Chapter

2001 16|            da so tekle nezadrževane. In v solzah je zadremala, in
2002 16|            In v solzah je zadremala, in ko se je prebudila, je bil
2003 16|          Rahel mraz jo je spreletel, in stoprav sedaj je začutila
2004 16|          bila današnja bolest. Temna in neponehujoča in brez nade,
2005 16|        bolest. Temna in neponehujoča in brez nade, da odleže. Tudi
2006 16|             pokopali, se je zavedla, in ji je odleglo: "Zdaj si
2007 16|             Juri, saj ne čutiš nič." In začela je moliti in je mislila
2008 16|            nič." In začela je moliti in je mislila z grozo in velikim
2009 16|         moliti in je mislila z grozo in velikim usmiljenjem nanj,
2010 16|             ki ji je bil tako blizu, in ki jo vežejo nanj vezi neločljive,
2011 16|            neločljive, nezdružljive. In je plakala sama vase in
2012 16|              In je plakala sama vase in vzklikala: "Nočem, nočem!"
2013 16|             Ni hotela, da bi jokala, in je morala. Ni hotela jokati,
2014 16|              Glejte no, saj ste žena in ne otrok. Ali je to kako
2015 16|              pijte, vam bo dalo moč, in Juri, Bog mu daj nebesa,
2016 16|             daj nebesa, vas bo vesel in vas bo!" ~In še dalj bi
2017 16|            vas bo vesel in vas bo!" ~In še dalj bi bila tolažila
2018 16|              božati Anici bledo lice in posrečilo se ji je: nasmehnila
2019 16|             se je Anica, popila vino in povprašala po Anžetu in
2020 16|              in povprašala po Anžetu in Jerici in potem se je oklenila
2021 16|       povprašala po Anžetu in Jerici in potem se je oklenila Marjanice
2022 16|             se je oklenila Marjanice in zašepetala: ~"Kmalu bo čas!" ~"
2023 16|            obupati ne!" je pomislila in se domislila Anica sedaj
2024 16|     domislila Anica sedaj Marjanice, in zopet so jo za hip obdale
2025 16|           obdale misli na bodočnost. In v žalosti in bridkosti in
2026 16|              bodočnost. In v žalosti in bridkosti in boli in neizogibnem
2027 16|            In v žalosti in bridkosti in boli in neizogibnem hrepenenju
2028 16|         žalosti in bridkosti in boli in neizogibnem hrepenenju se
2029 16|             je ozrla na vsevidno oko in zaprosila: ~"Sin naj bo!" ~ ~
2030 17|               17. POGLAVJE~Testament in še nekaj~Vidni so bili znakovi,
2031 17|         zadnjih časov Anici na lice, in Marjanica, ki je imela slaba
2032 17|       solzami v očeh jih je izruvala in pokazala Anici. "Staram
2033 17|             so še huje polile solze, in je šla in je dolgo govorila
2034 17|              polile solze, in je šla in je dolgo govorila sama za
2035 17|           dolgo govorila sama za se, in tako približno je govorila: ~"
2036 17|         misli na vse, samo na to ne. In niti razumela ne bo. In
2037 17|              In niti razumela ne bo. In če bo, ti moj ljubi Bog,
2038 17|            nič. Se bo že izvedelo." ~In tako je Marjanica odlašala
2039 17|           tako je Marjanica odlašala in dvomila, da li je res to,
2040 17|             kar govore o testamentu, in da li hoče in sme govoriti
2041 17|            testamentu, in da li hoče in sme govoriti z Anico. Končno
2042 17|            jo ociganili," je mislila in s pomilovanjem gledala Anico
2043 17|           pomilovanjem gledala Anico in jo zopet pustila. Po noči
2044 17|           noči pa, ko ni mogla spati in je venomer mislila le o
2045 17|            prihodnje jutro vse pove. In res je Marjanica hotela
2046 17|             jutro izvesti svoj sklep in ravno iskala pripravne besede
2047 17|              iskala pripravne besede in s skrbjo opazovala bledo
2048 17|             s skrbjo opazovala bledo in utrujeno obličje Aničino.
2049 17|            utrujeno obličje Aničino. In čim bolje je iskala Marjanica
2050 17|               Postajalo ji je vroče, in Anica je opazila njeno zmedo: ~"
2051 17|            grozo je gledala na Anico in nato rekla, potem ko je
2052 17|         morda tudi desno uho varalo, in nevedoča, kako si pomagati,
2053 17|              napol zmedena Marjanica in odšla nezadovoljna sama
2054 17|           dolgem je prišla k zavesti in domislila tako, da, ali
2055 17|             o vsebini moževe oporoke in ohraniti tako mirno lice,
2056 17|            bilo to onega večera prej in na način, o kakoršnem Marjanica
2057 17|              v predsobi tihe korake, in ker še ni bila legla in
2058 17|              in ker še ni bila legla in je mislila, da bode to ali
2059 17|            jo potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla Anica
2060 17|             jo je navdajala z gnusom in strahom. Pred njo, še vedno
2061 17|             stal hlapec Tomaž, resen in bled. Sicer ni videla Tomaža
2062 17|             ni videla Tomaža takega, in čuden strah, ki se je polastil
2063 17|              vzel slednjo razsodnost in tudi moč. ~"Prišel sem,
2064 17|           Toda on jo je držal krepko in hitel govoriti: ~"Vi mislite,
2065 17|         Katre. Pa tega sem zdaj sit, in zdaj veste." ~Dvignil se
2066 17|             divji odpor proti njemu, in od sramežljivosti je zardela
2067 17|            sramežljivosti je zardela in velela: ~"Pojdite!" ~Zmajal
2068 17|         Pojdite!" ~Zmajal je z glavo in dejal: ~"Vaš prijatelj sem,
2069 17|            ali pa kričim!" je dejala in čutila, da se trese od jeze
2070 17|          čutila, da se trese od jeze in strahu. On jo je izpustil
2071 17|            strahu. On jo je izpustil in stopil k vratom in dejal
2072 17|          izpustil in stopil k vratom in dejal v tej oddaljenosti
2073 17|             grem!" ~Dvignila je roko in kazala na vrata. Ali on
2074 17|               Ali on se ni premaknil in dejal: ~"Z vami je težko.
