Chapter

 501 13|           jo je položila pred možem v roke duhovnikove, namestnika
 502 13|        bolehen, in vino je delovalo v njem, in na vse zadnje,
 503 13|            in na vse zadnje, saj je v resnici storila nekaj, kar
 504 13|        zaklicalo nekaj globoko doli v skritem kotičku srca tako
 505 13|            je popolnoma slep za vse v rokah matere. In ta mati!
 506 13|            Resnost je stopila fantu v lice. Potem pa se mu je
 507 13|            spominjate, da ste tedaj v tisti smrtni nevarnosti
 508 14|            da se ji ni oko razvnelo v jezi, da je ni ozmerjala.
 509 14|       Nekako tajno veselje je imela v tem Katra, posebno še, kadar
 510 14|          njene velike, pametne oči. V teh očeh je bilo toliko
 511 14|           vsaj ne godi bolje ko oni v pravljici, nakar je Jerica
 512 14|          vse to trpljenje še ni nič v primeri s trpljenjem nedolžnih
 513 14|           ji je Marjanica s solzami v očeh poklonila staro knjigo
 514 14|             zgodilo, da je steknila v podstrešju nekaj knjig,
 515 14|          Jerica je dočitala knjigo; v njene misli in predstave
 516 14|             odslej. Zaglobila se je v vroče premišljevanje mučeniških
 517 14|            mučeniških življenj. Ali v sredi teh slik je naenkrat
 518 14|           je, da je skoro nečutna. ~V takem razpoloženju je bila
 519 14|         očetovski. ~Pripeljal jo je v kuhinjo, toda deklica je
 520 14|          odvedel jo je po stopnicah v podstrešje, kjer je imela
 521 14|             je imela svojo posteljo v temnem kotu. ~"Prižgi luč,
 522 14|       Otipal je leščerbo in odhitel v kuhinjo prižigat. Ko se
 523 14|            lepa mlada Breda,~z okna v belo polje gleda;~v belem
 524 14|            okna v belo polje gleda;~v belem polju gre stezica,~
 525 14|          stezici je meglica.~Z okna v belo polje gleda,~mater
 526 14|             za mizo posadila,~svate v hišo povabila." ~Zopet je
 527 14|           Anže se je poglobil zopet v knjigo: ~"Sedli so za mizo
 528 14|            so za mizo svati,~vsi so v svili, vsi so v zlati.~Sladko
 529 14|              vsi so v svili, vsi so v zlati.~Sladko vinčece so
 530 14|          Ali Breda se zajoče:~To mi v glavo iti noče,~da bi z
 531 14|         sedlo se mu s hrbta zmakne;~v sedlo meč je tašča skrila,~
 532 14|            kakor otroci. ~"Ženin jo v skrbeh vprašuje,~jo vprašuje,
 533 14|            silovito plahega je bilo v Jeričinih očeh. Brezizrazne
 534 14|            Obenem pa je gorelo tudi v teh očeh nekaj silno žalostnega.
 535 14|             stiskajoč glavo je ždel v temi Luka že ves čas. Anže
 536 14|      nestrpnostjo je čital dalje: ~"V grad so beli prijahali,~
 537 14|    zasmilila, da je moral pogledati v stran, in kakor zase je
 538 14|              Skoro nekaj enakega ko v podstrešju, kjer je sedel
 539 14|           vila Jerica, se je godilo v prav istem času v drugem
 540 14|            godilo v prav istem času v drugem nadstropju doli,
 541 15|        Doline so bile še potopljene v modri somrak, vrhovi pa
 542 15|           veje, in zagorela je voda v potoku. Zagorele so ledene
 543 15|       pravljic, in solnce bi žarelo v njeni kroni. Ali mrzla si,
 544 15|           Preveč je bila zamaknjena v svoje misli. Nazaj k tašči
 545 15|          katera njih do smrti vdala v svojo usodo? Ali si slišala,
 546 15|             že od trga sem spremlja v gotovi razdalji Tomaž...
 547 15|        razdalji Tomaž... Stopila je v kuhinjo, kjer je tašča ravno
 548 15|       kuhinje, Anica pa je začutila v svoji roki drugo roko, ki
 549 15|            obrazu, je vendar gorelo v njegovih očeh nekaj veselja,
 550 15|          vprašal: ~"Kje si bila?" ~"V trgu!" je odvrnila in si
 551 15|              kar se je bilo zgodila v trgu. Zato ni omenila niti
 552 15|          bilo ljubo in obrnil se je v stran. Tedaj je ona vstala
 553 15|          nesrečno, in ni je strpelo v hiši. Šla je na dvorišče
 554 15|           parobek in bulila pred se v dolino. Svetla se je bliskala
 555 15|          domov. Z vihrajočo rdečico v licu je prišla k Juriju.
 556 15|         kamorkoli, samo odtod, samo v stran. In vendar je ostala,
 557 15|          naj stori. Jok ji je silil v grlo. Tresla se je od samopremagovanja.
