Chapter

3001 25|          Zdaj jo je popadla za lase, in bolečina vrne Jerici zavest. ~"
3002 25|           Vstati moram!" si misli. ~"In takoj," pravi Katra. "Pa
3003 25|          greš!" ~Jerica je prikimala in si začela oblačiti krilce
3004 25|          gledala, ko se je oblačila, in se nato obrnila in dejala
3005 25|         oblačila, in se nato obrnila in dejala odhajaje: ~"Glej,
3006 25|              da se mi hitro napraviš in prideš doli!" ~Jerica je
3007 25|           Kače so!" se ji je izvilo, in dekletce se je zgrudilo
3008 25|               da jo je nekdo dvignil in položil na posteljo, in
3009 25|              in položil na posteljo, in je odprla oči. ~Nad seboj
3010 25|           zagledala plah Lukov obraz in slišala je njegov glas,
3011 25|        slišala je njegov glas, mehek in nežen. Še nikoli, se ji
3012 25|            govoril nihče tako z njo, in skoro smešno se ji je zazdelo,
3013 25|         Jerica se je domislila Katre in se vzpela kvišku. ~"Moram
3014 25|          tepla me bo. Moram vstati!" In s strahu polnimi očmi je
3015 25|           bornemu ležišču dekličjemu in potegnila s silo deklico
3016 25|           Izpusti!" je zasikal Luka, in Katra je začutila, da jo
3017 25|              ne vidiš, da izdahne?" ~In res je deklica omahovala
3018 25|             res je deklica omahovala in grabila od bolečin prevzeta
3019 25|              pa je kuhal gnev v njej in proti Luki obrnjena je rekla: ~"
3020 25|             ni slišal. Njegovo bledo in žalostno obličje je preletela
3021 25|             je drgetaje šepetal Luka in si začel brisati solze,
3022 25|              se je umaknila do vrat. In od tam je stekla doli v
3023 25|            je stekla doli v kuhinjo, in nekaj hipov pozneje je vedela
3024 25|             nad za bodoče življenje, in da ji sedaj nihče več Šimna
3025 25|         stregel, da bi mene ne bilo! In še iz hiše jo vržejo!" ~"
3026 25|            skrbeh!" ~Nekako nevoljno in pomilovalno je pogledala
3027 25|              se ji je žena zasmilila in dejala je samo: "V božjih
3028 25|              zelo trpko je rekla to, in Anica jo je razumela. Začutila
3029 25|       dobrote? ~Pustila je Marjanico in odšla v sobo k otroku. Tam
3030 25|      prenašali v zidanico. Marjanica in Luka sta jo nesla. Stopil
3031 25|          bila povila deklico v rjuhe in odeje, tako da Anže ni vedel,
3032 25|          ozrlo nanj dvoje od vročine in vročnice razpaljenih oči. ~"
3033 25|             bodi!" je velela Katra, "in pojdi!" ~"Kaj ji je?" je
3034 25|          nosom, je stopil k vodnjaku in čakal. In tedaj je prišla
3035 25|          stopil k vodnjaku in čakal. In tedaj je prišla Neža in
3036 25|              In tedaj je prišla Neža in šele od nje je izvedel za
3037 25|         pognal klobuk nekam v steljo in sedel na prevrženo košaro
3038 25|            sedel na prevrženo košaro in za topil glavo v dlani.
3039 25|              za topil glavo v dlani. In zdaj pa zdaj je ponovil: "
3040 25|            mizi je bila kuhana gnjat in hleb in potice ter skleda
3041 25|            bila kuhana gnjat in hleb in potice ter skleda kuhanih
3042 25|          pozabil. Bil je Šime. Moški in prazničen je bil sedel k
3043 25|             Naj bodo," je dejal fant in mirno potegnil z nožem križ
3044 25|              z nožem križ čez potico in ga zasadil v mehko, krhko
3045 25|       zasadil v mehko, krhko skorjo. In čez obraz mu je leglo toliko
3046 26|              mislim. Tako je mislila in tako je rekla: ~"Po Hanco
3047 26|               je vprašal slednjič. ~"In zopet ga je pogledala Marjanica
3048 26|              bil videti, ko da nori, in celo resno in pametno je
3049 26|            ko da nori, in celo resno in pametno je rekel: ~"Ne razumeva
3050 26|            je dala še nekaj navodil, in Luka se je odpravil. Toda
3051 26|         pristopil še enkrat k Jerici in ji gledal dolgo v izmučeno
3052 26|         Potem si je hitro otrl solzo in stopil iz zidanice. ~"Glej,"
3053 26|            Prihitela je bila za njim in mu stisnila desetak v roko. ~"
3054 26|           roko. ~"Nate," je dejala, "in pripeljite ga, da jo ozdravi!" ~"
3055 26|       ozdravi!" ~"Luka je vzel denar in prikimal. Šele po poti se
3056 26|            zdelo se mu je, da je eno in drugo brezuspešno. ~"Vendar
3057 26|          bilo videti, ko je izginjal in prihajal ves sključen in
3058 26|             in prihajal ves sključen in žalosten izza brstečega
3059 26|           Vse je vriskalo od veselja in moči. Samo ona, samo ona
3060 26|            pomladni ptič. Trobentice in marjetice so cvetele v mehki,
3061 26|            da ga ni umela Marjanica, in ni on umel Marjanice. ~"
3062 26|      vendarle vprašal. ~"Prav tista; in radi zob jo mnogi zamenjajo,"