2075 17|              zjutraj vstanite zgodaj in se peljite v trg k odvetniku!
2076 17|              verjela, ko je odvrnila in vprašala: ~"Ali vas ni poslala
2077 17|        nikoli. Pa pojdite na sodnijo in boste verjeli." ~"In če
2078 17|         sodnijo in boste verjeli." ~"In če je tudi res," je odvrnila
2079 17|               je odvrnil trdovratno. In zopet se je polastil Anice
2080 17|               On pa je stopil k nji, in slišala ga je govoriti,
2081 17|              Iztrgala je roko hlapcu in viknila: ~"Hlapec, ven!" ~"
2082 17|              mirno, "toda tako, ne!" In stopil je zopet tik k njej
2083 17|           stopil je zopet tik k njej in dejal: ~"Sodili boste drugače,
2084 17|      gospodar na Peči jaz, kot vi." ~In dasi je še vedno kazala
2085 17|             sklene, tedaj jo izvede. In tako je izvedla, da vas
2086 17|    premoženje nazaj materi Jurijevi, in vi, vi imate pri hiši samo
2087 17|           imate pri hiši samo užitek in še tega le do tedaj, dokler
2088 17|             bila, da govori resnico, in ni dobila ugovora proti
2089 17|          dobila ugovora proti njemu. In vendar je čutila, da bi
2090 17|           sovraštva!" ~Skoro ginjena in hvaležna je stopila korak
2091 17|        paleči ogenj, je povesila oči in zajecala: ~"Zakaj?" ~"Zakaj,"
2092 17|          vrgla z obrazom na posteljo in čutila, da ji polje kri
2093 17|          obraz, ko da je omadeževana in onečaščena. In z grozo je
2094 17|           omadeževana in onečaščena. In z grozo je mislila na moža,
2095 17|        človeka, ki niti z dobrohotno in močno samozatajo ni mogel
2096 17|              ta gnus je čutila sedaj in drhtela, ko da je vsa blatna
2097 17|         drhtela, ko da je vsa blatna in onečaščena, in ihte ponavljala: ~"
2098 17|            vsa blatna in onečaščena, in ihte ponavljala: ~"Bog,
2099 17|             Sodišče je pozvalo Katro in Anico v zadevi oporoke,
2100 17|          celoti pravilno napravljena in podpisana, vendar pa vsebovala
2101 17|             iste še sodišču nejasno. In v resnici se je pokazalo,
2102 17|             v slučaju otrokove smrti in v slučaju, da se v drugo
2103 17|         zardela vso pravico do Peči, in bi se morala zadovoljiti
2104 17|            na izveljavitev oporoke," in pri tem je Katra opazila,
2105 17|           zveni iz besedila oporoke. In s krčevitim premagovanjem
2106 17|             tu ni nobene nejasnosti, in da je bil Juri, kolikor
2107 17|            prepričanja, da je za Peč in vse najbolje, da gospodari
2108 17|              Katra, tedaj je planila in dejala Anica, da to ne more
2109 17|              da to ne more biti res, in da ona marsikaj ve in misli,
2110 17|           res, in da ona marsikaj ve in misli, kdo da je vtepel
2111 17|              na Peči, Anica žalostna in zamišljena. Sodišče pa se
2112 17|          mislilo še dobro premisliti in proučiti zadevo pred zapuščinsko
2113 17|          skrbjo mislila na bodočnost in zdaj zopet z bridkostjo
2114 17|           svojemu otroku premoženje? In tudi, ali sem jaz zaslužila
2115 17|    nezaupanje? Si me imel za tatico? In za razuzdanko? Zakaj sem
2116 17|          Hotela sem, da umrješ mirno in mi veruješ predno umrješ.
2117 17|           naj bo gospodinja na Peči, in meni grejo postavne pravice.
2118 17|          lepo varstvo si predal ženo in svojega otroka. To da, kakor
2119 17|          Zatekla se bom k postavi." ~In skoro divje je dejala nato: ~"
2120 17|             obljubila večno zvestobo in spomin, ti pa si me osramotil.
2121 17|             v mojem srcu. Prosta sem in se smejem..." ~Ali vendar
2122 17|            Telesno se je zanemarjala in duševno je trpela veliko.
2123 17|               Omahnila je na postelj in polagoma se je dokaj umirila.