 558 15|            mimo nje, ko da ni Anice v sobi. Anica je zbrala poslednje
 559 15|         Juriju. Saj je vse zaman!" ~V Anici je prikipela bolest
 560 15|           zastrmela s širokimi očmi v taščo. ~"O srcu govori,"
 561 15|            ko? Tožit," se je rogala v isti sapi tašča, "seveda,
 562 15|           strahom je gledala Juriju v obraz, ki mu je od strasti
 563 15|           na njo. Tako pa je ginila v groznem strahu motreča bolj
 564 15|          Grobna tišina je zavladala v sobi. Juri se je nestrpno
 565 15|          hipno mirnim glasom Anica. V naslednjem hipu pa ji je
 566 15|       Prokleta naj bo, če je še Bog v nebesih!" Obstala je doli
 567 15|          tudi, da je nalašč pustila v sobi pasti en desetak. In
 568 15|          žalost je drhtela pastirju v besedah, in Anica je opazila
 569 15|     ponavljala pri sebi: "Še je Bog v nebesih..." ~Tisto noč potem
 570 15|             zaječal in se prebudil. V polmraku je opazil klečočo
 571 15|       videla plahega njegovega lica v tem hipu, tako ni niti on
 572 15|            negiben, z očmi uprti mi v strop in ni se oglasil na
 573 15|            je sama zase, češ, da ni v celi hiši človeka, ki bi
 574 15|            zatrepetala in pobegnila v kuhinjo. Tu ji je stopila
 575 15|           je obrnila hrbet in odšla v sobo. Čuden strah se je
 576 15|             strah se je je polastil v kuhinji ob drhteči dekli.
 577 15|           videla, da leti Marjanica v divjem teku čez dvorišče.
 578 15|           divjem teku čez dvorišče. V naslednjem trenotku jo je
 579 15|              gotovo je zelo hitela. V naslednjem hipu jo je čula
 580 15|             hipu jo je čula stopiti v hišo. Odprla je vrata v
 581 15|             v hišo. Odprla je vrata v vežo. Toda Anica je bila
 582 15|       slutnje je odprla Anica vrata v sobo, kjer je ležal bolni
 583 15|           kjer je ležal bolni Juri. V sobi so bila okna zagrnjena.
 584 15|             so bila okna zagrnjena. V prvem hipu je bila Anica
 585 15|       obstala ob polpriprtih vratih v svojo sobo. Svetla dnevna
 586 15|             oknu, kjer se je svetil v dnevni luči grm na dan poroke
 587 15|           pod. ~"Kri!" je zastokalo v nji. Premaknile so se ji
 588 15|             vzdih se je izvil tedaj v rožmarin, vse telo, dozdaj
 589 15|              in Anici se je zgrudil v roke njen mož, njen Juri...
 590 15|          čul več. Težek ji je ležal v rokah in ji polzel iz njih.
 591 15|          Tedaj je začutila, da drži v roki košček papirja. Z nekako
 592 15|           kaj čita: "Prekličem..." ~V naslednjem trenotku se je
 593 15|           in čutila, da plove nekam v neznano. Nekam v sivo meglo,
 594 15|        plove nekam v neznano. Nekam v sivo meglo, iz katerega
 595 16|          Sin naj bo!"~Somrak je bil v kuhinji, in samo zdaj pa
 596 16|            je nekaj cvililo in pelo v njem, tako žalostno, tako
 597 16|            bilo človeka skoro groza v tem mračnem, mrzlem vzduhu.
 598 16|            z resnimi, topimi obrazi v kuhinji, in očividno jih
 599 16|  izpolnjujejo svojo službo, je bilo v njihovih obrazih, suhih,
 600 16|       rojenice? ~Vsekako so si bile v sorodu, in podobni sta si
 601 16|          samo tretja je bila rejena v primeri z onima. Bile pa
 602 16|       Cilika, ki je očividno čutila v hiši mej onima največ pravice
 603 16|        globokoumne besede so padale v somrak in mej mrtvaško cvrčanje
 604 16|      Atropos srečno krenila z glavo v stran in s pojočim glasom
 605 16|            je ustnice Lahezis in se v divji jezi pognala kvišku
 606 16|      zasladkala: ~"Saj je šel gorak v nebesa!" ~Tedaj pa je stopil
 607 16|        nebesa!" ~Tedaj pa je stopil v kuhinjo vaški oglednik mrličev,
 608 16|             pred hišo, mu je sevala v očeh, in z dobrohotno radostjo
 609 16|          Kočanka. ~"Trije mrliči so v vasi," je opravičevaje se
 610 16|               In Kočanka je planila v jok, in pritegnili sta ji
 611 16|             visokoraslem odru, odet v svojo ženitovanjsko obleko,
 612 16|       stiskajoč križ in rožni venec v rokah, z obličjem, mirnim
 613 16|            k odru in pogledala možu v obraz. In ker je začutila,
 614 16|              in sedla je in strmela v oder na glavo, položeno
 615 16|             oder na glavo, položeno v belo blazino, in strmela
 616 16|           da mora in ne sme obrniti v stran oči, da ne zamudi
 617 16|          srcu in gledala nepremično v moževo mrtvo lice: "Juri,
 618 16|            Naj te ne skrbi, počivaj v miru, moj ljubi, moj dragi
 619 16|          približati glavo, ko tedaj v poročni noči v žalosti in
 620 16|             ko tedaj v poročni noči v žalosti in temi na dvorišču.
 621 16|           mrtvo so jo odvedle žene. V nekaki omotici je prebila
 622 16|             zdaj on? Na Peči ga ni, v vasi ga ni, nikjer ga ni
 623 16|             nikjer ga ni na zemlji. V večnosti je. Kje je večnost,
 624 16|           so tekle nezadrževane. In v solzah je zadremala, in
 625 16|      prekipevalo od njih. Ležale so v srcu, v prsih, na duši,
 626 16|             njih. Ležale so v srcu, v prsih, na duši, dušile jo,
 627 16|             ji je odleglo: "Zdaj si v grobu, Juri! Sinoči si odšel.
