Chapter

1501 11|             ogledovat živino. Jerica in Anica sta ostali v sobi.
1502 11|            glasove. Mesar je kričal, in Katra je kričala in tudi
1503 11|          kričal, in Katra je kričala in tudi Tomaž, ki se je bil
1504 11|             se je nasmehnila po sili in dejala: ~"Naj napravi sama,
1505 11|           godrnjal Luka, "temu tegne in tegne, kakor bi bil gospodar." ~"
1506 11|             Katra. Nato so utihnili, in čuti je bilo, da prihajajo
1507 11|           sobo. Res so prišli v sobo in sedli za mizo. Mesar je
1508 11|         izvlekel listnico z bankovci in naštel osemnajst desetakov
1509 11|           naštel osemnajst desetakov in jih rinil Katri; Katra jih
1510 11|               Katra jih je odrivala. In začelo se je huje vpitje.
1511 11|          zdaj sta kričala vanj Katra in Tomaž. ~"Devetdeset, ali
1512 11|            ogenj," se je rotil mesar in neusmiljeno mečkal bankovce.
1513 11|         Katra. ~Mesar se je izkričal in zaman. Ona je nepremagljiva.
1514 11|         zaman. Ona je nepremagljiva. In dvignil se je, kakor da
1515 11|            pogledom gledala za njim. In res ni odšel mesar, obstal
1516 11|         odvrne Katra. ~Mesar zakolne in vrže k zmečkanim bankovcem
1517 11|              je videl, da je zaspal, in se obenem domislil, da mu
1518 11|           bil dal mesar za pastirja, in katere je bil spravil Šime,
1519 11|          tako utrpel četvero desetic in si je dolgo v noč ubijal
1520 11|            da bi Šime ne krenil kam, in bi ne videl Anže nikoli
1521 11|              bodi!" je kriknila Neža in nato šepetaje pripomnila: "
1522 11|              je sledil zopet premor, in potem je rekla Neža: ~"Šime,
1523 11|           tega!" je jadikovala Neža, in glas se ji je počel tresti
1524 11|              drhtela preplašena Neža in v duhu videla razjarjenega,
1525 11|        videla razjarjenega, za denar in harmoniko opeharjenega kmečkega
1526 11|           izkušal oživeti Šime Nežo, in posrečilo se mu je. Glasno
1527 11|               spustil se doli v hlev in stopil na vrata ter se neopažen
1528 11|             je Šime nehote odskočil, in Neža rahlo kriknila. ~"Ne
1529 11|           Anže. ~Šime je segel v žep in mu vrgel četvero desetic,
1530 11|             pogledal ostro pastirja, in ko se je ta venomer smejal,
1531 11|             ko da laziš okoli voglov in vlečeš na ušesa?" ~"Seveda,"
1532 11|              škodo, če pa ni snega." In Šime je odšel proti hiši
1533 11|        ustavil, položil prst na čelo in si pripomnil: Ne, prvo moram
1534 11|               potem bom samega sebe. In se je vrnil v hlev in nametal
1535 11|          sebe. In se je vrnil v hlev in nametal živini krme. Pri
1536 11|         videl odhajati Katro s sinom in dejal je za se: "Glej, Šime
1537 11|            je prilezel od nekod Luka in se spravil na gorko peč.
1538 11|              nato Šimna, nato Tomaža in pripomnila na konec, da
1539 11|        pustiti moža v takem iz hiše, in še mnogo podobnega. Tako
1540 11|          spravili ženski kruh v peč, in ko je končno Marjanica oštela
1541 11|        ognjišče, je prišla še v sobo in vznemirila iz same marljivosti
1542 11|        prinesla skledo gorkega mleka in kos rženega kruha. V tem
1543 11|             mesarjev hlapec po vola, in Luka je ostal sam v sobi.
1544 11|         hipov sam, ko je prišla Neža in začela pometati. ~"Saj je
1545 11|              je pometeno? "Saj res!" In odvršala je. Luki pa se
1546 11|              dvignil, zlezel raz peč in se sklonil po onem zelenomodrem. ~
1547 11|              Luka bankovec za obleko in zlezel znova za peč. Ni
1548 11|             neprecenljive vrednosti, in da bi bilo skoro neumno,
1549 11|            so se odprla zopet vrata, in je vstopila Neža. Rahlo
1550 11|    vznemirjen je gledal Luka na njo, in zdelo se mu je, da ga Neža
1551 11|              ga je opazila tudi ona, in je prišla zdaj ponj," ga
1552 11|              ponj," ga je pretreslo, in zazdelo se mu je, da je
1553 11|           peč. ~"Ne, ni!" je odvrnil in sedaj posilil kašelj. V
1554 11|              katero drži pod obleko. In zopet se mu je zdelo, da
1555 11|          počivajo njene oči na njem, in skoro zahropel je: ~"Kaj
1556 11|            ne smem?" se je zasmejala in ga pustila samega. Tedaj
1557 11|            davno okusil malo žganja, in zazdelo se mu je, da mu
1558 11|             me je pa tolika dobrota. In čim dalje je mislil, tem
1559 11|         glavo Luka, "ne zapusti, ne. In tako je prišlo, glejte,"
1560 11|              tem je izvlekel desetak in ga nudil Anici in govoril: "
1561 11|            desetak in ga nudil Anici in govoril: "Pa sem mislil,
1562 11|               mi boste lepo spravili in po malem dajali." ~"Zakaj
1563 11|          pravila?" je odvrnila Anica in spravila desetak. Luki pa
1564 11|              Čez nekaj časa je vstal in zlezel raz peč in odšel
1565 11|              vstal in zlezel raz peč in odšel v kuhinjo. In nekake
1566 11|              peč in odšel v kuhinjo. In nekake vzradoščenosti ni
1567 11|             prikriti. Prišla je Neža in se ozrla nanj in nekako
1568 11|             je Neža in se ozrla nanj in nekako zlobno je pripomnila: ~"
1569 11|              mi," je odvrnil živahno in jo motril z veselo brezskrbnostjo.
