Chapter

2501 20|         boste pili!" kliče Marjanica in ji pritisne vina na ustnice.
2502 20|            pritisne vina na ustnice. In Anica pije. Pije! Oh, saj
2503 20|             gleda Anica na zdravnika in Zaplotarico in taščo. Niti
2504 20|             zdravnika in Zaplotarico in taščo. Niti zmenijo se ne
2505 20|              sitnosti. Kako razbija, in tako hitro, hitro. Ne! To
2506 20|            to mora biti nekak stroj. In res je bil stroj. Do skrajnosti
2507 20|            napol, napol šepeta Anica in zaman išče odgovora, ali
2508 20|          srce, ali je katero drugo.. In zakaj tako hitro? To ne
2509 20|           stotridesetkrat v minuti. ~In Anici se zdi, da drži to
2510 20|           srce v roki. Prav nežno je in drobno, kakor mala srebrna
2511 20|              utrgalo v malem stroju, in zdaj divja mala reč kar
2512 20|             divja mala reč kar tako. In Anica čuti sedaj zopet ono
2513 20|             ji lega na oči, na prsi. In drhti in drhti, in osinele
2514 20|            na oči, na prsi. In drhti in drhti, in osinele ustnice
2515 20|             prsi. In drhti in drhti, in osinele ustnice ji šepečejo: "
2516 20|           Ali se je kolesje izteklo? In če se je, naj se! Tako je
2517 20|                Zdravnik plane k oknu in ga razkrije. Morje luči
2518 20|           plane Katra iz kota kvišku in stopi par korakov k bolnici,
2519 20|             se sodnik-zdravnik obrne in pripomni: "Umrla je!" ~Kaj
2520 20|          Zdravnik se je res vzravnal in zdaj je segel po tistem
2521 20|             po tistem svetlem orodju in spravlja eno za drugim mirno,
2522 20|             ko da se ni zgodilo nič. In zdaj je pospravil vse in
2523 20|             In zdaj je pospravil vse in samo stekleničice z resnotajnimi
2524 20|        napisi je pustil ob postelji. In sedaj je segel v žep in
2525 20|              In sedaj je segel v žep in piše na droben listič. In
2526 20|            in piše na droben listič. In zdaj se je obrnil proti
2527 20|            se je obrnil proti babici in ji govori in razjasnjuje. ~"
2528 20|            proti babici in ji govori in razjasnjuje. ~"Deset do
2529 20|       petnajst kapljic!" kima babica in se obrača proti Katri. Katra
2530 20|          Katri. Katra še vedno gleda in ne razume. Sedaj stoji zdravnik
2531 20|              stoji zdravnik pred njo in ji pravi, da naj pošlje
2532 20|              naj pošlje takoj v trg, in obenem kaže na listek, ki
2533 20|          drži Zaplotarica mej prsti. In potem prikima z glavo in
2534 20|             In potem prikima z glavo in se pokloni. Katra stopi
2535 20|            hitro!" priganja zdravnik in oblači suknjo. ~Anica vidi
2536 20|            vse. Sama pri sebi šepeta in misli: ~"Petnajst kapljic." ~
2537 20|             to vas reši!" Anica pije in glej: čudno lahko ji prihaja.
2538 20|        prihaja. Nobenega strahu več, in one silne slabosti ni več. ~
2539 20|       trenotku se ji misli izgubijo, in Anica ne čuti nič več, ne
2540 20|              ji zdi zopet, da je še, in odpre oči. ~V sobi je luč.
2541 20|          čuti, da je je skoro strah. In sedaj se je tašča zgenila,
2542 20|            segla po mali steklenički in uliva, uliva. ~"Petnajst,"
2543 20|          Anica, ali ona uliva dalje, in ko da se ji trese roka,
2544 20|            odloži Katra stekleničico in se skloni s skodelico nad
2545 20|         nalila preveč," misli Anica, in strah jo navdaja. "To ne
2546 20|           viknila, se pognala kvišku in izbila tašči skodelico iz
2547 20|            milost je izročena tašči. In Anica čuti, da je Katra
2548 20|             skodelice njene ustnice, in zdaj je nagnila, in Anica
2549 20|         ustnice, in zdaj je nagnila, in Anica pije, pije, pije.
2550 20|              Anica pije, pije, pije. In Anica čuti, da pije smrt,
2551 20|             Ti si me umorila," misli in očita. Toda očita li res?
2552 20|             smrt. Ona čuje sebe samo in govori: ~"Ven, ven! Vas
2553 20|              strah: Zdaj plane na me in me zaduši! ~Čudovito dolgi
2554 20|              življenju," misli Anica in čuti, da se skoraj onesvešča
2555 20|          vsled strahu. Venomer divje in ostro jo motri tašča. ~"
2556 20|             Marjanica," šepeta Anica in vrže siloma glavo v stran.
2557 20|       sledeča je opazila Katra brata in planila k njemu: ~"Ven pojdi,
2558 20|            da Luka odstopi za korak. In brat in sestra se merita
2559 20|            odstopi za korak. In brat in sestra se merita nekaj hipov
2560 20|              Nato zmaje Luka z glavo in šepeta: ~"Pojdi, takoj pojdi!" ~
2561 20|              trenotku se obrne Katra in izgine. ~* * * ~Dva dni
2562 20|          stoprav prebudila iz dolgih in čudnih sanj, in skoro umeti
2563 20|            iz dolgih in čudnih sanj, in skoro umeti ni mogla, kaj
2564 20|             tulil. Anica se je ozrla in je videla Marjanico, kopajočo
2565 20|          fantka sem dobila. Poglej!" In mati se je blažena smehljala,
2566 20|              ji tekle ko ob pogrebu, in govorila: ~"Bi ne jokala,
2567 20|        strahu. Pa prej se nisem bala in zaobljubila sem se na božjo
2568 20|      zaobljubila sem se na božjo pot in tudi vas sem zaobljubila.