2124 17|            je dejala Anica šepetajoč in videla ga je prav živo,
2125 17|              rože naslonjeno mrtev. ~In žarko usmiljenje se je je
2126 17|         lističa, nedopisanih besed. ~In v hipu je zamrla nemoč v
2127 17|              mater, na prvo obhajilo in božje poti, s krvjo poškropljeni
2128 17|           krvjo poškropljeni listič. In čitala je venomer eno: prekličem,
2129 17|             prekličem, prekličem... ~In sedaj je razumela njegovo
2130 17|        doneslo v njeno sobo do okna. In morda jo je videl, morda
2131 17|             klical z zadnjimi močmi, in Marjanica ni sanjala, in
2132 17|             in Marjanica ni sanjala, in je bil res njegov glas,
2133 17|              oporoko, ki je sramotna in krivična za mojo ženo. Prekličem
2134 17|        Prekličem, da bom umrl mirno, in ne bo pogubljena moja duša!" ~
2135 17|              pogubljena moja duša!" ~In jokala je Anica od veselja,
2136 17|            velo od severa po dolini, in drobne in goste snežinke
2137 17|          severa po dolini, in drobne in goste snežinke so plesale
2138 17|      Strahoma jo je opazovala Jerica in prišla za njo: ~"Ali koga
2139 17|          vprašala. Anica se je ozrla in objela deklico: ~"Šla bi
2140 17|            deklico: ~"Šla bi k njemu in mu povedala, da naj spi
2141 17|       Deklica jo je začudena motrila in jo prijela za roko: ~"Pojdite
2142 17|               Anica se je je otresla in govorila s solzami za se: ~"
2143 17|         Jerica odhitela po Marjanico in jo poklicala še ravno pravočasno.
2144 17|             privedla nazaj Marjanica in jo spravila v posteljo.
2145 17|        posteljo. Srečala jo je Katra in ko je čula, kaj se je bilo
2146 18|             posteljo. Dvignila se je in oblekla. Bila je čisto mirna,
2147 18|              nekako mraz ji je bilo, in v prsih jo je hotelo bosti.
2148 18|       postajale vse bolj občutljive, in mukoma je kašljala. Marjanica
2149 18|              jo je gonila v posteljo in ji skuhala čaja. Anica je
2150 18|            sama čutila, da je slaba, in odšla kmalu po večerji,
2151 18|              šla v slast, v spalnico in je legla. Marjanica je prišla
2152 18|           Marjanica je prišla za njo in ji prinesla čaja ter jo
2153 18|              je nekaj časa pri Anici in govorila o tem in onem,
2154 18|              Anici in govorila o tem in onem, poprašala jo, ali
2155 18|         podoben nezavestnemu bedenju in nekaki omotični slabosti.
2156 18|              čisto izginila iz duha, in Anica se je vsebolj zavedala
2157 18|       bolečin. Vse huji jo je rezalo in zbadalo po prsih, ti sunki
2158 18|             je bilo v hiši vse tiho, in Anica si je mislila, da
2159 18|         dobro, da pokliče Marjanico. In res se je dvignila v postelji
2160 18|            se je dvignila v postelji in privila luč. Tedaj pa je
2161 18|            njeno sobo rahlo priprta, in v tej temi se ji je zazdelo,
2162 18|        videla, da se vrata odpirajo, in stoji na njih Tomaž, pijan
2163 18|           stoji na njih Tomaž, pijan in grd. Zamižala je od groze.
2164 18|            da sliši zamolkel udarec, in ko je odprla oči, ni bilo
2165 18|         Tomažu, ki je vstopil v sobo in v veliko začudenje Nežino
2166 18|              veliko začudenje Nežino in Jeričino, ki sta izbirali
2167 18|    pšeničnice za seme, sedel za mizo in kimal z glavo ter govoril: ~"
2168 18|              udaril s pestjo po mizi in povprašal po Katri. ~"Spat
2169 18|         dejala Neža. ~On pa je vstal in se mrmraje, da bo Katri
2170 18|              s seboj, da je pijanec, in da se mu prav godi, če ga
2171 18|         Marjanica vse na noge vičoča in letajoča iz ene shrambe
2172 18|          drugo. ~"Pljučnico ima, Bog in sveti Rok! Ti moj ljubi
2173 18|              nas, da se Bog usmili." In z Jerico je od hitela nato
2174 18|          hitela, ali nerodna je bila in skoro ni vedela več, ali
2175 18|              tulila okoli hiše burja in tulila je vso noč, šele
2176 18|           kmalu zapustila. Marjanica in Jerica pa ste ostali v sobi
2177 18|          Jerica pa ste ostali v sobi in dočakali jutra, bedeči in
2178 18|            in dočakali jutra, bedeči in žalostni. Marjanica je s
2179 18|        pomislila, da je to prva noč, in da jih bo še mnogo in hujih,
2180 18|           noč, in da jih bo še mnogo in hujih, in da se tedaj obrne
2181 18|            jih bo še mnogo in hujih, in da se tedaj obrne na bolje
2182 18|             začela bolezen naraščati in se bližati vrhuncu. Vsi
2183 18|                je mislila Marjanica, in ko da ji umira lastna hči,
2184 18|             usliši, ki si še otrok!" In Jerica je molila, in tudi
