 14|         lepo je bilo vendar, in Jerica je dočitala knjigo; v njene
 21 14|   doslej nepoznane ji slike, in Jerica je duševno mnogo trpela,
 22 14|     huje. ~"Le spat pojdi lepo, Jerica," jo je ogovarjal Anže.
 23 14|         groze. ~"Ali je dovolj, Jerica?" je vprašal, ali ona je
 24 14|    knjigo. ~"To je prežalostno, Jerica, ne bom več bral!" ~"Prosim,
 25 14|           kaj je to, kaj je to, Jerica?" ~Tedaj je začutil na svoji
 26 14|  ležišču, na katerem se je vila Jerica, se je godilo v prav istem
 27 15|         pristavil: "Samo jaz in Jerica veva sedaj, drugi pa ne
 28 15|         smejo vedeti. In jaz in Jerica sva ji obljubila, da bova
 29 15|        odvrnil, "sem malo spal, Jerica je zbolela!" ~"Pojdiva k
 30 17|       bode to ali Marjanica ali Jerica, je odprla vrata. Tedaj
 31 17|        Strahoma jo je opazovala Jerica in prišla za njo: ~"Ali
 32 17|    mirno, spi mirno!" ~Tedaj je Jerica odhitela po Marjanico in
 33 18|       gorki. ~Med tem je sedela Jerica pri bolnici. ~Bolestno je
 34 18|    prestalo. Celo noč je bedela Jerica z Marjanico pri Anici. Okoli
 35 18|         zapustila. Marjanica in Jerica pa ste ostali v sobi in
 36 18|     usliši, ki si še otrok!" In Jerica je molila, in tudi nje se
 37 18|  napravila še mnogo podobnega. ~Jerica ga je pogledala skoro začudena
 38 18|   očanec, in jedel. In ko ga je Jerica videla tako, je še sama
 39 18|        požrešen, kakor je sprva Jerica mislila. Pozneje se je večkrat
 40 19|         in tedaj, da bo poroka. Jerica se je poslovila s solzami
 41 19|       In mesto ženina je dobila Jerica nekaj dni za tem od tuje
 42 19|       droben, dekliški obraz. ~"Jerica!" je zajecal Luka. ~Deklica
 43 19|        in šepetal: "Ali je bila Jerica, ali je bil spomin!" ~ ~
 44 20|       bo!" je istotako šepetala Jerica. ~"Kdo?" je vprašal fant. ~
 45 21|      sta sedela v kleti Anže in Jerica in odbirala krompir za seme.
 46 21|  postavico in dejal nato: ~"Ti, Jerica! Že nekam dolgo sva na Peči
 47 21|       je pripovedovati: ~"Glej, Jerica," je rekel, "tebi bom povedal
 48 21|   njenemu ušesu in dejal: "Veš, Jerica, kadar bom imel tisto hišo
 49 21|        resno. In ko je vprašala Jerica "kako", tedaj je videl Anže,
 50 23|     prišla doli na Peči iz hiše Jerica. Anže je piskal in si mislil,
 51 23|    pridi in ostani pri nas!" ~O Jerica, Jerica! Če je bilo srečno
 52 23|     ostani pri nas!" ~O Jerica, Jerica! Če je bilo srečno katero
 53 25|         POGLAVJE~Kaj je snivala Jerica~Angel varuh, ki piše vsa
 54 25|       samo lepe reči je mislila Jerica. Anže, ki je bil bolj posveten,
 55 25|          bi bil rekel, da misli Jerica mnogo otročjega. Zadnje
 56 25| revščina velika, in mati bolna. Jerica se je na čudovit način v
 57 25|        Mohorajka?" ~"Oh, slabo, Jerica!" ~"Ali misliš, da ne ozdraviš
 58 25|         zaupam in verujem!" ~In Jerica je svetnica in poklekne
 59 25|    pravi Anže. ~"Ah, tisto je!" Jerica se čudi. Prav tako si jo
 60 25|      odkod toliko rdečih lilij. Jerica ljubi rdeče lilije. Toda
 61 25|         sedaj je že tik Jerice. Jerica jo sliši šepetati: ~"Lilije
 62 25|     Zakaj vam bodo?" se ojunači Jerica. "Saj jih imate že celo
 63 25|         prsti po cvetovih. Toda Jerica ne more tega gledati. Dasi
 64 25|       proč jih nesite!" vzklika Jerica in vsa trda od strahu in
 65 25|         z brezzobimi čeljustmi. Jerica vidi, da ima žena levo oko
 66 25|     travo. ~"Proč idite!" prosi Jerica in misli pri sebi: "Čarovnica
 67 25|           Nič se ne boj," sliši Jerica govoriti starko. "Lilije
 68 25|            Le nesite!" priganja Jerica. ~"Ne vem poti, ne vem!