2569 20|         jokala, očeta itak nima več, in ga nima!" ~Tedaj se je tudi
2570 20|           spomnila, da nima očeta!" ~In ženi ste zaplakali skupno. ~ ~
2571 21|            Zaplotarica, botra Cilika in boter, njen mož in še dvoje
2572 21|            Cilika in boter, njen mož in še dvoje rojenic, Kočanka
2573 21|            še dvoje rojenic, Kočanka in Recljeva, in tako so proslavili
2574 21|        rojenic, Kočanka in Recljeva, in tako so proslavili krst
2575 21|            Jurija. Še druge sitnosti in drugim osebam je prizadel
2576 21|             znal biti Pušar, ugleden in razumen mož v vasi, ki je
2577 21|             da sta ga komaj "gospod" in učitelj umela. In ta dva
2578 21|            gospod" in učitelj umela. In ta dva sta bila mnenja,
2579 21|              je mož lepo odšel domov in se prespal. Celo denar je
2580 21|       pijančku" ob neki taki priliki in mu ga shranil do nedelje.
2581 21|        nikoli pil, je bil vendar noč in dan pri svojem vinogradu
2582 21|         hribček, ga zasadil s trtami in sadnim drevjem in po štirih
2583 21|             trtami in sadnim drevjem in po štirih letih pridelal
2584 21|            bil zmotil, Pušar se ni! ~In od tedaj je še z večjo vnemo
2585 21|        gospodarju na Peči za varuha. In sodnik, poznavajoč Pušarja,
2586 21|         priznanje od strani oblasti, in mu obenem tudi pojasnil
2587 21|         molče vzel odgovornost na se in sklenil, da si v prihodnjih
2588 21|           prihodnjih dneh ogleda Peč in njene prebivalce. ~Nič kaj
2589 21|              gospodarila pa bom jaz, in bom in nočem, da bi mi kdo
2590 21|       gospodarila pa bom jaz, in bom in nočem, da bi mi kdo gledal
2591 21|             biti tudi dejansko varuh in ne samo na papirju. In to
2592 21|         varuh in ne samo na papirju. In to je hudo zjezilo Katro. ~
2593 21|            je treba zavarovati hleve in staje proti ognju. In na
2594 21|          hleve in staje proti ognju. In na konec se je spomnil celo
2595 21|          spomnil celo zapuščene žage in mlina. Tedaj je bilo Katri
2596 21|              delavec dobi, kadar je, in da ne gre, da bi Tomaž,
2597 21|               Nato je svetoval še to in ono Katri in se nekako sam
2598 21|          svetoval še to in ono Katri in se nekako sam s seboj zadovoljen
2599 21|            zapuščeno se je začutila, in ker jo je bil prihod Pušarjev
2600 21|             človekom, ki ji je blizu in jo ume. Našla je Tomaža
2601 21|           pomignila, da naj jo čaka. In res jo je čakal. Bulil je
2602 21|            pred se v zeleno cilarico in nekako nezaupno -- tako
2603 21|               Nekaj hipov sta hlapec in gospodinja molčala. Molče
2604 21|         rekla," je nadaljevala Katra in videča, da ji Tomaž ne misli
2605 21|             bila že davno to opazila in sedaj je napol očitajoče
2606 21|              Ali si bil takrat pijan in si pozabil vse, kar sem
2607 21|          bridko. Tomaž ni odgovoril, in Katra je bila primorana,
2608 21|                da mi gre vse narobe. In to, Tomaž, to me jezi, da
2609 21|              ukrenila sama, kakor ve in zna!" ~"Kakor ve in zna,"
2610 21|         kakor ve in zna!" ~"Kakor ve in zna," se je nekako porogala
2611 21|         kakor mora iti? Pride otrok, in zdaj, Katra, je konec tvojih
2612 21|         Katra, je konec tvojih upov. In še ona -- sam... vedi, kako
2613 21|           vedela, da bo prišlo tako, in kar zadušiti sirote tudi
2614 21|          jezi razmerje, ki muči njo, in je dejala: ~"Ti praviš prav!
2615 21|              da bom čakala zastonj." In žena je planila kvišku in
2616 21|            In žena je planila kvišku in udarila z roko ob mizo in
2617 21|            in udarila z roko ob mizo in se nagnila proti hlapcu: ~"
2618 21|             preveč." ~Sedla je znova in strmela pred se. Izpod čela
2619 21|              dejala, "boš sodil, kaj in kako bi se počutil ti na
2620 21|                je bila vendarle žena in je iskala utehe in je je
2621 21|              žena in je iskala utehe in je je morala iskati. Skoro
2622 21|            plakajoč je bil njen glas in je postajal vse mehkeji. ~"
2623 21|           dejal Tomaž. ~"Vedela sem. In to ni nič čudnega, da si
2624 21|             da še nisem bila srečna. In če hočem biti vsaj enkrat
2625 21|              srečna, ali je to greh? In srečna hočem biti. Hočem
2626 21|        srečna hočem biti. Hočem biti in zato, zato Tomaž --. Tu
2627 21|              mora biti moja, mogočna in bogata in samosvoja moram
2628 21|              moja, mogočna in bogata in samosvoja moram postati,
2629 21|               Tomaž; zaradi revščine in odvisnosti sem bila osleparjena
2630 21|        osleparjena za srečo. Moj oče in moj brat sta me zbarantala,
2631 21|         njega so prevarili za denar. In zdaj lahko veš, zakaj ga
2632 21|           čase, bi ga spodila v zimo in smejala bi se, če bi zmrznil
2633 21|          ljubezen. Bil je samopašen, in ko sem se pritoževala, je
2634 21|         pritoževala, je bil očitljiv in nasilen. Ti! Kadar mi je
2635 21|             je vrgel v obraz ciganko in beračico, tedaj je vzbesnelo
2636 21|               da mu nisem nič dolžna in mu nočem biti niti hvaležna.