1570 11|             z veselo brezskrbnostjo. In sedaj se je zgodilo, da
1571 11|             da se je vznemirila ona. In Luka je opazil, da je odšla
1572 11|           opazil, da je odšla v sobo in se nato takoj vrnila, ali
1573 11|              Pospravila je bila sebi in pogledala pri tej priliki
1574 11|             ravno to, da je prenesla in pospravila neljubi ženi
1575 11|              se je nekako premagala, in veselo se je lotila nato
1576 11|              je lotila nato šivanja. In šivala je za bodočega gospodarja
1577 11|         bodočega gospodarja na Peči, in veselobridke so bile njene
1578 11|              hrepenela je po oni uri in se je bala. In je bila srečna,
1579 11|            po oni uri in se je bala. In je bila srečna, in lica
1580 11|             bala. In je bila srečna, in lica so ji rdela. ~Tedaj
1581 11|             je pretrgala zunaj megla in je posijalo solnce. Poldne
1582 11|              Poldne je prešlo, tašče in Jurija še ni bilo nazaj.
1583 11|             da jo hoče boleti glava, in da se ji včasih stemni pred
1584 11|           očmi. Zato je pustila delo in legla. V tem je zaspala. ~
1585 11|           stoprav, ko se je mračilo, in zaslišala od doli jezno
1586 11|       vsevprek. Popravila si je lase in hitela doli. Našla je v
1587 11|           šum, Katro, Jurija, Tomaža in Nežo; za pečjo je drhtel
1588 11|              Katra že obrnila k Neži in viknila: ~"Kaj, ti nisi
1589 11|              je?" je vprašala Anica, in težka slutnja ji je legla
1590 11|        obrnila se nato po pričujočih in odšla iz sobe. Tomaž in
1591 11|              in odšla iz sobe. Tomaž in Neža sta šla za njo. Anica
1592 11|          klopi ob mizi je sedel Juri in nekako brezizrazno bulil
1593 11|            pa je?" je vprašala Anica in stopila k njemu. Dvignil
1594 11|             njemu. Dvignil je glavo, in Anica je ovohala, da diši
1595 11|       ovohala, da diši iz njega vino in tobak. Čez obličje mu je
1596 11|              je šinilo ko utrujenost in nestrpnost. ~"Nič," je dejal, "
1597 11| izpregovoriti, ko se je Juri dvignil in odšel. "Za tatico me imajo,"
1598 11|               ji je tolklo po glavi, in brezmejen strah se je je
1599 11|              strah se je je loteval. In tedaj je zaslišala Lukov
1600 11|              pa so zaškripala vrata, in je prišla Neža z lučjo.
1601 11|             Anica je planila iz sobe in tekla v gorenje prostore. ~ ~
1602 12|             hranila spomine na mater in kamor je bila spravila zjutraj
1603 12|         zamahnil proti njenemu srcu, in s stisnjenimi zobmi je drhtela: "
1604 12|           bila premetala vso skrinjo in se stoprav domislila, da
1605 12|            luč. Kmalu je našla denar in si ga vdela v nedra. Odhitela
1606 12|               Nato je planila v sobo in srečala na vratih Nežo,
1607 12|          vprašati Marjanice po Luki. In nekaj hipov pozneje je prišla
1608 12|             pozneje je prišla Katra, in Anica je uvidela, da nocoj
1609 12|       najbrže niti videla ne bo več, in nevolje se ji je zbiralo
1610 12|              je bil prišel tudi Juri in sedel na prejšnje mesto.
1611 12|            nasproti je sedela tašča, in njej ob strani Tomaž. Ob
1612 12|             Ob Anici je ždela Jerica in s težavo rila mimo Šimna
1613 12|             skledi. Dokaj spretnejši in srečnejši je bil Anže na
1614 12|               Anica se je ozrla vanj in opazila, da gleda naravnost
1615 12|             se je smejal dalje Tomaž in odložil žlico. Anici pa
1616 12|              pa je tašča odprla usta in rekla: ~"Taka predrznost,
1617 12|            je bil dvignil Juri glavo in z nekako nestrpnostjo gledal
1618 12|              z zadnjo močjo na Katro in Tomaža. ~"I, skrijte no!"
