Chapter

1001 14|              veš, zdaj vsaj veš, kaj se imaš nadejati od nje!" ~
1002 14|              lice z rokama, in Katri se je zdelo, da se trese od
1003 14|             in Katri se je zdelo, da se trese od notranjega ihtenja. ~"
1004 14|               je ihtela žena. Sin pa se je vrgel obupno nazaj na
1005 14|                Ali je šla zares, ali se ne vrne?" Skoro na glas
1006 14|            glas je mislil. ~"Ne vrne se, ne!" je kot zase ihtela
1007 14|             očesa ni umela. ~Juri pa se je vil z grozovito mislijo
1008 14|          njim in je klicalo: ne vrne se, ne vrne se ... ~ ~
1009 14|         klicalo: ne vrne se, ne vrne se ... ~ ~
1010 15|                    15. POGLAVJE~Žena se vrne, mož se poslavlja~Izza
1011 15|           POGLAVJE~Žena se vrne, mož se poslavlja~Izza gore je rastlo
1012 15|             ledene sveče, zabliskalo se je vse vprek in povsod.
1013 15|              in dolžna mu je, vrniti se, in storila bi greh, da
1014 15|               in storila bi greh, da se ne bi vrnila. O Juri! ~Anica
1015 15|       njegove resne, mirne oči. Vrni se! Tudi jaz sem s Peči, toda
1016 15|             toda meni ni dano, da bi se vrnil. Ti pa si tam in hočeš
1017 15|             si bila. Pregnanka, bori se za svojo last! Ali naj se
1018 15|            se za svojo last! Ali naj se ti tašča smeje na Peči?
1019 15|     prestolov? Ali si pa slišala, da se je katera njih do smrti
1020 15|            usodo? Ali si slišala, da se je odrekla dedna kraljica
1021 15|      kraljica dedni kraljevini? Vrni se na Peč! Anica, bodi močna,
1022 15|              Anica, bodi močna, vrni se in izpolnjuj svoje dolžnosti!
1023 15|           planila kvišku: ~"Kaj? Ti? Se drzneš?" ~"Zakaj ne," je
1024 15|         Anica trdost. ~"Lepa je ta," se je odzvala Katra, "mož ji
1025 15|             nemirna je bila, in roka se ji je tresla in tako je
1026 15|            oštela Marjanica. Neža pa se je izgubila nekam iz kuhinje. ~
1027 15|            glasom je rekel: ~"No, si se premislila in se vrnila!" ~"
1028 15|              No, si se premislila in se vrnila!" ~"Da," je odvrnila
1029 15|         nisem imela namena ne vrniti se!" ~"Res?" je vprašal zategnjeno,
1030 15|             zameri, pozabi! Ne zgodi se več, tudi če bo še huje.
1031 15|             pripovedovati vsega, kar se je bilo zgodila v trgu.
1032 15|              besedo Lipeta. Njemu pa se je videlo, da bi rad še
1033 15|              ni bilo ljubo in obrnil se je v stran. Tedaj je ona
1034 15|              je hud na njo. Začutila se je silno nesrečno, in ni
1035 15|           gori proti gozdu. Spomnila se je vsega, kar se je bilo
1036 15|            Spomnila se je vsega, kar se je bilo dogodilo sinoči.
1037 15|            na parobek in bulila pred se v dolino. Svetla se je bliskala
1038 15|             pred se v dolino. Svetla se je bliskala pred njo, njej
1039 15|            kaj naj storim!" Potem pa se je oklenila misli: "Doli
1040 15|              odproščanja in od njega se ne ganem več. O Bog, samo
1041 15|             In obupajoča in tolažeča se je hitela domov. Z vihrajočo
1042 15|              z prezirljivo resnostjo se je ozrla žena na Anico,
1043 15|           niti pogledati. Najraje bi se bila na vratih obrnila in
1044 15|        pozabim!" ~"Pa si šla tožit!" se je oglasila Katra, posmehujoče
1045 15|           strupeno. Jurijevo lice pa se je še bolj stemnilo. Anica
1046 15|              je silil v grlo. Tresla se je od samopremagovanja.
1047 15|         njene oči na Anici. In Anica se je zbegala. Razumela je
1048 15|         ogovoriti ni mogla več. Zato se je obrnila k možu: ~"Juri,"
1049 15|            je viknila tedaj Katra in se dvignila.  Anica je zatrepetala
1050 15|          zapustila, koli ko? Tožit," se je rogala v isti sapi tašča, "
1051 15|             te je vrnil. Pa pride in se še lepo dela, kakor svetnica." ~
1052 15|          moči, in iskala je opore in se lovila za rob postelje.