2637 21|            nočem biti niti hvaležna. In potem se je ponesrečil.
2638 21|              potem se je ponesrečil. In kaj mi je storil? Storil
2639 21|            krivično. Zapustil je Peč in vse sinu, meni nič." ~Tomaž
2640 21|        Pritisnila bi ga bila na srce in ga nisem mogla. "Saj ni
2641 21|        njegov je!" je vikalo v meni. In čim večji je bil, tem bolj
2642 21|             tem bolj sem se ga bala. In potem je res prišel in pokazal
2643 21|               In potem je res prišel in pokazal tisto trdno odločnost,
2644 21|             Peči ni za me življenja. In ti, ti gledaš. In glej,
2645 21|         življenja. In ti, ti gledaš. In glej, zdi se mi, da bi mogla
2646 21|           mogla tudi tebe sovražiti. In skoro te sovražim. Piješ
2647 21|             skoro te sovražim. Piješ in lenuhaš in se ne zmeniš
2648 21|           sovražim. Piješ in lenuhaš in se ne zmeniš za nič, samo
2649 21|            onem slepem oknu. Voda ni in hrastovo lubje se tudi ne
2650 21|           rekel: storite kakor veste in znate. Mene pa ne mešajte
2651 21|             V hipu pa se je ublažila in proseče rekla: ~"Ti praviš
2652 21|              obličje zaničljiv izraz in je dejal: ~"Le pehaj se
2653 21|              sta sedela v kleti Anže in Jerica in odbirala krompir
2654 21|        sedela v kleti Anže in Jerica in odbirala krompir za seme.
2655 21|       krompirja ne znal prirezovati, in se je lotil tako dela. Hipoma
2656 21|             Smilila se mu je deklica in mnogo več je mislil na njo,
2657 21|              bil skoro nikoli z njo. In dasi se je toliko zanimal
2658 21|            na njeno drobno postavico in dejal nato: ~"Ti, Jerica!
2659 21|              nekam dolgo sva na Peči in znana, pa nič ne vem, odkod
2660 21|          stariši v Zalogu?" ~"Niso!" in pripomnila še tiše: "Nimam
2661 21|           jaz očeta, ti ga pa nimaš. In kako si pa prišla na Peč?" ~"
2662 21|            se ustavljali tam vozovi. In nekdaj se je pripeljala
2663 21|            tudi naša gospodinja mimo in se ustavila. Ko pa je odšla,
2664 21|              ali naj še pripoveduje. In ker je fant molčal, je dejala: ~"
2665 21|           sta sedeli naša gospodinja in pa "mati". Pa sem slišala,
2666 21|               da govorita o meni." ~"In kaj sta govorili?" se je
2667 21|          sirota, da sta mi umrla oče in mati, in da je križ z menoj.
2668 21|            sta mi umrla oče in mati, in da je križ z menoj. Da je
2669 21|             bila moja mati zelo lepa in da je imela bogatega ženina,
2670 21|           ženina, pa jo je zapustil, in da je nato moja mati vzela
2671 21|             da tistega ženina pozna, in da naj ji moja "mati" da
2672 21|              ji moja "mati" da mene. In tako sem prišla na Peč." ~"
2673 21|           tako sem prišla na Peč." ~"In kaj zdaj, ko boš velika?"
2674 21|             bogat!" je odvrnil fant. In oči so se mu razvnele in
2675 21|             In oči so se mu razvnele in začel je pripovedovati: ~"
2676 21|             me je Blaž preveč tepel, in sem mu ušel. Pa sem prišel
2677 21|              Bomo videli," je rekel. In sem šel. V trgu sem povprašal,
2678 21|              ni konj. Zato ni za me. In zdaj veš!" ~"Vem," je odvrnila
2679 21|            Vem," je odvrnila deklica in še prikimala z glavico.
2680 21|      poparjen. "Pa bom imel tudi sto in takrat kupim konja in bom
2681 21|            sto in takrat kupim konja in bom vozil. In ko zaslužim
2682 21|            kupim konja in bom vozil. In ko zaslužim še, kupim še
2683 21|          zaslužim še, kupim še enega in potem sezidam hišo in hlev
2684 21|          enega in potem sezidam hišo in hlev in po tem bom bogat
2685 21|           potem sezidam hišo in hlev in po tem bom bogat in potem
2686 21|             hlev in po tem bom bogat in potem pojdem domov in porečem
2687 21|          bogat in potem pojdem domov in porečem očetu: "Kdo je trdil
2688 21|             prav?" "Ti," poreče oče. In zdaj veš." ~"Vem," je odvrnila
2689 21|             je zašepetal Anže Jerici in jo potegnil s seboj za veliko
2690 21|            mislil povedati še nekaj, in približal je usta k njenemu
2691 21|              je usta k njenemu ušesu in dejal: "Veš, Jerica, kadar
2692 21|            kadar bom imel tisto hišo in hlev poln konj, pridem po-te
2693 21|            konj, pridem po-te na Peč in te vzamem s seboj." ~"Zakaj?"
