Chapter

1501 22|           stran. ~"Le glej v stran!" se je hudovala Neža. "Prav
1502 22|             svetnike preslepil, tako se dela lepega. Seveda, zdaj
1503 22|            si mislil, tako." In Neža se mu je popačila. ~"Prav res,
1504 22|         popačila. ~"Prav res, pačiti se ni treba, si že sama od
1505 22|              zmotala na tla, prej ko se je mogel zavedeti. ~"Ti
1506 22|            mogel zavedeti. ~"Ti dam, se norčevati iz mene," je klicala
1507 22|            padlo. Tam koncu senožeti se je tedaj pokazal Anže in
1508 22|             je tedaj pokazal Anže in se z veliko radovednostjo pripodil
1509 22|               Šime. Saj si fant. Ali se boš pustil ko otročaji od
1510 22|          nečloveškim ravnanjem. Šime se je pobral. Bil je opraskan,
1511 22|         odvrnila hladnokrvno Neža in se pognala znova proti fantu.
1512 22|             Šime. ~"Kdo bo pa kožo," se je smejal Anže. Tedaj je
1513 22|              je Šime pozabil Neže in se zapodil za nadležnim pastirjem. ~"
1514 22|            Le daj me, če me ujameš!" se je rogal Anže in jo brisal
1515 22|         vrgel grablje za njim, da so se zlomile. ~"Ali ti prinesem
1516 22|              Ali ti prinesem novih?" se je norčeval Anže. Šime je
1517 22|             gori!" je rekel. Poznalo se mu je, da je v zadregi,
1518 22|             razumela: ~"Le zgovorita se!" je rekla in hotela iti. ~"
1519 22|              z mano." In proti Katri se je obrnil: ~"Saj ni, da
1520 22|               da bi skrivala, ne, pa se mi je reklo, da naj ne govorim
1521 22|             jaz pazila na otroka, če se zbudi!" je dejala Katra
1522 22|          otrok v sosedni sobi. Katra se je zgenila in odšla k njemu
1523 22|          zgenila in odšla k njemu in se vrnila kmalu zatem z razvezanim
1524 22|                Anica in Pušar pa sta se bila ustavila za hlevi in
1525 22|          njem na posodo, češ, da naj se intabulira, če hoče. Ali
1526 22|            rekel Poklonar. V te reči se pa ne vtikam. Naj dela mati,
1527 22|         vtikam. Naj dela mati, kakor se ji zdi." ~"Ne," je dejal
1528 22|            da vi nič ne veste, potem se lahko vrneva. Zdaj lahko
1529 22|             ničesar radi Katre. Zato se je sedaj skoraj veselo obrnila
1530 22|             ju je Katra ugledala, da se vračata, so ji oči sinile
1531 22|              oči sinile jezno. Zdelo se ji je skoraj, da ve, zakaj
1532 22|         otroka, da je zaječal. ~"Kaj se kremžiš," je dejala in ga
1533 22|              je bil likalnik, svetil se je. Kdo ve, kako se je dete
1534 22|           svetil se je. Kdo ve, kako se je dete doteknilo razbeljenega
1535 22|              je jokalo in jokalo ter se ni dalo utolažiti. ~"Nekaj
1536 22|              Premišljala je, ali naj se opraviči ali ne. Tu je vstopil
1537 22|              s solzami potožila, kar se je bilo zgodilo. ~Katra
1538 22|              grenka. Samo bala, bala se je neizrečeno za dete. ~
1539 22|           neizrečeno za dete. ~In ko se je proti jutru dete zopet
1540 23|            POGLAVJE~Mačka~Približala se je bila Velika noč. Najlepše
1541 23|         vreme je bilo zunaj. Smejalo se je solnce z neba, in smejale
1542 23|         solnce z neba, in smejale so se trobentice po travi. Za
1543 23|               kjer so bile senožeti, se je valil dim. Ljudje so
1544 23|            so hirali od starosti, so se veselili, češ: za letos
1545 23|       procesiji bandero. In domislil se je, da je na Kovačevem vrsta.
1546 23|     Kovačevem vrsta. Rahlo zavidanje se je vzbudilo v fantu. Neizrečeno
1547 23|         ponese. To je mislil Anže in se ozrl doli na Peč. ~Izvil
1548 23|              je glavo ob roki, ko da se ji dremlje. ~"Aha," je dejal
1549 23|          pognal je piščal v stran in se zagledal doli na vas. Kmalu
1550 23|       zagledal doli na vas. Kmalu so se bili začeli ljudje usipati
1551 23|         obraz in je skočil kvišku in se ozrl po čredi. ~"Mogoče
1552 23|             proti domu. ~Po poti, ki se mu je zdela danes silno
1553 23|            zakaj neki je prišel? Ali se je kaj zgodilo?" In zopet
1554 23|          njegov oče. ~Pozdravila sta se in umolknila. ~"No, ali
1555 23|         postal!" je dejal oče. Tedaj se je oglasil Anže. ~"Ali ste
1556 23|              Služi!" ~"Pa France?" ~"Se uči za krojača!" ~"Pa vi?" ~"
1557 23|            očetu v obraz. Tako čudno se je bil izpremenil oče. Anžetu
1558 23|           bil izpremenil oče. Anžetu se je vzbujalo rahlo sočutje
1559 23|           Anže popolnoma, kako silno se je bil postaral oče, in
1560 23|              Kaj bi radi, oče?" ~Oče se mu je približal in zašepetal: ~"
1561 23|             nalil že v tretje, in so se mu začele nekako oči svetiti,
1562 23|          pritrdi. Gledal je, kako bi se izmuznil iz sobe. In to
1563 23|              izmuznil iz sobe. In to se mu je posrečilo, ko je Katra
1564 23|            skoro vedel, zakaj. ~Tako se je zgodilo, da se je Anžetu
1565 23|               Tako se je zgodilo, da se je Anžetu izpremenilo veselje
1566 23|              sedaj Anže ni vedel, da se more sin sramovati očeta.