2185 18|         otrok!" In Jerica je molila, in tudi nje se je polaščala
2186 18|             polaščala čudna tesnost, in ko da govori nekaj tako
2187 18|              zdaj pa zdaj: ~"Nocoj." In vendar ni mogla umeti vsega
2188 18|             zelje v posodo za pomije in napravila še mnogo podobnega. ~
2189 18|             pogledala skoro začudena in očitajoče, in on jo je razumel
2190 18|         skoro začudena in očitajoče, in on jo je razumel in dejal: ~"
2191 18|       očitajoče, in on jo je razumel in dejal: ~"Ali bo radi tega
2192 18|           skoro strahoma razprle oči in z odprtimi ustmi je gledala
2193 18|          zazdelo, da je rekel preveč in izkušal popraviti. ~"Ne
2194 18|        skomiznil z ramo, segel v žep in izvlekel kos kruha in ga
2195 18|            žep in izvlekel kos kruha in ga prelomil in potisnil
2196 18|             kos kruha in ga prelomil in potisnil Jerici v predpasnik. ~"
2197 18|                Le jej, le!" je dejal in sam začel jesti od svoje
2198 18|             jesti od svoje polovice. In Jerici se je fant zazdel
2199 18|              fant zazdel silno možat in pameten, in nič več tako
2200 18|              silno možat in pameten, in nič več tako pregrešne se
2201 18|           niso zdele njegove besede. In ob enem je začutila, da
2202 18|       začutila, da je tudi ona lačna in nekako plašno je vrtela
2203 18|        resnim licem, ko star očanec, in jedel. In ko ga je Jerica
2204 18|            ko star očanec, in jedel. In ko ga je Jerica videla tako,
2205 18|           tako, je še sama ugriznila in teknilo ji je. Tako je vsaj
2206 18|           dovolj, za oba je pa bilo, in zato sem sit." Posedel je
2207 18|              se napil vode v kuhinji in odšel v hlev ter je bil
2208 18|     popolnoma zadovoljen sam s seboj in s skromno večerjo. Morda
2209 18|            je večkrat domislila tega in tedaj je umela Anžeta, ki
2210 18|              Reda ni, jej kar dobiš, in kje dobiš, glej sam!" To
2211 18|             sam!" To je mislil Šime, in Neža je bila istega mnenja.
2212 18|           Luka sploh ni mnogo jedel, in Marjanica bi bila morda
2213 18|           nekako nezavedno "zmotila" in si tako z grižljajem otela
2214 18|             postavila piskrc k ognju in šla in prišla. Zakaj kljub
2215 18|      postavila piskrc k ognju in šla in prišla. Zakaj kljub temu,
2216 18|            je te dni kurilo na Peči. In tudi kuhalo se je. Nikoli
2217 18|            tega zopet Neža za Šimna. In tako se je zgodilo, da je
2218 18|               da je prišla Marjanica in videla prekipevajoč Nežin
2219 18|             prekipevajoč Nežin lonec in ga odstavila. Pa je prišla
2220 18|         odstavila. Pa je prišla Neža in zopet ni umela, čemu bi
2221 18|              čemu bi Marjaničin vrel in vrel. In tako je bilo, da
2222 18|             Marjaničin vrel in vrel. In tako je bilo, da je čutila
2223 18|         čutila živina v hlevu ne red in Anže, ki ni imel časa, da
2224 18|              ki ni imel časa, da gre in pristavi svoj piskrc k ognju. ~
2225 18|            Nekaj slovesnega je v tem in takem neredu. Vsi se ga
2226 18|             ali napraviti red ne gre in ne gre. In ljudje tožijo,
2227 18|      napraviti red ne gre in ne gre. In ljudje tožijo, in oni, katerim
2228 18|            ne gre. In ljudje tožijo, in oni, katerim tožijo, prikimajo: ~"
2229 18|          hudo, če je bolnik v hiši." In ta bolnik je bil poseben
2230 18|        bolnik je bil poseben bolnik, in ta noč je imela biti posebna
2231 18|              imela biti posebna noč. In zopet je zašumelo po hiši: "
2232 18|          devetim v sobi pri postelji in izkušala razbrati iz starih
2233 18|             bil prišel mlin pod zlo, in ali ne bi kazalo vendar
2234 18|              glavi, ko je tako resna in mirna strmela pred se. Ni
2235 18|    zadoščenje? Zganila se je nemirno in mrmrala pred se: ~"Udarila
2236 18|              ki je služilo za omaro, in je vzela steklenico in jo
2237 18|               in je vzela steklenico in jo položila na usta in pila.
2238 18|    steklenico in jo položila na usta in pila. In zopet je sedla
2239 18|            položila na usta in pila. In zopet je sedla za mizo,
2240 18|              bi pregledovala račune. In vendar jih ni pregledovala.
2241 18|           jih ni pregledovala. Zopet in zopet so se oglasili v nji
2242 18|       spomini. ~"Nocoj," je mislila. In skoro stresla se je ob misli,
2243 18|         Anice na Peči. Ne bo je več. In kaj potem? Potem je vse
2244 18|         prodana. Peč je moja last." ~In zopet je segla Katra po
2245 18|           lepo! Le bodi odkritosrčna in povej, da tega čakaš težko.
