Chapter

1001 26|          mimo Peči v breg črez hrib v Dole, ga je ustavila Anica.
1002 26|         njim in mu stisnila desetak v roko. ~"Nate," je dejala, "
1003 26|             Vendar je uspešno lezel v hrib. Čudovito ga je bilo
1004 26|             zvonov. Tu pa tam je že v grmu zapel zgodenj pomladni
1005 26|             in marjetice so cvetele v mehki, prvi travi. ~O življenje,
1006 26|          hriba. Steza se je prelila v mokroten kolovoz. Luka se
1007 26|       gozdom sva doma." ~"Pojdem še v trg po zdravnika," je odvrnil
1008 26|           lepo, kmečko domovanje. ~"V hribih smo," je dejal kmet
1009 26|      svojemu domu. "Mi je umrl brat v Krajevcu. V petek sem šel,
1010 26|            je umrl brat v Krajevcu. V petek sem šel, zdaj grem
1011 26|      zavidnost se je skoro porodila v Lukovem srcu: kako je vesel!
1012 26|             za njimi. Dva sta bila. V Soteski sem ju dotekel.
1013 26|        desetih je bil voliček zopet v hlevu. Ta potep jih je pa
1014 26|            ga no, saj je tu!" ~Prav v tem hipu je res stopil mlad
1015 26|           mlad fant z malim otrokom v naročju na prag. ~"Anže!"
1016 26|           proti kmetu ter dejal kot v opravičbo: "Takole sem zavezal,
1017 26|           Peter z otroci so krenili v hišo v izbo, kjer je velel
1018 26|            otroci so krenili v hišo v izbo, kjer je velel kmet
1019 26|    Najmlajšega je potisnil pastirju v roke. Sam pa je šel in se
1020 26|          vroče, naj le pije in je. ~V tem sta zagnala otroka zunaj
1021 26|         otroka zunaj šum; tudi mali v naročju kmetovem je hotel
1022 26|          mesa in potice in jo zavil v raskav, cukrov papir ter
1023 26|              da naj pokaže Luki pot v trg. Tako je Luka odšel,
1024 26|         odšel, potem ko je še videl v kuhinji postavno ženo, ki
1025 26|         pastir sta krenila nekoliko v rebro. ~"Vi ste s Peči?"
1026 26|             potem s premoženjem kar v nič in v nič, sem si mislil:
1027 26|            premoženjem kar v nič in v nič, sem si mislil: Bog
1028 26|            bi bilo dobro, da skočim v tistega skopuha in mu zavijem
1029 26|             nekako silo so vstajale v njem. "Veruj mi, Katra!
1030 26|           prišel na cesto, ki se je v velikih ovinkih spuščala
1031 26|       velikih ovinkih spuščala doli v trg. Skozi glavo mu je šinila
1032 26|   Neizrečena ljubezen je zaplamtela v njegovem srcu do deklice.
1033 26|          Jerica, Anica!" je klicalo v njem. "Dvoje sirot! Ti jima
1034 26|          Katra. Ne dotikaj se ju." ~V takem razpoloženju je prišel
1035 26|         razpoloženju je prišel Luka v trg. Nekaj hipov pozneje
1036 26|             zdravnik nato, "pojdite v hišo nasproti. Tam stanuje
1037 26|             iz medi je bila vdelana v les. Luka se je zagledal
1038 26|            bilo nikogar. Potrkal je v drugo, v tretje. Šele tedaj
1039 26|        nikogar. Potrkal je v drugo, v tretje. Šele tedaj je zaslišal
1040 26|       zaslišal korake in potrkal je v četrto. In sedaj so se res
1041 26|             je konec!" mu je šumelo v glavi. "Če je vsega konec,
1042 26|            bo!" je mislil in krenil v gostilno. Luka je popil
1043 26|        deklina, ki mu je menjevala. V trgu je zazvonilo. ~"Ali
1044 26|          taval po cesti proti domu. V nekaki omotici, napol pijan
1045 26|        postal sredi ceste, zamahnil v zrak proti trgu in klical:  "
1046 26|        jasnejše se mu je svetlikalo v duhu, dasi se ni mogel otresti
1047 26|           zašepetal: ~"Sanja, da je v nebesih!" ~Za Luko je stopila
