Chapter

 1 1 |       in da je nekaj zaječalo v njem. Videla mu je v obraz. Kljub
 2 2 |        Jurca je brisal solze ob njem. ~"Hči!" je bruhnil Juri
 3 2 |      danes čas!" je zastokal ob njem Jurca. Ali pogledala se
 4 2 |    zvezali in udarili skupno po njem. Vitežki jih je pognal,
 5 3 |    koliko žaljenega ponosa je v njem, in v tej okornosti se ji
 6 3 |         Tomaž ustaviti. Prav ob njem je stala in prijazen smeh
 7 8 |    vidite. Prav žal ji ne bo po njem, ne!" Odurno se je zasmejal,
 8 8 |  spomnila se je, da je mati pri njem in je krenila na dvorišče. ~
 9 8 |     kako visoko se je dvignil v njem nekak odpor proti tej misli,
10 8 |  otroška ljubezen je vzkipela v njem. Vse je odpustil, vse je
11 8 |    obrekovavke in bi dvignila v njem dvom. Zato se je nasmehnila
12 8 |         Kakor da se srce trga v njem, je bil ta vzklik. Misel,
13 11|        da počivajo njene oči na njem, in skoro zahropel je: ~"
14 13|  bolehen, in vino je delovalo v njem, in na vse zadnje, saj je
15 14|      Juri, in je sedela mati ob njem. Ko je bil Juri stopil na
16 15|        od bolesti pokleknila ob njem in prosila: ~"Juri, strašno
17 15|         je prišla k Juriju. Pri njem je bila mati, z prezirljivo
18 15|         kako da nisi ostala pri njem. Zakaj si se sploh vrnila?
19 15|         bil je živ. Sedla je ob njem, pa ni sedela dolgo. Kmalu
20 15|         krvavih srag je bilo na njem. Anica je listič obrnila.
21 16|         nekaj cvililo in pelo v njem, tako žalostno, tako tožeče,
22 16|      njim, ki je sam, in ni pri njem nje, njegove žene, so ji
23 19|       nič napačnega ne slišim o njem. Sestro je omožil nekam
24 22|          in da je ona vzela pri njem na posodo, češ, da naj se
25 23| žalosten. Ležalo je očitanje na njem, da ga je sram očeta. In
26 23|       se je oglašal tudi glas v njem, da je dal dovolj. Sklenil
27 24|     sebi glas po sreči, glas po njem, ki ne more biti njen, in
28 24|       močno žganje. Ker pa je v njem močila razne korenine in
29 24|       Še enkrat je zamahnila po njem, ali zadela je v vrata.
30 26|       nekako silo so vstajale v njem. "Veruj mi, Katra! Moja
31 26|    Jerica, Anica!" je klicalo v njem. "Dvoje sirot! Ti jima ne
32 27|         Peči, se je zglasil pri njem tuj človek ter začel povpraševati,
33 28|        ta dan gotovo zglasi pri njem "v svrho nekaterih prevažnih
34 30|  začutil, da ga nekdo budi. ~Ob njem je stal Anže. ~"Kaj je?"