1567 23|           sramovati očeta. In vendar se je to njemu zgodilo danes,
1568 23|         Sedaj pa je vzel ta cekin in se vrnil iz hleva. In prav
1569 23|              je objeti fanta, ali ta se je umaknil. Izza mokrih
1570 23|         gledalo nekaj grdega. Anžetu se je zdelo, da mu ne more
1571 23|               Segla sta si v roko in se poslovila. ~Za četrt ure
1572 23|              koncem ovinka. In tedaj se mu je izvilo ko prošnja: ~"
1573 23|        izvilo ko prošnja: ~"Oče, ali se vidiva še kdaj?" ~In Anže
1574 23|            vidiva še kdaj?" ~In Anže se je nato vrnil, in žal mu
1575 23|             vsega denarja. In vendar se je oglašal tudi glas v njem,
1576 23|          izvedel svoj sklep, toda to se je zgodilo dolgo zatem;
1577 23|         zgodilo dolgo zatem; za zdaj se mu je zdela deklica še preotročja. ~* * * ~
1578 23|              glasov od vasi. Zasveti se v oknih, zasveti se cerkev
1579 23|          Zasveti se v oknih, zasveti se cerkev v lučeh in lestencih,
1580 23|         topičev, zvonov, dvigajočega se ljudstva, vrstečih se množic
1581 23|    dvigajočega se ljudstva, vrstečih se množic v spored, frfotanje
1582 23|          vstajenja zvečer, in vendar se mi zdi -- kdo ve, da ni
1583 23|             čakati do jutra: ~"Mrači se, Gospod, pridi in ostani
1584 23|            tedaj si bila ti! Prerila se je bila do božjega groba
1585 23|       slovesnejše za njo. Čarobne so se ji zdele. ~"Zdaj mu pojejo,
1586 23|                 Zdaj mu pojejo, zdaj se bo zbudil!" ~In dekle je
1587 23|       tabernakelj božjega groba. Ali se bodo odprla vratca, in se
1588 23|            se bodo odprla vratca, in se potrese zemlja, in se odpro
1589 23|             in se potrese zemlja, in se odpro grobovi, in pobegnejo
1590 23|            In prišla bo Magdalena in se bo ustrašila. Našla bo grob
1591 23|         groza, tajna sladkost. Bliža se hip. Vstal bo. Toliko src
1592 23|          Jerico je klečala Anica. Ni se mogla skoro premagati, da
1593 23|          gotova si je bila Anica, da se ne zbudi tako kmalu. In
1594 23|              po kimal z glavo, ozrla se je --, bil je Lipe. ~Čudno
1595 23|           pustila otroka samega? Naj se mu kaj zgodi!" In ta strah
1596 23|           čudno: z nekako gotovostjo se ga je nadejala. In res je
1597 23|          Nekaka razposajena veselost se je je polastila in ponos,
1598 23|            polastila in ponos, ko da se hoče bahati pred njim. ~"
1599 23|             je odvrnila Anica. ~Lipe se je ozrl po njej, in v temi
1600 23|              ozrl po njej, in v temi se mu je zazdelo njeno obličje
1601 23|              ne viče! Prav izogiblje se!" ji je šinilo skozi glavo,
1602 23|             na misel. Toda izogibala se je vprašanj, da bi ga ji
1603 23|         briga mene Tomaž!" Obenem pa se je spomnila doživljaja z
1604 23|              vesele praznike!" ~"Ali se še kaj vidimo?" je vprašal. ~"
1605 23|      razburjena je bila. Na dnu srca se ji je bilo zazibalo mirno
1606 23|          prsih. Par hipov pozneje bi se bilo dete zadušilo. ~ ~
1607 24|               je odgovorila Anica in se nagnila nad zibelko, da
1608 24|             je tu," je rekla kača in se podvila Anici pod noge.
1609 24|          zamahnila po kači. Ali kača se je zasmejala: "Moj bo, moj
1610 24|          kačo in ne palice. Od groze se je Anica zbudila. ~Dojenček
1611 24|             na pretekli večer, da bi se nekoliko upokojila. In posrečilo
1612 24|              upokojila. In posrečilo se ji je. Lipe je stopil pred
1613 24|             njim. Ali iz te nežnosti se je kmalu rodilo očitanje: ~"
1614 24|           nocoj govorila s teboj, bi se mi bilo kmalu dete zadušilo.
1615 24|               sem obljubila." ~Vdovi se je srce napolnilo z žalostjo.
1616 24|       napolnilo z žalostjo. Začutila se je nenadoma tako zapuščeno.
1617 24|              ne more in ne sme!" ~Da se okrepi proti glasu, vabečemu
1618 24|              in ne sme misliti nanj, se je vrgla na kolena ob zibelki
1619 24|               moje vse!" Pa kakor da se ji hoče celó dete rogati.