1048 26|           Luko je stopila Marjanica v shrambo in stopila tik pred
1049 26|           zastokal starec. ~"Kaj pa v roki držiš?" je vprašala
1050 27|            skrivati, češ, da trguje v naročilu drugega, potem
1051 27|          onega tujca. ~"Ne odneham, v dobrem tednu je mlin popravljen
1052 27|          tudi ni sila. Naj se da pa v najem. Urh je že vprašal,
1053 27|            Urh je pošten delavec." ~V teh mislih je prišel na
1054 27|             in zlasti žagi prinesel v par mesecih toliko dobička,
1055 27|             Za najemnika da tudi ni v skrbeh, dasi bi bilo najbolje,
1056 27|             kar hitro. Malo selišče v hribih je bilo pogorelo,
1057 27|             delala prve čase nekako v varuhovem naročilu. Katri
1058 27|            naročilu. Katri je padlo v glavo, potisniti mej ta
1059 27|               Katri je stopila jeza v lice. ~"Ne misli, da se
1060 27|          bojite za Urha, da ne pade v vodo?" ~Katra je bila jezna,
1061 27|            bi neki Pušar imel stvar v roki, če jo morem jaz? Zato
1062 27|           je odvrnila ona vsa bleda v obraz, da ji Tomaža ni mogoče
1063 27|          samo malovredna!" je sekal v njene besede Tomaž. ~"Ne
1064 27|          pojavila. To je imelo biti v sredo. V torek zvečer pa
1065 27|           To je imelo biti v sredo. V torek zvečer pa je zbolel
1066 27|             nesrečno ženo. Ko se je v naslednjem hipu domislila,
1067 27|    napraviti, da mora nekaj storiti v otrokovo varstvo. In blodila
1068 27|        blodila je po sobi, vzela to v roko in ono. Pa ne eno ne
1069 27|           iskano. In zopet je sedla v topi grozi: Tu ne pomaga
1070 27|         izkušala popolnoma vmisliti v pomen teh besed, verjeti
1071 27|        glasu ure, ki je nihal nekod v bližini: ne prestane, ne
1072 27|             sedla in gledala otroku v obraz in slišala njegove
1073 27|          prekipela njena bolna duša v čudnem dejanju. Ves nepopisen
1074 27|     zdvajanja in upanja je bruhnilo v žarki svetlobi iz nje. Nikoli
1075 27|           je bila pravkar rekla, in v onem hipu je tudi vedela,
1076 27|           je planila od otroka doli v kuhinjo in od tam v zidanico.
1077 27|            doli v kuhinjo in od tam v zidanico. Tiho ječanje Jeričino
1078 27|            Jeričino je motilo molk, v katerega pogreznjen je slonel
1079 27|       katerega pogreznjen je slonel v kotu Luka. ~Anica se je
1080 27|            in pokrila svoje obličje v odejo in govorila sebi in
1081 27|            se odigrava grozovit boj v enem materinem srcu. ~Pač
1082 27|           prestrašena ihtečemu Luki v obraz. ~"Pustite," je prosil
1083 27|         dolgem so ji privrele solze v obraz. Od srca gori se je
1084 27|         nežnostjo in vdanostjo ženi v lice... ~Pa bolesti še ni
1085 27|       begala po sobi, jemala otroka v naročje, nosila ga od zibelke
1086 27|           zibelke do okna in nazaj. V naslednjem hipu je položila
1087 27|         hipu je položila dete zopet v zibel, prevzeta od strahu,
1088 27|         ljuta Marjanica. "Saj pojde v nebesa!" ~Tedaj je Anica
1089 27|            z njo, se ji je zdelo ko v sanjah. Skoro ni vedela
1090 27|            dete utihnilo in odplulo v sinjo dalj, v večnost, je
1091 27|            in odplulo v sinjo dalj, v večnost, je Anica odprla
1092 27|         dejala Anica nato. In prvič v življenju se ji je zgodilo,
1093 27|            do hiše in še daleč gori v hrib. ~"Peč!" je ponovila
1094 27|             ponovila zamišljena. In v tisti uri je sklenila, da
1095 27|         ljubeča Anica, ali pa se je v njej srce utrgalo in se