2694 21|             odvrnil fant zelo resno. In ko je vprašala Jerica "kako",
2695 21|            Anže, da je še preotročja in v tej sodbi ga je še potrdila
2696 21|             jih ne bo treba kupiti." In začudila se je, ko se je
2697 22|                Kaj?" je vprašal Šime in stopil korak bliže k Neži,
2698 22|             Neža je bila hudo srdita in z grabljami je zamahnila
2699 22|            sta na stezi med senožeti in trebila. Zdaj pa sta prestala
2700 22|              pa sta prestala z delom in se merila s pogledi, ki
2701 22|      katerimi se navadno srečata pes in mačka. "Še enkrat reci!"
2702 22|              je pribila krepko Neža. In odprle so se zatvornice
2703 22|       zatvornice njenih zdravih zob, in to je kar tako lilo, da
2704 22|              boš. K fajmoštru pojdem in mu povem, kak mož si ti.
2705 22|       povedala nič!" je odvrnil Šime in izkušal zbuditi v dekli
2706 22|           prepričanje, da je užaljen in da se je ne boji. ~Neža
2707 22|           boji. ~Neža pa je vikala: "In zdaj povej, kje je grši
2708 22|            te. Zato me še zasmehuješ in govoriš grdo o meni in lažeš.
2709 22|    zasmehuješ in govoriš grdo o meni in lažeš. O, saj te bo Bog
2710 22|              saj te bo Bog kaznoval, in te bo!" ~"Ima drugega dela
2711 22|                je viknila jezna Neža in stopila korak bliže. Prav
2712 22|              hinavski ti potep. Kaj? In zdaj povej, kakšna neumna
2713 22|          kakšna neumna koza sem jaz, in kako da letam za moškimi.
2714 22|              da bi jih vrgla v vodo. In tudi to ji povem, da si
2715 22|               tako si mislil, tako." In Neža se mu je popačila. ~"
2716 22|            njemu, ga popadla za vrat in ga zmotala na tla, prej
2717 22|                je klicala bojaželjno in dokazovala in podpirala
2718 22|             bojaželjno in dokazovala in podpirala svoje mnenje s
2719 22|             se je tedaj pokazal Anže in se z veliko radovednostjo
2720 22|         radovednostjo pripodil bliže in bil priča Nežinih dejanj
2721 22|             bil priča Nežinih dejanj in besed, ki bi jih bil, da
2722 22|             slovenski nesmrtni ep. ~"In še za kozo, in za neumno
2723 22|        nesmrtni ep. ~"In še za kozo, in za neumno in za njo, ki
2724 22|             še za kozo, in za neumno in za njo, ki leta za moškimi,"
2725 22|            moškimi," je kričala Neža in bila takt na grešno Šimnovo
2726 22|            znal krotiti svojega srca in misleč, da je treba Šimnu
2727 22|             pobral. Bil je opraskan, in celo šop las mu je bila
2728 22|             je pred bojem razmišljal in šele po tem delal. Tako
2729 22|           sedaj pomišljal nekaj časa in šele nato stopil korak nazaj
2730 22|              nato stopil korak nazaj in zamahnil z besedo proti
2731 22|            odvrnila hladnokrvno Neža in se pognala znova proti fantu.
2732 22|         fantu. Ta je popadel grablje in bil divje okoli sebe. ~"
2733 22|            oklešček pri svojih nogah in ga pognala v Šimna, da mu
2734 22|           Tedaj je Šime pozabil Neže in se zapodil za nadležnim
2735 22|            ujameš!" se je rogal Anže in jo brisal po senožeti. Hlapec
2736 22|              delali," je dejal Pušar in krenil dalje. Ob poti je
2737 22|            Ob poti je ogledoval svet in modroval in grajal. In tako
2738 22|           ogledoval svet in modroval in grajal. In tako je dospel
2739 22|          svet in modroval in grajal. In tako je dospel na Peč. Našel
2740 22|        dospel na Peč. Našel je Katro in Anico v izbi. Katra je razdirala
2741 22|              čudovito tiho tu notri, in hladno in temno je bilo,
2742 22|             tiho tu notri, in hladno in temno je bilo, da je mogel
2743 22|             da je prišlo neko pismo, in da je notri tako in tako. ~
2744 22|           pismo, in da je notri tako in tako. ~Mož je govoril, ko
2745 22|              zgovorita se!" je rekla in hotela iti. ~"O, tako ni
2746 22|            tako ni treba," je mislil in dejal Pušar, "saj ni tako
2747 22|          stopite vi, Anica, z mano." In proti Katri se je obrnil: ~"
2748 22|       stopila na vrata sosednje sobe in poslušala. ~"Bom pa jaz
2749 22|              zbudi!" je dejala Katra in s silo krotila jezo, ki
2750 22|           Katra pa je stopila k oknu in mrmrala, videča ju odhajati: ~"
2751 22|            sobi. Katra se je zgenila in odšla k njemu in se vrnila