1619 12|       skrijem?" si je mislila Anica, in rdečica sramežljivosti ji
1620 12|         obraz. Segla si je čez nedra in otipala bankovec, ki ji
1621 12|              silo. Planila je kvišku in stopila tik pred taščo in
1622 12|            in stopila tik pred taščo in z malo tresočim, toda čudovito
1623 12|              se je po sili nasmejala in se obrnila po sobi proti
1624 12|        obrnila po sobi proti hlapcem in dekli in rekla: ~"Ali ji
1625 12|          sobi proti hlapcem in dekli in rekla: ~"Ali ji je kdo kaj
1626 12|            Ali ji je kdo kaj rekel?" In nato se je obrnila k Anici: ~"
1627 12|           Anici: ~"Saj si gospodinja in vzameš lahko. Zato pa ne
1628 12|             zdajci Anica vsa iz sebe in udarila taščo po licu. Zdelo
1629 12|       slednjem pa je kriknila divje, in Anica je pričakovala, da
1630 12|             roka prijela za komolec, in da je ta roka trda. ~"Pusti,"
1631 12|            Pusti," je kriknila Anica in se obrnila. Toda roka je
1632 12|     izpustila. Za Anico je stal Juri in jo stiskal za roko. Njegove
1633 12|          bile jezne, sopel je burno, in žila po sredi čela se mu
1634 12|         zatulila v divjem joku tašča in si pokrila obraz in sedla
1635 12|            tašča in si pokrila obraz in sedla tja, kjer je sedel
1636 12|            se je otresla moževe roke in planila iz sobe. Nekaj groznega,
1637 12|          Potem je čutila, da jo boli in duši, in je vzdihovala: "
1638 12|          čutila, da jo boli in duši, in je vzdihovala: "Spodil me
1639 12|         Spodil me je, spodil me je!" In silno jo je žgalo mesto,
1640 12|            brez solz, vstala odločno in odšla proti vratom. Tam
1641 12|            Tam je obstala, se vrnila in pobrala proč vržen denar.
1642 12|            pobrala proč vržen denar. In nato je dvignila oči in
1643 12|              In nato je dvignila oči in je opazila pogled vsevidnega
1644 12|              Saj moram!" je zaihtela in se odtrgala od čudotajnega
1645 12|              mora vrniti. Obstala je in poslušala. Sprva je slišala
1646 12|             samo šum viharja v gozdu in utripanje svojega lastnega
1647 13|      izprevidi, da se je prenaglila, in izve nekaj novega~Tiha,
1648 13|               tu doli je bilo mirno, in samo šumenje potoka je vznemirjalo
1649 13|              dospela doli do mostiča in za hip postala v senci zapuščenega
1650 13|               Tu pa je zopet postala in ni vedela, ali naj krene
1651 13|          čutila pritisk moževe roke, in obraz ji je žarel ljutosti,
1652 13|              so jo obdolžili tatvine in da jo je mož, mesto da brani
1653 13|          njeno čast, pognal iz sobe. In v novi boli je zakrilila
1654 13|             v novi boli je zakrilila in zalomila z rokama: ~"Oh,
1655 13|           odšla. "Morda je že opazil in prihiti za menoj," je mislila
1656 13|        prihiti za menoj," je mislila in nehote se je obrnila po
1657 13|          obrnila po cesti proti trgu in začela spešno korakati.
1658 13|          temu, da je bila noč temna, in je peljala pot po ozki,
1659 13|             dobro sta ji dela samota in mrzli nočni zrak, ki ji
1660 13|             je hladil razvneto čelo, in polagoma je začela mirneje
1661 13|              pa tudi ne morem taka." In zopet se je spomnila tega
1662 13|           svojega obupnega položaja, in še huja žalost in jeza sta
1663 13|          položaja, in še huja žalost in jeza sta jo napolnile do
1664 13|      Sklenila je, da se obrne k nji, in kaj dalje, to razmisli jutri.
1665 13|             zavila Anica mimo ovinka in opazila v dalji luči. Nekaka
1666 13|      polastila. Segla si je v nedra, in ker sprva ni takoj otipala
1667 13|              zadel močen sunek vetra in ji vrgel v oči ostrega peska.
1668 13|         Krčevito je iskala po nedrih in končno otipala bankovec. ~
1669 13|             se ji je odvalil od srca in z vztrajnostjo se je borila
1670 13|             se, da bi luči pogasnila in ne bi našla odprtih prenočišč.
1671 13|             našla odprtih prenočišč. In želja po gorkem prenočišču
1672 13|         Čutila je obenem, da jo žeja in da je trudna. Ti občutki
1673 13|            obenem, da leži mej sedaj in tistim veliko časa in da
1674 13|          sedaj in tistim veliko časa in da se ni zgodilo nocoj.
1675 13|              da se ni zgodilo nocoj. In tako je dospela v trg. Minile
1676 13|               Minile sta jo trudnost in skrb, zato pa se je oglasil
1677 13|              je oglasil razum v nji, in prvič nocoj si je zastavila
1678 13|         očitki v srcu je šla po trgu in obstala pred gostilno s
1679 13|            so bila na stežaj odprta, in sunek vetra je bušil Anici
1680 13|         nasproti. Stopila je na levo in videla, da je v kuhinji.