2246 18|            misli tako. Anica še živi in lahko ozdravi. Kaj, vidiš,
2247 18|            so ji potekale ure v nemi in temni noči. Hotela je biti
2248 18|            Hotela je biti ravnodušna in misliti mirno in preglušiti
2249 18|          ravnodušna in misliti mirno in preglušiti vest. Ali ni
2250 18|          bilo. Ni je vzdržalo dolgo, in zatekla se je zopet v svojo
2251 18|             se je zopet v svojo sobo in k trebušni steklenici. Ko
2252 18|              nikoli nikdar huje noči in daljše. Šele po polnoči
2253 18|              kuhala v silni vročini. In bledlo se ji je. V negotovih
2254 18|              njeni glavi, je venomer in venomer prihajala na površje
2255 18|        površje slika poti skozi mraz in snežene nasipe. Neskončna
2256 18|            vse sivo, da ščemijo oči. In noge se ji vdirajo v sneg,
2257 18|           noge se ji vdirajo v sneg, in na srcu leži nekaj težkega,
2258 18|              nekaj težkega, težkega. In ona mora venomer naprej.
2259 18|             naprej. A kod, a zakaj? ~In v nepopisni grozi jo je
2260 18|              čula Marjanica govoriti in izpraševati: ~"Kam, kam,
2261 18|      izpraševati: ~"Kam, kam, kam?" ~In venomer in vse obupnejši:
2262 18|               kam, kam?" ~In venomer in vse obupnejši: Kam, kam,
2263 18|          sprva silno, potem vse tiše in tiše; za malo trenutkov
2264 18|     drhtečimi rokami iskala voščenke in z glasom od joka hripavim
2265 18|              pa je bolnica utihnila, in samo ustnice je bilo videti,
2266 18|        ušesom teh šepetajočih ustnic in je slišala pokojno in nežno,
2267 18|         ustnic in je slišala pokojno in nežno, ko odgovor na prejšnja
2268 18|            Marjanica padla na kolena in začela moliti krčevito ihteče: ~"
2269 18|             Marjanica je molila tako in venomer mislila: ~"Sedaj
2270 18|         izprašuje več, umirila se je in gre večnosti naproti, gre
2271 18|       dotaknila neka roka njene rame in tih, šepetajoč ženski glas
2272 18|          Marjanica je planila kvišku in strmela na siromašno beračico.
2273 19|               je govorila Marjanica, in njen skrbipolen obraz je
2274 19|            poleg bolnice na posteljo in dejala: ~"Žejna sem. Hodila
2275 19|         spomnila, kaj ji je storiti, in je izginila skozi vrata
2276 19|              je izginila skozi vrata in se čudovito hitro vrnila
2277 19|            vrnila z mogočno cilarico in jo dala ženi. Ta je nagnila
2278 19|             dala ženi. Ta je nagnila in pila, si obrisala nato ustnice
2279 19|             si obrisala nato ustnice in pripomnila: ~"Preveč pelina,
2280 19|            ne de nič! Da le moč da." In potegnila je še krepek požirek
2281 19|       potegnila je še krepek požirek in nato vrnila steklenico Marjanici
2282 19|          vrnila steklenico Marjanici in govorila:  "S ceste gori
2283 19|            bila sklonila nad bolnico in gledala dolgo. Potem je
2284 19|     pritisnila svoje uho nad bolnico in zmajala z glavo. ~"Ali ni
2285 19|              bledi, lepi obraz Anice in ni za hip premaknila oči
2286 19|         zgodilo, da so jo poklicali, in je prišla. Če pa le ni hotelo
2287 19|              so poklicali zdravnika. In navadno so tedaj povedali,
2288 19|               da je rekla Hanca tako in tako. In tedaj v tisto hišo
2289 19|            rekla Hanca tako in tako. In tedaj v tisto hišo ni bilo
2290 19|            romal ta ali oni tja gori in molil pri sebi: ~"Daj Bog,
2291 19|     Mnogokrat je mnogi ni našel doma in odšel potrt nazaj. Zadnje
2292 19|             je tedaj zapustilo take, in s trpko kletvijo sta včasih
2293 19|              po šest, sedem ur daleč in se vrnil brez Hance. Pozneje
2294 19|            puste Hanci v koči toliko in takih znamenj, da bi prišla,
2295 19|         Hanca ni hotela znati čitati in pa, ker so bili parkrat
2296 19|      orožniki pogledali gori v kočo, in se Hanca ni mogla nadejati
2297 19|              bolniki sami so tarnali in prosili naj gredo po Hanco.
2298 19|             Hanco. Hance pa ni bilo. In sedaj po dolgem je sedela
2299 19|              premišljevati Marjanica in v zavesti, da se to vse
2300 19|              se je smehljala pred se in samo čakala, da bo segla
2301 19|              da bo segla Hanca v žep in ji dala tega in onega in
2302 19|          Hanca v žep in ji dala tega in onega in rekla: ~"To ji
2303 19|             in ji dala tega in onega in rekla: ~"To ji kuhajte,
2304 19|             skoro nekake vrste groza in čedalje bolj, ob enem je
2305 19|           Marjanica je stekla za njo in jo peljala v svojo sobo.
2306 19|       naslednjem trenotku je ležala, in Marjanica jo je slišala
2307 19|            se je Marjanica k bolnici in ni mogla priti k sebi. Vse
2308 19|            da Anica res pokojno leži in ne blazni več, je verjela
2309 19|             bi ji povezala kos kruha in steklenico pelinovca v ruto,
2310 19|           prišla še enkrat k bolnici in dejala: ~"Ni sile, ta bo
2311 19|       odvrnila: ~"Pa ne bom, Hanca!" In stisnila ji je sveženj v
2312 19|        stisnila ji je sveženj v roke in se pri tem ojunačila: ~"
2313 19|            Pa so potem zvrgli na me, in sodnik je verjel. Pa so
2314 19|             neumna. Jaz, pa neumna." In glasno se je zasmejala,
2315 19|              glasno se je zasmejala, in celo v temi je bilo videti
2316 19|            Čarga je bil vstal zgodaj in se odpravil peš v mesto.