1620 24|             Celó iz otrokovih potez, se ji je zdelo, gleda Lipetova
1621 24|         gleda Lipetova slika. ~Tedaj se je vrgla Anica na posteljo
1622 24|              po sobi, tako dolgo, da se je umirila in se je poleglo
1623 24|           dolgo, da se je umirila in se je poleglo viharno utripajoče
1624 24|          pretipala svoje telo. Silno se je bala Katra mrtvouda. ~
1625 24|          omenila zdravniku. ~"Gibati se pridno, gibati!" je svetoval
1626 24|              planila kvišku. Z grozo se je zavedla, da nekako ne
1627 24|         pognal znoj v lice. Polagoma se je noga razdrevenila, in
1628 24|          noga razdrevenila, in strah se je ublažil. Toda Katro je
1629 24|       upihovala. ~Ko je tako sedela, se je zaman trudila, da bi
1630 24|              umreti? Umreti!" ~Katra se je stresla, zavila se v
1631 24|          Katra se je stresla, zavila se v odejo in si na novo nalila
1632 24|    zelenkastega krepčila. ~"Kar tako se ne umrje!" je pomislila
1633 24|            postelje, in tudi zgodilo se je že, da je storila mačka,
1634 24|           kriknila. Na vratih, ki so se odprla, je stal Luka, bled,
1635 24|            mož prihitel pred ženo in se zgrudil pred njo, rekoč: ~"
1636 24|            Hvala ti, Katra!" ~Hipoma se je Katra streznila; dvignila
1637 24|            Katra streznila; dvignila se je in merila prezirljivo
1638 24|         motril nekaj hipov; potem pa se je umiril in dejal: ~"Saj
1639 25|          veliko knjigo življenja, ki se bo odprla na sodnji dan,
1640 25|         mnogo otročjega. Zadnje čase se je bila dojmila Jerice najbolj
1641 25|             ji je v sedmih letih, ko se ni dvignila iz postelje,
1642 25|        velika, in mati bolna. Jerica se je na čudovit način v teh
1643 25|         svetu. V naslednjem trenotku se ji zdi, da sedi sama z Anžetom
1644 25|                Ah, tisto je!" Jerica se čudi. Prav tako si jo je
1645 25|         Rahlo jo ziblje voz. Dremlje se ji. Zaprla bi oči, zasanjala... ~
1646 25|              zasanjala... ~Hipoma pa se je polasti nekak nemir.
1647 25|         polje, in kje je ona? Jerici se zdi, da to biti ne more,
1648 25|           Ali so bile prej sanje, da se vozi daleč, daleč? Da, sanje
1649 25|          igrajo bele oči. In venomer se sklanja. Polno naročje že
1650 25|              trgam, lilije!" ~Jerice se poloti strah. Pobegnila
1651 25|          lilije!" ~"Zakaj vam bodo?" se ojunači Jerica. "Saj jih
1652 25|             starkinih prstov, vijejo se v kolobarjih, pihajo. ~"
1653 25|        strahu in gnusa. ~Toda ženica se smeje z brezzobimi čeljustmi.
1654 25|             da me požro kače." ~"Nič se ne boj," sliši Jerica govoriti
1655 25|              je, nič igrač nima, naj se poigra z njimi. Naj se!" ~
1656 25|           naj se poigra z njimi. Naj se!" ~Jerice še ni bilo nikoli
1657 25|          vendar jo je groza. Kam naj se ji skrije, če jo išče. Kako
1658 25|                veli žena. ~In Jerica se dvigne in gre. Gre počasi.
1659 25|             zapre brzo duri in potem se bo skrila, se bo skrila
1660 25|          duri in potem se bo skrila, se bo skrila kamorsibodi. In
1661 25|             kamorsibodi. In strahoma se Jerica ozre po tujki, da
1662 25|             z mamico na Peči. Jerici se zazdi, da mora steči naprej
1663 25|              krikne Jerica. ~"Hoho," se krohota črna žena, "saj
1664 25|             mamica!" prosi Jerica in se stiska za belo ženo. ~"To
1665 25|                 To ni tvoja mamica," se smeje črna tujka, "saj je
1666 25|             lilij." ~"Nočem, nočem!" se obrača Jerica v stran in
1667 25|               na, lilij!" ~In Jerici se zdi, da ji usiplje na glavo
1668 25|           ongavnih kač, in od strahu se vrže Jerica na tla in skriva
1669 25|             To je glas Katre. Jerica se prebudi, odpre oči. Ah,
1670 25|              temno okoli nje? In ali se vse vrti okrog nje? Kakor
1671 25|           okrog nje? Kakor skozi dim se ji zdi, da vidi gospodinjo.
1672 25|             takoj," pravi Katra. "Pa se obleci praznično. S Peči
1673 25|              Katra jo je gledala, ko se je oblačila, in se nato
1674 25|       gledala, ko se je oblačila, in se nato obrnila in dejala odhajaje: ~"
1675 25|          dejala odhajaje: ~"Glej, da se mi hitro napraviš in prideš
1676 25|              ostala sama. Pripognila se je za nogavicami. Tedaj
1677 25|              je za nogavicami. Tedaj se je zopet napravila tema
1678 25|          stisnilo za senci. Zavrtelo se ji je. Silna vročina je
1679 25|         zakuhala v njej. ~"Kače so!" se ji je izvilo, in dekletce
1680 25|            ji je izvilo, in dekletce se je zgrudilo na obraz. Tedaj
1681 25|           mehek in nežen. Še nikoli, se ji je zazdelo, ni govoril
1682 25|          tako z njo, in skoro smešno se ji je zazdelo, da je Luka
1683 25|                je tarnal mož. Jerica se je domislila Katre in se
1684 25|             se je domislila Katre in se vzpela kvišku. ~"Moram vstati!"