2752 22|             zgenila in odšla k njemu in se vrnila kmalu zatem z
2753 22|           zatem z razvezanim detetom in stopila zopet k oknu, kamor
2754 22|         Anica preje likalnik. ~Anica in Pušar pa sta se bila ustavila
2755 22|            se bila ustavila za hlevi in Pušar je dejal Anici: ~"
2756 22|             res, da ni hiša Katrina, in da je ona vzela pri njem
2757 22|            ne. Katra pa sama ne more in nima pravice delati dolgov
2758 22|           Kaj se kremžiš," je dejala in ga stresla. Dete je razvilo
2759 22|   razbeljenega železa. Zacvrčalo je, in dete je zajokalo. Katra
2760 22|         otrokov jok, pustila Pušarja in skočila v izbo. ~"Zakaj
2761 22|            dete. Toda dete je jokalo in jokalo ter se ni dalo utolažiti. ~"
2762 22|        odnesla otroka v sosedno sobo in ga razvila. In tedaj je
2763 22|          sosedno sobo in ga razvila. In tedaj je opazila, da je
2764 22|             namočila mu rano z oljem in jokala: saj je trpela dvojno
2765 22|            utešila, je vzela zibelko in jo odnesla gori v svojo
2766 22|           odnesla gori v svojo sobo. In ko je dete zaspalo, je zaprla
2767 22|             pa je poiskala Marjanico in ji s solzami potožila, kar
2768 22|        Pušarja. Bila je videti bleda in jezna, in ko je ugledala
2769 22|            je videti bleda in jezna, in ko je ugledala Anico, je
2770 22|          Katra je odšla v svojo sobo in mrmrala: ~"Le počakaj, danes
2771 22|            kako bi najlepše varovala in čuvala otroka. ~Dete je
2772 22|          Dete je spalo nocoj nemirno in proti volji je Anica plakala
2773 22|         proti volji je Anica plakala in poljubljala je otroka. Toda
2774 22|              je neizrečeno za dete. ~In ko se je proti jutru dete
2775 22|              sliki večne vsevednosti in je padla na kolena in dvignila
2776 22|    vsevednosti in je padla na kolena in dvignila dojenčka k sliki
2777 22|            mi ga, čuvaj! Čuvaj njega in mene!" In dete je zaspalo.
2778 22|         čuvaj! Čuvaj njega in mene!" In dete je zaspalo. Anica je
2779 22|             zaspalo. Anica je legla, in mimo oči ji je dahnil prvi
2780 22|              je udaril na njeno uho, in potem je zaspala... ~ ~
2781 23|         Smejalo se je solnce z neba, in smejale so se trobentice
2782 23|         poizkušala duhteti vijolica, in na tokavah so zvonili zvončki.
2783 23|         valil dim. Ljudje so trebili in zažigali mah in suhljad.
2784 23|              trebili in zažigali mah in suhljad. Čuti je bilo veselo
2785 23|            da je čas trgatve. Ljudje in živali in rastline so čutili
2786 23|            trgatve. Ljudje in živali in rastline so čutili dih mladosti.
2787 23|              so čutili dih mladosti. In še oni, ki so hirali od
2788 23|            za letos smo jo prestali. In s solzami v očeh, in mnogi
2789 23|       prestali. In s solzami v očeh, in mnogi s kesom v srcu so
2790 23|              nje, ki je bila prelepa in zadnja, ko sanja o davni,
2791 23|               Anže je bil v senožeti in je pasel. Ko je zaslišal
2792 23|        ponese pri procesiji bandero. In domislil se je, da je na
2793 23|            ponese. To je mislil Anže in se ozrl doli na Peč. ~Izvil
2794 23|             Peč. ~Izvil si je piščal in začel piskati. Tedaj je
2795 23|          hiše Jerica. Anže je piskal in si mislil, kdo ve, ali ga
2796 23|         mislil, kdo ve, ali ga čuje. In ona ga je čula. Položila
2797 23|        piskati, da Bog še ni vstal!" In pognal je piščal v stran
2798 23|             pognal je piščal v stran in se zagledal doli na vas.
2799 23|            ljudje usipati iz cerkve, in Anže jih je motril in pripominjal
2800 23|        cerkve, in Anže jih je motril in pripominjal sam pri sebi: ~"
2801 23|        odslej venomer samo Marjanico in njenega spremljevalca. Videč,
2802 23|            je šinila rdečica v obraz in je skočil kvišku in se ozrl
2803 23|            obraz in je skočil kvišku in se ozrl po čredi. ~"Mogoče
2804 23|            čas. Ali ni mu dalo miru, in kmalu je odgnal živino proti
2805 23|              je! ~"Je!" je zaključil in mislil: ~"Če je, zakaj neki
2806 23|              Ali se je kaj zgodilo?" In zopet je začel Anže dvomiti
2807 23|          zopet je začel Anže dvomiti in je štel gumbe narobe. Pa
2808 23|            Anže premagal samega sebe in svojo radovednost, rekoč: ~"
2809 23|            je, ne uide, saj ni ptič, in tudi ne uteče, saj ni voda."