2317 19|            dobro, kako se je smejala in govorila sama za se. ~Tedaj
2318 19|           Tedaj se je mož plaho ozrl in videl, da gleda žena sredi
2319 19|            vsaj zdelo se mu je tako. In skoro groza ga je bilo. ~"
2320 19|            Coprnica je!" je pomislil in začel hiteti. Hanca pa je
2321 19|     zamahnila nato z roko proti Peči in zamrmrala nekaj in nato
2322 19|              Peči in zamrmrala nekaj in nato odhitela proti vasi. ~* * * ~
2323 19|           vratih v Aničino sobo Luko in se zelo prestrašila, ker
2324 19|             za roko, nagnil se k nji in vprašal: ~"Lepo te prosim,
2325 19|           prepovedala govoriti o nji in je skomiznila z ramama,
2326 19|              Luka se ni dal oplašiti in je dejal: ~"Videl sem jo.
2327 19|             Pri naši mladi je sedela in v tvoji postelji je spala.
2328 19|       Marjanica se je hudo razjezila in dejala: "Radoveden dedec
2329 19|              si jo videl, prav res." In ko jo je Luka še vedno nadlegoval,
2330 19|        otresla, češ, da ga ne sliši. In tako ga je pustila v neke
2331 19|           pustila v neke vrste obupu in odšla k Anici. ~Luka pa
2332 19|          zavlekel nekam v podstrešje in sedel na tla in podprl glavo
2333 19|           podstrešje in sedel na tla in podprl glavo z rokama. Tako
2334 19|         rokama. Tako je sedel dolgo. In zdelo se je, ko da se stresa
2335 19|            ki divja v njegovem srcu, in morda bi bil pri dnevni
2336 19|           celo solze v njegovih očeh in slišal, da je bil prav v
2337 19|             Njena mati, njena mati," in videl, da mu je bilo dano
2338 19|     podobnega lepi sanji, ki je bila in je ugasnila in je ne bo
2339 19|            ki je bila in je ugasnila in je ne bo več. Čudno! Ali
2340 19|              imel tudi Luka spomine? In če je plakal, je li plakal
2341 19|              žena je stanovala v nji in se preživljala s krčmo,
2342 19|              v najemu. Vesela ženska in podjetna je bila, in ga
2343 19|          ženska in podjetna je bila, in ga ni bilo voznika, da ni
2344 19|          samostojen mož, da ima hišo in premoženje, medtem ko so
2345 19|              Luka ponajveč vozil sam in pil tudi sam. Zunaj v kuhinji
2346 19|              kuhinji je sedel k mizi in gledal na domačo hčerko,
2347 19|               Luka pa je sedel za se in ni govoril mnogo.  Pa je
2348 19|            Hčerka je zardela do ušes in molčala. ~"Ti," je nadaljevala
2349 19|              mati!" je prosila hči. ~In mati ni silila v hčer, in
2350 19|            In mati ni silila v hčer, in Luka ni govoril. Prišel
2351 19|           Luka ni govoril. Prišel je in sedel in odšel in ni hotel
2352 19|          govoril. Prišel je in sedel in odšel in ni hotel govoriti. ~
2353 19|          Prišel je in sedel in odšel in ni hotel govoriti. ~Pa se
2354 19|           vrste ljudi se je nateplo, in ob cesti v gostilni je Hanca
2355 19|              je bila polna ljudi noč in dan, stisniti so se morali
2356 19|       stisniti so se morali vozniki, in Luka je našel lepega dne
2357 19|       črnolas fant se je košatil tam in pil ter pripovedoval pomivajoči
2358 19|         smejala. Tedaj je Luka vstal in odšel, in ko je privozil
2359 19|              je Luka vstal in odšel, in ko je privozil drugič mimo,
2360 19|          mimo. Pa ga je videla Hanca in ga ustavila: ~"Z mano boš
2361 19|         dekle v vodo? Je ne reče ene in je ne!" ~"Mati," je dejal
2362 19|            saj ima drugega, mlajšega in lepega." ~"Tepec," je odvrnila
2363 19|              je odvrnila robato žena in ga povlekla s seboj. Peljala
2364 19|              Peljala ga je v kuhinjo in ga potisnila pred hčer,
2365 19|             deklica še stokrat lepša in mrmraje nekaj kakor, da
2366 19|           dobro, posebno vozarjenje, in da je vse prav, če bi človek
2367 19|            povedal Luka ta dan mnogo in česar ni ta dan, je drugi
2368 19|              ta dan, je drugi teden, in potem je prišlo tako, da
2369 19|        jemala deklo, kaj? Ne nese." ~In tako je ostalo. Železnico
2370 19|              Luka je vozil še vedno, in Hanca je prodajala vino.
2371 19|              ob cesti v njegovo last in da hoče sam sezidati mesto
2372 19|               nizke hiše, lepo novo, in da naj Hanca poišče drugod
2373 19|              Vstala je, prižgala luč in šla po stopnicah v pivnico.
2374 19|         pozabila vzeti denar s seboj in ga pustila doli v mizi.