1681 13|         ženska je sedela ob ognjišču in se dvignila sedaj in rekla: ~"
1682 13|        ognjišču in se dvignila sedaj in rekla: ~"Le na ono stran
1683 13|         mizat stopite, je zakurjeno, in pivcev takih ni." ~In žena
1684 13|     zakurjeno, in pivcev takih ni." ~In žena ji je pokazala vrata,
1685 13|              je pritisnila za kljuko in vstopila in opazila pri
1686 13|     pritisnila za kljuko in vstopila in opazila pri svitu petrolejke
1687 13|              miz je sedelo troje mož in kvartalo. ~"Dober večer,"
1688 13|          kvart. Šele ko so doigrali, in je bila Anica sedla, in
1689 13|              in je bila Anica sedla, in sicer blizu peči, se je
1690 13|               se je dvignil eden mož in prišel k nji. Bil je gostilničar
1691 13|      prijaznimi očmi premotril Anico in vprašal: ~"No, kako pa,
1692 13|         dobilo," je pripomnil Kranjc in odšel v kuhinjo. ~Eden igravcev
1693 13|              Pa mi dajte," je rekla, in krčmar je spet odšel in
1694 13|              in krčmar je spet odšel in se vrnil z jedjo in nato
1695 13|            odšel in se vrnil z jedjo in nato prisedel k možema. ~"
1696 13|              eno, naj bo," je bodril in mešal kvarte. ~Moža sta
1697 13|              napravila križ čez lice in začela jesti. Tedaj so se
1698 13|             hipu so se odprla vrata, in Anica je hipno pogledala
1699 13|             Anica je hipno pogledala in spoznala Lipeta. Toda on
1700 13|                Sem!" je odvrnil fant in vlekel iz suknje razne papirje,
1701 13|         suknje razne papirje, račune in denar. "Poglejte, se mi
1702 13|          tako. Pravijo, da gre slabo in da bo šlo vse v nič." ~Krčmar
1703 13|          moža nehote ozrla na Anico, in tudi Lipe jo je opazil.
1704 13|          hipu se mu je lice zresnilo in z naglo kretnjo se je sklonil
1705 13|             ženica iz kuhinje Lipetu in Anici vina. ~"Kar tam pri
1706 13|              Katrica," je dejal Lipe in proti možem se obrnivši
1707 13|             v resnici stopil k Anici in sedel. ~"Si konje in voz
1708 13|           Anici in sedel. ~"Si konje in voz spravil?" je vprašal
1709 13|          vendarle dal vsiliti kvarte in začel mešati. ~Anica je
1710 13|       prinesla vroče vino na ustnice in pila z veliko slastjo, zlasti
1711 13|           Lipe se je nagnil čez mizo in dejal šepetaje: ~"Kako je
1712 13|     zadovoljen. Delo, kakor se tiče, in če je človek zdrav, pa brez
1713 13|         muzali podjetnosti Lipetovi, in Kranjc je že tuhtal zopet
1714 13|            bili igravci nekaj sprli, in Anica je našla priliko,
1715 13|             vino ogrelo premrle ude, in silno prijetno ji je postalo
1716 13|              namerava vrniti na Peč, in ga povprašala, da li mu
1717 13|             obrne. Lipe jo to opazil in dejal: ~"Svetoval bi vam
1718 13|        dobrovoljen nasmeh preko lica in z mehkim, toda prepričujočim
1719 13|           vrniti, to ste dolžni sebi in Peči!" je dejal, tako, da
1720 13|         solze kljubovalnosti na lice in je rekla: ~"Ali sem delala
1721 13|               je dejal prepričevalno in proseče obenem. "Bežati
1722 13|            odreči se pravic do Peči, in te pravice so vaše, in če
1723 13|               in te pravice so vaše, in če še niso, morajo biti
1724 13|            kdaj. Anica, bodite močni in vrnite se!" ~Zdelo se ji
1725 13|         možila na Peč, vse ugodnosti in bridkosti Peči in da je
1726 13|          ugodnosti in bridkosti Peči in da je njena prva dolžnost,
1727 13|              kršila to dano obljubo, in da je to najmanj, kar more
1728 13|              je to najmanj, kar more in sme zahtevati mož od nje.
1729 13|              je zapustila ona njega? In ta mož je povrhu še bolehen,
1730 13|            mož je povrhu še bolehen, in vino je delovalo v njem,
1731 13|             vino je delovalo v njem, in na vse zadnje, saj je v
1732 13|            za te smrt. Juri je bolan in povrhu te komaj več ljubi.
1733 13|          slep za vse v rokah matere. In ta mati! Ali res misliš,
1734 13|              morda celo stregla tebi in detetu po življenju? Brezmiselno
1735 13|              jake, delale bodo za te in branile te bodejo." ~Takole
1736 13|           tako ustavite Katri besedo in kdo drugi bi znal trepetati
1737 13|              vi se vsega domislite!" In občutila je zopet toliko
1738 13|           hvaležnost do tega človeka in ni si mogla kaj, da ne bi
1739 13|            mogla kaj, da ne bi rekla in ga vikala: ~"Oh, Lipe, Bog
1740 13|            pa se mu je zjasnil obraz in je pripomnil: ~"Domači si
1741 13|             usula na vas plast snega in vas vso pokrila, ali se
1742 14|           prelile svojo kri za Boga, in da ona moli vsak večer,
1743 14|        knjigo o življenju svetnikov, in Jerica je jedva dočakala
1744 14|              luči čitati o mučenicah in mučencih. Neizrečeno se
1745 14|            duša je hotela čitati več in več. Tako se je zgodilo,
1746 14|              podstrešju nekaj knjig, in meneča, da ne more nobena
1747 14|              kako so umirali mučenci in mučenice, je začela brati
1748 14|             Ali lepo je bilo vendar, in Jerica je dočitala knjigo;
1749 14|       dočitala knjigo; v njene misli in predstave so se na mah pomešale
1750 14|           doslej nepoznane ji slike, in Jerica je duševno mnogo
1751 14|               kako bi jih umela. Noč in dan se je mučila odslej.