1053 15|             preč. In skoro zasmejala se je: ~"Res je," je bledla, "
1054 15|            ostala pri njem. Zakaj si se sploh vrnila? Povej no!" ~
1055 15|           čutila vsaj nekaj moči, bi se bila vrgla na njo. Tako
1056 15|            je zavladala v sobi. Juri se je nestrpno dvignil in dejal: ~"
1057 15|            tedaj nekdo za njo. Ozrla se je. Bil je Anže. Stal je
1058 15|          orožnike. Neža je rekla, da se obesi raje. Lepo vas prosim!" ~
1059 15|             Lepo vas prosim!" ~Anica se je nekoliko zavedla. ~"Ali
1060 15|          dejala Anica, in vrnila sta se. Anica pa se še dolgo ni
1061 15|              vrnila sta se. Anica pa se še dolgo ni mogla zavedeti,
1062 15|         dolgo ni mogla zavedeti, kaj se je bilo godilo z njo, in
1063 15|              godilo z njo, in kaj bi se bilo zgodilo, da ni prihitel
1064 15|             samih belih rož. Zbudila se je in je zopet vsnula in
1065 15|           mogla zaspati več, oblekla se je in je tiho odšla k Juriju
1066 15|            je tiho odšla k Juriju in se neslišno zgrudila na kolena
1067 15|         postelji. Spal je. Ali kmalu se je zganil, zaječal in se
1068 15|             se je zganil, zaječal in se prebudil. V polmraku je
1069 15|          opazil klečočo in meneč, da se mu sanja, iztegnil roko
1070 15|          vprašal skoro jezno. ~Tedaj se je ona nagnila k njegovemu
1071 15|          očmi uprti mi v strop in ni se oglasil na njene besede
1072 15|            ni sedela dolgo. Kmalu so se odprla vrata, in je prišla
1073 15|         notri je bilo tiho, in Anica se je vrgla na posteljo in
1074 15|           bila šla po zdravnika, ker se je bilo Juriju zelo poslabšalo.
1075 15|            in odšla tešča. Marjanici se je mlada gospodinja smilila
1076 15|              je še," je pomislila in se trudila, da razbere uro
1077 15|             na vaškem zvoniku. Tedaj se ji je zazdelo, da čuje Jurijev
1078 15|                je rekla Marjanica in se ozrla. Toda nikogar ni bilo
1079 15|              ni bilo za njo. ~"Kaj?" se je vprašala Marjanica. "
1080 15|        njegov glas je bil." Tedaj pa se je domislila, da je vendar
1081 15|          Juri, ki leži bolan. Vendar se je ozrla Marjanica na okna.
1082 15|              pošljite!" In Marjanica se je drhteč zgrudila na stol,
1083 15|            sinu. Nekaj hipov pozneje se je vrnila in rekla: ~"Ti
1084 15|            odšla v sobo. Čuden strah se je je polastil v kuhinji
1085 15|                Juri, kje si?" ~Nihče se ni oglasil. Anica je začela
1086 15|              bile. Tam ob oknu, kjer se je svetil v dnevni luči
1087 15|           rdečih žarkov, odbijajočih se od nekod, je slonel nekdo
1088 15|       zastokalo v nji. Premaknile so se ji noge. Planila je k oknu.
1089 15|              je k oknu. Globok vzdih se je izvil tedaj v rožmarin,
1090 15|              je zadrgetalo, in Anici se je zgrudil v roke njen mož,
1091 15|             njih. S polzečim telesom se je zgrudila tudi Anica. ~"
1092 15|                V naslednjem trenotku se je ozrla začudena okoli
1093 16|        polsestra: Recljeva. In tedaj se je zgodilo, da se je tem
1094 16|              tedaj se je zgodilo, da se je tem bajeslovnim bitjem
1095 16|                Kdo bi si bil mislil; se mi zdi, da je bilo kakor
1096 16|             si je ustnice Lahezis in se v divji jezi pognala kvišku
1097 16|             si je ustnice Atropos in se zasladkala: ~"Saj je šel
1098 16|             v vasi," je opravičevaje se pripomnil Jernač. ~"Štirje!"
1099 16|         pripomnil Jernač. ~"Štirje!" se je zasladkala Atropos, ko
1100 16|              nebesa!" deje Cilika in se spomni, da ji je dolgovala
1101 16|             nadaljuje Jernač. ~"Hudo se je mučil, želel si je že!"
1102 16|         ginljivo vzdihne Recljeva in se spomni, da je malo manjkalo,
1103 16|               Zganili in umaknili so se ljudje ob odru in z napeto
1104 16|               In ker je začutila, da se ji tresejo noge, se je ozrla.
1105 16|               da se ji tresejo noge, se je ozrla. Nekdo ji je ponudil
1106 16|             ve, kako je prišla in bi se rada pogovorila z njim: "
1107 16|              dragi mož!" In dvignila se je in stopila k odru ter
1108 16|             je in stopila k odru ter se vzpela na prste in mu izkušala
1109 16|                saj gleda!" In začela se je tresti od glave do nog,
1110 16|            bolesti, ne strahu. Zdelo se je samo, da se ji je nekaj
1111 16|         strahu. Zdelo se je samo, da se ji je nekaj pripetilo, nekaj
1112 16|        gledala, s tem večjim strahom se ji je polnila duša. ~"Oh,
1113 16|           solzah je zadremala, in ko se je prebudila, je bil dan.
1114 16|              ko so ga bili pokopali, se je zavedla, in ji je odleglo: "
1115 16|        morala. Ni hotela jokati, ker se je bala, da dela s tem nekaj
1116 16|              Bog pomagaj! Premagajte se malo, no, ljuba moja Anica.
1117 16|             pobije dovolj posode, ki se ji nič ne smili. Prav res.
1118 16|          bila tolažila Marjanica, da se ni zjokala sama. Nato pa
1119 16|              bledo lice in posrečilo se ji je: nasmehnila se je
1120 16|       posrečilo se ji je: nasmehnila se je Anica, popila vino in
1121 16|            Anžetu in Jerici in potem se je oklenila Marjanice in
1122 16|         obupati ne!" je pomislila in se domislila Anica sedaj Marjanice,
1123 16|            in neizogibnem hrepenenju se je ozrla na vsevidno oko
1124 17|              pokazala Anici. "Staram se," je pripomnila bolna Anica,
1125 17|            je dolgo govorila sama za se, in tako približno je govorila: ~"
1126 17|        Sirota ni zaslužila. Kaj? Ali se je že slišalo kaj takega?