3063 26|         zamenjajo," je pojasnil kmet in pristavil: ~"Kaj ti je žena
3064 26|            ni nič. Se lahko vrneš!" ~In kmet je opazovaje pogledal
3065 26|             opazovaje pogledal Luko. In prav je sodil, ko si je
3066 26|            si je mislil, da je šibek in slab. In dejal je dobromisleče: ~"
3067 26|         mislil, da je šibek in slab. In dejal je dobromisleče: ~"
3068 26|            razgrnil pred njima gozd, in izza drevja se je zasvetilo
3069 26|           hribih smo," je dejal kmet in zamahnil z roko proti svojemu
3070 26|          tebe, Luka, kdo čaka na te? In spomnil se je Jerice in
3071 26|              In spomnil se je Jerice in preko trudnosti je čutil
3072 26|             čutil Luka veliko žalost in bridkost. ~Tedaj je planil
3073 26|             je planil pred kmeta pes in z veselim lajanjem pozdravil
3074 26|            naredil na Štefanji dan!" In mož se je obrnil proti Luki: ~"
3075 26|                Odženo vola iz hleva, in ta mrcina spi. Zjutraj ob
3076 26|             potep jih je pa čutil." ~In mož je s prstom grozil psu. ~
3077 26|             Da se mi takoj napravita in pojdeta k maši!" ~"Mame
3078 26|            je čudil dobrovoljno kmet in obrnjen k Luki, je dejal: "
3079 26|      pestujete," se je odzval pastir in pokazal dvoje vrst zdravih
3080 26|              Sem, pa me je ogrizla." In stegnil je obvezano roko
3081 26|        otroci k maši!" je velel kmet in vzel otroka, ki je silil
3082 26|           obrnil kmet nato k otrokom in pastirju. ~"So!" je dejal
3083 26|                 Tako!" je dejal kmet in z vidno zadovoljnostjo pokimal
3084 26|             Pa pojdi z menoj!" ~Luka in kmet in Peter z otroci so
3085 26|              z menoj!" ~Luka in kmet in Peter z otroci so krenili
3086 26|             je velel kmet sesti Luki in Petru. Otroka pa je nagnal,
3087 26|        nagnal, da naj se gresta umit in preobleč. Najmlajšega je
3088 26|       pastirju v roke. Sam pa je šel in se vrnil z gnatjo in potico
3089 26|             šel in se vrnil z gnatjo in potico in mogočno opleteno
3090 26|             vrnil z gnatjo in potico in mogočno opleteno posodo. ~"
3091 26|        posodo. ~"Le jejta," je dejal in potisnil oster žepni nož
3092 26|              oster žepni nož na mizo in nalil kozarček pijače in
3093 26|             in nalil kozarček pijače in ga izpil, ga znova natočil
3094 26|              izpil, ga znova natočil in potisnil pred Luko. Pastir
3095 26|          Pastir je izvlekel svoj nož in si odrezal kos mesa z gnjati.
3096 26|              kmet še enkrat kozarček in ga potisnil pastirju. Otrok
3097 26|           dejal kmet, ga vzel k sebi in sedel. Tako so sedeli nekaj
3098 26|              sedeli nekaj časa molče in jedli. Luka je čutil, da
3099 26|          presneto vroče, naj le pije in je. ~V tem sta zagnala otroka
3100 26|             kmetovem je hotel na tla in ceptal z nožicama: ~"Mama,
3101 26|           odrezal precejšen kos mesa in potice in jo zavil v raskav,
3102 26|         precejšen kos mesa in potice in jo zavil v raskav, cukrov
3103 26|            ne, vzemi!" je velel kmet in skoro jezno gledal. Videlo
3104 26|             otroka vesela obletavala in kričala, da imajo živo lisico,
3105 26|       kričala, da imajo živo lisico, in še mnogo drugega. ~Luka
3106 26|              še mnogo drugega. ~Luka in pastir sta krenila nekoliko
3107 26|             spoznal, ga je navdajala in začel je pripovedovati fantu
3108 26|           sta prišla zopet vrh hriba in pastir je rekel: ~"Zdaj
3109 26|          držite! Potem zagledate trg in pridete na cesto in ne boste
3110 26|              trg in pridete na cesto in ne boste mogli več zgrešiti." ~
3111 26|         Oživljenega se je čutil Luka in rahla opojnost se ga je
3112 26|             Sami smo si krivi nesreč in žalosti." In z bridkostjo
3113 26|            krivi nesreč in žalosti." In z bridkostjo je mož mislil
3114 26|        prešlo. Prvo sem bil prevesel in potem sem bil preresen.
3115 26|           preresen. Iskal sem nečesa in nisem našel. Ti moj ljubi
3116 26|            tako nad me, da sem revež in me še sestra ne mara. Katra,
3117 26|         očetom silila. Prav ni bilo, in Bog je obrnil le po svoje.
3118 26|              sesuti naše premoženje, in se je. Samo to mi je žal,
3119 26|          vedela, da mora biti tako." In z nekako grozo je rekel
3120 26|            njiva?" Ti! Prebledel je, in potem ga nisem več mogel
3121 26|         pridobil. Krivo je prisegel. In ko je šlo potem s premoženjem
3122 26|              s premoženjem kar v nič in v nič, sem si mislil: Bog
3123 26|               Vse bo šlo. Oh, Katra, in čez in čez sva bila zadolžena.