 628 16|      Venomer so ji namreč prihajale v spomin resne besede Marjaničine: ~"
 629 16|       obdale misli na bodočnost. In v žalosti in bridkosti in
 630 17|          dobre oči, je bila opazila v njenih laseh nekaj sivih.
 631 17|        laseh nekaj sivih. S solzami v očeh jih je izruvala in
 632 17|           oddahnila Marjanica. Toda v naslednjem hipu je postala
 633 17|           je gledala začudena Anici v mirni, žalostni obraz. ~"
 634 17|          biti, ko je začutila Anica v predsobi tihe korake, in
 635 17|             roko, jo potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je
 636 17|             stala za zaprtimi vrati v svoji sobi nasproti možu,
 637 17|         zdaj veste." ~Dvignil se je v njej stoprav sedaj divji
 638 17|            stopil k vratom in dejal v tej oddaljenosti stoječ: ~"
 639 17|       vstanite zgodaj in se peljite v trg k odvetniku! Če vam
 640 17|          saj še ne veste, kaj stoji v testamentu!" ~Anica je bila
 641 17|         tako je izvedla, da vas mož v oporoki skoro omenil ni,
 642 17|             Anica je gledala hlapcu v obraz. Prepričana je bila,
 643 17|             čutila, da bi bila manj v strahu, če bi ji bil zmaj
 644 17|             njemu, ko pa je opazila v njegovih očeh paleči ogenj,
 645 17|           ne!" je zamahnila z roko. V naslednjem hipu jo je pustil
 646 17|             čutila, da ji polje kri v obraz, ko da je omadeževana
 647 17|           je pozvalo Katro in Anico v zadevi oporoke, ki je bila
 648 17|           oporoke, ki je bila sicer v celoti pravilno napravljena
 649 17|         iste še sodišču nejasno. In v resnici se je pokazalo,
 650 17|         tudi točka, da izgubi Anica v slučaju otrokove smrti in
 651 17|           slučaju otrokove smrti in v slučaju, da se v drugo poroči
 652 17|           smrti in v slučaju, da se v drugo poroči tu je Anica
 653 17|           se je nasmehnil uradnik, "v celoti veljavna. Seveda,"
 654 17|          vtepel Juriju gotove misli v glavo. ~"Sama si si bila
 655 17|        zapostavljeno ali oškodovano v oporoki. Nekaj drugega jo
 656 17|           ne, naj me brani postava? V lepo varstvo si predal ženo
 657 17|          Smejem se ti. Umrl si tudi v mojem srcu. Prosta sem in
 658 17|            ji je zdelo, nekje daleč v preteklosti, ki pa so prihajale
 659 17|            izrazite, so jo zazibale v nekako mrtvilo. Prisiljeno
 660 17|              nedopisanih besed. ~In v hipu je zamrla nemoč v nji,
 661 17|           In v hipu je zamrla nemoč v nji, zjasnilo se ji je,
 662 17|           šinilo naenkrat sto solnc v morje megle. S tresočo roko
 663 17|      tresočo roko je poiskala Anica v predalu, kjer je hranila
 664 17|              Čakal jo je, da pride. V groznem strahu, da je prepozno
 665 17|     prisilil telo, da ga je doneslo v njeno sobo do okna. In morda
 666 17|      Prekličem jo, ker sem jo pisal v zmoti, podšuntan. Prekličem,
 667 17|         padajoči sneg zagrinjal vse v neprodirno kopreno. ~Strahoma
 668 17|          prijela za roko: ~"Pojdite v hišo. Kako je tu mraz!" ~
 669 17|            Marjanica in jo spravila v posteljo. Srečala jo je
 670 18|         čemu da so jo bili spravili v posteljo. Dvignila se je
 671 18|          nekako mraz ji je bilo, in v prsih jo je hotelo bosti.
 672 18|        hotelo bosti. Prišla je doli v kuhinjo, tako, da se je
 673 18|            do večerje. Ali bolečine v prsih so postajale vse bolj
 674 18|              Marjanica jo je gonila v posteljo in ji skuhala čaja.
 675 18|            po večerji, ki ji ni šla v slast, v spalnico in je
 676 18|      večerji, ki ji ni šla v slast, v spalnico in je legla. Marjanica
 677 18|           na oknu, sicer pa je bilo v hiši vse tiho, in Anica
 678 18|              Pri vedno hujih sunkih v prsih je začela Anica misliti,
 679 18|    Marjanico. In res se je dvignila v postelji in privila luč.
 680 18|             je opazila, da so vrata v njeno sobo rahlo priprta,
 681 18|        njeno sobo rahlo priprta, in v tej temi se ji je zazdelo,
 682 18|           na vso moč: "Marjanica!" ~V naslednjem trenutku je videla,
 683 18|          Zamižala je od groze. Prav v tistem hipu se ji je zdelo,
 684 18|              da mu je vrgel škorenj v hrbet, je privabil Marjanico,
 685 18|     Marjanico, ki je bila zadremala v kuhinji. Tudi posli še niso
 686 18|      dogodilo Tomažu, ki je vstopil v sobo in v veliko začudenje
 687 18|             ki je vstopil v sobo in v veliko začudenje Nežino
 688 18|             dolgo ga je slišal Anže v hlevu govoriti zunaj pod
 689 18|             letajoča iz ene shrambe v drugo. ~"Pljučnico ima,
 690 18|             in Jerica pa ste ostali v sobi in dočakali jutra,
 691 18|          sem!" je dejal nekako vdan v razmerje, v kakršnem so
 692 18|             nekako vdan v razmerje, v kakršnem so bili na Peči
 693 18|          presolila sok, vrgla zelje v posodo za pomije in napravila
 694 18|             skomiznil z ramo, segel v žep in izvlekel kos kruha
 695 18|         prelomil in potisnil Jerici v predpasnik. ~"Le jej, le!"