1127 17|          pravim, ljudje ne vedo nič. Se bo že izvedelo." ~In tako
1128 17|             govoriti z Anico. Končno se je Marjanica vendar toliko
1129 17|          srce. ~"Nič ne ve, še sanja se ji ne, siroti, kako so jo
1130 17|           pripravne besede, tem manj se je mogla domisliti na njo.
1131 17|            kakor bi čutil človek, ki se hoče pognati s Sv. Štefana
1132 17|           čisto mirno Anica. ~"Aha!" se je oddahnila Marjanica.
1133 17|              ni mogla misliti, kakor se ji niti sanjalo ni, kako
1134 17|             to izvedela. ~Zgodilo pa se je bilo to onega večera
1135 17|            nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla Anica zavesti od
1136 17|         svoji sobi nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala,
1137 17|           takega, in čuden strah, ki se je polastil Anice sedaj,
1138 17|        šepetajočim glasom, "ne bojte se me!" ~Še vedno je gledala
1139 17|            Pa to ni res. Pretvarjati se moram zaradi Katre. Pa tega
1140 17|             in zdaj veste." ~Dvignil se je v njej stoprav sedaj
1141 17|              je dejala in čutila, da se trese od jeze in strahu.
1142 17|              kazala na vrata. Ali on se ni premaknil in dejal: ~"
1143 17|           zjutraj vstanite zgodaj in se peljite v trg k odvetniku!
1144 17|            vas ni poslala Katra? Ali se hoče še norčevati iz mene?" ~"
1145 17|         odvrnil trdovratno. In zopet se je polastil Anice grozovit
1146 17|         slišala ga je govoriti, dasi se je od zaničevanja prevzeta
1147 17|          prijel za roko. ~"Pravice," se je porogal, "saj še ne veste,
1148 17|           vratom, rekoč: ~"Ne jezite se na me! Noben človek ni tako
1149 17|            daj srečo, Anica, od mene se pa ne bojte več sovraštva!" ~
1150 17|            pustil Tomaž samo. Ona pa se je vrgla z obrazom na posteljo
1151 17|      izključno samovoljne pogoje, da se je zazdelo besedilo iste
1152 17|        sodišču nejasno. In v resnici se je pokazalo, da ta zapuščinska
1153 17|      otrokove smrti in v slučaju, da se v drugo poroči tu je Anica
1154 17|           vso pravico do Peči, in bi se morala zadovoljiti z gotovo
1155 17|          nemirno Katra. ~"Veljavna," se je nasmehnil uradnik, "v
1156 17|             tem je Katra opazila, da se je obrnil proti Anici. ~
1157 17|             možu prelomila zvestobo, se ji je zazdelo, da zveni
1158 17|            čula pripomniti Katro, da se ji zdi, da tu ni nobene
1159 17|          odgovoriti na to. ~Tako ste se ženi vrnili, Katra z zavestjo,
1160 17|            in zamišljena. Sodišče pa se je mislilo še dobro premisliti
1161 17|            jo je navdajala. Ne da bi se čutila zapostavljeno ali
1162 17|              sem ti pa obljubila, da se ne bom možila? Morda radi
1163 17|             da, kakor hočeš. Zatekla se bom k postavi." ~In skoro
1164 17|           Hahaha! Ti si umrl. Smejem se ti. Umrl si tudi v mojem
1165 17|            mojem srcu. Prosta sem in se smejem..." ~Ali vendar se
1166 17|            se smejem..." ~Ali vendar se ni smejala. Skoro groza
1167 17|         slabost po vsem telesu. Malo se je pazila zadnje čase. Telesno
1168 17|          pazila zadnje čase. Telesno se je zanemarjala in duševno
1169 17|            je na postelj in polagoma se je dokaj umirila. Nepremično
1170 17|              ki so bile sicer, kakor se ji je zdelo, nekje daleč
1171 17|           nekako mrtvilo. Prisiljeno se je čutila skoro strmeti
1172 17|          mrtev. ~In žarko usmiljenje se je je polastilo do pokojnega.
1173 17|        šinilo skozi glavo. Domislila se je usodnega lističa, nedopisanih
1174 17|         zamrla nemoč v nji, zjasnilo se ji je, ko da je šinilo naenkrat
1175 17|          čakate?" je vprašala. Anica se je ozrla in objela deklico: ~"
1176 17|             Kako je tu mraz!" ~Anica se je je otresla in govorila
1177 17|             in govorila s solzami za se: ~"Spi mirno, spi mirno,
1178 17|              ravno pravočasno. Anica se je bila spustila po bregu
1179 17|             Katra in ko je čula, kaj se je bilo zgodilo, je vprašala: ~"
1180 17|              zgodilo, je vprašala: ~"Se ji je zmešalo?" ~"Saj bi
1181 17|             ji je zmešalo?" ~"Saj bi se ji lahko!" je pripomnila
1182 18|             potu k možu~Proti večeru se je bilo Anici izboljšalo.
1183 18|            zavesti, a niti domisliti se skoraj ni mogla, kaj da
1184 18|        spravili v posteljo. Dvignila se je in oblekla. Bila je čisto
1185 18|             doli v kuhinjo, tako, da se je je Marjanica zelo ustrašila.