3124 26|            bo šlo. Oh, Katra, in čez in čez sva bila zadolžena.
3125 26|             bo prodal, je bil rekel. In Krošnja se ni šalil. Še
3126 26|        videla, Katra, kako je planil in zatulil. Pa kaj si ti vedela
3127 26|            oče. Jaz sem stal ob oknu in sem mislil, ali ne bi bilo
3128 26|             skočim v tistega skopuha in mu zavijem vrat. ~"Ali nimaš
3129 26|          dekline?" je rekel Krošnja. In prav tedaj si prišla ti,
3130 26|              dal. Pa sem stal zraven in je nisem rekel nobene." ~
3131 26|        pravice, ona jih ima. Na meni in tebi je kazen, je prokletstvo..." ~
3132 26|               je dejal zdaj pa zdaj, in bolest in strah in razburjenost
3133 26|              zdaj pa zdaj, in bolest in strah in razburjenost so
3134 26|             zdaj, in bolest in strah in razburjenost so mu vzbujale
3135 26|              mu vzbujale čudno jezo, in skoro na jok mu je šlo. ~"
3136 26|         belim predpasnikom je odprla in premerila Luko od nog do
3137 26|           domači bolniki. Le pojdite in povprašajte. Prva hiša na
3138 26|             mu je, da gleda sovražno in zlobno nanj. Obrnil se je
3139 26|            zlobno nanj. Obrnil se je in lezel iz hiše. ~"Prva na
3140 26|              na levi," je premišljal in krenil na desno. Toda na
3141 26|                Lezel je po stopnicah in obstal pred vrati, na katerih
3142 26|             tedaj je zaslišal korake in potrkal je v četrto. In
3143 26|              in potrkal je v četrto. In sedaj so se res odprla vrata. ~
3144 26|         ženska ko preje je otvorila, in začelo se je staro izpraševanje. ~"
3145 26|           Luka, "če ne bo prepozno." In nekaka jeza ga je prijela
3146 26|            nekaka jeza ga je prijela in je rekel: ~"Veste kaj, če
3147 26|              ni, potem ga ni treba!" In obrnil je debelo gledajoči
3148 26|          debelo gledajoči ženi hrbet in odšel. ~"Saj je vse zaman!"
3149 26|            dobite še drugih deset." ~In res je krenil k prvemu zdravniku
3150 26|              Ko pa je prišel do vrat in zagledal ono medeno glavo,
3151 26|               mu je zmanjkalo poguma in je odšel. ~"Vsega je konec!"
3152 26|         konec, naj pa bo!" je mislil in krenil v gostilno. Luka
3153 26|         zapustil!" je mislil pred se in vrgel denar na mizo. Nekako
3154 26|            je naročil nov četrt vina in govoril sam s seboj: ~"Le
3155 26|             najbolje. Vino je zdravo in pa človek pozabi, kadar
3156 26|           zamahnil v zrak proti trgu in klical:  "Dvajset goldinarjev
3157 26|              roga. Pograbil je kamen in ga zalučal doli. Živalica
3158 26|          doli. Živalica je odskočila in pogledala izza druge skale.
3159 26|              je čutil nad temi očmi. In popadel je znova kamen.
3160 26|              Srečala ga je Marjanica in ga začudena gledala. ~Luka
3161 26|              Ga ni doma," je odvrnil in se opotekaje bližal zidanici.
3162 26|               Pri njej je sedel Anže in položil prst na usta ter
3163 26|          stopila Marjanica v shrambo in stopila tik pred starca.
3164 26|           silo je krotila svojo jezo in govorila polglasno: ~"Ali
3165 26|               Luka je izpustil kamen in prišel nekoliko k sebi.
3166 26|          sebi. Prijel se je za glavo in mrmral: ~"Zakaj nisem skočil
3167 26|          nisem skočil z brvi!" ~Anže in Marjanica sta ga gledala
3168 26|             sta ga gledala čudeča se in ga nista razumela. ~"Kaj
3169 26|       zgodilo," je mislila Marjanica in odšla. Od vasi sem je bilo
3170 26|             potegnila črez čelo križ in rekla: ~"Bog ji daj nebesa,
3171 27|            je oni mlin doli ob brvi, in dejal, ko mu je bil Pušar
3172 27|              bil Pušar pojasnil tako in tako, da bi on vedel za
3173 27|            Pušar je bil previden mož in nikoli ni bil prijatelj
3174 27|             tednu je mlin popravljen in za delavca tudi ni sila.
3175 27|            najem. Urh je že vprašal, in Urh je pošten delavec." ~
3176 27|             za enkrat še ne dobiš." ~In tako se je zgodilo. Dasi
3177 27|           treba takoj mlin popraviti in tako izkoristiti. Katra
3178 27|            je zato treba šteti denar in da tega ni, in bi bilo bolje,
3179 27|           šteti denar in da tega ni, in bi bilo bolje, da pride
3180 27|             ker bi dobiček pri mlinu in zlasti žagi prinesel v par
3181 27|             izdatki petkrat pokriti. In dejal je celo, da se on
3182 27|              niti za hip ne pomišlja in rad založi potreben denar.