 69 25|     dobro, da ne ve, da sem jaz Jerica," si misli; vendar jo je
 70 25|         mi pot!" veli žena. ~In Jerica se dvigne in gre. Gre počasi.
 71 25|     kamorsibodi. In strahoma se Jerica ozre po tujki, da li morda
 72 25|     Anžeta imam zelo rada." ~In Jerica je pozabila ves strah in
 73 25|   Mamica, pomagajte mi!" krikne Jerica. ~"Hoho," se krohota črna
 74 25|         krohota črna žena, "saj Jerica si ti, ti, ti! Si me hotela
 75 25|        mamica, o mamica!" prosi Jerica in se stiska za belo ženo. ~"
 76 25|        saj je umrla! To je smrt Jerica, bela smrt! Na, Jerica,
 77 25|     smrt Jerica, bela smrt! Na, Jerica, na, vzemi lilij." ~"Nočem,
 78 25|        Nočem, nočem!" se obrača Jerica v stran in zakriva obraz.
 79 25|       kač, in od strahu se vrže Jerica na tla in skriva obličje. ~"
 80 25|    starka. ~"Ne bom!" odgovarja Jerica. ~Toda kaj je to? To je
 81 25|        je to? To je glas Katre. Jerica se prebudi, odpre oči. Ah,
 82 25|       ali ne bo? Lenoba lena!" ~Jerica plane kvišku in si pomane
 83 25|       praznično. S Peči greš!" ~Jerica je prikimala in si začela
 84 25|      napraviš in prideš doli!" ~Jerica je ostala sama. Pripognila
 85 25|        Luka tako dober z njo. ~"Jerica," je govoril mož, "ali te
 86 25|     zelo bolna!" je tarnal mož. Jerica se je domislila Katre in
 87 25|        tja Jerico. Da bi ležala Jerica v hiši, se je zdelo ženi
 88 25|     vročnice razpaljenih oči. ~"Jerica," je viknil fant, "kaj boš
 89 26|       skoro na jok mu je šlo. ~"Jerica, Anica!" je klicalo v njem. "
 90 26|          je odvrnil Luka, "naša Jerica je bolna, črne koze ima!"
 91 26|   gospodovo. ~"Kdo je bolan?" ~"Jerica," je odvrnil Luka. "Sirota
 92 26|       da, kdor ima. Kaj boš ti, Jerica, sirota! Umri, vidiš, to
 93 26|        je venomer le eno: da je Jerica izgubljena. Hipoma pa je
 94 26|        zvoni, naj. Naj mrjó. Če Jerica umrje, zakaj ne bi drugi.
 95 27|      Nič čudnega. Saj je gotovo Jerica, ki je večkrat dete pestovala,
 96 27| govorila sebi in Bogu slišno: ~"Jerica! Moj Jurče je bolan. Hudo
 97 27|   poslal Bog bolečino. Umrl bo! Jerica, veruj mi. Ne bom se hudovala
 98 27|   bolesten in čakala, da poreče Jerica čudežno besedo. Pa Jerica
 99 27|       Jerica čudežno besedo. Pa Jerica ni rekla nič, ni niti vedela,
100 27|   bodoče dni stregla Jerici. In Jerica je okrevala... ~* * * ~Proti
101 29|   praviš, kako ji je že ime?" ~"Jerica!" ~"Prav res. Ljubezniv
102 29|       noči. ~Doli ob žagi se je Jerica zopet ustavila. Čudno trudna
103 29|   zapadla mesečina, ali zarja? ~Jerica je pogledala še enkrat gori
104 29|      tam gori izza brega senca. Jerica je kriknila in bežala po
105 30|        je ni še nihče to jutro. Jerica je brezdvomno odšla nekam.
106 30|     ustnice ter šepetal: ~"Moja Jerica!" ~Toda nekaj hipov pozneje
107 32|        in se vrnil vesel, da je Jerica pri dobrih ljudeh, ne ve
108 32|         ji ni bilo znano, da je Jerica s Peči, niti zakaj. Tudi
109 34|       prišel na Peč kamor se je Jerica vrnila , in si jo vzel seboj.
110 34|        križe in težave." ~"Veš, Jerica," je odvrnil mož, "pol svojega
111 34|        hipov. Potem pa je rekla Jerica: ~"Anže, ali me boš poslušal
112 34|         da se oženiš vdrugo!" ~"Jerica," je vzkliknil Anže, "ti