 696 18|        nekako plašno je vrtela kruh v roki. Anže pa je gledal
 697 18|             to vstal, se napil vode v kuhinji in odšel v hlev
 698 18|             vode v kuhinji in odšel v hlev ter je bil popolnoma
 699 18|           tedaj ni bil pozabil. Ker v teh časih so o tej stvari
 700 18|        Katra je prišla zdaj pa zdaj v kuhinjo, postavila piskrc
 701 18|           bilo, da je čutila živina v hlevu ne red in Anže, ki
 702 18|         ognju. ~Nekaj slovesnega je v tem in takem neredu. Vsi
 703 18|         Hudo je, hudo, če je bolnik v hiši." In ta bolnik je bil
 704 18|             Sedela je proti devetim v sobi pri postelji in izkušala
 705 18|             se. Ni li morda klicalo v nji, da ni bilo vse prav,
 706 18|             in zopet so se oglasili v nji spomini. ~"Nocoj," je
 707 18|        hočeš," se oglaša bolji glas v nji. "Seveda hočeš, to si
 708 18|             Tako so ji potekale ure v nemi in temni noči. Hotela
 709 18|              in zatekla se je zopet v svojo sobo in k trebušni
 710 18|          Anici, katera se je kuhala v silni vročini. In bledlo
 711 18|        vročini. In bledlo se ji je. V negotovih obrisih predstav,
 712 18|          oči. In noge se ji vdirajo v sneg, in na srcu leži nekaj
 713 18|         naprej. A kod, a zakaj? ~In v nepopisni grozi jo je čula
 714 18|      strmela na siromašno beračico. V tem hipu ni ne pomislila,
 715 18|            da je to čudno, da stoji v tej uri beračica ob njej.
 716 18|           je dejala Marjanica kakor v sanjah. ~ ~
 717 19|              je vprašala Marjanica. V naslednjem trenotku se je
 718 19|            Beračica je strmela nemo v bledi, lepi obraz Anice
 719 19|            Smrtna tišina je vladala v sobi. Marjanica ni genila.
 720 19|        Hanca tako in tako. In tedaj v tisto hišo ni bilo več Hance. ~
 721 19|              ki je navadno domovala v razdrapani bajti visoko
 722 19|             razdrapani bajti visoko v planinah. Ni ga bilo skoro
 723 19|          Pozneje so se bili zmenili v toliko, da puste Hanci v
 724 19|            v toliko, da puste Hanci v koči toliko in takih znamenj,
 725 19|             orožniki pogledali gori v kočo, in se Hanca ni mogla
 726 19|          premišljevati Marjanica in v zavesti, da se to vse godi
 727 19|           čakala, da bo segla Hanca v žep in ji dala tega in onega
 728 19|    napravite!" ~Toda Hanca ni segla v žep, katerega morda niti
 729 19|           morda niti imela ni, niti v svojo običajno torbo, temveč
 730 19|         dobra!" je odvrnila Hanca. ~V resnici sicer ni bila Anica
 731 19|         stekla za njo in jo peljala v svojo sobo. Tam je še rekla
 732 19|          zbudi ob štirih. ~So me že v trgu sledili, ne maram,
 733 19|             me prijeli še enkrat." ~V naslednjem trenotku je ležala,
 734 19|           povpraša poprej, ko pojde v stran. Ob enem je pomislila,
 735 19|             in steklenico pelinovca v ruto, da bi imela po poti
 736 19|           In stisnila ji je sveženj v roke in se pri tem ojunačila: ~"
 737 19|           zastrupila mlado Sredkovo v Selu, pa me še zraven ni
 738 19|             verjel. Pa so me zaprli v norišnico, češ, da sem neumna.
 739 19|            se je zasmejala, in celo v temi je bilo videti njene
 740 19|           zgodaj in se odpravil peš v mesto. Tam pri mlinu ob
 741 19|        Slišal je njen veseli smeh. ~V istem hipu je bila prešla
 742 19|       izrednega se je bilo dogodilo v tej noči. Dogodilo pa se
 743 19|           Hanco, je našla na vratih v Aničino sobo Luko in se
 744 19|             naši mladi je sedela in v tvoji postelji je spala.
 745 19|        sliši. In tako ga je pustila v neke vrste obupu in odšla
 746 19|             pa se je zavlekel nekam v podstrešje in sedel na tla
 747 19|           težo tajne boli, ki divja v njegovem srcu, in morda
 748 19|         videl ta ali oni celo solze v njegovih očeh in slišal,
 749 19|           in slišal, da je bil prav v bližini, šepetati ga: "Njena
 750 19|           mu je bilo dano pogledati v dušo tega starega, revnega
 751 19|            Krepka žena je stanovala v nji in se preživljala s
 752 19|         katero je imela s hišo vred v najemu. Vesela ženska in
 753 19|             bili oni sami le hlapci v službi drugih. Niso ga zato
 754 19|          sam in pil tudi sam. Zunaj v kuhinji je sedel k mizi
 755 19|            pomivala posodo. Vozniki v sobi so se robato šalili
 756 19|             hči. ~In mati ni silila v hčer, in Luka ni govoril.