3183 27|         najbolje, da prevzamejo mlin in žago sami. Seveda bi bilo
3184 27|              treba zato par delavnih in zanesljivih hlapcev. ~Ko
3185 27|             bil Pušar ukrenil svoje, in te dni je bil začel poslovati
3186 27|            ve kdaj vrgli iz zemlje. ~In res se je žaga obnesla kar
3187 27|             hribih je bilo pogorelo, in pogorelci so se zglasili
3188 27|            imeti Pušar vendarle prav in premišljala je, kako bi
3189 27|             polagoma oblast nad žago in postavila vanjo njega, katerega
3190 27|       napravil pogodbe. Tako sta Urh in njegov fant delala prve
3191 27|            ga je nekega dne poiskala in započela z njim sledeči
3192 27|              malomarno hlapec. ~"Urh in njegov fant sta prevzela!" ~"
3193 27|             premeril od glave do nog in dejal: ~"Hm, se mi zdi,
3194 27|         slepa. Za Anico se spakuješ. In zdaj veš, koliko velja moja,
3195 27|         osorno. Toda Tomaž je molčal in dejal šele potem: ~"Vsaj
3196 27|             je zamahnil jezno z roko in hotel iti. ~"Ali torej pojdeš,
3197 27|       prevzel vse pod svoje varstvo. In reč mu pojde dobro. Zakaj
3198 27|            je treba odriniti Pušarja in tistega Urha." ~"Aha," je
3199 27|        pustite delati Urhu, kakor ve in zna, in tudi Pušar je premoder,
3200 27|        delati Urhu, kakor ve in zna, in tudi Pušar je premoder,
3201 27|          Katra, "da ti ne maraš doli in da sploh misliš, da ni na
3202 27|            tega človeka, "malovredna in neumna." ~"Nekaj manj pač,
3203 27|               Ali naj grem k nevesti in ji vse lepo povem, kake
3204 27|             kake namene imate z njo? In tudi pri sodniji bi bili
3205 27|               katere je imela Katra, in ji zmešal načrte. Dasi je
3206 27|            tega dne sovražila Tomaža in ga ni mogla videti, ga vendar
3207 27|            brez skrbi. Bala se ga je in že po nekoliko dnevih je
3208 27|            bi kazalo, prikriti se mu in ga kako privezati na se.
3209 27|         svojeglav -- vendar priročen in resen delavec, če je le
3210 27|              je videla te dni Katra, in še nekake vrste spoštovanje
3211 27|           sem mu sama dala pravico." In tako je zmagala presodno
3212 27|              jo je čutila do Tomaža. In Tomaž je bil ostroviden
3213 27|             je uvidel Katrino željo. In tako je prišlo po preteku
3214 27|              načinu pogovorila Tomaž in Katra. Tomažu se je mudilo
3215 27|           Tomažu se je mudilo na vas in zato je govoril kratko. ~
3216 27|         prijela Katra hlapca za roko in rekla: ~"Tomaž! Tisto o
3217 27|             odvrnil on prepričevalno in slovesno. In Katra mu je
3218 27|           prepričevalno in slovesno. In Katra mu je verjela, ko
3219 27|         Tomaž pa je odšel proti vasi in nekam zamišljeno žvižgal
3220 27|              cerkvijo je bil oznanil in razglasil vaški tajnik,
3221 27|             prihodnjo sredo komisija in da naj pripeljejo vaščani
3222 27|               prenesla nanj bolezen, in bi bilo čudno, da otrok
3223 27|               videča kako dete gori, in da ima koze, sprva nikakega
3224 27|             bila misel, da jih dobi, in sedaj jih je res imel. ~
3225 27|           Nekaka nezmožnost, misliti in čutiti, se je polastila
3226 27|            drugi tu na njenem mestu, in da ona samo gleda to nesrečno
3227 27|               da je ta žena ona sama in to dete njeno dete, in da
3228 27|          sama in to dete njeno dete, in da ima to dete koze, je
3229 27|          storiti v otrokovo varstvo. In blodila je po sobi, vzela
3230 27|             po sobi, vzela to v roko in ono. Pa ne eno ne drugo
3231 27|              tisto nezavedno iskano. In zopet je sedla v topi grozi:
3232 27|               da se bolezen razvije. In potem, ali prestane, ali
3233 27|          prestane," je mislila Anica in se izkušala popolnoma vmisliti
3234 27|              odpade to grozno breme. In od nemira se je pognala
3235 27|              je pognala zopet kvišku in od neme groze pojena hodila
3236 27|              hodila od zibeli k oknu in nazaj, čisto po glasu ure,
3237 27|              prestane, ne prestane. ~In Anica je stopala po glasu
3238 27|              je stopala po glasu ure in ponavljala: ~"Ne prestane,
3239 27|             prestane, ne prestane!" ~In potem je zopet sedla in
3240 27|              In potem je zopet sedla in gledala otroku v obraz in
3241 27|            in gledala otroku v obraz in slišala njegove bolestne
3242 27|      bolestne vzklike, tiho ihtenje. In če se je za hip umiril,
3243 27|          pre-sta-ne!" je nihala ura. In Anici se je zdelo, da se
3244 27|             se uri mudi, silno mudi. In mislila je: "Da bi vsaj
3245 27|              zanihala. Ali še dolgo? In potem zadnjič in nič več,
3246 27|              dolgo? In potem zadnjič in nič več, njemu nič več,
3247 27|           Jurčku nič več, nič več!" ~In od nestrpnosti gnana je