1752 14|              je bil že tako utrujeno in zbegano dete še bolj zbegal.
1753 14|              jo je začul Anže ječati in ji pomogel. Potegnil jo
1754 14|            Potegnil jo je izpod mize in jo odvedel iz sobe. ~"Ti
1755 14|       krčevito oprijela njegove roke in je trepetajoč drgetala: ~"
1756 14|       pospremim, da te ne bo strah." In odvedel jo je po stopnicah
1757 14|          prosila. Otipal je leščerbo in odhitel v kuhinjo prižigat.
1758 14|         postelji, z rokama preko oči in še vedno drhtečo. Kaj ji
1759 14|             je z leščerbo prav k nji in jo poklical po imenu. Odprla
1760 14|          berem?" ~Segla je pod odejo in izvlekla drobno knjižico.
1761 14|             se je ona napol dvignila in se sklonil k njemu: "Anže,
1762 14|             pa se je pomaknil k luči in začel čitati: ~"Aj, je lepa
1763 14|             Breda." ~Anže je prestal in se začuden ozrl na Jerico. ~"
1764 14|               Zopet je prenehal Anže in se ozrl na Jerico. Ležala
1765 14|            so se ji zgenile ustnice, in Anže se je poglobil zopet
1766 14|              je izvil Jerici iz ust, in Anže je prenehal ter se
1767 14|           Hitro, hitro," je prosila, in Anže je počel čitati znova: ~"
1768 14|             znova: ~"Kaj si žalostna in bleda,~kvišku, kvišku mlada
1769 14|         ženin tvoj te čaka,~misel mu in želja taka,~da poslal je
1770 14|                Anže je obračal stran in se pri tem zopet ozrl na
1771 14|          glasneje. Tu pa je prenehal in se z novim začudenjem, odkod
1772 14|            ona je nevoljno odkimala, in Anže je čital: ~"Če te huda
1773 14|         šinil zvit smehljaj čez lice in z glavo kimajoč je čital: ~
1774 14|            je zaslišal ihteti Jerico in je zaprl knjigo. ~"To je
1775 14|           smrtnobleda?~Vzdihne Breda in mu reče,~iz srca ji kri
1776 14|        medtem izmotala nekje iz teme in s širokoodprtimi očmi strmela
1777 14|         prizor, kjer je zdrav, vesel in močen fant čital žalostno
1778 14|          žalostno povest ne pregibni in šibki deklici. Obenem pa
1779 14|       posteljo postlali,~ji postlali in jokali.~Z glave Breda pečo
1780 14|                 Anže je zadržal sapo in čez hip ponovil zase: ~"
1781 14|       deklica pred njim na postelji, in bela pena, pomešana s krvjo,
1782 14|           začutil na svoji rami roko in se obrnil. Luka je stal
1783 14|          preide; dobro je, da leži." In starec je sedel na posteljo.
1784 14|             moral pogledati v stran, in kakor zase je pripomnil: ~"
1785 14|             nekdo zaškripal z zobmi, in mrzlo ga je izpreletelo. ~"
1786 14|            izpreletelo. ~"Pojdi spat in se ne boj," je dejal Luka,
1787 14|              ne boj," je dejal Luka, in Anže je poslušal... ~* * * ~
1788 14|          ležal do smrti truden Juri, in je sedela mati ob njem.
1789 14|             bil izgubil zavest. Jeza in povžito vino sta ga bila
1790 14|             pa je, da je silno slab, in glava ga je bolela tako
1791 14|            zavedel, je začela jokati in sklonivši se nadenj, je
1792 14|             to zaslužil, sirota! Oh, in sem vedela, da bo ona tvoja
1793 14|            se je Juri nemirno zganil in se skušal dvigniti, ali
1794 14|             je šla!" je odvrnila ona in si obrisala solze. "Tak
1795 14|              revež si, pa te zapusti in gre. Zdaj veš, zdaj vsaj
1796 14|             je pokril lice z rokama, in Katri se je zdelo, da se
1797 14|      govorila Katra, "odleglo ti bo. In glej, saj imaš mene, tvojo
1798 14|              jo je on prijel za roko in dejal: ~"Tistega ji ne bi
1799 14|             je kot zase ihtela Katra in dvignila oči proti stropu.
1800 14|           dvignila oči proti stropu. In je opazila veliko trokotno
1801 14|           veliko trokotno oko, resno in jasno, ko da jo svari in
1802 14|             in jasno, ko da jo svari in prosi. Ali Katra tega očesa
1803 14|               ko da beži pred nečim. In vendar je bilo to grozno
1804 14|            to grozno venomer za njim in je klicalo: ne vrne se,
1805 15|             je rastlo solnce, svetlo in lepo. Doline so bile še
1806 15|             vrhovi pa so bili svetli in zlati. Preko doline je šinil
1807 15|            ognjene so zažarele veje, in zagorela je voda v potoku.