1096 27|           Še nikdar si ni bila tako v svesti zmage, saj je bila
1097 27|     okrasila možev in sinov grob in v rosni, že zdatni temi se
1098 27|        odskočila in se ozrla. ~Toda v tistem hipu je čutila, da
1099 27|            položil roko na ustnice. V blaznem strahu se je izkušala
1100 27|             izkušala Anica izviti. ~V temi ni mogla razbrati napadalčevega
1101 27|          zaklel in se zgrudil skoro v istem hipu. ~"Kdo je?" je
1102 27|         Toda nihče ji ni odgovoril. V blaznem strahu je zbežala
1103 27|       videla, kako je Katra planila v vežo. Pri svitu luči, čije
1104 27|        Anica umirila. Toda še dolgo v noč jo je tresla groza in
1105 27|             zdaj ji je oko zažarelo v divjem ognju, in tedaj je
1106 27|           že je vrgla papir in pero v stran in uprla pest v mizo
1107 27|          pero v stran in uprla pest v mizo in v onemogli jezi
1108 27|             in uprla pest v mizo in v onemogli jezi mrmrala: ~"
1109 27|        Tomažu. Toda legla je vendar v prepričanju, da še ni vseh
1110 27|             ji je storiti in delati v bodoče. Ko je bila sklenila,
1111 27|            se na vse zgodaj odpelje v trg k odvetniku, se je umirila
1112 27|              kakor ji tudi ni padlo v glavo, da bi se ga bala. ~"
1113 27|  osvetljeval mesec, in nato izginil v svoje domovanje; ali kmalu
1114 27|           pogledal proti Peči. ~Kdo v‚, ali se je morda domislil
1115 27|             zavil pri prvi gostilni v skedenj ter spal, v kolikor
1116 27|        gostilni v skedenj ter spal, v kolikor mu je bilo to pri
1117 28|         Pusti vse in pridi k meni!"~V par tednih so bili na Peči
1118 28|          ostala Peči zvesta in niti v prihodnje ni mislila oditi. ~
1119 28|            Anico res ni mogla priti v viharne položaje, ker ji
1120 28|            vzljubila. ~Podila jo je v stran, zaprla jo v noči
1121 28|            jo je v stran, zaprla jo v noči iz hiše. Anica je vedno
1122 28|           vedno zopet vzela deklico v zaščito, iztrgala jo celo
1123 28|          Anica napol omočena zaprla v svojo sobo in trpela mnogo. ~
1124 28|             Te čase je živela Anica v svesti, da bo sodišče ugodilo
1125 28|          tem pa je čutila, da polje v njej nekaj močnega, nekaj
1126 28|         nekam razblinila se je bila v njej prejšnja Anica. To
1127 28|            je zopet pogledala Katri v obraz, se je pred samo seboj
1128 28|             gotovo zglasi pri njem "v svrho nekaterih prevažnih
1129 28|            razumela toliko, da mora v trg in je odšla določeni
1130 28|          stopnicah je stopila Anica v pisarno. Dvoje mož je sedelo
1131 28|        pisarno. Dvoje mož je sedelo v sobi pri dveh mizah. Prvi
1132 28|             Drugi je bil mlad. Toda v mladem obrazu je bilo skoraj
1133 28|         pisar, "to je ona bela hiša v bregu, kaj?" ~"Da!" je odvrnila
1134 28|            Nekaj strank je vstopilo v pisarno. Iz odvetnikove
1135 28|        Vašega nasprotnika... rekurz v teku osmih dni... sicer
1136 28|     listinami in knjigami, je sedel v usnjatem naslonjaču odvetnik. ~
1137 28|             Anici je šinila rdečica v obraz, in začela se je opravičevati,
1138 28|           bilo preveč, da si oskrbi v trgu. ~Odvetnik je prikimal
1139 28|       predmetu pravde samem. Način, v katerem je govoril o osebah,
1140 28|          vplivom sumničenj ali vsaj v nepopolni lasti lastnega
1141 28|             dokazi, da je mož delal v krivi veri o njej; kake
1142 28|     Zamišljena je prišla h Kranjcu. V srcu je tiho upala na Lipeta.