3248 27|    nestrpnosti gnana je zopet vstala in hodila od zibelke do okna
3249 27|            hodila od zibelke do okna in nazaj venomer ponavljaje: ~"
3250 27|             prestane, ne prestane!" ~In venomer je iskala ono čudežno,
3251 27|              ono čudežno, ono tajno, in ni našla drugega ko temno
3252 27|              obsojena Anica, da čaka in čaka skozi tri, štiri, pet
3253 27|           tri, štiri, pet tednov dan in noč, ono isto pot ponavljaje,
3254 27|        ponavljaje, od zibeli do okna in nazaj, ono isto pesem poslušaje: ~"
3255 27|             Ves nepopisen strah noči in dni, vsa tema morilnega
3256 27|           vsa tema morilnega čakanja in poslušanja, zdvajanja in
3257 27|             in poslušanja, zdvajanja in upanja je bruhnilo v žarki
3258 27|              prej ne slej tako močna in tako šibka Anica. Nikoli
3259 27|        previdno držano kopje molitve in sukano s toliko duševno
3260 27|        sukano s toliko duševno silo. In vendar Anica je vztrepetala
3261 27|           jih je bila pravkar rekla, in v onem hipu je tudi vedela,
3262 27|            je bila njena volja bolja in močnejša od njene materinske
3263 27|             od otroka doli v kuhinjo in od tam v zidanico. Tiho
3264 27|            se je zgrudila k postelji in pokrila svoje obličje v
3265 27|        pokrila svoje obličje v odejo in govorila sebi in Bogu slišno: ~"
3266 27|             v odejo in govorila sebi in Bogu slišno: ~"Jerica! Moj
3267 27|         veruj mi. Ne bom se hudovala in kregala z Bogom. Če mora
3268 27|              govorila zadnje besede. In dvignila je obraz, neizrečeno
3269 27|            je obraz, neizrečeno bled in bolesten in čakala, da poreče
3270 27|          neizrečeno bled in bolesten in čakala, da poreče Jerica
3271 27|             nekdo s silo prijel roko in ji jo začel poljubljati. "
3272 27|              je planila Anica kvišku in gledala prestrašena ihtečemu
3273 27|               Hudo!" je ponovil Luka in gledal s čudno nežnostjo
3274 27|             gledal s čudno nežnostjo in vdanostjo ženi v lice... ~
3275 27|             izpustile koze po životu in obrazu. Prav nad oko mu
3276 27|         nosila ga od zibelke do okna in nazaj. V naslednjem hipu
3277 27|        strahu, da se dete prehladi. ~In nič ni hotelo biti bolje,
3278 27|        zbudila Anica še bolj trudna, in žalost se je je polastila
3279 27|             je je polastila še huje. In če se je oglasil zvon na
3280 27|             je sunil nekdo z nožem. ~In čim dalje je trajalo to
3281 27|          očesom! Vsaj ta naj izgine, in potem naj umrje." ~Tista
3282 27|             Anico nekega dne s seboj in dejala: "Bog že ve, kaj
3283 27|              gnoje!" ~"Ali umrje?" ~"In če bi," je odvrnila krčevito
3284 27|              Molče je odšla k otroku in vzela od njega slovo. Poljubila
3285 27|             Pojdi, sinko moj, pojdi, in mu povej, da mi je hudo,
3286 27|              dotaknilo zdaj pa zdaj. In ko je prišel trenotek, da
3287 27|        trenotek, da je dete utihnilo in odplulo v sinjo dalj, v
3288 27|          pogledala doli čez dvorišče in s čudovito hladnokrvnostjo
3289 27|           Anica, ali pojdeš za možem in sinom, ali pa misliš ostati?" ~"
3290 27|                je dejala Anica nato. In prvič v življenju se ji
3291 27|            doli, pa sem gori do hiše in še daleč gori v hrib. ~"
3292 27|              je ponovila zamišljena. In v tisti uri je sklenila,
3293 27|       sklenila, da pojde k odvetniku in toži. ~Kdo ve, ali je bila
3294 27|            se je v njej srce utrgalo in se oprijemalo one iste bežne
3295 27|      prisegli, preko njihovega groba in da velja tudi za zemsko
3296 27|           tako, kakor so sveti vzori in prava dedov hvaležnim potomcem. ~"
3297 27|               da misli vložiti tožbo in ugotoviti sodnijsko, da
3298 27|           bodoče dni stregla Jerici. In Jerica je okrevala... ~* * * ~
3299 27|           Pohitela je na pokopališče in okrasila možev in sinov
3300 27|        pokopališče in okrasila možev in sinov grob in v rosni, že
3301 27|         okrasila možev in sinov grob in v rosni, že zdatni temi
3302 27|             baš ko je zavila čez brv in stala pred skladavnico deska,
3303 27|         Stresla se je od nenavadnega in nepričakovanega napada,
3304 27|    nepričakovanega napada, odskočila in se ozrla. ~Toda v tistem
3305 27|             ji je šinilo skozi glavo in je viknila: ~"Tomaž, izpusti!" ~"
3306 27|          žena!" ~"Nikoli!" je dejala in venomer praskala in odrivala
3307 27|           dejala in venomer praskala in odrivala njegove roke, s
3308 27|           odnehale. ~Tomaž je zaklel in se zgrudil skoro v istem
3309 27|            baš je zavila okoli hleva in videla, kako je Katra planila
3310 27|            pri sebi, poiskala Anžeta in mu rekla, naj gre doli k
3311 27|          rekla Anica. ~Fant je odšel in se vrnil z ruto. Čisto miren