1186 18|           pomirila, da ji ni nič, da se hoče samo malo ogreti. Sedela
1187 18|            ter jo odela, češ, da naj se spoti. Obsedela je nekaj
1188 18|              onem, poprašala jo, ali se res ne počuti slabo, ji
1189 18|            Nato pa je odšla, češ, da se na Nežo ni zanesti, potem,
1190 18|           izginila iz duha, in Anica se je vsebolj zavedala telesnih
1191 18|            pokliče Marjanico. In res se je dvignila v postelji in
1192 18|         rahlo priprta, in v tej temi se ji je zazdelo, da vidi dvoje
1193 18|    naslednjem trenutku je videla, da se vrata odpirajo, in stoji
1194 18|            groze. Prav v tistem hipu se ji je zdelo, da sliši zamolkel
1195 18|           glas: ~"Pijan je. Ne bojte se več, pa vrata zaprite!" ~"
1196 18|             ni odvrnila nič, omotica se je je lotevala. ~"Pokličem,"
1197 18|            nihče niti slutil ni, kaj se je bilo dogodilo Tomažu,
1198 18|             Neža. ~On pa je vstal in se mrmraje, da bo Katri povedal
1199 18|          seboj, da je pijanec, in da se mu prav godi, če ga ne mara
1200 18|            če je pa tako pri nas, da se Bog usmili." In z Jerico
1201 18|             naj pazi na bolno, če bi se ji začelo mešati, sama pa
1202 18|             še mnogo in hujih, in da se tedaj obrne na bolje ali
1203 18|          začela bolezen naraščati in se bližati vrhuncu. Vsi na
1204 18|        Jerica je molila, in tudi nje se je polaščala čudna tesnost,
1205 18|              jutri? ~Skoro oddahnila se je, ko je prišel Anže k
1206 18|           smo vsi lačni?" ~Jerici so se skoro strahoma razprle oči
1207 18|         gledala na fanta. Tudi njemu se je zazdelo, da je rekel
1208 18|               češ, da ne mara, da bi se mu smilila. Toda fant je
1209 18|            svoje polovice. In Jerici se je fant zazdel silno možat
1210 18|            in nič več tako pregrešne se ji niso zdele njegove besede.
1211 18|            je še hipec, na to vstal, se napil vode v kuhinji in
1212 18|              Jerica mislila. Pozneje se je večkrat domislila tega
1213 18|            bila istega mnenja. Tomaž se je bil nekam zavlekel, ko
1214 18|            bila morda še zbolela, da se ni včasih nekako nezavedno "
1215 18|              bil človek verjel, kako se je te dni kurilo na Peči.
1216 18|              na Peči. In tudi kuhalo se je. Nikoli toliko piskrov
1217 18|         zopet Neža za Šimna. In tako se je zgodilo, da je prišla
1218 18|             tem in takem neredu. Vsi se ga zavedajo, ali napraviti
1219 18|              Nocoj, nocoj!" ~Zganila se je skoro plaho Katra. Sedela
1220 18|          resna in mirna strmela pred se. Ni li morda klicalo v nji,
1221 18|            prizadela Anici? Spomnila se ni morda bridkosti, ki jo
1222 18|            Anici zadoščenje? Zganila se je nemirno in mrmrala pred
1223 18|              nemirno in mrmrala pred se: ~"Udarila me je." ~Stopila
1224 18|      pregledovala. Zopet in zopet so se oglasili v nji spomini. ~"
1225 18|            mislila. In skoro stresla se je ob misli, da morda jutri
1226 18|          tega noče! ~"Hočeš, hočeš," se oglaša bolji glas v nji. "
1227 18|                  Smrti ji ne želim," se brani Katra, ali oni očitajoči
1228 18|               ali oni očitajoči glas se ji roga: ~"Sama sebe ne
1229 18|        opojni pijači, ali glas vesti se je rogal: ~"Lepo ti bo na
1230 18|            moževo zaupanje? Ne hlini se pred samo seboj. Do Anice
1231 18|             Privoščiš! Ne izgovarjaj se. Gotova si zmage, Anice
1232 18|           vzdržalo dolgo, in zatekla se je zopet v svojo sobo in
1233 18|          Marjanica pri Anici, katera se je kuhala v silni vročini.
1234 18|             silni vročini. In bledlo se ji je. V negotovih obrisih
1235 18|              da ščemijo oči. In noge se ji vdirajo v sneg, in na
1236 18|             venomer naprej. O, da bi se oddahnila, da bi se mogla
1237 18|            da bi se oddahnila, da bi se mogla oddahniti. Toda ne
1238 18|         mogla oddahniti. Toda ne sme se! Naprej, naprej. A kod,
1239 18|              Marija, Jožef, usmilite se te grešne duše!" ~Nakrat
1240 18|           ustnice je bilo videti, da se pregibljejo. Marjanica se
1241 18|            se pregibljejo. Marjanica se je dotaknila z desnim ušesom
1242 18|            ne izprašuje več, umirila se je in gre večnosti naproti,
1243 18|         njemu, ki je tam." ~Tedaj pa se je rahlo dotaknila neka
1244 18|      beračica ob njej. Čisto naravno se ji je zdelo. ~"Rešim jo!"