1685 25|             kvišku. ~"Moram vstati!" se ji je izvilo hripavo iz
1686 25|          hripavo iz grla. ~"Vstati?" se je začudil mož. "Ti ne smeš,
1687 25|            je stala Katra. Tudi Luka se je ozrl. V somraku se je
1688 25|           Luka se je ozrl. V somraku se je zazdelo, da se sveti
1689 25|            somraku se je zazdelo, da se sveti tam dvoje zlokobnih
1690 25|             prijel za roko. Izkušala se ga je otresti. Toda držal
1691 25|           pojde v bolnišnico!" ~Luka se je obrnil proti Jerici,
1692 25|          hipno divja bojazen. Oči so se mu razširile. ~"Ne more
1693 25|          razširile. ~"Ne more biti!" se mu je izvilo. ~Začudena
1694 25|           hipoma njegovo lice. Ozrla se je na Jerico. Kaj je to?
1695 25|            na Jerico. Kaj je to? Ali se ji samo zdi? Odkod te rdeče
1696 25|            Katra. "Koze ima?" Nehote se je umaknila do vrat. In
1697 25|            vso svojo mirnost. Pač pa se je Neža grozno ustrašila,
1698 25|            načrte za bodočnost. Zato se je tem huje ustrašila vesti,
1699 25|             bi ležala Jerica v hiši, se je zdelo ženi prenevarno.
1700 25|         Marjanica proti Anici: "Boji se pa, boji, naša Katra! Ubogi
1701 25|              hiše jo vržejo!" ~"Meni se zdi, da je le bolje tako!"
1702 25|         Videča pa plah Aničin obraz, se ji je žena zasmilila in
1703 25|           odšla v sobo k otroku. Tam se je zjokala. Ali mir se ni
1704 25|           Tam se je zjokala. Ali mir se ni vrnil v njeno srce. -- ~
1705 25|               kaj neseta. ~Izza odej se je ozrlo nanj dvoje od vročine
1706 25|            skleda kuhanih pirhov. Pa se je zdelo, da ne misli nihče
1707 25|             ne bi rekla: ~"Šime, ali se res nič ne bojiš?" ~Odkimal
1708 25|              bojiš?" ~Odkimal je. Če se je bal, se je tega, da ne
1709 25|            Odkimal je. Če se je bal, se je tega, da ne bi dobil
1710 26|          Luka. ~"Kaj, ti jo poznaš?" se je začudila Marjanica. ~
1711 26|        Marjanica debelo. ~"Ne norčuj se! Katera Hanca! Pač ona,
1712 26|            odvrnil Luka. "Zmotila si se, Marjanica. Hanca je bila
1713 26|              je rekel: ~"Ne razumeva se, Marjanica. Ali si ti kdaj
1714 26|            boš že napravil!" ~Zmeden se je dvignil Luka. Marjanica
1715 26|            še nekaj navodil, in Luka se je odpravil. Toda tedaj
1716 26|               dobrega srca je le. Da se mu le zmeša po poti. Nekaj
1717 26|            in prikimal. Šele po poti se je domislil, da je Anica
1718 26|     zdravnika," je mrmral, ali zdelo se mu je, da je eno in drugo
1719 26|             Luka na vrh hriba. Steza se je prelila v mokroten kolovoz.
1720 26|             v mokroten kolovoz. Luka se je za hip oddahnil, potem
1721 26|                Veš, prijatelj, potem se kar vrni," je dejal kmet. "
1722 26|          Hodi neka podobna okoli, ki se izdaja za Hanco. Pa je sirota
1723 26|            bo že. Pa s Hanco ni nič. Se lahko vrneš!" ~In kmet je
1724 26|             še stopil. Vsaj oddahneš se lahko pri meni. Ni več daleč.
1725 26|            dolino doli, pa odpočiješ se. Bog pomagaj, saj je danes
1726 26|            nizdol po kolovozu. Tedaj se je razgrnil pred njima gozd,
1727 26|           njima gozd, in izza drevja se je zasvetilo lepo, kmečko
1728 26|        obličje rdelo. Tiha zavidnost se je skoro porodila v Lukovem
1729 26|           srcu: kako je vesel! Vrača se k domačim, ki jih ima rad.
1730 26|           kdo čaka na te? In spomnil se je Jerice in preko trudnosti
1731 26|             na Štefanji dan!" In mož se je obrnil proti Luki: ~"
1732 26|             je dejal kmet, "vidva pa se še umila nista! Marš! Da
1733 26|             še umila nista! Marš! Da se mi takoj napravita in pojdeta
1734 26|      razlagal mlajši. ~"E, kaj res?" se je čudil dobrovoljno kmet
1735 26|           tudi vi včasih pestujete," se je odzval pastir in pokazal
1736 26|       blagoslova ste že dobili kaj?" se je obrnil kmet nato k otrokom
1737 26|          Otroka pa je nagnal, da naj se gresta umit in preobleč.
1738 26|             v roke. Sam pa je šel in se vrnil z gnatjo in potico
1739 26|             potisnil pastirju. Otrok se je kremžil. Tudi on je hotel
1740 26|             jedli. Luka je čutil, da se mu vračajo moči. Še parkrat
1741 26|              Mama, mama!" ~"Pojdem!" se je dvignil Luka. ~"Ni sile
1742 26|                  Prav res ni treba," se je branil Luka. ~"Treba
1743 26|           skoro jezno gledal. Videlo se je, da zna velevati. Pastirju
1744 26|           moram nazaj. Vedno na levo se držite! Potem zagledate
1745 26|            zgrešiti." ~Poslovila sta se. Oživljenega se je čutil
1746 26|        Poslovila sta se. Oživljenega se je čutil Luka in rahla opojnost
1747 26|         čutil Luka in rahla opojnost se ga je polaščala. Z njo so
1748 26|          svoje. Zapisano je bilo, da se mora sesuti naše premoženje,
1749 26|           sesuti naše premoženje, in se je. Samo to mi je žal, da
1750 26|             je bil rekel. In Krošnja se ni šalil. Še tista njiva
1751 26|              duše. Toda tem glasneje se je oglasila nato. ~"Greh
1752 26|               ne more biti tvoja! Da se na me srdiš, tega ti ne
1753 26|          Luka je prišel na cesto, ki se je v velikih ovinkih spuščala
1754 26|    usmiljenje z dekletom." Istočasno se mu je stisnila pest. "Usmiljenje!"