2375 19|              mizi. Stopila je v sobo in planila k mizi in jo odprla
2376 19|             v sobo in planila k mizi in jo odprla mrzlično. Hvala
2377 19|          začelo rasti iz peska, apna in kamenja. Vozniki pa so vozili
2378 19|            Vozniki pa so vozili mimo in vse manj so vozili. Že so
2379 19|              tovorni vlaki po progi. In tedaj se je tudi Luki nekaj
2380 19|           par tednih. Prišel je Luka in pomogel in obljubil, da
2381 19|            Prišel je Luka in pomogel in obljubil, da se vrne kmalu
2382 19|           obljubil, da se vrne kmalu in tedaj, da bo poroka. Jerica
2383 19|         poslovila s solzami od njega in krenila nato domov. Pospremila
2384 19|             je bil Luka ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla. Luka
2385 19|              je v njegovih spominih, in včasih ni mogel spati in
2386 19|             in včasih ni mogel spati in se je vil pod grizečo bolečino
2387 19|           Luka se je prijel za glavo in stokal: ~"Me doteče stari
2388 19|           doteče stari Sirk, pa goni in goni, da z vozništvom ne
2389 19|             Če bi se, pravi, oglasil in bi rekel: Veš kaj Sirk,
2390 19|           Gozdovi so tu. Voda je tu, in železnica je tudi tu, ni
2391 19|           Seve, poizkušati je treba, in en sam, kaj bi opravil,
2392 19|             mislil na Jerico v mestu in ni rekel nič. Pa ni odnehal
2393 19|             tebi po moko? Dobi boljo in cenejšo v mestu. In še svet
2394 19|            boljo in cenejšo v mestu. In še svet vidi. Boš le videl.
2395 19|              rastejo povsod žaganice in deske tako po ceni." ~In
2396 19|             in deske tako po ceni." ~In Luka je mislil: ~"Sirk je
2397 19|             se ženiti ni tudi nič." ~In mesto ženina je dobila Jerica
2398 19|              naglo, da je treba tega in onega. ~In zopet je zastokal
2399 19|             je treba tega in onega. ~In zopet je zastokal Luka.
2400 19|        starčevo. Drgetal je od mraza in groze. ~"Zatajil sem jo,
2401 19|              limanice sem šel Sirku. In ko sem izpregledal, je bilo
2402 19|            sem berač, Sirkov hlapec, in ona je bila žena onega mladega
2403 19|       tistega fanta je vzela sušica, in njo je vzela beda, in otroka
2404 19|        sušica, in njo je vzela beda, in otroka menda tudi. Zakaj
2405 19|              ste bolni?" ~Drgetal je in ni mogel nekaj hipov odgovoriti.
2406 19|             pa se mu je izvilo plaho in komaj slišno: ~"Ali si,
2407 19|              Deklica je strmela vanj in ga ni umela. On pa je šepetal: ~"
2408 19|        Deklica ga je prijela za roko in dejala: ~"Stric, bolni ste,
2409 19|            ste, idite, vas peljem!" ~In peljala ga je po stopnicah
2410 19|             ga je po stopnicah doli. In ko sta bila doli pred Aničinimi
2411 19|            vrati, so se ista odprla, in na njih se je pokazala Katra.
2412 19|           njih se je pokazala Katra. In Jerici se je stresla roka,
2413 19|           bila omočena od njenih oči in venomer ji je morala gledati
2414 19|             je ona planila k dekletu in jo sunila v hrbet, da se
2415 19|          sestri iz obličja v obličje in čutil brezmejno jezo nad
2416 19|             očeh, ki so bile sinile, in je rekla: ~"No, kaj pa ti,
2417 19|            Tebe bom vprašala, seve." In že se je ozrla po Jerici.
2418 19|             je Luka stopil tik Katre in dejal: ~"Saj vem, zakaj
2419 19|             stopnicah doli v kuhinjo in šepetal: "Ali je bila Jerica,
2420 20|          sedaj salato, ko je še sneg in slana. V istem hipu pa se
2421 20|        razvleklo v dobrodušen nasmeh in je odvrnila: ~"Je ni še,
2422 20|          slabi, pa bo že Bog pomagal in bo!" Za hip je Marjanica
2423 20|         nekaj rdečice v bledi obraz, in sklonila je glavo. ~"Kaj
2424 20|                je odvrnila Marjanica in pri sebi je mislila: "Druge
2425 20|             to. He, Anica, le veselo in pogumno, kaj! Kdo bi si
2426 20|            bi si mislil, glejte no." In Marjanica je pri vsej tej
2427 20|              pozabila pravega namena in začela s predpasnikom brisati
2428 20|             Prav res, staro norico!" In Marjanica je pustila Anico
2429 20|     Marjanica je pustila Anico samo. In tedaj so prišle nad Anico
2430 20|        čustva, nikoli poznana! Nemir in nestrpno čakanje in veselje
2431 20|            Nemir in nestrpno čakanje in veselje brez meje in v hipu
2432 20|         čakanje in veselje brez meje in v hipu zopet velika pobitost.
2433 20|             zdaj se je zavedla Anica in zašepetala sama vase: ~"
2434 20|         Bleda je slonela ob postelji in iz oči, široko razprtih,
2435 20|               je gledal strah, strah in samo strah. ~Tedaj je Marjanica
2436 20|      Marjanica vrgla berivko v stran in letela v vas, da se je le
2437 20|             Aha," je dejal cerkovnik in šel zvonit avemarijo; potem
2438 20|              vrnil zopet pred cerkev in videl prihajati Marjanico
2439 20|            pogledi. ~"Aha," je dejal in se smehljal sam vase. In
2440 20|             in se smehljal sam vase. In s čudovito mirnostjo je
2441 20|         gledal nemirnost Marjaničino in si napolnil oguljen vivček
2442 20|            tuj voznik doli ob mlinu, in je skočil iz voza v topel
2443 20|             topel kožuh zavit gospod in se ozrl nekako razočaran.