1245 18|         vprašala Marjanica. Beračica se je nasmehnila. Vrsta ko
1246 19|            obraz je bil jasen, ko da se je zgodil velik čudež. Hanca
1247 19|     Marjanica. V naslednjem trenotku se je spomnila, kaj ji je storiti,
1248 19|              izginila skozi vrata in se čudovito hitro vrnila z
1249 19|         govorila Marjanica. Beračica se je bila sklonila nad bolnico
1250 19|              ni kriva ona. Mnogokrat se je zgodilo, da so jo poklicali,
1251 19|             več Hance. ~Nasprotno pa se ni slišalo, da bi oni ne
1252 19|            da bi oni ne ozdravel, ki se je takoj, prej ko se je
1253 19|              ki se je takoj, prej ko se je bolezen razpasla, zatekel
1254 19|           češ, zdaj je vse eno, kdaj se vrnem. Zgodilo se je celo,
1255 19|               kdaj se vrnem. Zgodilo se je celo, da je prišel isti
1256 19|              šest, sedem ur daleč in se vrnil brez Hance. Pozneje
1257 19|         vrnil brez Hance. Pozneje so se bili zmenili v toliko, da
1258 19|         znamenj, da bi prišla, kadar se vrne domov. Tedaj pa se
1259 19|              se vrne domov. Tedaj pa se je zgodilo, da so zadnje
1260 19|            pogledali gori v kočo, in se Hanca ni mogla nadejati
1261 19|          dobrega , tajna znamenja so se bila torej nekaj časa Hanci
1262 19|             ni bilo od nikoder. Tudi se ni čulo več: tega je ozdravila,
1263 19|             ni trgalo več. Nasprotno se je zgodilo, da je marsikdo
1264 19|           nenadoma na Peči, ne da bi se je bil kdo nadejal. ~Nekaj
1265 19|           Marjanica in v zavesti, da se to vse godi kakor pri čudežih,
1266 19|       čudežih, da je zdaj vse dobro, se je smehljala pred se in
1267 19|          dobro, se je smehljala pred se in samo čakala, da bo segla
1268 19|             je zaspala noga. ~Hipoma se je tedaj dvignila Hanca. ~"
1269 19|            spat!" je dejala. ~"Kaj?" se je začudila Marjanica. ~"
1270 19|              slišala smrčati. Vrnila se je Marjanica k bolnici in
1271 19|              mogla priti k sebi. Vse se ji je zdelo tako čudno.
1272 19|             docela Hanci. Tembolj pa se je Marjanica čudila, kako
1273 19|              ji je sveženj v roke in se pri tem ojunačila: ~"Glej,
1274 19|           Jaz, pa neumna." In glasno se je zasmejala, in celo v
1275 19|         Čarga je bil vstal zgodaj in se odpravil peš v mesto. Tam
1276 19|             slišal čisto dobro, kako se je smejala in govorila sama
1277 19|          smejala in govorila sama za se. ~Tedaj se je mož plaho
1278 19|          govorila sama za se. ~Tedaj se je mož plaho ozrl in videl,
1279 19|              za njim, ali vsaj zdelo se mu je tako. In skoro groza
1280 19|              nekaj drugega izrednega se je bilo dogodilo v tej noči.
1281 19|              v tej noči. Dogodilo pa se je bilo Luki. Ko se je vrnila
1282 19|      Dogodilo pa se je bilo Luki. Ko se je vrnila Marjanica po stopnicah,
1283 19|        vratih v Aničino sobo Luko in se zelo prestrašila, ker ga
1284 19|            je prijel za roko, nagnil se k nji in vprašal: ~"Lepo
1285 19|             mi, kdo je bila?" ~Tedaj se je Marjanica domislila,
1286 19|           čem govori Luka. Toda Luka se ni dal oplašiti in je dejal: ~"
1287 19|             kdo je bila!" ~Marjanica se je hudo razjezila in dejala: "
1288 19|            Luka še vedno nadlegoval, se ga je otresla, češ, da ga
1289 19|              odšla k Anici. ~Luka pa se je zavlekel nekam v podstrešje
1290 19|             je sedel dolgo. In zdelo se je, ko da se stresa njegovo
1291 19|         dolgo. In zdelo se je, ko da se stresa njegovo staro telo
1292 19|         zatajil Gospoda? ~Prav tedaj se je zgodilo, da se je oglasil
1293 19|              tedaj se je zgodilo, da se je oglasil domači petelin,
1294 19|           žena je stanovala v nji in se preživljala s krčmo, katero
1295 19|           pri sebi. Lepega dne pa so se spogledali vozniki, zlasti
1296 19|            mlajši: iz drobne stvarce se je bila razvila čez noč
1297 19|            je ukradla, pa je nisem," se je smejala žena s svojimi
1298 19|           zato skoraj niti šteli mej se. Tako se je zgodilo, da
1299 19|              niti šteli mej se. Tako se je zgodilo, da je Luka ponajveč
1300 19|            posodo. Vozniki v sobi so se robato šalili z gostilničarko,
1301 19|   gostilničarko, Luka pa je sedel za se in ni govoril mnogo.  Pa
1302 19|            in ni hotel govoriti. ~Pa se je zgodilo, da so tedaj
1303 19|         železnico. Vsake vrste ljudi se je nateplo, in ob cesti
1304 19|              noč in dan, stisniti so se morali vozniki, in Luka
1305 19|          zaseden. Mlad, črnolas fant se je košatil tam in pil ter
1306 19|        pripovedoval pomivajoči smeje se vesele reči. Zvonko se je
1307 19|         smeje se vesele reči. Zvonko se je smejala. Tedaj je Luka
1308 19|               je odpočitala hči, ali se na to obrnila k Luki: "Ne
1309 19|           Luki: "Ne zamerite ji, ona se rada šali!" Luki pa se je
1310 19|           ona se rada šali!" Luki pa se je zazdela v tem hipu deklica
1311 19|            pozna, je sedel. Pri vinu se mu je potem razvezal jezik.
1312 19|            Bogu, ven, še na stran bi se delo, če bi človek hranil.