1808 15|           zabliskalo se je vse vprek in povsod. In vse nad svetlo
1809 15|              je vse vprek in povsod. In vse nad svetlo zemljico
1810 15|            zvezdic bi prilepil nanj, in bi bila zemljica kot kraljica
1811 15|            kot kraljica iz pravljic, in solnce bi žarelo v njeni
1812 15|              je kakor dete po pameti in zdravju. In vendar je to
1813 15|           dete po pameti in zdravju. In vendar je to dete njen mož,
1814 15|          vendar je to dete njen mož, in dolžna mu je, vrniti se,
1815 15|             dolžna mu je, vrniti se, in storila bi greh, da se ne
1816 15|            hiš jo je vendar spremil. In sedaj so šle njegove spodbujajoče
1817 15|           spodbujajoče besede za njo in z njo, in njegove resne,
1818 15|              besede za njo in z njo, in njegove resne, mirne oči.
1819 15|            bi se vrnil. Ti pa si tam in hočeš zbežati? O kako si
1820 15|             veš, da je treba bolesti in je treba grenkega gorja?
1821 15|           Anica, bodi močna, vrni se in izpolnjuj svoje dolžnosti!
1822 15|            je bila božja volja tako, in božja volja je, da ostaneš
1823 15|       ostaneš na Peči do svoje smrti in še čez... Anica je bila
1824 15|              Anico, je Katra zardela in planila kvišku: ~"Kaj? Ti?
1825 15|              ste to pametno storili. In pa to, da ste prišli nazaj!
1826 15|              je nalivala Anici mleka in kave. Toda silno nemirna
1827 15|          Toda silno nemirna je bila, in roka se ji je tresla in
1828 15|              in roka se ji je tresla in tako je ulivala mimo. ~"
1829 15|            veselje popolnoma zakriti in z resnim, očitajočim glasom
1830 15|                 No, si se premislila in se vrnila!" ~"Da," je odvrnila
1831 15|           bolesti pokleknila ob njem in prosila: ~"Juri, strašno
1832 15|            prvič tako čuden z menoj. In tega ne morem prenesti,
1833 15|                 V trgu!" je odvrnila in si obrisala solze. Čutila
1834 15|             bi rad še kaj več vedel. In ko ni govorila, mu ni bilo
1835 15|           govorila, mu ni bilo ljubo in obrnil se je v stran. Tedaj
1836 15|           stran. Tedaj je ona vstala in šla, misleča, da je hud
1837 15|       Začutila se je silno nesrečno, in ni je strpelo v hiši. Šla
1838 15|             hiši. Šla je na dvorišče in krenila gori proti gozdu.
1839 15|              ji je švigalo po glavi. In dolžeča sama sebe, da je
1840 15|          sama sebe, da je šla sinoči in povzročila tako Jurijevo
1841 15|          Jurijevo slabost, je hitela in hitela. In tej misli ni
1842 15|        slabost, je hitela in hitela. In tej misli ni ubežala. Ihtela
1843 15|         misli ni ubežala. Ihtela je. In venomer ga je slišala govoriti:
1844 15|             hudo! Sela je na parobek in bulila pred se v dolino.
1845 15|              Umrje," si je mislila, "in poreče, da sem kriva jaz!"
1846 15|           poreče, da sem kriva jaz!" In zopet je zaihtela: "O Bog,
1847 15|           oklenila misli: "Doli grem in poprosim jo odproščanja
1848 15|              poprosim jo odproščanja in od njega se ne ganem več.
1849 15|          ozdravel, daj, da ozdravi!" In obupajoča in tolažeča se
1850 15|            da ozdravi!" In obupajoča in tolažeča se je hitela domov.
1851 15|            se bila na vratih obrnila in šla zopet, kamorkoli, samo
1852 15|            samo odtod, samo v stran. In vendar je ostala, stopila
1853 15|              s trdimi koraki k tašči in rekla: ~"Mati, odpustite,
1854 15|     odpustite, tudi jaz vam odpustim in pozabim!" ~"Pa si šla tožit!"
1855 15|          oglasila Katra, posmehujoče in strupeno. Jurijevo lice
1856 15|            Katra je zamahnila z roko in dejala: ~"Tako, torej žal
1857 15|              Tako, torej žal ti je?" In za hip so obstale njene
1858 15|          obstale njene oči na Anici. In Anica se je zbegala. Razumela
1859 15|             mogoč mir. Ne hlini sebi in Juriju. Saj je vse zaman!" ~
1860 15|               je viknila tedaj Katra in se dvignila.  Anica je zatrepetala
1861 15|            zatrepetala čudne bojazni in zastrmela s širokimi očmi
1862 15|            kdo te je vrnil. Pa pride in se še lepo dela, kakor svetnica." ~
1863 15|             je, da je brez vse moči, in iskala je opore in se lovila
1864 15|             moči, in iskala je opore in se lovila za rob postelje.
1865 15|             meni, potem je vse preč. In skoro zasmejala se je: ~"
1866 15|          groznem strahu motreča bolj in bolj nemirno lice moževo.
1867 15|        besedo ji ni prišel na pomoč, in Anica je mislila: "Obsodil
1868 15|             je, za nezvesto me ima!" In neznosna bolečina ji je
1869 15|          Juri se je nestrpno dvignil in dejal: ~"Jaz mislim tako
1870 15|           nisem zaslužila, tega ne!" In pobegnila je iz sobe in
1871 15|              In pobegnila je iz sobe in venomer ji je švigala peklenska
1872 15|              glavo naj pride njegova in moja smrt!" In hitela je
1873 15|         pride njegova in moja smrt!" In hitela je po stopnicah in
1874 15|            In hitela je po stopnicah in čez dvorišče ter doli po
1875 15|             Anže. Stal je tik za njo in bled je bil. ~"Kaj je?"