3312 27|             v noč jo je tresla groza in nekako ongavno čustvo, kakoršno
3313 27|          spala. ~Pri mizi je slonela in strmela srepo pred se; zdaj
3314 27|             zažarelo v divjem ognju, in tedaj je zgrabila po peresu
3315 27|          tedaj je zgrabila po peresu in začela pisati. Toda ni dopisala
3316 27|             pisati. Toda ni dopisala in že je vrgla papir in pero
3317 27|        dopisala in že je vrgla papir in pero v stran in uprla pest
3318 27|          vrgla papir in pero v stran in uprla pest v mizo in v onemogli
3319 27|           stran in uprla pest v mizo in v onemogli jezi mrmrala: ~"
3320 27|              da še ni vseh dni konec in da Tomaž še izve, kaj je
3321 27|            videla, kaj ji je storiti in delati v bodoče. Ko je bila
3322 27|              se je umirila popolnoma in zaspala. Kaj se godi s Tomažem,
3323 27|            je." ~Tako je Katra spala in ni slutila, da se je tedaj
3324 27|            postal za hip na dvorišču in dvignil roko proti beli
3325 27|             jo je osvetljeval mesec, in nato izginil v svoje domovanje;
3326 27|     domovanje; ali kmalu se je vrnil in zopet zagrozil proti beli
3327 27|             zagrozil proti beli hiši in svetečim se oknom ter odšel
3328 27|              ter odšel preklinjevaje in jezne besede mrmrajoč proti
3329 27|              doli na cesti je postal in se prijel za glavo. ~"Ni
3330 27|              je morda domislil Katre in besed, ki jih je bil pred
3331 27|          nisem!" ~Stopil je na cesto in zavil pri prvi gostilni
3332 28|              28. POGLAVJE~"Pusti vse in pridi k meni!"~V par tednih
3333 28|              so izginili stari posli in prišli novi. Tako je bil
3334 28|               Tako je bil odšel Šime in vzel s seboj Nežo. Ona dediščina
3335 28|              je bila končno odločila in tako se je tudi Šime odločil,
3336 28|       najbolje, če se poravna z Nežo in se vzameta. In vzameta se
3337 28|        poravna z Nežo in se vzameta. In vzameta se lahko in na kaj.
3338 28|         vzameta. In vzameta se lahko in na kaj. Ker pa je Neža mislila,
3339 28|               da je že strašno dolgo in več ko predolgo čakala na
3340 28|             na to rešilno dediščino, in da je treba železo, to je
3341 28|            kovati, dokler je še vroč in gorak, je ni vztrpelo. Na
3342 28|            naj jo odpusti iz službe, in ni zato hotela vzeti niti
3343 28|             je tako krčevito plakala in grozila Katri, če ji ne
3344 28|            Marjanica radovedna, kako in kaj. Doznala pa ni ničesar.
3345 28|            Ona je ostala Peči zvesta in niti v prihodnje ni mislila
3346 28|              Neže, petkrat bolj lena in neprimerno bolj zijalasta." ~
3347 28|            začasno ni bilo zasedeno, in Marjanica je rekla, da bi
3348 28|         oškodoval pri popravi mlina, in začela celó pravdo proti
3349 28|            njemu. Z lahkoto je resni in previdni mož ovrgel njene
3350 28|              znosila žena nad Jerico in Lukom, zlasti nad Jerico,
3351 28|          Anica ni vedela kaj početi, in je moralo priti do sporekanj.
3352 28|          omočena zaprla v svojo sobo in trpela mnogo. ~Nekaka tolažba
3353 28|              ni bila več ona ljubeča in ogorčena šibka žena, ki
3354 28|            bi bilo bolje vse pustiti in iti. ~"Greh delam in trpim!" ~
3355 28|         pustiti in iti. ~"Greh delam in trpim!" ~Ali zopet se je
3356 28|            je potolažila: ~"To mine, in kadar bo tožbe konec, tedaj
3357 28|           povabil advokat, naj se ta in ta dan gotovo zglasi pri
3358 28|       razumela toliko, da mora v trg in je odšla določeni dan. ~
3359 28|          dveh mizah. Prvi je bil siv in star in preko naočnikov
3360 28|              Prvi je bil siv in star in preko naočnikov je pogledoval
3361 28|          bilo skoraj več utrujenosti in starosti, kakor pri starem. ~"
3362 28|            tako, da je žena zardela, in dejal: ~"Kaj želite?" ~Tedaj
3363 28|        Potegnil je iz žepa tobačnico in zanjuhal ter stegnil roko
3364 28|            da ste dobili naše pismo. In ste prebrali? Seveda? Kaj?
3365 28|            hip," je pripomnil mlajši in hlinil nekak srečen nasmeh. ~
3366 28|          nasmeh. ~Anica je prikimala in sedla. ~"S Peči," je vpraševal
3367 28|             glavo, pomignil mlajšemu in odklenil mala vrata, kamor
3368 28|            Tedaj so se vrata odprla, in prišel je oni mladi pisar
3369 28|            prišel je oni mladi pisar in pomignil Anici. Nekako neprijetno
3370 28|           mizo, obloženo s listinami in knjigami, je sedel v usnjatem
3371 28|        naslonjaču odvetnik. ~Nemarno in vljudno obenem je pozdravil
3372 28|            obenem je pozdravil Anico in pritisnil na zvonec. ~Mladi
3373 28|              prišel s šopom papirjev in podal iste odvetniku. ~"
3374 28|       papirjih, nato pa je zakašljal in dejal: ~"Da, moja ljuba!