1313 19|          potem je prišlo tako, da so se zmenili, da se Luka vzame
1314 19|           tako, da so se zmenili, da se Luka vzame z Jerico. ~"Takoj
1315 19|        prodajala vino. Nekega dne pa se je oglasil neki gospod iz
1316 19|        drugod kaj pripravnega. Hanca se ni smejala tako veselo več.
1317 19|             več. Pa še nekaj drugega se je zgodilo. Par stotakov
1318 19|        stopnicah v pivnico. Spomnila se je, da je bil že pozno zvečer
1319 19|               Denar je bil tu. Hanca se je mislila vrniti, v tistem
1320 19|            je izgubila zavest. ~Tako se je zgodilo, da je par mesecev
1321 19|             vlaki po progi. In tedaj se je tudi Luki nekaj pripetilo. ~
1322 19|              pomogel in obljubil, da se vrne kmalu in tedaj, da
1323 19|          tedaj, da bo poroka. Jerica se je poslovila s solzami od
1324 19|              Luko do mitnice. ~Tedaj se je bil Luka ozrl za njo,
1325 19|             ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla. Luka od tedaj
1326 19|             včasih ni mogel spati in se je vil pod grizečo bolečino
1327 19|              pojočega petelina. Luka se je prijel za glavo in stokal: ~"
1328 19|              ne bo nič več. Pa hčere se je dotaknil. Če bi se, pravi,
1329 19|          hčere se je dotaknil. Če bi se, pravi, oglasil in bi rekel:
1330 19|             Presneto mu bo dobro, če se bo oglasil pravi. Kaj deš,
1331 19|              pa že mora. Na beračijo se ženiti ni tudi nič." ~In
1332 19|           zastokal Luka. Zunaj pa so se oglasili petelini v tretje.
1333 19|           hipov odgovoriti. Potem pa se mu je izvilo plaho in komaj
1334 19|             pred Aničinimi vrati, so se ista odprla, in na njih
1335 19|              ista odprla, in na njih se je pokazala Katra. In Jerici
1336 19|            pokazala Katra. In Jerici se je stresla roka, ko je videla
1337 19|             in jo sunila v hrbet, da se je dekle opoteklo: ~"Kako
1338 19|        opoteklo: ~"Kako ta zija? Ali se zdaj vstane?" ~Tedaj se
1339 19|              se zdaj vstane?" ~Tedaj se je zavedel Luka. Za hip
1340 19|              zavedel Luka. Za hip so se mu stisnile roke v pest.
1341 19|        stisnile roke v pest. Toda ni se premaknil, dasi je stal
1342 19|           bom vprašala, seve." In že se je ozrla po Jerici. Toda
1343 19|             ozrla po Jerici. Toda ta se je bila že oddaljila. Takrat
1344 19|              Luka je stopical, ko da se ni zgodilo nič, po stopnicah
1345 20|                 20. POGLAVJE~Na veji se trese rosna kapljica~"Marjanica,
1346 20|            in slana. V istem hipu pa se ji je obličje razvleklo
1347 20|          vprašala skrivnostno: ~"Ali se bojite kaj? Bo kmalu, kaj
1348 20|             sklonila je glavo. ~"Kaj se boste bali!" je pripomnila
1349 20|              sebi je mislila: "Druge se bojijo drugače.Ta pa misli
1350 20|             pripomnila tole: ~"Za to se prav nič ne mudi. Se jih
1351 20|              to se prav nič ne mudi. Se jih da naplesti v vasi.
1352 20|            oči. Ko pa je opazila, da se je Anica vznemirila, je
1353 20|            njenem srcu. Zdaj pa zdaj se je zavedla Anica in zašepetala
1354 20|              hitela k Anici. Toda ta se ni zveselila. Bleda je slonela
1355 20|            stran in letela v vas, da se je le kadilo za njo. ~Tam
1356 20|        Marjanico dobrodušno. ~"Pojdi se smolit, dedec!" je odvrnila
1357 20|              zvonit avemarijo; potem se je vrnil zopet pred cerkev
1358 20|         pogledi. ~"Aha," je dejal in se smehljal sam vase. In s
1359 20|          topel kožuh zavit gospod in se ozrl nekako razočaran. V
1360 20|             razočaran. V tistem hipu se je odločila od mlina sem
1361 20|          razsvetljena okna v hiši in se naslonil oboje voza, ki
1362 20|       razsvetljena okna, in zdelo bi se človeku, da spi. Pa ni spal.
1363 20|         zamukalo neko živinče. Tedaj se je pokazal na vratih, ki
1364 20|             pokazal na vratih, ki so se škripaje odprla, pastir
1365 20|            pastir Anže. Mož pod lopo se je prebudil iz zamišljenosti
1366 20|              h koritu, zajel vode in se umil. Potem se je ozrl ali
1367 20|         zajel vode in se umil. Potem se je ozrl ali videč, da ni
1368 20|          ugotoviti svojo pravico, da se sme greti za ognjiščem,
1369 20|            krenil spet v hlev, zaril se iz same trdoglavosti še
1370 20|          zadremal v drugo, potem, ko se je bil domislil, da je to
1371 20|         ravnokar stopal v hišo. Anže se je zgrudil k dekletcu na
1372 20|         jutro je bilo, in ravno tako se je prebudil, in so rekli:
1373 20|            mu silijo solze v oči, in se je domislil svojih besed
1374 20|            sreče in zaupanja. Anžetu se je zazdelo, da čita njene
1375 20|               ti si pravičen, usmili se je, ne vzemi je! Mati je,
1376 20|         umrje, naj ne umrje!" ~Tedaj se je razlilo morje svetlobe
1377 20|             po Peči. Hip pozneje sta se otroka prebudila iz zamišljenosti
1378 20|          zamišljenosti in molitve in se začudila, ko da sta sanjala. ~* * * ~
1379 20|             dodobra mračno. En žarek se je vendar od nekod vkradel
1380 20|     skrivnostnimi zdravili. In zdelo se je, da se je žarek čutil
1381 20|         zdravili. In zdelo se je, da se je žarek čutil užaljenega,
1382 20|         trudne in nemirne. In za hip se je zdelo, ko da hoče bolnica
1383 20|          iskala po odeji, in nemirno se je hotelo mlado, bolno telo
1384 20|              svoje zobe vanje. Anici se vzbujata gnus in groza,
1385 20|           hipoma pojema strah, gosti se tema krog Anice, in zdaj
1386 20|       nenadoma mir, mir... ~Ob Anici se je zgenila Zaplotarica,
1387 20|          Stotrideset," šepeta sam za se in se nagiblje nad Aničina
1388 20|    Stotrideset," šepeta sam za se in se nagiblje nad Aničina usta. ~
1389 20|            zopet odprla oči, ali zdi se ji, da ni treba odgovoriti.