2810 23|              ne uteče, saj ni voda." In prišlec res ni ne zletel,
2811 23|              na Peči pri hlebu kruha in zdaj je videl, da je res
2812 23|        njegov oče, nekam izpremenjen in nekam zanemarjen, sicer
2813 23|             zanemarjen, sicer pa ves in pravi njegov oče. ~Pozdravila
2814 23|              oče. ~Pozdravila sta se in umolknila. ~"No, ali si
2815 23|              se je bil postaral oče, in zaman je iskal vzroka. Peljal
2816 23|               Oče se mu je približal in zašepetal: ~"Ti! Tako sem
2817 23|              je odvedel nazaj v hišo in izmoledoval od Marjanice
2818 23|           bil oče nalil že v tretje, in so se mu začele nekako oči
2819 23|                Ne gre!" je dejal oče in z enim očesom motril temnorjavo
2820 23|           Saj nimam," je odvrnil mož in pogledal fanta skoro užaljeno.
2821 23|              preponižno pozdravljati in zahvaljevati Katro, češ,
2822 23|         hlapcem!" je odvrnila Katra, in pristavila: ~"Kaj vam ne
2823 23|          Tedaj je oblil Anžeta sram, in skoro hud je bil na očeta,
2824 23|              bi se izmuznil iz sobe. In to se mu je posrečilo, ko
2825 23|               ki ji je laskal, odšla in mu prinesla novo steklenico
2826 23|             novo steklenico žganja. ~In govorila je prijazno z njim.
2827 23|            pa je čakal na očeta Anže in si grizel prste. In sram
2828 23|             Anže in si grizel prste. In sram ga je bilo, sram. Pa
2829 23|        izpremenilo veselje v žalost, in z nekako nestrpnostjo je
2830 23|             odide oče. Nekaj čudnega in novega mu je šlo skozi misli.
2831 23|            more sin sramovati očeta. In vendar se je to njemu zgodilo
2832 23|              to njemu zgodilo danes, in Anže je bil raditega dvakratno
2833 23|           njem, da ga je sram očeta. In par skrivnih solz je obrisal
2834 23|             skrivnih solz je obrisal in šel v hlev in poiskal za
2835 23|             je obrisal in šel v hlev in poiskal za diljo prihranjeni
2836 23|              diljo prihranjeni denar in razvil iz robca cekin. Dvajset
2837 23|            Sedaj pa je vzel ta cekin in se vrnil iz hleva. In prav
2838 23|          cekin in se vrnil iz hleva. In prav tedaj je prišel oče
2839 23|         videl. Pa priden bodi, dobro in skrbno gospodinjo imaš,"
2840 23|           gospodinjo imaš," je rekel in za nekaj hipov pristavil: "
2841 23|         hipov pristavil: "Lej, Anže, in ni treba, da bi vse zapravil.
2842 23|         Tedaj je izvlekel Anže cekin in ga izpustil očetu v roko. ~"
2843 23|             vem, da si priden fant!" In hotel je objeti fanta, ali
2844 23|           obraz. Segla sta si v roko in se poslovila. ~Za četrt
2845 23|           vrt, bi li še videl očeta. In videl ga je še koncem ovinka.
2846 23|              ga je še koncem ovinka. In tedaj se mu je izvilo ko
2847 23|             ali se vidiva še kdaj?" ~In Anže se je nato vrnil, in
2848 23|            In Anže se je nato vrnil, in žal mu je bilo, da ni dal
2849 23|             dal očetu vsega denarja. In vendar se je oglašal tudi
2850 23|              poprosi Jerico za svèt. In Anže je tudi izvedel svoj
2851 23|              Zaveje hladno po dolini in prinese čudovitih glasov
2852 23|            zasveti se cerkev v lučeh in lestencih, in ni je sveče,
2853 23|         cerkev v lučeh in lestencih, in ni je sveče, ki ne bi gorela
2854 23|              ne bi gorela nocoj. Žar in vonj slovesnosti je vsepovsod.
2855 23|              Tiho je vse, tako tiho. In sedaj hipoma trepetajoč
2856 23|          ljudi, ki klečé. ~Aleluja! ~In zopet glasneje: ~Aleluja! ~
2857 23|           zopet glasneje: ~Aleluja! ~In zopet: ~Aleluja! ~Šum mogočne
2858 23|          vetru. Neslišno prihaja noč in prižiga zvezde na nebu.
2859 23|               slovesen šum procesije in nebroj sveč in luči. ~Ne
2860 23|             procesije in nebroj sveč in luči. ~Ne praznujejo povsod
2861 23|             povsod vstajenja zvečer, in vendar se mi zdi -- kdo
2862 23|           Saj ni narava križala Boga in ga izdala, pač pa je zakrila
2863 23|           njegovo vstajenje z jutrom in solncem in ptičjim petjem.