1755 26|         stisnila pest. "Usmiljenje!" se je nasmehnil. "Zato, da
1756 26|           začel Luka hiteti. Spomnil se je, da gre k zdravniku. ~"
1757 26|             zlega, Katra. Ne dotikaj se ju." ~V takem razpoloženju
1758 26|         zdravnikova vrata. ~Vrata so se odprla. Lepo rejena ženska
1759 26|             črne koze ima!" Vrata so se zaprla. Za nekaj hipov so
1760 26|            zaprla. Za nekaj hipov so se zopet odprla. Na vratih
1761 26|             hiša na levi." ~Vrata so se pred Luko zaprla. Velika,
1762 26|             bila vdelana v les. Luka se je zagledal vanjo. Zdelo
1763 26|             je zagledal vanjo. Zdelo se mu je, da gleda sovražno
1764 26|      sovražno in zlobno nanj. Obrnil se je in lezel iz hiše. ~"Prva
1765 26|              je doznal Luka, kod naj se obrne. ~Lezel je po stopnicah
1766 26|             je v četrto. In sedaj so se res odprla vrata. ~Nekaka
1767 26|         preje je otvorila, in začelo se je staro izpraševanje. ~"
1768 26|            dejala končno žena. ~Luka se je prijel za glavo. ~"Ga
1769 26|                Ga ni doma!" ~"Vrnite se lepo," je rekla žena, "jutri
1770 26|           pride pogledat!"  "Jutri," se je izkušal smejati Luka, "
1771 26|        najbolje." ~Luka ni vedel, da se skoro zapleta, ko je šel
1772 26|            zapustil!" je mislil pred se in vrgel denar na mizo.
1773 26|          kadar pije, pozabi!" Smejal se je pred se, da se ga je
1774 26|           pozabi!" Smejal se je pred se, da se ga je strežajka skoro
1775 26|             Smejal se je pred se, da se ga je strežajka skoro bala.
1776 26|          bala. On pa je kimal sam za se. Skoro dobro mu je delo,
1777 26|          prihajal Luka, tem jasnejše se mu je svetlikalo v duhu,
1778 26|              svetlikalo v duhu, dasi se ni mogel otresti gotovih
1779 26|             gotovih vtisov. Trudnega se je čutil do smrti. Skoro
1780 26|            živalica, podlasica. Luki se je zazdelo, da se mu roga.
1781 26|               Luki se je zazdelo, da se mu roga. Pograbil je kamen
1782 26|           druge skale. Čudna besnost se je polastila Luke. Zanj
1783 26|              je bila izginila. ~Luka se je vrnil na Peč. ~Srečala
1784 26|              ni doma," je odvrnil in se opotekaje bližal zidanici.
1785 26|              nekoliko k sebi. Prijel se je za glavo in mrmral: ~"
1786 26|      Marjanica sta ga gledala čudeča se in ga nista razumela. ~"
1787 26|             ga nista razumela. ~"Kaj se mu je zgodilo," je mislila
1788 27|           nad malim dedičem na Peči, se je zglasil pri njem tuj
1789 27|              so še kupci tu." Obenem se je nekako bal. Nekaka nezaupnost
1790 27|            delavca tudi ni sila. Naj se da pa v najem. Urh je že
1791 27|             prišel na Peč. Skoro nič se ni začudil, ko je dobil
1792 27|        enkrat še ne dobiš." ~In tako se je zgodilo. Dasi bi bila
1793 27|             bila Katra rada prodala, se Pušar ni hotel vdati, nasprotno
1794 27|            denar na Peč, kakor da bi se ga brez potrebe metalo iz
1795 27|        pokriti. In dejal je celo, da se on niti za hip ne pomišlja
1796 27|              more nič preko Pušarja, se je iznebila te zadeve s
1797 27|             da naj Pušar dela, kakor se njemu zdi. Tako je bil Pušar
1798 27|             vrgli iz zemlje. ~In res se je žaga obnesla kar hitro.
1799 27|            pogorelo, in pogorelci so se zglasili z lesom prve dni
1800 27|         Katra ni sama vedela. Pač pa se je gotovo ne samo iz naključja
1801 27|          neki to pravite!" ~"Zakaj!" se je raztogotila ona, "ali
1802 27|             zategnila Katra. ~"Kaj," se je zavzel hlapec, "pa ne
1803 27|             Prav to mislim!" ~Hlapec se je zasmejal: "Ta je lepa!" ~
1804 27|          jeza v lice. ~"Ne misli, da se šalim!" ~"Tudi jaz se ne!"
1805 27|             da se šalim!" ~"Tudi jaz se ne!" je dejal Tomaž. ~"Potem,"
1806 27|         glave do nog in dejal: ~"Hm, se mi zdi, da ste kaj kratke
1807 27|              ko ste mi rekli, da naj se obnašam ko gospodar. Pa
1808 27|             drugačen mož!" ~"Molči," se je zadrla vanj Katra; "misliš,
1809 27|               da sem slepa. Za Anico se spakuješ. In zdaj veš, koliko
1810 27|                  Kaj bi doli delal," se je nevoljno odzval hlapec. "
1811 27|             boš!" ~"Pazil? Pa ne, da se bojite za Urha, da ne pade
1812 27|             pa si je mislila: "Tomaž se vda. Naj postopa tu gori
1813 27|              vzeti veselje." ~"Kaj," se je smejal zaničljivo Tomaž, "
1814 27|          misli bo to najbolje."  "To se pravi," je odvrnila Katra, "
1815 27|      prijaznost, me bo drago stala!" se je norčeval hlapec. ~"Prijaznost!"