1876 15|             veš?" ~"Sama je povedala in tudi, da je nalašč pustila
1877 15|             v sobi pasti en desetak. In mene in Jerico je prosila,
1878 15|            pasti en desetak. In mene in Jerico je prosila, naj vas
1879 15|             prosiva, da ji odpustite in molčite," je pripovedoval
1880 15|       molčite," je pripovedoval Anže in pristavil: "Samo jaz in
1881 15|              in pristavil: "Samo jaz in Jerica veva sedaj, drugi
1882 15|            drugi pa ne smejo vedeti. In jaz in Jerica sva ji obljubila,
1883 15|              ne smejo vedeti. In jaz in Jerica sva ji obljubila,
1884 15|          drhtela pastirju v besedah, in Anica je opazila stoprav
1885 15|             k nji!" je dejala Anica, in vrnila sta se. Anica pa
1886 15|             se je bilo godilo z njo, in kaj bi se bilo zgodilo,
1887 15|             ni prihitel Anže za njo, in z nekako sveto grozo je
1888 15|             belih rož. Zbudila se je in je zopet vsnula in je zopet
1889 15|             se je in je zopet vsnula in je zopet sanjala od belih
1890 15|           zaspati več, oblekla se je in je tiho odšla k Juriju in
1891 15|            in je tiho odšla k Juriju in se neslišno zgrudila na
1892 15|          kmalu se je zganil, zaječal in se prebudil. V polmraku
1893 15|           polmraku je opazil klečočo in meneč, da se mu sanja, iztegnil
1894 15|              mu sanja, iztegnil roko in otipal vlažno ženino lice. ~"
1895 15|               Jaz!" je odvrnila žena in začela pritiskati njegovo
1896 15|            nagnila k njegovemu ušesu in šepetala: "Nekaj ti moram
1897 15|              da je to izraz veselja, in izraz nepopisne sreče ji
1898 15|              z očmi uprti mi v strop in ni se oglasil na njene besede
1899 15|              oglasil na njene besede in klice. Ali bil je živ. Sedla
1900 15|            Kmalu so se odprla vrata, in je prišla tašča ter ji rezko
1901 15|             Toda notri je bilo tiho, in Anica se je vrgla na posteljo
1902 15|              se je vrgla na posteljo in je začela jokati in potem
1903 15|         posteljo in je začela jokati in potem moliti, tako je zaspala
1904 15|              moliti, tako je zaspala in spala brez sanj do jutra. ~* * * ~
1905 15|              je obrisala solzeče oči in šla je čez dvorišče pogledat,
1906 15|          toda Anica je pustila mleko in odšla tešča. Marjanici se
1907 15|             mlada gospodinja smilila in godrnjala je sama zase,
1908 15|        sirota sama hoditi tako daleč in taka. ~Pogledala je Marjanica
1909 15|              Ni je še," je pomislila in se trudila, da razbere uro
1910 15|              ne!" je rekla Marjanica in se ozrla. Toda nikogar ni
1911 15|             je Marjanica zatrepetala in pobegnila v kuhinjo. Tu
1912 15|      Marjanica jo je prijela za roko in z drhtečim glasom je govorila: ~"
1913 15|            Bog, pošljite, pošljite!" In Marjanica se je drhteč zgrudila
1914 15|           hipov pozneje se je vrnila in rekla: ~"Ti in tvoj spomin.
1915 15|             je vrnila in rekla: ~"Ti in tvoj spomin. Tako lepo spi " ~"
1916 15|            Katra ji je obrnila hrbet in odšla v sobo. Čuden strah
1917 15|             dekli. Stopila je k oknu in videla, da leti Marjanica
1918 15|          tašča bledo obličje Aničino in njeno utrujenost: gotovo
1919 15|            vplivom neznosne plahosti in slutnje je odprla Anica
1920 15|         poroke zasajenega rožmarina, in je žarel snop rdečih žarkov,
1921 15|           beli srajci od teh žarkov, in da je oblita bela stena
1922 15|              da je oblita bela stena in beli pod. ~"Kri!" je zastokalo
1923 15|            slonečega, je zadrgetalo, in Anici se je zgrudil v roke
1924 15|            Težek ji je ležal v rokah in ji polzel iz njih. S polzečim
1925 15|      Spoznala je pisavo svojega moža in je čitala, ne da bi umela,
1926 15|          Marjanico s Katro na vratih in slišala šepetati taščo: "
1927 15|             ponovila Anica ko otroci in čutila, da plove nekam v
1928 16|             Somrak je bil v kuhinji, in samo zdaj pa zdaj je razsvetlil
1929 16|       ostreje goreči čok mračne kote in troje resnih ženskih obrazov
1930 16|            Čok je bolj tlel ko gorel in ker ni bil popolnoma suh,
1931 16|      popolnoma suh, je nekaj cvililo in pelo v njem, tako žalostno,
1932 16|             topimi obrazi v kuhinji, in očividno jih ni bilo groza,
1933 16|              sploh to ženske krščene in mrjoče? Niso bile morda
1934 16|              morda duhovi, ki vodijo in spremljajo življenje človeka?