1390 20|              Kot bi hotela pritožiti se, da ne posvarijo čevljarja,
1391 20|   Zaplotarico in taščo. Niti zmenijo se ne za njo. Oh, Katra! Tej
1392 20|  stotridesetkrat v minuti. ~In Anici se zdi, da drži to svoje srce
1393 20|              njen god. Nekega dne pa se je nekaj utrgalo v malem
1394 20|      Nenadoma brezkončna tišina. Ali se je kolesje izteklo? In če
1395 20|            je kolesje izteklo? In če se je, naj se! Tako je bolje,
1396 20|            izteklo? In če se je, naj se! Tako je bolje, o silno
1397 20|         zakaj ne stopi? Ali čaka, da se sodnik-zdravnik obrne in
1398 20|            je!" ~Kaj je to? Zdravnik se je res vzravnal in zdaj
1399 20|         mirno, dostojanstveno, ko da se ni zgodilo nič. In zdaj
1400 20|            na droben listič. In zdaj se je obrnil proti babici in
1401 20|             kapljic!" kima babica in se obrača proti Katri. Katra
1402 20|             potem prikima z glavo in se pokloni. Katra stopi za
1403 20|            je, grozno slaba!" ~Katra se še ogleduje. ~"Hitro, hitro!"
1404 20|                V naslednjem trenotku se ji misli izgubijo, in Anica
1405 20|            še, ali je ni. Toda sedaj se ji zdi zopet, da je še,
1406 20|             je skoro strah. In sedaj se je tašča zgenila, segla
1407 20|            ona uliva dalje, in ko da se ji trese roka, se zdi Anici. ~"
1408 20|              ko da se ji trese roka, se zdi Anici. ~"Petnajst,"
1409 20|         odloži Katra stekleničico in se skloni s skodelico nad Anico. ~"
1410 20|             pij!" ~Anica bi viknila, se pognala kvišku in izbila
1411 20|              misli Anica in čuti, da se skoraj onesvešča vsled strahu.
1412 20|              šepeta Anica, ali tašča se ne gane. ~"Marjanica," šepeta
1413 20|             korak. In brat in sestra se merita nekaj hipov molče.
1414 20|          Pojdi, takoj pojdi!" ~Tašča se smeje hripavo. Anici se
1415 20|              se smeje hripavo. Anici se zdi, da se hoče vreči na
1416 20|            hripavo. Anici se zdi, da se hoče vreči na brata. ~"Poizkusi!"
1417 20|         rokah. V naslednjem trenotku se obrne Katra in izgine. ~* * * ~
1418 20|              Anica pa je mislila, da se je stoprav prebudila iz
1419 20|            skoro umeti ni mogla, kaj se je bilo dogodilo. Tam nekje
1420 20|          nekdo bolestno tulil. Anica se je ozrla in je videla Marjanico,
1421 20|           videla Marjanico, kopajočo se v solzah. ~"Zakaj jočeš,
1422 20|             dobila. Poglej!" In mati se je blažena smehljala, medtem
1423 20|             vznemirjena Anica. Tedaj se je Marjanica dvignila, zbrala
1424 20|              Bi ne jokala, bi ne! Če se zmislim, kaj ste prestali.
1425 20|             umrla od strahu. Pa prej se nisem bala in zaobljubila
1426 20|              bala in zaobljubila sem se na božjo pot in tudi vas
1427 20|             več, in ga nima!" ~Tedaj se je tudi Anici storilo milo: ~"
1428 21|         imeli te sitnosti. Rešili so se jih tako, da so imenovali
1429 21|       mlademu gospodarju na Peči, ki se je za zdaj presneto malo
1430 21|            njegove gostilne. Zgodilo se je pa tudi, da se ga je
1431 21|            Zgodilo se je pa tudi, da se ga je revež ta ali oni nalezel
1432 21|              mož lepo odšel domov in se prespal. Celo denar je izvabil
1433 21|             najlepši v življenju. Pa se ni dal od zmagozavesti premotiti.