 757 19|             je nateplo, in ob cesti v gostilni je Hanca bogatela.
 758 19|             lepega dne svoj prostor v kuhinji zaseden. Mlad, črnolas
 759 19|            ti. Ali naj mi gre dekle v vodo? Je ne reče ene in
 760 19|     povlekla s seboj. Peljala ga je v kuhinjo in ga potisnila
 761 19|             hčer, rekoč: ~"Kaj deš, v kuhinjo je znal hoditi prej.
 762 19|             hoditi prej. Zdaj pa še v hišo ni hotel." ~"Mati!"
 763 19|               Luki pa se je zazdela v tem hipu deklica še stokrat
 764 19|        dobiš, ne," je dejala Hanca. V srcu pa je bila vesela,
 765 19|             je prešla hiša ob cesti v njegovo last in da hoče
 766 19|           Neke noči pa je zaslišala v hiši, ko je bilo sicer vse
 767 19|             luč in šla po stopnicah v pivnico. Spomnila se je,
 768 19|            seboj in ga pustila doli v mizi. Stopila je v sobo
 769 19|             doli v mizi. Stopila je v sobo in planila k mizi in
 770 19|         Hanca se je mislila vrniti, v tistem hipu je začutila,
 771 19|           je padlo čez njeno glavo. V naslednjem trenotku je izgubila
 772 19|         možganih oni usodni udarec. V mali sobi je stanovala s
 773 19|          sobi je stanovala s hčerjo v mestu. Prislužek, ki ga
 774 19|             ni bilo mnogo, je pošel v par tednih. Prišel je Luka
 775 19|            tistega pogleda. Žgal je v njegovih spominih, in včasih
 776 19|          mislil celo tisto pot?... ~V hipu je planil Luka kakor
 777 19|        spominov. Jasno je bilo čuti v jutranjem ozračju glas pojočega
 778 19|            Luka je mislil na Jerico v mestu in ni rekel nič. Pa
 779 19|         moko? Dobi boljo in cenejšo v mestu. In še svet vidi.
 780 19|             tem od tuje roke pismo, v katerem ji je obrazložil
 781 19|             so se oglasili petelini v tretje. Skozi duplje v strehi
 782 19|     petelini v tretje. Skozi duplje v strehi je gledalo nekaj
 783 19|            prišla na Peč?" Drsal je v podstrešju proti stopnicam.
 784 19|           stopnicam. Tedaj je šinil v polumraku pred njim bled,
 785 19|        venomer ji je morala gledati v oči, kakor ptičica zlobni
 786 19|         kakor ptičica zlobni lisici v noči. Tedaj je ona planila
 787 19|      planila k dekletu in jo sunila v hrbet, da se je dekle opoteklo: ~"
 788 19|          hip so se mu stisnile roke v pest. Toda ni se premaknil,
 789 19|           je stal sestri iz obličja v obličje in čutil brezmejno
 790 19|         Katra je opazila izpremembo v njegovih očeh, ki so bile
 791 19|      zgodilo nič, po stopnicah doli v kuhinjo in šepetal: "Ali
 792 20|             ko je še sneg in slana. V istem hipu pa se ji je obličje
 793 20|             ji je obličje razvleklo v dobrodušen nasmeh in je
 794 20|             je šinilo nekaj rdečice v bledi obraz, in sklonila
 795 20|            mudi. Se jih da naplesti v vasi. Pa je že lepo od vas,
 796 20|             in veselje brez meje in v hipu zopet velika pobitost.
 797 20|           podobne sreče je valovalo v njenem srcu. Zdaj pa zdaj
 798 20|             sama vase: ~"Kdaj bo?" ~V naslednjem hipu pa je že
 799 20|             Marjanica vrgla berivko v stran in letela v vas, da
 800 20|           berivko v stran in letela v vas, da se je le kadilo
 801 20|        nekaj samozavestnega je bilo v možu, kako v poveljniku,
 802 20| samozavestnega je bilo v možu, kako v poveljniku, ki je zopet
 803 20|       enkrat pognal sovražno vojsko v beg. Pa je bil tako samozavesten.
 804 20|        stala hiša. Pet oken je bilo v hiši. Izza vsakega je gledala
 805 20|         mlinu, in je skočil iz voza v topel kožuh zavit gospod
 806 20|           se ozrl nekako razočaran. V tistem hipu se je odločila
 807 20|             za menoj gospod!" ~"Kaj v breg?" je vprašal prišlec.
 808 20|           je šel za njim. Molče sta v mrak odeta moža spela v
 809 20|             v mrak odeta moža spela v breg. Ko sta prišla na Peč,
 810 20|        sledil, na razsvetljena okna v hiši in se naslonil oboje
 811 20|       človek ne bil mogel misliti. ~V hlevu je zamukalo neko živinče.