1816 27|   nadaljevala skoro nevede, kako naj se otrese tega človeka, "malovredna
1817 27|           besede Tomaž. ~"Ne spozabi se, da si hlapec!" je rekla
1818 27|          Kadar boste vi gospodinja!" se je rogal Tomaž. "Kaj? Ali
1819 27|        storila tako brez skrbi. Bala se ga je in že po nekoliko
1820 27|           ali ne bi kazalo, prikriti se mu in ga kako privezati
1821 27|              in ga kako privezati na se. Zakaj Tomaž je bil -- kakorkoli
1822 27|              češ: "Neumen bi bil, da se mi ni postavil, ko sem mu
1823 27|             iskat Luka Hanco, da sta se po starem načinu pogovorila
1824 27|    pogovorila Tomaž in Katra. Tomažu se je mudilo na vas in zato
1825 27|           Tomaž! Tisto o Judežu! Saj se smem zanesti!" ~"Eh," je
1826 27|            žvižgal robato pesem pred se. ~* * * ~Pred cerkvijo je
1827 27|          koze. Pa tudi odraščeni naj se zglase, da se tako zatre
1828 27|          odraščeni naj se zglase, da se tako zatre usodna epidemija,
1829 27|           zatre usodna epidemija, ki se je bila pojavila. To je
1830 27|          vznemirjenja več. Vtelesila se ji je bila misel, da jih
1831 27|       nezmožnost, misliti in čutiti, se je polastila matere. Sedela
1832 27|        izgubljena pri zibelki. Zdelo se ji je skoraj, ko da sedi
1833 27|           gleda to nesrečno ženo. Ko se je v naslednjem hipu domislila,
1834 27|        nemirna planila kvišku. Zdelo se ji je, da mora nekaj napraviti,
1835 27|          pomaga nič, nego čakati, da se bolezen razvije. In potem,
1836 27|       prestane," je mislila Anica in se izkušala popolnoma vmisliti
1837 27|          besed, verjeti vanje. Zdelo se ji je, da potem odleže,
1838 27|           grozno breme. In od nemira se je pognala zopet kvišku
1839 27|         vzklike, tiho ihtenje. In če se je za hip umiril, je zopet
1840 27|              je nihala ura. In Anici se je zdelo, da se uri mudi,
1841 27|             In Anici se je zdelo, da se uri mudi, silno mudi. In
1842 27|        materinske ljubezni. ~Mračilo se je, ko je planila od otroka
1843 27|           slonel v kotu Luka. ~Anica se je zgrudila k postelji in
1844 27|             Jerica, veruj mi. Ne bom se hudovala in kregala z Bogom.
1845 27|              nič, ni niti vedela, da se odigrava grozovit boj v
1846 27|          solze v obraz. Od srca gori se je premaknilo ono težko,
1847 27|            šele prihajalo. Otroku so se izpustile koze po životu
1848 27|               prevzeta od strahu, da se dete prehladi. ~In nič ni
1849 27|          zaspala za pol ure. Navadno se je tedaj zbudila Anica še
1850 27|            še bolj trudna, in žalost se je je polastila še huje.
1851 27|             polastila še huje. In če se je oglasil zvon na vasi,
1852 27|        dejala: "Bog že ve, kaj dela. Se mi zdi, da se mu gnoje!" ~"
1853 27|              kaj dela. Se mi zdi, da se mu gnoje!" ~"Ali umrje?" ~"
1854 27|            je hudo, hudo!" ~Vse, kar se je še nadalje godilo z njo,
1855 27|             še nadalje godilo z njo, se ji je zdelo ko v sanjah.
1856 27|       neprijetno čustvo zapuščenosti se je je dotaknilo zdaj pa
1857 27|           nato. In prvič v življenju se ji je zgodilo, da je z nekako
1858 27|            ona ljubeča Anica, ali pa se je v njej srce utrgalo in
1859 27|            je v njej srce utrgalo in se oprijemalo one iste bežne
1860 27|            je Peč njena last. ~Katra se ji je zasmejala. ~Da bo
1861 27|              v rosni, že zdatni temi se je vračala na Peč. Zamišljena
1862 27|          roko na njeno ramo. Stresla se je od nenavadnega in nepričakovanega
1863 27| nepričakovanega napada, odskočila in se ozrla. ~Toda v tistem hipu
1864 27|            ustnice. V blaznem strahu se je izkušala Anica izviti. ~
1865 27|               boš! Moraš biti. Katre se nič ne boj! Katra bo obračunala
1866 27|              za njo zdravila, ne boj se!" ~"Izpusti!" ~"Moja žena
1867 27|         Anica je napela vse sile, da se otme groznega, podivjanega
1868 27|              hip sta utihnila boreča se, čuti je bilo le glasno
1869 27|        odnehale. ~Tomaž je zaklel in se zgrudil skoro v istem hipu. ~"
1870 27|             Anica. ~Fant je odšel in se vrnil z ruto. Čisto miren
1871 27|           Nikogar," je dejal. ~Tedaj se je Anica umirila. Toda še
1872 27|        slonela in strmela srepo pred se; zdaj pa zdaj ji je oko
1873 27|              Ko je bila sklenila, da se na vse zgodaj odpelje v
1874 27|           odpelje v trg k odvetniku, se je umirila popolnoma in
1875 27|            popolnoma in zaspala. Kaj se godi s Tomažem, ni niti
1876 27|              ni padlo v glavo, da bi se ga bala. ~"Saj ne ve, kdo
1877 27|              spala in ni slutila, da se je tedaj priplazil na Peč
1878 27|           svoje domovanje; ali kmalu se je vrnil in zopet zagrozil
1879 27|          proti beli hiši in svetečim se oknom ter odšel preklinjevaje
1880 27|           doli na cesti je postal in se prijel za glavo. ~"Ni bilo
1881 27|             proti Peči. ~Kdo v‚, ali se je morda domislil Katre
1882 28|             novi obrazi. Črez noč so se vzeli. Črez noč so izginili
1883 28|              končno odločila in tako se je tudi Šime odločil, da
1884 28|            da bo vendar najbolje, če se poravna z Nežo in se vzameta.