2444 20|          odločila od mlina sem senca in pristopila h gospodu: ~"
2445 20|              je bil že onstran brvi, in gospod je šel za njim. Molče
2446 20|             razsvetljena okna v hiši in se naslonil oboje voza,
2447 20|             Tako je slonel mož dolgo in strmel gori na razsvetljena
2448 20|           gori na razsvetljena okna, in zdelo bi se človeku, da
2449 20|            prebudil iz zamišljenosti in krenil nekam. Anže pa je
2450 20|          stopil h koritu, zajel vode in se umil. Potem se je ozrl
2451 20|              vse zgodaj silno lačen. In nič hudega sluteč jo mahne
2452 20|           sluteč jo mahne v kuhinjo. In ker je našel na ognjišču
2453 20|          ognjišče. Pa je prišla Neža in ga je spodila neusmiljeno.
2454 20|            je krenil Anže iz kuhinje in zadel na Marjanico in že
2455 20|        kuhinje in zadel na Marjanico in že hotel naproti ljudomili
2456 20|         ognjiščem, zlasti če je tešč in lačen. Pa je slabo naletel. ~
2457 20|        trdoglavosti še enkrat v seno in zadremal v drugo, potem,
2458 20|           jutro posebne vrste jutro, in da če Tomaža luna trka,
2459 20|            zvončka. Planil je kvišku in skozi vrata in skoro padel
2460 20|             je kvišku in skozi vrata in skoro padel čez Jerico,
2461 20|       klečala na dvorišču pri vratih in molila, med tem, ko je duhovnik
2462 20|             davno, davno je bilo to. In tako, ravno tako jutro je
2463 20|            ravno tako jutro je bilo, in ravno tako se je prebudil,
2464 20|           ravno tako se je prebudil, in so rekli: Umrla bo! In to
2465 20|               in so rekli: Umrla bo! In to je bila tedaj njegova
2466 20|              bila tedaj njegova mati in res je umrla! Anže je začutil,
2467 20|            da mu silijo solze v oči, in se je domislil svojih besed
2468 20|         domislil svojih besed tedaj, in kakor v sanjah je začel
2469 20|         njegovih besedah žarek sreče in zaupanja. Anžetu se je zazdelo,
2470 20|            ne umrje, naj ne umrje!" ~In otroka sta nevede skupno
2471 20|            je razlilo morje svetlobe in solnčne luči vseokrog po
2472 20|           prebudila iz zamišljenosti in molitve in se začudila,
2473 20|             zamišljenosti in molitve in se začudila, ko da sta sanjala. ~* * * ~
2474 20|         steklenicah s čudnimi napisi in skrivnostnimi zdravili.
2475 20|              skrivnostnimi zdravili. In zdelo se je, da se je žarek
2476 20|   zaudarjajočem ozračju, v tej temi! In nekako brzo in sočutno je
2477 20|             tej temi! In nekako brzo in sočutno je skočil žarek
2478 20|      posteljo, pobožal ji bledo lice in oči, trudne in nemirne.
2479 20|            bledo lice in oči, trudne in nemirne. In za hip se je
2480 20|              oči, trudne in nemirne. In za hip se je zdelo, ko da
2481 20|         nitko iz kraljestva svetlobe in zdravja, in s trudnim glasom
2482 20|      kraljestva svetlobe in zdravja, in s trudnim glasom je tožila: ~"
2483 20|        tožila: ~"Tema je, tema je." ~In zopet je roka iskala po
2484 20|             je roka iskala po odeji, in nemirno se je hotelo mlado,
2485 20|               bolno telo premakniti, in znova je zatožila Anica: "
2486 20|                Vse je črno, vse..." ~In Anica ni mislila, ni čutila
2487 20|            ven v zrak, v morje luči. In zopet in zopet mrzlo, ongavno
2488 20|               v morje luči. In zopet in zopet mrzlo, ongavno čustvo
2489 20|           jami samih rjavosivih kač. In ena leze, leze. Zdaj jo
2490 20|               Anici se vzbujata gnus in groza, nemirno sega roka
2491 20|            niti roke ne more geniti. In hipoma pojema strah, gosti
2492 20|            gosti se tema krog Anice, in zdaj je tema, tema in padanje
2493 20|         Anice, in zdaj je tema, tema in padanje v neznano kam. Krog
2494 20|          padanje v neznano kam. Krog in krog šumenje, ko da ji počiva
2495 20|             počiva glava v uljnjaku, in potem nenadoma mir, mir... ~
2496 20|      sosednje sobe vstopita zdravnik in Katra. Anica ne čuje ničesar. ~"
2497 20|             Zdravnik tipa Anici roko in posluša, posluša. ~"Stotrideset,"
2498 20|       Stotrideset," šepeta sam za se in se nagiblje nad Aničina
2499 20|             na Zaplotarico, na taščo in zdravnika jo napolnjuje.
2500 20|           bilo tako lepo, tako lepo. In zdaj jo gredo budit za nov