 812 20|          nič hudega sluteč jo mahne v kuhinjo. In ker je našel
 813 20|            Anže obupal, krenil spet v hlev, zaril se iz same trdoglavosti
 814 20|         same trdoglavosti še enkrat v seno in zadremal v drugo,
 815 20|           enkrat v seno in zadremal v drugo, potem, ko se je bil
 816 20|            duhovnik ravnokar stopal v hišo. Anže se je zgrudil
 817 20|             začuden dekličin obraz. V hipu pa mu je postalo nekako
 818 20|         začutil, da mu silijo solze v oči, in se je domislil svojih
 819 20|        svojih besed tedaj, in kakor v sanjah je začel šepetaje
 820 20|           sta sanjala. ~* * * ~Okna v Aničini sobi so bila skrbno
 821 20|             vendar od nekod vkradel v sobo, obvisel za nekaj hipov
 822 20|           užaljenega, češ, tu notri v teh temnorjavih stekleničicah
 823 20|          zdravje. Res, lepo zdravje v tem ostro zaudarjajočem
 824 20|        ostro zaudarjajočem ozračju, v tej temi! In nekako brzo
 825 20|         Vstala bi, hitela. Ven, ven v zrak, v morje luči. In zopet
 826 20|            hitela. Ven, ven v zrak, v morje luči. In zopet in
 827 20|             vsem telesu, ko da leži v jami samih rjavosivih kač.
 828 20|            je tema, tema in padanje v neznano kam. Krog in krog
 829 20|      šumenje, ko da ji počiva glava v uljnjaku, in potem nenadoma
 830 20|         usta. ~Marjanica je stopila v sobo z vročim vinom. ~Zdravnik
 831 20|           razbijajo? Ali je čevljar v hiši? Zakaj ne miruje, kot
 832 20|          krvi gnan, stotridesetkrat v minuti. ~"Srce, srce!" misli
 833 20|         divja huje, stotridesetkrat v minuti. ~In Anici se zdi,
 834 20|          zdi, da drži to svoje srce v roki. Prav nežno je in drobno,
 835 20|          dne pa se je nekaj utrgalo v malem stroju, in zdaj divja
 836 20|              Morje luči sine hipoma v sobo. Marjanica zatuli divje,
 837 20|         postelji. In sedaj je segel v žep in piše na droben listič.
 838 20|          pravi, da naj pošlje takoj v trg, in obenem kaže na listek,
 839 20|              Ne upa si pogledati mu v obraz. Toda vedeti mora,
 840 20|       suknjo. ~Anica vidi vse to ko v megli, ko v sanjah. Ali
 841 20|          vidi vse to ko v megli, ko v sanjah. Ali čudovito ostro
 842 20|       spoštovanje do tega človeka. ~V naslednjem trenotku se ji
 843 20|            da je še, in odpre oči. ~V sobi je luč. Ali je tako
 844 20|               Petnajst," šumi Anici v spominu, žena pa še vedno
 845 20|          Anica in vrže siloma glavo v stran. Ah, glej, kaj je
 846 20|             Luka. Nekaj svetlega je v njegovih rokah. V naslednjem
 847 20|       svetlega je v njegovih rokah. V naslednjem trenotku se obrne
 848 20|            mladi materi drobno dete v posteljo. Anica pa je mislila,
 849 20|            bilo dogodilo. Tam nekje v kotu je nekdo bolestno tulil.
 850 20|       videla Marjanico, kopajočo se v solzah. ~"Zakaj jočeš, Marjanica?"
 851 21|           malega Jurija na Peč. Tam v trgu pri sodišču so imeli
 852 21|              ugleden in razumen mož v vasi, ki je znal govoriti
 853 21|            dan pri svojem vinogradu v mislih. V resnici, mož je
 854 21|          svojem vinogradu v mislih. V resnici, mož je bil obkopal
 855 21|             bil za Pušarja najlepši v življenju. Pa se ni dal
 856 21|             na se in sklenil, da si v prihodnjih dneh ogleda Peč
 857 21|          nočem, da bi mi kdo gledal v račune." ~Pa je ta presneti
 858 21|            je obiskala Katra Tomaža v njegovem domovanju. Čutila
 859 21|             čakal. Bulil je pred se v zeleno cilarico in nekako
 860 21|              da se vtika tuj človek v moje posle? To je že preveč.
 861 21|            govoriti. Preveč je bilo v nji nagromadenega gorja. ~"
 862 21|           tiste čase, bi ga spodila v zimo in smejala bi se, če
 863 21|      nasilen. Ti! Kadar mi je vrgel v obraz ciganko in beračico,
 864 21|        beračico, tedaj je vzbesnelo v meni. Tedaj sem mu povedala,
 865 21|       gledal dokaj prijaznejše ženi v obraz. ~"Molila sem, postila
 866 21|          sin, njegov je!" je vikalo v meni. In čim večji je bil,
 867 21|        Tomaž, "dobro vem, kaj imate v onem slepem oknu. Voda ni
 868 21|             je dejala, "pa ne mož!" V hipu pa se je ublažila in
 869 21|           tistega večera sta sedela v kleti Anže in Jerica in
 870 21|             deklica. "Prej sem bila v Zalogu." ~"Ali so tvoji
 871 21|                Ali so tvoji stariši v Zalogu?" ~"Niso!" in pripomnila
 872 21|         velika?" je vprašal Anže. ~"V samostan pojdem!" ~"Ah,
 873 21|            sit. Potem me je dal oče v šolo k čevljarju. Pa me
 874 21|               je rekel. In sem šel. V trgu sem povprašal, pa me
 875 21|              da je še preotročja in v tej sodbi ga je še potrdila
 876 22|             Šime in izkušal zbuditi v dekli prepričanje, da je
 877 22|           naredila, da bi jih vrgla v vodo. In tudi to ji povem,
 878 22|              Nato se je obrnil fant v stran. ~"Le glej v stran!"