1885 28|              če se poravna z Nežo in se vzameta. In vzameta se lahko
1886 28|            in se vzameta. In vzameta se lahko in na kaj. Ker pa
1887 28|             da obenem tudi Šimna, da se potem nekaj zgodi, pa naj
1888 28|        Jerici: ~"Tako grdo kolne, da se še kravam odveč zdi." ~Samo
1889 28|         vpliv ugasnil na Peči. Tedaj se je znosila Katra nad poštenjakom,
1890 28|       previdno izpred oči. Mnogokrat se je tedaj znosila žena nad
1891 28|     prizadela dekletu zlo. Nad Anico se je znašala Katra tako, da
1892 28|              Katra tako opsovala, da se je Anica napol omočena zaprla
1893 28|         tolažba ji je bila misel, da se mora to izpremeniti kmalu.
1894 28|  kljubovalnega. Vse nekam razblinila se je bila v njej prejšnja
1895 28|          delam in trpim!" ~Ali zopet se je potolažila: ~"To mine,
1896 28|             pogledala Katri v obraz, se je pred samo seboj skoro
1897 28|           svoje slabosti: ~"Ne, tebi se ne podam!" ~Nekega dne jo
1898 28|              je povabil advokat, naj se ta in ta dan gotovo zglasi
1899 28|         dejal: ~"Kaj želite?" ~Tedaj se je ozrl tudi stari preko
1900 28|            je odvrnila Anica, mlajši se je zaničljivo smehljal opazki
1901 28|            ga pozdravila. Tudi Anica se je dvignila. Prikimal ji
1902 28|            Vam moram sporočiti... da se je postavil sodnik na stališče
1903 28|        naznanite ali... osebno... da se pogovorimo. Sodni stroški
1904 28|           spoštovanjem..." ~Tedaj so se vrata odprla, in prišel
1905 28|           rdečica v obraz, in začela se je opravičevati, da na to
1906 28|            morala nositi stroške, če se izteče pravda ugodno, njena
1907 28|         seboj in odvetnikom. Zmešala se je, dala sedaj ta odgovor,
1908 28|           težaven, da bo storil, kar se da storiti; seveda gotov
1909 28|          zapisal si tu pa tam kaj in se končno dvignil, češ, da
1910 28|            da mora k odvetniku. ~Naj se še zglasi potem za hip,
1911 28|        Odvrnila je, da ni mogoče. Da se dopoldne ne mudi, je rekel
1912 28|             še nekaj časa. Končno pa se je dvignila in se mu zahvalila,
1913 28|          Končno pa se je dvignila in se mu zahvalila, potem ko ga
1914 28|            je bila opozorila, da sta se svoj čas tikala. ~Prijel
1915 28|             je odgovorila, in oči so se ji orosile... ~ ~
1916 29|       POGLAVJE~"Požveči ji!"~Zgodilo se je bilo, da je Katra pretepla
1917 29|           baš na stopnicah, tako, da se je deklica poškodovala na
1918 29|          glavi, in je bilo čudno, da se sploh ubila ni. Luka je
1919 29|              ni nič večerjala. ~Luka se je bil zadnje čase čudno
1920 29|         varoval in pazil deklico. Ni se je dotaknila Katra, da ni
1921 29|     nedostopen. ~Tisti dan potem, ko se je bila dogodila Jerici
1922 29|         dogodila Jerici ona nesreča, se je odpravil Luka zelo zgodaj
1923 29|         župana in mu povedal, da naj se on zavzame za siroto Jerico.
1924 29|              sicer resen mož. Ker pa se mu še ni bilo dogodilo,
1925 29|             prišel k njemu po pomoč, se je sicer zavzel za Luko,
1926 29|              svoje, spravil drugo in se vrnil na Peč. Ker zjutraj
1927 29|            je bila doznala Katra, da se je bil Luka tako potegnil
1928 29|             rahlo trganje v glavi in se domislila one ure. Pa je
1929 29|          videla Marjanica. Marjanici se je deklica smilila in pri
1930 29|             sebi je godrnjala: ~"Kaj se toliko jezi? Ali ji ni povšeči
1931 29|             taščo k obravnavi. ~"Kaj se boste poravnali?" je doumela
1932 29|            deklica trepetala. ~Katra se je bila pred Anico zatajila.
1933 29|         nažgala malo slepilno luč in se odpravila v podstrešje.
1934 29|     svetovati. Obljubil mu je pa, da se bo on zavzel za deklico,
1935 29|             res ne mogli kam. ~Tomaž se je Luke zelo razveselil.
