Chapter

 1 1 |        opazila, da je nastal v sobi hipoma mir. Tedaj se je
 2 5 |        in taščo. Pogrnila je v sobi na mizi in postavila na
 3 6 |       ko je sedela sključena v sobi, jo je začelo zebsti v noge
 4 6 |       in neznosno ji je bilo v sobi, polni vzduha po kupljenem
 5 6 |  prosta. Ostala je bila sama v sobi in misli, ki so jo čez dan
 6 11|    Šimnom proti veži. ~Notri v sobi je bila Katra z Anico in
 7 11|   Jerica in Anica sta ostali v sobi. Nedolgo zatem je bilo zunaj
 8 11|         in Luka je ostal sam v sobi. Tako je bil nekaj hipov
 9 11|       je bila pomudila v svoji sobi. Nekaka radost jo je napolnjevala,
10 11|       vrata so bila priprta, v sobi je bilo v neredu. Anica
11 11|        hitela doli. Našla je v sobi, odkoder je prihajal šum,
12 11|     nisi danes pometala v moji sobi?" ~"Ne!" je dejala Neža, "
13 12|       da cmoka z ustnicami. ~V sobi je bilo tiho. Tudi v slast,
14 12|     nasmejala in se obrnila po sobi proti hlapcem in dekli in
15 12|        Prihajalo mu je slabo v sobi. Oprijemaje se sten, je
16 14|      je dolgo brez zavesti. Po sobi, kamor so prinesli Jurija,
17 15|     mimo nje, ko da ni Anice v sobi. Anica je zbrala poslednje
18 15|   Grobna tišina je zavladala v sobi. Juri se je nestrpno dvignil
19 15|         da je nalašč pustila v sobi pasti en desetak. In mene
20 15|    kjer je ležal bolni Juri. V sobi so bila okna zagrnjena.
21 15|     začela ko blazna iskati po sobi, toda Jurija ni bilo nikjer.
22 17|      za zaprtimi vrati v svoji sobi nasproti možu, ki se ga
23 18|      in Jerica pa ste ostali v sobi in dočakali jutra, bedeči
24 18|      Anže pa je gledal doli po sobi z resnim licem, ko star
25 18|      Sedela je proti devetim v sobi pri postelji in izkušala
26 18|      kam?" je grozno donelo po sobi, sprva silno, potem vse
27 19|     Smrtna tišina je vladala v sobi. Marjanica ni genila. Prepričana
28 19|     pomivala posodo. Vozniki v sobi so se robato šalili z gostilničarko,
29 19|      oni usodni udarec. V mali sobi je stanovala s hčerjo v
30 20|                 Okna v Aničini sobi so bila skrbno zastrta,
31 20|        je še, in odpre oči. ~V sobi je luč. Ali je tako dolgo
32 22|        zajokal otrok v sosedni sobi. Katra se je zgenila in
33 24|      in začela burno hoditi po sobi, tako dolgo, da se je umirila
34 27|      varstvo. In blodila je po sobi, vzela to v roko in ono.
35 27|        je obupovala, begala po sobi, jemala otroka v naročje,
36 28| pisarno. Dvoje mož je sedelo v sobi pri dveh mizah. Prvi je
37 30|      je doli v sobe. V Aničini sobi ni bilo Jerice, pač pa je
38 30|      je spoznal, da ni v pravi sobi. Tedaj je obvisel njegov
39 30|   pogovor z vozniki in gosti v sobi. ~Ne dolgo potem je dala
40 31|      je bolela, dušilo jo je v sobi. Toda dol v kuhinjo jo je
41 32|         ko je bila tako sama v sobi. ~"Marjanica, kje si?" je
42 32|  dokazati, da niste bili v oni sobi? Saj razumete? Vprašam,
43 32|     ste bili zadnjič v taščini sobi?" ~"Ko je umirala," je odvrnila
44 32|      vsa trda, in hodila je po sobi gori in doli. In venomer
45 33|      zmenivši se za uradnika v sobi, je planila k Marjanici