1434 21|          zmagozavesti premotiti. Noe se je bil zmotil, Pušar se
1435 21|              se je bil zmotil, Pušar se ni! ~In od tedaj je še z
1436 21|          sodnik, poznavajoč Pušarja, se ni bil zmotil. Mož ni bil
1437 21|            molče vzel odgovornost na se in sklenil, da si v prihodnjih
1438 21|           hudo zjezilo Katro. ~Komaj se je zadrževala, da je ohranila
1439 21|             proti ognju. In na konec se je spomnil celo zapuščene
1440 21|              toda Pušar je dejal, da se delavec dobi, kadar je,
1441 21|       svetoval še to in ono Katri in se nekako sam s seboj zadovoljen
1442 21|             z njim. Nekako zapuščeno se je začutila, in ker jo je
1443 21|              je čakal. Bulil je pred se v zeleno cilarico in nekako
1444 21|              nekako nezaupno -- tako se je vsaj Katri dozdevalo -- ,
1445 21|           Tomaž dostojanstveno, dasi se mu je videlo, da se je dokaj
1446 21|             dasi se mu je videlo, da se je dokaj otresel zapeljivosti
1447 21|           skoro zlobno. ~"Misliš, da se kdaj šalim?" je odvrnila
1448 21|             bil tu. Kaj je treba, da se vtika tuj človek v moje
1449 21|         Tomaž je venomer kimal. ~"To se pravi," je hitela žena, "
1450 21|            zna!" ~"Kakor ve in zna," se je nekako porogala Katra, "
1451 21|                je dejal Tomaž, "meni se pa ne zdi. Gre, kakor mora
1452 21|            kakor mora iti!" ~"Kako?" se je začudila Katra, "Tomaž,
1453 21|            udarila z roko ob mizo in se nagnila proti hlapcu: ~"
1454 21|             je znova in strmela pred se. Izpod čela je gledal hlapec
1455 21|            boš sodil, kaj in kako bi se počutil ti na mojem mestu." ~"
1456 21|              mestu." ~"Saj verujem!" se je branil hlapec. Toda ona --
1457 21|            ali ti morem zaupati? Zdi se mi, da ti smem. Povej mi
1458 21|              vprašal Tomaž. ~"Obesil se je," je skoro kriknila Katra. "
1459 21|          morem. Oh," je viknila, "če se spomnim na tiste čase, bi
1460 21|         spodila v zimo in smejala bi se, če bi zmrznil na cesti." ~
1461 21|              je samopašen, in ko sem se pritoževala, je bil očitljiv
1462 21|              niti hvaležna. In potem se je ponesrečil. In kaj mi
1463 21|              Molila sem, postila sem se, ali bilo je zaman. Nikoli,
1464 21|           večji je bil, tem bolj sem se ga bala. In potem je res
1465 21|            tisto trdno odločnost, da se hoče ženiti." ~"Kar je,
1466 21|           naredil njej mož. Lahko bi se vam smilila." ~"Kaj?" je
1467 21|             Katra, "ti misliš, da bi se mi ne mogla? Ti," je viknila, "
1468 21|              ti gledaš. In glej, zdi se mi, da bi mogla tudi tebe
1469 21|        sovražim. Piješ in lenuhaš in se ne zmeniš za nič, samo piješ..." ~"
1470 21|            Voda ni in hrastovo lubje se tudi ne namaka kar tako.
1471 21|                pa ne mož!" V hipu pa se je ublažila in proseče rekla: ~"
1472 21|              in je dejal: ~"Le pehaj se sama za svojo srečo." ~* * * ~
1473 21|              ne znal prirezovati, in se je lotil tako dela. Hipoma
1474 21|         krompirja na Jerico. Spomnil se je usodnega večera, ko je
1475 21|              nekam resnejši. Smilila se mu je deklica in mnogo več
1476 21|          skoro nikoli z njo. In dasi se je toliko zanimal za njo,
1477 21|              si." ~Deklica je čudeča se pogledala pastirja. ~"Ne
1478 21|              je odvrnila. ~"Ne veš?" se je začudil Anže, "no, ti
1479 21|        starišev!" ~"Tako je ta reč!" se je začudil Anže. "Tudi matere
1480 21|            Smo imeli gostilno. Pa so se ustavljali tam vozovi. In
1481 21|     ustavljali tam vozovi. In nekdaj se je pripeljala tudi naša
1482 21|              naša gospodinja mimo in se ustavila. Ko pa je odšla,
1483 21|              je dejala: ~"Igrali smo se pod mizo. Pri peči sta sedeli
1484 21|                In kaj sta govorili?" se je zanimal dečko. ~"Sta
1485 21|              odvrnil fant. In oči so se mu razvnele in začel je
1486 21|              ju je klical. ~"Skrijva se ji," je zašepetal Anže Jerici
1487 21|            Jerici roko. Čutil je, da se ji trese. ~"Kako je še otročja!"
1488 21|                je pomislil. Tedaj pa se je spomnil, da ji je mislil
1489 21|           treba kupiti." In začudila se je, ko se je zasmejal. ~ ~
1490 21|                In začudila se je, ko se je zasmejal. ~ ~
1491 22|             bliže k Neži, toda takoj se je umaknil. Zakaj Neža je
1492 22|              sta prestala z delom in se merila s pogledi, ki niso
1493 22|      različnejši od onih, s katerimi se navadno srečata pes in mačka. "
1494 22|            krepko Neža. In odprle so se zatvornice njenih zdravih
1495 22|        obljubil, da me vzameš. Pa si se zmenil z njo, pa si se!
1496 22|            si se zmenil z njo, pa si se! Pa ne boš, Šime, ne boš.
1497 22|     prepričanje, da je užaljen in da se je ne boji. ~Neža pa je
1498 22|             slišala, da veš. Kaj? Si se hotel prikupiti oni ničvrednici,
1499 22|            potem, naj te le ima. Naj se ji smejejo druge. Da veš.
1500 22|           dejal modrovaje Šime. Nato se je obrnil fant v stran. ~"