1143 28|            kaj potem," ji je šinilo v glavo. Vstopila je, naročila
1144 28|             mu je sedela iz obličja v obličje. Pojasnila mu je
1145 28|         denar. ~Fant je molče segel v žep in ji pomolil par bankovcev. ~
1146 29|         Jerici si ni upal pogledati v obraz. Vendar pa je neprenehoma
1147 29|           odpravil Luka zelo zgodaj v vas, poiskal župana in mu
1148 29|         dejal, da ti posli ne gredo v župansko pisarno, in je
1149 29|            Malka Kovačeva je sedela v kuhinji pri županu in je
1150 29|           po močilo z glavo nizdoli v motno vodo, ki so jo rabili
1151 29|           je začutila rahlo trganje v glavi in se domislila one
1152 29|            Anico, naj vzame deklico v svojo zaščito, in res je
1153 29|          vzela Jerico in jo odvedla v svojo sobo, kjer si je deklica
1154 29|        Peklenska misel ji je šinila v glavo, in izvedla jo je. ~
1155 29|        slepilno luč in se odpravila v podstrešje. Res je našla
1156 29|        pojdem!" je prosila deklica. V tistem hipu je luč ugasnila.
1157 29|        tistem hipu je luč ugasnila. V smrtnem strahu je prečula
1158 29|           tebe, tebe Luka, ima prav v želodcu. Lepo sestro, prav
1159 29|           Eh," je dejal Tomaž. ~"Pa v zidanico jo je dala zanesti!" ~"
1160 29|           je potegnil Luko za seboj v kot. Luka je bil od pijače
1161 29|        Misliš?" je vprašal Luka. In v motnih obrisih je šlo mimo
1162 29|          šepetati z Luko... ~* * * ~V somraku rosnega jutra se
1163 29|             mislila na te osebe, in v oči so ji privrele solze.
1164 29|           cesti. Plaho je odskočila v senco za deske, pridržala
1165 29|       drgetala. Počasi so odjeknile v bregu stopinje, in deklica
1166 30|          Luka se prebudi~Luka se je v spanju prevrgel in pri tem
1167 30|            je ponoči pil s Tomažem. V naslednjem hipu zopet ni
1168 30|           in odkorakal proti vratom v hišo. Nič čudnega se mu
1169 30|             je zlezel Luka polagoma v temi v podstrešje ter legel. ~
1170 30|         zlezel Luka polagoma v temi v podstrešje ter legel. ~Kdo
1171 30|             Luka. "Jaz ne vem nič!" V hipu ga je videl Anže planiti
1172 30|           slonel še dolgo nemo zroč v isto smer. Zdaj pa zdaj
1173 30|         starec vstal ter odšel doli v kuhinjo. ~Srečal je Marjanico
1174 30|           govoriti z njo, moraš iti v trg ali pa počakaj do večera." ~"
1175 30|           na vse zgodaj odšla Katra v vas in si dala napreči.
1176 30|             se je obrnil in izginil v podstrešje, kjer je sicer
1177 30|          deklica. Posteljo je našel v neredu, deklice ni bilo.