2864 23|        vstajenje z jutrom in solncem in ptičjim petjem. Mi pa, ki
2865 23|            izdali, zatajili, križali in morili, ga li smemo slaviti
2866 23|        njegovi smrti, smo spali mi. ~In še več. Dolga doba noči
2867 23|            Dolga doba noči je minila in nismo mislili nanj. Nič
2868 23|              Mrači se, Gospod, pridi in ostani pri nas!" ~O Jerica,
2869 23|             je bila do božjega groba in padla na kolena. V prezbiteriju
2870 23|         tajnost je bila v teh pesmih in antifonah, ki so donele
2871 23|              so donele na njeno uho, in dasi ni umela besed, so
2872 23|         pojejo, zdaj se bo zbudil!" ~In dekle je drgetaje strmelo
2873 23|           Ali se bodo odprla vratca, in se potrese zemlja, in se
2874 23|        vratca, in se potrese zemlja, in se odpro grobovi, in pobegnejo
2875 23|         zemlja, in se odpro grobovi, in pobegnejo stražniki? In
2876 23|              in pobegnejo stražniki? In prišla bo Magdalena in se
2877 23|               In prišla bo Magdalena in se bo ustrašila. Našla bo
2878 23|       ustrašila. Našla bo grob odprt in angela nad grobom. ~"O Bog!" ~
2879 23|            lepih spominov na ta dan. In Jurček je bil tako priden
2880 23|        priden nocoj, lepo je zaspal, in gotova si je bila Anica,
2881 23|              se ne zbudi tako kmalu. In tako je bila skočila sem
2882 23|          molitvi. Prihajale so slike in zadnjega leta, obrazi znani,
2883 23|          napol pozabljene bridkosti. In skoro po sili so ji prihajale
2884 23|              neki ve, da imam sina?" In ob tej misli si je skoro
2885 23|        samega? Naj se mu kaj zgodi!" In ta strah je bil preglušil
2886 23|       preglušil končno glas spominov in stoprav, ko je stopila Anica
2887 23|             je. Ali ga bom videla?" ~In nekako željo je čutila,
2888 23|          svojega dobrega prijatelja, in čudno: z nekako gotovostjo
2889 23|        gotovostjo se ga je nadejala. In res je stal z vozom na cesti,
2890 23|            je stal z vozom na cesti, in ko je prišla mimo, jo je
2891 23|                 Prvi," je odgovorila in mu segla v roko, katero
2892 23|         katero je on rahlo stisnil. "In tudi jaz voščim tebi prvemu!"
2893 23|           prvemu!" je dejala tiše. ~"In komu potem?" je vprašal
2894 23|              komu potem?" je vprašal in pognal konje. Šla sta vštric. ~"
2895 23|          veselost se je je polastila in ponos, ko da se hoče bahati
2896 23|             Lipe se je ozrl po njej, in v temi se mu je zazdelo
2897 23|            njeno obličje tako drobno in nežno kot otrokovo, in je
2898 23|        drobno in nežno kot otrokovo, in je rekel: ~"Da je le vse
2899 23|             odvrnil. ~"On me ne tiče in ne viče! Prav izogiblje
2900 23|            ji je šinilo skozi glavo, in nič ni rekla nekaj hipov.
2901 23|           spomnila doživljaja z njim in zardela. Dobro ji je delo,
2902 23|              njegov boter!" je rekel in pognal. ~Zamišljena je prihitela
2903 23|         zazibalo mirno površje želja in hrepenenj. Pred njo je stal
2904 23|            stal prizor lepega jutra, in ona misel, ko je primerjala
2905 24|            je bila kača v njeno sobo in s človeškim glasom je rekla: "
2906 24|             ga," je odgovorila Anica in se nagnila nad zibelko,
2907 24|             da je tu," je rekla kača in se podvila Anici pod noge.
2908 24|              Anica je popadla palico in zamahnila po kači. Ali kača
2909 24|         opazila, da drži v roki kačo in ne palice. Od groze se je
2910 24|            bi se nekoliko upokojila. In posrečilo se ji je. Lipe
2911 24|              da toliko mislim nanj." In skoro na glas je rekla sama
2912 24|           narazen. On je hotel tako, in tudi jaz sem hotela, sem
2913 24|          mučno nestrpnost. Vstala je in stopila k oknu. Mesec je
2914 24|            vstajenja," je pomislila. In proti volji so ji zopet
2915 24|              nikoli nič biti ne more in ne sme!" ~Da se okrepi proti
2916 24|          njem, ki ne more biti njen, in ne sme misliti nanj, se
2917 24|           vrgla na kolena ob zibelki in gledala dolgo v speči obrazek. ~"
2918 24|              vrgla Anica na posteljo in zaihtela v blazino. ~* * * ~
2919 24|         spanja kvišku. Neka bolečina in teža sta jo večkrat dramili.
2920 24|            Katra planila iz postelje in začela burno hoditi po sobi,
2921 24|              dolgo, da se je umirila in se je poleglo viharno utripajoče
2922 24|           vajena redno piti najbolje in močno žganje. Ker pa je
2923 24|           njem močila razne korenine in zelišča, ji niti na misel
2924 24|        gibati!" je svetoval zdravnik in jo potolažil, da ne bo hudega.
2925 24|             se je noga razdrevenila, in strah se je ublažil. Toda
2926 24|             steklenici v slepem oknu in si nalila močne zelenkaste
2927 24|              potem sedla na posteljo in strmela v luč, katere že
2928 24|           stresla, zavila se v odejo in si na novo nalila zelenkastega
2929 24|         zjutraj so ga našli mrtvega. In kdo pravi, da ne sme, da
2930 24|        umirajo najbolj zdravi tako? ~In zopet je stresel Katro mraz. ~"
2931 24|             je stresel Katro mraz. ~"In če bi tako umrla, kaj potem?