1935 16|           neumornimi prsti: Lahezis, in ne počije prej, dokler ne
1936 16|             tretja, Atropos, te niti in človek ne umrje. Ali so
1937 16|         Vsekako so si bile v sorodu, in podobni sta si bili dve
1938 16|          docela po strogosti obrazov in vznemirjajoči suhosti teles;
1939 16|             mej onima največ pravice in je onima dvema nalivala
1940 16|              še bolj suha od Cilike, in tretja je bila Cilkina polsestra:
1941 16|         Cilkina polsestra: Recljeva. In tedaj se je zgodilo, da
1942 16|   bajeslovnim bitjem razvezal jezik, in globokoumne besede so padale
1943 16|            besede so padale v somrak in mej mrtvaško cvrčanje tlečega
1944 16|              pripomnila Cilika Kloto in si obrisala solzo. ~"Prav
1945 16|            je dejala Kočanka Lahezis in strupenojezno pogledala
1946 16|             je pripomnila dobrohotno in s kaj malo žalostnim glasom
1947 16|        zadovoljna Recljeva Atropos. ~In zopet so molčale žene, in
1948 16|            In zopet so molčale žene, in samo hlod je pel svojo mrtvaško
1949 16|         rastočim glasom Cilika Kloto in si obrisala dvoje solz. ~"
1950 16|              krenila z glavo v stran in s pojočim glasom pristavila: ~"
1951 16|           izbira, od kraja pobira!" ~In Parke so z vidnim užitkom
1952 16|            je obrisala ustnice Kloto in rekla: ~"Takšno posestvo,
1953 16|           ženo ima, pa mora umreti." In obrisala si je ustnice Lahezis
1954 16|       obrisala si je ustnice Lahezis in se v divji jezi pognala
1955 16|            divji jezi pognala kvišku in rekla z grozečim glasom: ~"
1956 16|              užil kaj dobrega, kaj?" In obrisala si je ustnice Atropos
1957 16|       obrisala si je ustnice Atropos in se zasladkala: ~"Saj je
1958 16|           mrličev, Jernač, lepo rdeč in zdrav; dasi je gledal tolikokrat
1959 16|             so pridno delali cel dan in zvečer sedijo zadovoljni
1960 16|           hišo, mu je sevala v očeh, in z dobrohotno radostjo je
1961 16|             daj nebesa!" deje Cilika in se spomni, da ji je dolgovala
1962 16|             tri funte surovega masla in sklene, da zmoli za njo
1963 16|            ginljivo vzdihne Recljeva in se spomni, da je malo manjkalo,
1964 16|          tast, kar si je zelo želel. In sklenila je, da moli zanj
1965 16|              zanj skozi tri tedne. ~"In gospodar na Peči!" zaključi
1966 16|             Peči!" zaključi Jernač. ~In Kočanka je planila v jok,
1967 16|            Kočanka je planila v jok, in pritegnili sta ji tovarišici.
1968 16|               da poplakne ginjenost, in nato so odšli vsi štirje,
1969 16|            štirje, da napravijo oder in prižgo sveče in urede vse
1970 16|       napravijo oder in prižgo sveče in urede vse drugo, vedno staro
1971 16|         urede vse drugo, vedno staro in vedno novo opravilo. ~Uro
1972 16|              krčevito stiskajoč križ in rožni venec v rokah, z obličjem,
1973 16|            rokah, z obličjem, mirnim in tihim a trdim. Samo krog
1974 16|            nekom, po nečem. A po kom in po čem? ~Zganili in umaknili
1975 16|              kom in po čem? ~Zganili in umaknili so se ljudje ob
1976 16|        umaknili so se ljudje ob odru in z napeto radovednostjo motrili
1977 16|             Skoro omahnila je k odru in pogledala možu v obraz.
1978 16|              pogledala možu v obraz. In ker je začutila, da se ji
1979 16|            Nekdo ji je ponudil stol, in sedla je in strmela v oder
1980 16|            ponudil stol, in sedla je in strmela v oder na glavo,
1981 16|             položeno v belo blazino, in strmela je nepremično, ko
1982 16|            je nepremično, ko da mora in ne sme obrniti v stran oči,
1983 16|           češ, da ve, kako je prišla in bi se rada pogovorila z
1984 16|          živel, nisi hotel govoriti! In zdaj si umrl. In zdaj, ali
1985 16|           govoriti! In zdaj si umrl. In zdaj, ali nočeš, ali ne
1986 16|            ali nočeš, ali ne moreš?" In Anica je čutila droben košček
1987 16|        košček papirja na svojem srcu in gledala nepremično v moževo
1988 16|           moj ljubi, moj dragi mož!" In dvignila se je in stopila
1989 16|              mož!" In dvignila se je in stopila k odru ter se vzpela
1990 16|          odru ter se vzpela na prste in mu izkušala približati glavo,
1991 16|             v poročni noči v žalosti in temi na dvorišču. Toda skoro
1992 16|             je viknila, "saj gleda!" In začela se je tresti od glave
1993 16|              tresti od glave do nog, in napol mrtvo so jo odvedle
1994 16|             je svetla, ali je temna? In dvignila je oko k trokotnemu
1995 16|            je oko k trokotnemu očesu in ga gledala dolgo. In čim
1996 16|           očesu in ga gledala dolgo. In čim dalje ga je gledala,
1997 16|               O Juri, ti si zdaj tam in si sam. Ali te je strah?
1998 16|          strah? Kje si? Kako ti je?" In solze usmiljenja nad njim,
1999 16|      usmiljenja nad njim, ki je sam, in ni pri njem nje, njegove
2000 16|             žene, so ji zalile lice, in pustila je, da so tekle