 879 22|             fant v stran. ~"Le glej v stran!" se je hudovala Neža. "
 880 22|             celo šop las mu je bila v svoji togoti Neža izpulila.  "
 881 22|          svojih nogah in ga pognala v Šimna, da mu je preparal
 882 22|             Našel je Katro in Anico v izbi. Katra je razdirala
 883 22|             Zdaj pa zdaj je stopila v ono sosedno sobo, kjer so
 884 22|             Poznalo se mu je, da je v zadregi, da ne more vpričo
 885 22|          krotila jezo, ki je kuhala v njej. ~Ona dva sta odšla,
 886 22|              Tedaj je zajokal otrok v sosedni sobi. Katra se je
 887 22|          res, če je rekel Poklonar. V te reči se pa ne vtikam.
 888 22|           da ve, zakaj je Pušar tu. V tem hipu pa je začutila
 889 22|          pustila Pušarja in skočila v izbo. ~"Zakaj joče?" je
 890 22|       mislila Anica, odnesla otroka v sosedno sobo in ga razvila.
 891 22|         sram," je viknila s solzami v očeh proti Katri, "opekli
 892 22|          zibelko in jo odnesla gori v svojo sobo. In ko je dete
 893 22|            zaspalo, je zaprla vrata v sobo s ključem. Sama pa
 894 22|        dejala Anica. Katra je odšla v svojo sobo in mrmrala: ~"
 895 22|             vse varno za njo. Dolgo v noč je mislila, kako bi
 896 23|           jo prestali. In s solzami v očeh, in mnogi s kesom v
 897 23|            v očeh, in mnogi s kesom v srcu so jemali slovo od
 898 23|          veliko soboto. Anže je bil v senožeti in je pasel. Ko
 899 23|            zavidanje se je vzbudilo v fantu. Neizrečeno rad bi
 900 23|            Rajni Lovrič ga je nosil v eni roki, drugi nihče. Kovačev
 901 23|         vstal!" In pognal je piščal v stran in se zagledal doli
 902 23|             pa mu je šinila rdečica v obraz in je skočil kvišku
 903 23|             temveč Anže ga je našel v izbi na Peči pri hlebu kruha
 904 23|         nemirnostjo je gledal očetu v obraz. Tako čudno se je
 905 23|          iskal vzroka. Peljal ga je v hlev, razkazal mu živino,
 906 23|            Nato ga je odvedel nazaj v hišo in izmoledoval od Marjanice
 907 23|              ko je bil oče nalil že v tretje, in so se mu začele
 908 23|          Anžetu izpremenilo veselje v žalost, in z nekako nestrpnostjo
 909 23|     skrivnih solz je obrisal in šel v hlev in poiskal za diljo
 910 23|          cekin in ga izpustil očetu v roko. ~"Kaj," je rekel oče, "
 911 23|             da mu ne more pogledati v obraz. Segla sta si v roko
 912 23|     pogledati v obraz. Segla sta si v roko in se poslovila. ~Za
 913 23|             se je oglašal tudi glas v njem, da je dal dovolj.
 914 23|                      Prvi mrak lega v doline, zadnji dan gasne
 915 23|            doline, zadnji dan gasne v gorah. Zaveje hladno po
 916 23|          glasov od vasi. Zasveti se v oknih, zasveti se cerkev
 917 23|            oknih, zasveti se cerkev v lučeh in lestencih, in ni
 918 23|        ljudstva, vrstečih se množic v spored, frfotanje svilenih
 919 23|           frfotanje svilenih zastav v vetru. Neslišno prihaja
 920 23|      prižiga zvezde na nebu. Mir je v naravi, neskončen, zadivljen,
 921 23|          Spodobno je, da ga slavimo v mrak, ko narava spi. Tedaj,
 922 23|           groba in padla na kolena. V prezbiteriju so peli matutin.
 923 23|            Čudovita tajnost je bila v teh pesmih in antifonah,
 924 23|           dekle je drgetaje strmelo v tabernakelj božjega groba.
 925 23|            je bila skočila sem doli v vas, nekaj pozno že sicer;
 926 23|          morala je riti skozi moške v cerkev. Na vratih cerkve
 927 23|           je odgovorila in mu segla v roko, katero je on rahlo
 928 23|         Lipe se je ozrl po njej, in v temi se mu je zazdelo njeno
 929 23|          moža z Lipetom, je oživela v njej. ~Takšna je stopila
 930 24|        sanje: Prilezla je bila kača v njeno sobo in s človeškim
 931 24|        Tedaj pa je opazila, da drži v roki kačo in ne palice.
 932 24|           je mislila nanj, ponovila v spominu besede, ki jih je
 933 24|          temna noč. Anica je videla v vasi tu pa tam siniti luč.  "
 934 24|             že vstajajo, da pridejo v trg do vstajenja," je pomislila.
 935 24|           sladkogrenkemu, da ogluši v sebi glas po sreči, glas
 936 24|            zibelki in gledala dolgo v speči obrazek. ~"Ti, sirotica
 937 24|             na posteljo in zaihtela v blazino. ~* * * ~Tudi Katra
 938 24|             močno žganje. Ker pa je v njem močila razne korenine
 939 24|         prešinil, ji je pognal znoj v lice. Polagoma se je noga
 940 24|              Segla je po steklenici v slepem oknu in si nalila
 941 24|        sedla na posteljo in strmela v luč, katere že davno po
 942 24|            se je stresla, zavila se v odejo in si na novo nalila
 943 24|            to mislila, so ji prišli v spomin slučaji tolikih.