2932 24|          segla tretjič po steklenici in izpila duškoma. Tedaj je
2933 24|          izginil strah iz njene duše in nekako porogljivo je mislila: ~"
2934 24|            je mačka vajena postelje, in tudi zgodilo se je že, da
2935 24|         hotel še dalje opominjati: ~"In tudi to pomisli, kaj nameravaš
2936 24|              glas. ~"Prodala bom Peč in v mesto pojdem. On pa bo
2937 24|            je mož prihitel pred ženo in se zgrudil pred njo, rekoč: ~"
2938 24|               tiste Jerice hči živi, in ti si jo vzela k sebi. Ti
2939 24|            streznila; dvignila se je in merila prezirljivo moža: ~"
2940 24|              pojde jutri. Da bi tebi in tvojim dobrote izkazovala,
2941 24|           odvrnila ona. Mož je vstal in jo motril nekaj hipov; potem
2942 24|         hipov; potem pa se je umiril in dejal: ~"Saj ne boš, Katra,
2943 24|           pijana. Skočila je v brata in ga začela biti po glavi. ~
2944 24|               Potem je zasopla sedla in ponavljala burno: ~"Še znorela
2945 25|             ki piše vsa naša dejanja in vse naše misli v veliko
2946 25|              knjigi jo je bila našla in znala jo je na pamet. Izslikovala
2947 25|              je ne kam čudno zaspana in hitela je še pomoliti, da
2948 25|              ali pa vsaj spokornica. In zdaj je bila mirna in že
2949 25|    spokornica. In zdaj je bila mirna in že je mislila, da spi in
2950 25|             in že je mislila, da spi in da v sanjah misli: ~Doli
2951 25|      Mohorajka na srcu. Obležala je. In čim dalje je ležala, tem
2952 25|         Štirje otroci so bili v hiši in mož. Pa revščina velika,
2953 25|             mož. Pa revščina velika, in mati bolna. Jerica se je
2954 25|       polusanjah spomnila Mohorajke, in neskončno usmiljenje do
2955 25|          ozdraviti?" ~"Seveda zaupam in verujem!" ~In Jerica je
2956 25|          Seveda zaupam in verujem!" ~In Jerica je svetnica in poklekne
2957 25|                In Jerica je svetnica in poklekne ter dvigne svoje
2958 25|          dvigne svoje oči proti nebu in moli: "Ljubi Bog, ti veš,
2959 25|          dobro, naj izprehodi!" ... ~In zopet so ji šinile nove
2960 25|       Anžetova je. Za hišo so hlevi, in v hlevih so konji. Anže
2961 25|          sedi sama z Anžetom v vozu, in on ji razkazuje svet. Zavila
2962 25|          Prav tako si jo je mislila. In gleda, gleda tja doli. Rahlo
2963 25|            Šmarna gora, kje je Anže, in tisto polje, in kje je ona?
2964 25|             je Anže, in tisto polje, in kje je ona? Jerici se zdi,
2965 25|            je v hipu gori v senožeti in da vidi doli vas in Peč.
2966 25|         senožeti in da vidi doli vas in Peč. Kdaj je prišla sem
2967 25|              na Peči, revna deklica, in sedaj sedi tukaj gori v
2968 25|             po nje, v travi so kače, in ona je bosa. Pa kdo prihaja
2969 25|            Stara žena, črna v obraz. In venomer giblje z ustnicami,
2970 25|          venomer giblje z ustnicami, in v črnem obrazu ji igrajo
2971 25|           obrazu ji igrajo bele oči. In venomer se sklanja. Polno
2972 25|          Polno naročje že ima lilij. In sedaj je že tik Jerice.
2973 25|           prikovana ne more z mesta. In žena stoji pred njo in z
2974 25|               In žena stoji pred njo in z brezzobimi čeljustmi giblje: ~"
2975 25|       razgrne predpasnik pred Jerico in pogladi s suhimi prsti po
2976 25|         lilije!" šepeta venomer žena in odpira pred Jerico predpasnik. ~"
2977 25|              nesite!" vzklika Jerica in vsa trda od strahu in gnusa. ~
2978 25|         Jerica in vsa trda od strahu in gnusa. ~Toda ženica se smeje
2979 25|            Proč idite!" prosi Jerica in misli pri sebi: "Čarovnica
2980 25|          pokaži mi pot!" veli žena. ~In Jerica se dvigne in gre.
2981 25|           žena. ~In Jerica se dvigne in gre. Gre počasi. Najraje
2982 25|              gori v sobo jo popelje. In ko bo žena vstopila, zapre
2983 25|            vstopila, zapre brzo duri in potem se bo skrila, se bo
2984 25|            se bo skrila kamorsibodi. In strahoma se Jerica ozre
2985 25|        oblečena. ~Jerico mine strah, in z veselja drhtečim glasom
2986 25|             Anžeta imam zelo rada." ~In Jerica je pozabila ves strah
2987 25|         Jerica je pozabila ves strah in že je z mamico na Peči.
2988 25|          zazdi, da mora steči naprej in povedati Marjanici, da je
2989 25|         mamica. Ali na vratih osupne in plane nazaj. Iz veže prihaja
2990 25|          veže prihaja ona črna žena, in oči ji iskrijo. ~"Mamica,
2991 25|              o mamica!" prosi Jerica in se stiska za belo ženo. ~"
2992 25|             se obrača Jerica v stran in zakriva obraz. Tedaj pa
2993 25|            je prijela starka za roko in da venomer govori: ~"Na,
2994 25|              Na, lilij, na, lilij!" ~In Jerici se zdi, da ji usiplje
2995 25|       usiplje na glavo ongavnih kač, in od strahu se vrže Jerica
2996 25|         strahu se vrže Jerica na tla in skriva obličje. ~"Vstani,
2997 25|            solnce ožarja zunaj polje in goro. Pred dekletom pa stoji
2998 25|          lena!" ~Jerica plane kvišku in si pomane oči in leze iz
2999 25|              kvišku in si pomane oči in leze iz postelje. Toda kaj
3000 25|           zopet vse temno okoli nje? In ali se vse vrti okrog nje?