3375 28|              Stvar je nekam zmešana. In na račun pravde niste dali
3376 28|              šinila rdečica v obraz, in začela se je opravičevati,
3377 28|   opravičevati, da na to ni mislila, in če bi ne bilo preveč, da
3378 28|          trgu. ~Odvetnik je prikimal in dejal, da je zadovoljen
3379 28|              razmerje njeno do moža, in da bi li mogla prinesti
3380 28|             je Anico zelo razburila, in skoro sram je je bilo pred
3381 28|           sram je je bilo pred seboj in odvetnikom. Zmešala se je,
3382 28|            zdaj zopet preklicala eno in trdila drugo. A dokazi,
3383 28|         svojega odvetnika obvestila, in da ima Katra zakon za seboj.
3384 28|             Katra zakon za seboj. To in drugo je govoril odvetnik,
3385 28|             zapisal si tu pa tam kaj in se končno dvignil, češ,
3386 28|             češ, da je treba tvegati in čakati. Ko je Anica odhajala,
3387 28|        spomnil predplačila. ~Zmedena in trudna je stopila Anica
3388 28|              je, naročila nekaj vina in juhe in povprašala po Lipetu. ~
3389 28|          naročila nekaj vina in juhe in povprašala po Lipetu. ~Da
3390 28|             Da je doma, je izvedela, in srce ji je bilo glasneje.
3391 28|              poslušal resno do konca in dejal, da je stvar težka. ~
3392 28|              Njo pa je skrbel denar, in obrnila je besede tako,
3393 28|            Fant je molče segel v žep in ji pomolil par bankovcev. ~
3394 28|             treba več misliti na to. In tako sta presedela pol ure,
3395 28|          tako sta presedela pol ure, in potem je rekla Anica, da
3396 28|           nato, da odvetnik ne uide. In nato je res posedela še
3397 28|             Končno pa se je dvignila in se mu zahvalila, potem ko
3398 28|        tikala. ~Prijel jo je za roko in jo gledal mirno in z nekako
3399 28|              roko in jo gledal mirno in z nekako tiho žalostjo. ~"
3400 28|             lepšega, nekaj drugega. ~In vso pot proti domu je premišljala,
3401 28|         rekel, zakaj ne: ~"Pusti vse in pridi k meni!" ~"Zato, ker
3402 28|             smem!" si je odgovorila, in oči so se ji orosile... ~ ~
3403 29|           ker je bilo dekletce padlo in pri tem razlilo plevicam
3404 29|          deklica poškodovala na roki in glavi, in je bilo čudno,
3405 29|        poškodovala na roki in glavi, in je bilo čudno, da se sploh
3406 29|        kosilo, ni še nič zajtrkovala in da prejšnji večer ni nič
3407 29|            pa je neprenehoma varoval in pazil deklico. Ni se je
3408 29|             bil Luka že preje molčeč in sam svoj, je bil te čase
3409 29|         zgodaj v vas, poiskal župana in mu povedal, da naj se on
3410 29|            gredo v župansko pisarno, in je bolje, da jih vsak sam
3411 29|            Anice, mu je bila pustila in tako je mogel starec sesti
3412 29|           mogel starec sesti za mizo in si naročiti jedi in pijače.
3413 29|             mizo in si naročiti jedi in pijače. Naročil je dvakrat,
3414 29|          snedel svoje, spravil drugo in se vrnil na Peč. Ker zjutraj
3415 29|             zvečer. Jerico je pijača in hrana izdatno oživila, in
3416 29|            in hrana izdatno oživila, in Luka je bil zelo zadovoljen
3417 29|          zelo zadovoljen sam s seboj in je zvečer odložil pot k
3418 29|             češ, da je zdaj že sita, in da naj ne odlašata dolgo
3419 29|             da naj ne odlašata dolgo in gresta. Bog ve, kako je
3420 29|          sedela v kuhinji pri županu in je vse slišala." In potem
3421 29|           županu in je vse slišala." In potem je vse povedala Katri,
3422 29|         potem je vse povedala Katri, in je Anže vse slišal in napravil
3423 29|         Katri, in je Anže vse slišal in napravil nekaj Malki Kovačevi,
3424 29|       Kovačevi, da si bo zapomnila. ~In res ni Malka nikoli pozabila,
3425 29|          doli za Smrekarjevim hlevom in jo po močilo z glavo nizdoli
3426 29|       začutila rahlo trganje v glavi in se domislila one ure. Pa
3427 29|      Marjanici se je deklica smilila in pri sebi je godrnjala: ~"
3428 29|             deklico v svojo zaščito, in res je Anica molče vzela
3429 29|             Anica molče vzela Jerico in jo odvedla v svojo sobo,
3430 29|            je deklica ves dan šivala in krpala obleko, ker so od
3431 29|             zadnji bolezni vsa šibka in slaba. Večno preganjanje
3432 29|          misel ji je šinila v glavo, in izvedla jo je. ~Okolu polnoči
3433 29|            nažgala malo slepilno luč in se odpravila v podstrešje.
3434 29|            ni upalo iz Aničine sobe, in Anica jo je morala pospremiti
3435 29|           petelinjem petju je vstala in odšla doli, odprla rahlo
3436 29|             doli, odprla rahlo vrata in šla s Peči... ~A kje je
3437 29|           delal drugega, ko popival, in Pušar ga je bil malo vesel.