1178 30|             Nikjer je ni bilo, niti v hiši, niti izven hiše. Tudi
1179 30|            bilo nikjer. Šel je doli v sobe. V Aničini sobi ni
1180 30|         nikjer. Šel je doli v sobe. V Aničini sobi ni bilo Jerice,
1181 30|           Potem pa je izginil zopet v podstrešje. Rahla omotica,
1182 30|       Blazna misel je zasekala Luki v možgane. ~"Ciganom jo je
1183 30|        narezal, je vtaknil narezano v nedra in vstal. Kakor tat
1184 30|           je splazil doli in stopil v Aničino sobo. Iščoč slepega
1185 30|      slepega okna je spoznal, da ni v pravi sobi. Tedaj je obvisel
1186 30|         seboj vrata. Naglo je segel v slepo okno, pritisnil steklenico
1187 30|            ono narezano koreničevje v steklenico. ~Nekaj hipov
1188 30|        Nekaj hipov pozneje je lezel v podstrešje. Ob zadnji stopnici
1189 30|         lice gorak curek. Zlezel je v svoj kot in se vrgel na
1190 30|             vršila glavna obravnava v zapuščinski pravdi, katero
1191 30|         nekaka tožba, da se oporoka v celoti proglasi za nepostavno
1192 30|          življenjski nalogi, zvesta v vseh križih. Obenem se je
1193 30|       Obenem se je vživela vse bolj v misel, da je tudi postavno
1194 30|            ker je Katrin zagovornik v neskončnost povečal vtis
1195 30|       Aničinega koraka ukrenil tako v oporoki, kakor je ukrenil. ~
1196 30|            razsodilo, da je oporoka v prvi točki neovrgljiva,
1197 30|             Anici, vendar je nalila v drugo in izpila, in izpila
1198 30|            zmajala z glavo in odšla v kuhinjo in si tam obrisala
1199 30|          par solz. ~Anica pa je šla v svojo sobo in legla ter
1200 30|             sem pila?" ji je šinilo v glavo. Ali ni čutila sramote
1201 30|          pogovor z vozniki in gosti v sobi. ~Ne dolgo potem je
1202 30|          poprosil ženo posojila, je v tej zmedi pil preveč, začel
1203 30|            dom se niti spomnila ni. V plesu in veselju je prišel
1204 30|         mrak. Tedaj je vstopil Lipe v sobo. Nekako debelo je pogledal,
1205 30|         načuditi, odkod tolika jeza v njej. ~"Pridi na Peč!" je
1206 30|            čuden način prišel zopet v službo na Peč. Nadejal se
1207 30|           Jerico in jo vzel s seboj v gostilno. Dekle je bilo
1208 30|           na pomoč in vzela deklico v službo. Nekaj ur pozneje
1209 30|            Tudi ni popolnoma verjel v čudno spravo Katrino. "Nocoj
1210 31|          let, in je zato ni pozabil v oporoki, je ohranila zase
1211 31|          dobro, potem je zastajala, v naslednjih mesecih je zopet
1212 31|          pisani lutki, ki je čakala v zasedi in ni nič več pozdravljala,
1213 31|        zabrnel, in lutka je stopila v ospredje ter se poklonila.
1214 31|          prej mislila, nego na uro. V silni plahosti je prevrgla
1215 31|        stresla Marjanica in skočila v posteljo ter se pokrila
1216 31|        vendarle zaspala in je spala v pozno jutro. Zaman je hodila
1217 31|             je bolela, dušilo jo je v sobi. Toda dol v kuhinjo
1218 31|       dušilo jo je v sobi. Toda dol v kuhinjo jo je bilo sram
1219 31|      globoko, da mora iskati pomoči v žganju? ~"Nikoli več!" je
1220 31|           življenja, tega življenja v jezi. Ni moči, kadar ni
1221 31|             sije? Že ni verjela več v svojo srečo. Vsaj mir, vsaj
1222 31|           domov. Stopila je k oknu. V somraku se ji je zazdelo,
1223 31|            je zašepetala in skočila v posteljo in ponavljala: "
1224 31|             sam satan, sam satan!" ~V molitvi je vsnula. ~Zbudilo
1225 31|       dejala Anica, "hočem videti!" V naslednjem trenotku je vstopila.
1226 31|          napol opravljena, vsa črna v obraz. Po bradi ji je tekel
1227 31|        njene roke so nemirno greble v pod, steklene, zožene oči
1228 31|     steklene, zožene oči so strmele v strop. Grozno grgranje je
1229 31|             prihajalo ženi iz ust. ~V tem hipu je pozabila Anica
1230 31|           je prišla tedaj Marjanica v spremstvu one nove dekle.
1231 31|             je šepetala Marjanica. ~V tistem hipu pa se je zgodilo
1232 31|     pozabila do smrti več prizora. ~V hipu se je pognala Katra
1233 31|           je slišala nejasno Anica, v naslednjem hipu je začutila,
1234 31|              Pomagati ni mogel več. V silnih mukah je umrla Katra,
1235 31|         nenavadno vznemirjen, segel v žep in izvlekel listič,
1236 32|      prihajala skozi zamreženo okno v celico, v kateri je sedela.