1936 29|       razveselil. Naročil je vina in se obnašal nekako bahato in
1937 29|              priraslo k srcu. ~Tomaž se je smejal pred se in ponavljal: ~"
1938 29|              Tomaž se je smejal pred se in ponavljal: ~"Šema si,
1939 29|        Naročil je nove pijače. ~Luke se je vino prijemalo. ~"Vidiš,"
1940 29|               In nad tisto siroto da se je spravila, praviš, kako
1941 29|                  Tisto je bilo grdo! Se spominjam!" je pristavil
1942 29|              V somraku rosnega jutra se je opotekal Luka proti Peči.
1943 29|              oditi s Peči. Domislila se je Anžeta, domislila se
1944 29|              se je Anžeta, domislila se je Luke, domislila Anice,
1945 29|        domislila Marjanice. Spomnila se najljubših ji krav, grlice
1946 29|          znal skočiti na rame, in so se potem zbrale kokoši okoli
1947 29|           kokoši okoli nje. Spomnila se je vsega in vsakovrstnega,
1948 29|           vsega in vsakovrstnega, ki se ji je bilo pripetilo tu
1949 29|             samo veselih in lepih ur se je domislila. Še zadnje
1950 29|         domislila. Še zadnje bolezni se je spomnila z nekako veselogrenko
1951 29|       neznano iz noči. ~Doli ob žagi se je Jerica zopet ustavila.
1952 29|          Poromale so k Anžetu. Ko da se je prejšnji dan dogodilo,
1953 29|            je prejšnji dan dogodilo, se je domislila večera, ko
1954 29|         pogleda od Peči. Nenadoma pa se ji je zazdelo, da se je
1955 29|              pa se ji je zazdelo, da se je pojavila tam gori izza
1956 30|                    30. POGLAVJE~Luka se prebudi~Luka se je v spanju
1957 30|        POGLAVJE~Luka se prebudi~Luka se je v spanju prevrgel in
1958 30|         hrupoma padla po tleh. Tedaj se je Luka prebudil in se dvignil.
1959 30|         Tedaj se je Luka prebudil in se dvignil. Glava ga je bolela
1960 30|              mrazilo ga je. Polagoma se je tudi zavedel, da ne leži
1961 30|         Požvečim ji," je zamrmral in se domislil, da je ponoči pil
1962 30|           vratom v hišo. Nič čudnega se mu ni zdelo, da so vrata
1963 30|             moral dolgo čakati. Meni se mudi; grem za Jerico." ~
1964 30|        nevoljna merila moža, češ, da se norca dela iz nje, dasi
1965 30|             dala napreči. Pa samo za se, Anica je morala iti peš. ~"
1966 30|            Siroto!" ~"Siroto!" ~Luka se je obrnil in izginil v podstrešje,
1967 30|              misel. Toda neovrgljiva se mu je zdela. Saj so se res
1968 30|   neovrgljiva se mu je zdela. Saj so se res zadnje čase potepali
1969 30|        mrmral nerazločne besede pred se. Hipoma je izvlekel izza
1970 30|            nedra in vstal. Kakor tat se je splazil doli in stopil
1971 30|              ostankih blaga. Sklonil se je, jih pobral in jih pritisnil
1972 30|       podstrešje. Ob zadnji stopnici se je spotaknil in udaril s
1973 30|        udaril s čelom ob tla. Pobral se je, niti čutil ni, da mu
1974 30|              Zlezel je v svoj kot in se vrgel na posteljo. Nekaj
1975 30|         človeku... ~* * * ~Tisti čas se je vršila glavna obravnava
1976 30|            vedno ko nekaka tožba, da se oporoka v celoti proglasi
1977 30|         zvesta v vseh križih. Obenem se je vživela vse bolj v misel,
1978 30|              brez ozira na to, da li se Anica omoži ali ne. Tudi
1979 30|             Anica omoži ali ne. Tudi se ji je dovolila vknjižba
1980 30|             ni imela namena pravdati se dalje. Toda vdala se ni.
1981 30|        pravdati se dalje. Toda vdala se ni. Z nekako odločnostjo
1982 30|              mi je umiral Jurko, sem se naučila besede: čakati.
1983 30|            kdaj Anica?" Ob tej misli se je stresla in izkušala misliti
1984 30|      prenesla domačega žganja. Sprva se je ustavilo Anici, vendar
1985 30|         tretji kozarček. ~"Pijanka!" se je smejala rahlo omočena
1986 30|           smejala rahlo omočena pred se in si nalila znova. Marjanica
1987 30|          žalosti. Predno je zaspala, se je domislila Lipeta. ~"Kaj
1988 30|              dočakala. ~* * * ~Katri se sicer ni tako mudilo na
1989 30|            popila par kozarcev vina, se je razvnela in začela pogovor
1990 30|          Katra celo za vino. In tako se je miza okoli nje napolnila,
1991 30|         krepkih šaljivk. Tik h Katri se je bil zlizal in odrinil
1992 30|            ker je pil hlastno, da bi se ojunačil in na ta ali oni
1993 30|       ljubila godce in godbo. Na dom se niti spomnila ni. V plesu
1994 30|               Hlapec je bil žejen in se ni branil. Obenem je bil
1995 30|            zelo dobre volje, in tako se ji je porodila drzna misel. ~"
1996 30|           Peč!" ~"Ne, mati, ne gre," se je smejal fant, "kaj se
1997 30|              se je smejal fant, "kaj se ne bojite, da se s Tomažem
1998 30|          fant, "kaj se ne bojite, da se s Tomažem pretepeva." ~"
1999 30|            ni več na Peči." ~"Tako?" se je začudil on. Ona pa je
2000 30|           govorila tako o Tomažu, da se Lipe ni mogel načuditi,