3438 29|          razveselil. Naročil je vina in se obnašal nekako bahato
3439 29|             se obnašal nekako bahato in prevzetno. Bil je že malo
3440 29|      prevzetno. Bil je že malo pijan in z roko je udarjal ob mizo. ~"
3441 29|              Tomažu, kako Katra tepe in preganja Jerico, in vse
3442 29|             tepe in preganja Jerico, in vse to samo zaradi njega,
3443 29|           Tomaž se je smejal pred se in ponavljal: ~"Šema si, Luka,
3444 29|          Luka. ~"Hm," je dejal Tomaž in izpraznil kozarec, "znati
3445 29|          kozarec, "znati je treba!" ~In Tomaž je skrivnostno kimal
3446 29|            ni!" je odgovoril Luka. ~"In nad tisto siroto da se je
3447 29|              ne na Katrino zdravje. ~In čimdalje sta pila, tem skrivnostneje
3448 29|           govorila. Prišel je Pušar, in ker je bilo že pozno, ju
3449 29|             Povsod še ne bo zaprto." In res sta našla drugod še
3450 29|          Luka. ~"Ti," je dejal Tomaž in pogledal po strani Luko, "
3451 29|            Misliš?" je vprašal Luka. In v motnih obrisih je šlo
3452 29|            poslušaj!" je dejal Tomaž in začel skrivnostno šepetati
3453 29|            opotekal Luka proti Peči. In prav tedaj je hitela drobna
3454 29|              drgetajoča od trudnosti in strahu, z malo culico pod
3455 29|              malo culico pod pazduho in ko som kruha, katerega je
3456 29|           brega je dekletce obstalo, in naenkrat ji je postalo silno
3457 29|           najljubših ji krav, grlice in petelina, ki ji je znal
3458 29|             je znal skočiti na rame, in so se potem zbrale kokoši
3459 29|            nje. Spomnila se je vsega in vsakovrstnega, ki se ji
3460 29|              bridkosti, samo veselih in lepih ur se je domislila.
3461 29|           Peč strašna slika te noči, in zopet je pohitela deklica,
3462 29|              bila. Sedla je na hlod, in zopet so ji poromale misli
3463 29|          Anže, Anže, mene je strah!" In potem je zopet pomislila,
3464 29|              ko ne bo Jerice nikjer. In kaj porečejo Luka, Anica
3465 29|             kaj porečejo Luka, Anica in Marjanica? ~Z vso ljubeznijo
3466 29|              je mislila na te osebe, in v oči so ji privrele solze.
3467 29|             za deske, pridržala sapo in drgetala. Počasi so odjeknile
3468 29|          odjeknile v bregu stopinje, in deklica je stopila zopet
3469 29|            še enkrat gori proti Peči in še enkrat je pomislila na
3470 29|            senca. Jerica je kriknila in bežala po cesti, bežala,
3471 29|              bežala, gnana od strahu in brezsrčnosti žene, ki ji
3472 30|              se je v spanju prevrgel in pri tem podrl lestvo, ki
3473 30|            Tedaj se je Luka prebudil in se dvignil. Glava ga je
3474 30|          dvignil. Glava ga je bolela in mrazilo ga je. Polagoma
3475 30|            Požvečim ji," je zamrmral in se domislil, da je ponoči
3476 30|        popolnoma zbrati svojih misli in je omahnil utrujen in bolan
3477 30|          misli in je omahnil utrujen in bolan na steljo. ~Toda zaspati
3478 30|       zaspati ni mogel več. Vstal je in odkorakal proti vratom v
3479 30|              so vrata samo pri prta. In tako je zlezel Luka polagoma
3480 30|             Kaj je?" je vprašal Luka in čutil, da ga glava še vedno
3481 30|             ga glava še vedno boli. ~In tudi mraz ga je stresal
3482 30|             ga je videl Anže planiti in vzrasti in nato onemoglo
3483 30|              Anže planiti in vzrasti in nato onemoglo omahniti na
3484 30|          nekaj o teslu, ki ne govori in ne sliši, in šel. Luka pa
3485 30|            ki ne govori in ne sliši, in šel. Luka pa je slonel še
3486 30|         obličje rahla vznemirjenost. In te poteze so postajale polagoma
3487 30|            polagoma vse izrazitejše, in končno je starec vstal ter
3488 30|        kuhinjo. ~Srečal je Marjanico in jo vprašal: ~"Kje je Katra?" ~"
3489 30|              sodniji?" je dejala ona in nevoljna merila moža, češ,
3490 30|             zgodaj odšla Katra v vas in si dala napreči. Pa samo
3491 30|          Siroto!" ~Luka se je obrnil in izginil v podstrešje, kjer
3492 30|               da tu notri ni Jerice, in je ni niti iskal tu. S hitrimi
3493 30|             je stopil k slepemu oknu in izvlekel dvoje steklenic.
3494 30|              si je zadnjo na ustnice in pil dolgo. Potem pa je izginil
3495 30|            bol, mu je dela prijetno, in Luka je razmišljal mirno. ~
3496 30|          čase potepali cigani okoli, in prav včeraj zjutraj jih
3497 30|              je bilo nekaj na Peči. ~In čim dalje, tem jasneje je
3498 30|             naslonil glavo na kolena in mrmral nerazločne besede
3499 30|          izza nedrij nekih koreninic in jih začel narezovati, drobno
3500 30|             začel narezovati, drobno in pazno. Ko je vse narezal,