1237 32|            zamreženo okno v celico, v kateri je sedela. Nekje
1238 32|            je vendar le res! Ona je v zaporu. Osumljena je, da
1239 32|         obšel, ko je bila tako sama v sobi. ~"Marjanica, kje si?"
1240 32|           in postaran mož je stopil v celico: ~"Ali kaj želite?
1241 32|           dotaknila. Tako je ležala v noči bedna in brez spanca.
1242 32|             in odvedla sta jo nekam v spodnje prostore. ~Velela
1243 32|             dokazati, da niste bili v oni sobi? Saj razumete?
1244 32|      Vprašam, kdaj ste bili zadnjič v taščini sobi?" ~"Ko je umirala,"
1245 32|            uro za tem je bila zopet v svoji celici. Istega dne
1246 32|       Plakajoč se ji je vrgla Anica v naročje. Ko ste se ženi
1247 32|      Pijanec je bil, Bog mu ne štej v greh. Pa ti, moja ljuba
1248 32|             s seboj. Sedaj je segla v žep in odvezala iz rute
1249 32|          zdelo, da se mora zadušiti v temle zamreženem prostoru.
1250 32|           ji je bil paznik postavil v celico, je sedela in mislila
1251 32|             venomer ji je prihajalo v misel, da je slišala nekoč,
1252 32|           da bi se zamislila povsem v položaj takega človeka,
1253 32|              hudič bo ene izmed vas v ječo poslal, da boste skušani
1254 32|         Svetujem ti, kupiti od mene v ognju skušenega zlata, da
1255 32|             Čudovito je bilo čitati v knjigi razodetja, z nekako
1256 32|            pogubljeni," je mislila, v naslednjem hipu je zopet
1257 32|      nedolžnem je bil zaprt! ~Kakor v tolažbo je čitala na odprti
1258 32|              hudič bo ene izmed vas v ječo vrgel, da boste skušani
1259 32|         Kmalu zatem so jo odpeljali v mesto pred sodišče. ~ ~
1260 33|                        33. POGLAVJE~V dan sodbe~Motna svetilka
1261 33|        prenočevali, kadar so prišli v mesto, "pri Siroti". Pri
1262 33|              saj ti privoščim."  In v resnici je romala čutarica
1263 33|           je vedel, da govori Hanca v zmedenosti in se istoveti
1264 33|            jo je, pa sem ji mišjaka v žganje na rezal, da je umrla.
1265 33|            vstal, in ko so petelini v tretje odpeli, je že slonel
1266 33|            napravila prejšnjega dne v mesto; povabljena je bila
1267 33|          vse zgodaj se je odpravila v sodnijsko poslopje. Toda
1268 33|          zelo podoben. Videla ga je v spremstvu orožnikov, toda
1269 33|         sodnijski sluga in jo vedel v neko sobo. ~"Sedaj jo bodo
1270 33|       mislila Marjanica. Toda soba, v katero je stopila, ni bila
1271 33|           Tu je Marjanica zagledala v svoje veliko začudenje Anico.
1272 33|             zmenivši se za uradnika v sobi, je planila k Marjanici
1273 33|         sreče in veselja je vladalo v Anici. Segla je Lipetu v
1274 33|            v Anici. Segla je Lipetu v roko, in oba sta imela solzne
1275 33|          hiše, je Marjanica viknila v drugo: ~"Hanca! Ali si res,
1276 33|       blagrovali. Marjanica je bila v velikih skrbeh, da ji je
1277 34|           videl, da ji silijo solze v oči, ter ni vedel, kaj naj
1278 34|             In Anica je zajokala in v solzah je govorila: "Lipe,
1279 34|             predno jim je naklonilo v dar ono, kar so imeli podedovati
1280 34|        božja roka in vodi naše poti v vseh naših življenjskih
1281 34|           izginil sled. Utonila sta v vrvenju ljudi. Gospodarila
1282 34|        Gospodarila sta slabo, odšla v Ameriko in dosedaj ju ni
1283 34|            je zgodilo, da je morala v bolnišnico v Ljubljano.
1284 34|           da je morala v bolnišnico v Ljubljano. Kukavica je kukala,
1285 34|           napol sedela napol ležala v koleslju. Rekla je: ~"Anže,
1286 34|             lep in mogočen je ostal v njegovem srcu spomin na