 944 24|      grešnica pa tudi nisem!" Skoro v omotici je govorila tako
 945 24|               Moja!" ~Katra je pila v petič. ~"Kaj pa Luka?" je
 946 24|          glas. ~"Prodala bom Peč in v mesto pojdem. On pa bo šel
 947 24|            da je pijana. Skočila je v brata in ga začela biti
 948 24|    zamahnila po njem, ali zadela je v vrata. Potem je zasopla
 949 25|           dejanja in vse naše misli v veliko knjigo življenja,
 950 25|           neka pesem o Šmarni gori. V tisti mali, drobni knjigi
 951 25|            je mislila, da spi in da v sanjah misli: ~Doli v vasi
 952 25|            da v sanjah misli: ~Doli v vasi so imeli čudno bolnico.
 953 25|           je okrevala. Pač pa ji je v sedmih letih, ko se ni dvignila
 954 25|         telo. Štirje otroci so bili v hiši in mož. Pa revščina
 955 25|       Jerica se je na čudovit način v teh polusanjah spomnila
 956 25|           več?" ~"Ne bom!" ~"Zaupaj v Boga! Ali zaupaš? Ali veruješ,
 957 25|            je. Za hišo so hlevi, in v hlevih so konji. Anže pa
 958 25|              Anže pa vozi po svetu. V naslednjem trenotku se ji
 959 25|              da sedi sama z Anžetom v vozu, in on ji razkazuje
 960 25|          svet. Zavila sta iz doline v široko polje. ~"Tam, vidiš,
 961 25|           da to biti ne more, da je v hipu gori v senožeti in
 962 25|             more, da je v hipu gori v senožeti in da vidi doli
 963 25|            in sedaj sedi tukaj gori v senožeti ob potu sredi rdečih
 964 25|             strah jo je iti po nje, v travi so kače, in ona je
 965 25|        proti njej? Stara žena, črna v obraz. In venomer giblje
 966 25|      venomer giblje z ustnicami, in v črnem obrazu ji igrajo bele
 967 25|         starkinih prstov, vijejo se v kolobarjih, pihajo. ~"Lilije,
 968 25|         Zdaj sede žena poleg Jerice v travo. ~"Proč idite!" prosi
 969 25|       Čarovnica je, hud pogled ima, v žabo me bo izpremenila,
 970 25|            pripelje na Peč, pa gori v sobo jo popelje. In ko bo
 971 25|           njo lepa, mlada žena. Vsa v belo je oblečena. ~Jerico
 972 25|            nočem!" se obrača Jerica v stran in zakriva obraz.
 973 25|           Silna vročina je zakuhala v njej. ~"Kače so!" se ji
 974 25|        Katra. Tudi Luka se je ozrl. V somraku se je zazdelo, da
 975 25|             Vendar pa je kuhal gnev v njej in proti Luki obrnjena
 976 25|         rekla: ~"Če je bolna, pojde v bolnišnico!" ~Luka se je
 977 25|            zdi? Odkod te rdeče pege v dekličinem licu? ~"Koze,
 978 25|              ki so mu lile čez lice v razmršeno brado. ~"Kaj?"
 979 25|            In od tam je stekla doli v kuhinjo, in nekaj hipov
 980 25|            Vse prinese taka golazen v hišo. Iz hiše mora!" ~Ko
 981 25|           Marjanica doumela, kaj je v hiši, je ohranila vso svojo
 982 25|         huje ustrašila vesti, da so v hiši črne koze. ~Ko je doznala
 983 25|           Neži, da napravi posteljo v zidanici, mali shrambi za
 984 25|         Jerico. Da bi ležala Jerica v hiši, se je zdelo ženi prenevarno.
 985 25|             bi ne mogla priti bolna v dotiko z domačimi. ~Nekako
 986 25|            Marjanica, za Jurčka sem v skrbeh!" ~Nekako nevoljno
 987 25|       zasmilila in dejala je samo: "V božjih rokah smo vsi!" ~
 988 25|             grešila, da je zatajila v sebi srce. Kdo ve, ali ne
 989 25|       Pustila je Marjanico in odšla v sobo k otroku. Tam se je
 990 25|        zjokala. Ali mir se ni vrnil v njeno srce. -- ~Anže je
 991 25|         stoprav, ko so jo prenašali v zidanico. Marjanica in Luka
 992 25|    Marjanica je bila povila deklico v rjuhe in odeje, tako da
 993 25|            repičem. Sedaj je stopil v hlev, pognal klobuk nekam
 994 25|           hlev, pognal klobuk nekam v steljo in sedel na prevrženo
 995 25|            košaro in za topil glavo v dlani. In zdaj pa zdaj je
 996 25|          velikonočno jutro na Peči. V izbi na mizi je bila kuhana
 997 25|           pridrvela Neža. ~"Koze so v hiši!" ~"Naj bodo," je dejal
 998 25|            čez potico in ga zasadil v mehko, krhko skorjo. In
 999 26|           Jerici in ji gledal dolgo v izmučeno lice. Potem si
1000 26|         Luka hotel zaviti mimo Peči v breg črez hrib v Dole, ga