Chapter

 1 1 |      vstala in šla. Mati pa je govorila sinu: ~"Vidiš Juri, saj
 2 2 |      solze v oči in ko zase je govorila: "Kaj imam od življenja?
 3 3 |       desetak. ~"Premisli," je govorila žena, "cel dan ti pustim
 4 5 |       kaj vljudnimi priimki je govorila Marjanica z njimi. Nato
 5 5 |        mleko je, predobro," je govorila Marjanica in niti pogledati
 6 6 |  vprašala Jerico: ~"O smrti si govorila? Ali ti ne živiš rada?" ~"
 7 6 |    prišla je bila Marjanica in govorila po svoji preprosti navadi
 8 6 |      si varal mene!" ~Že ko je govorila, se je bil dvignil in skoro
 9 7 |        seveda, se ti mudi," je govorila dekla, in obraz ji ni bil
10 7 |       je skušala oživiti in je govorila kolikor mogoče tiho: ~"Ne
11 7 |      in tudi ni vedela, kaj bi govorila. Dvignila je oči, in zopet
12 8 |    Tomaževo lice. ~"Tomaž," je govorila nato, "zgovoriti se morava.
13 8 |      pa kar nič ne boj. Sem že govorila z Jurijem. Juri Tomaža tudi
14 8 |        na pol jokajočim glasom govorila in ga tolažila, da to ne
15 8 |      da Bog pomagaj." In še je govorila, da si ne bo nikoli odpustila
16 8 |     Seveda ni tako neumna," je govorila ona, "da bi kar očitno to
17 14|        sklonivši se nadenj, je govorila: ~"Oh, ti moj revež, ti!
18 14|     joči, ubogo moje dete," je govorila Katra, "odleglo ti bo. In
19 15|        kaj več vedel. In ko ni govorila, mu ni bilo ljubo in obrnil
20 15|    taščo. ~"O srcu govori," je govorila Katra, "pa ga sama nima.
21 15|        in z drhtečim glasom je govorila: ~"Spomin je bil! Umrl bo.
22 15|     Juri... mrtev. ~"Juri," je govorila z brezizraznim nasmehom, "
23 17|   solze, in je šla in je dolgo govorila sama za se, in tako približno
24 17|       se, in tako približno je govorila: ~"Če ji ne povem jaz, ji
25 17|        nočem slišati! Ven!" je govorila ona. Ali Tomaž je krepkeje
26 17|      Anica se je je otresla in govorila s solzami za se: ~"Spi mirno,
27 18|        nekaj časa pri Anici in govorila o tem in onem, poprašala
28 19|        je poslal, sam Bog," je govorila Marjanica, in njen skrbipolen
29 19|        steklenico Marjanici in govorila:  "S ceste gori sem videla
30 19|        veš, da jo ozdravi!" je govorila Marjanica. Beračica se je
31 19|     naročila, naj ji dajo," je govorila Hanca, "takih jagod skuhati,
32 19|   dobro, kako se je smejala in govorila sama za se. ~Tedaj se je
33 20|        tekle ko ob pogrebu, in govorila: ~"Bi ne jokala, bi ne!
34 21|      vse mehkeji. ~"Tomaž," je govorila, "ali veruješ, da nisem
35 21|   razume, nikogar nimam, ki bi govorila z njim. Tomaž, ali ti morem
36 21|     moja mati vzela pisarja." ~Govorila je, kakor otroci, ko da
37 23|    novo steklenico žganja. ~In govorila je prijazno z njim. Zunaj
38 24|      spominu besede, ki jih je govorila z njim. Ali iz te nežnosti
39 24|        kaznovana. Ko sem nocoj govorila s teboj, bi se mi bilo kmalu
40 24|     nisem!" Skoro v omotici je govorila tako sama sebi. Toda prav
41 24|   življenje? Ali nisi namenoma govorila dvoumno o njegovi ženi?
42 24|        Peč!" ~Skoro na glas je govorila zadnje besede. Hipoma pa
43 24|      ne boš, Katra, jutri tako govorila!" ~"Zakaj ne?" ~"Nocoj si
44 26|       nevesta skoro umrla," je govorila Marjanica, "si jo videl --" ~"
45 26|       je krotila svojo jezo in govorila polglasno: ~"Ali je znorel,
46 27|       svoje obličje v odejo in govorila sebi in Bogu slišno: ~"Jerica!
47 27|      pomislila Anica, še ko je govorila zadnje besede. In dvignila
48 27|     težko, dušeče. ~"Luka," je govorila, "kako je to hudo!" ~"Hudo!"
49 27|       hip. Čudovita mirnost je govorila z njenega lica. Molče je
50 27|      na ročici, kakor otrok je govorila: ~"Sirotek, Bog te hoče
51 28|      nič. Anica sploh ni mnogo govorila. Nekako čudno nenaravno
52 29|    pila, tem skrivnostneje sta govorila. Prišel je Pušar, in ker
53 29| izbirala krompir. Polglasno je govorila: "Anže, Anže, mene je strah!"
54 30|        Z nekako odločnostjo je govorila sama pri sebi: ~"Tedaj ko
55 30|       je začudil on. Ona pa je govorila tako o Tomažu, da se Lipe
56 30|        je bila razigrana in je govorila vso pot. Lipe je prikimaval,
57 31|       pomeni, prav gotovo," je govorila sama pri sebi. Znova jo
58 32|   posilil. "Gospod sodnik," je govorila ihte, "kako morete kaj takega
59 32|       domov, s kom da je potem govorila, kaj da je delala. ~Tedaj
60 33|          Le nič se ne boj!" je govorila, "kdor Hanci zaupa, zida
61 34|        zajokala in v solzah je govorila: "Lipe, če hočeš, bom tvoja;