Chapter

 1 3 |      deklica in odšla hitro in tiho. Mož pa je omahnil na kup
 2 5 |      je prosila Anica, "govori tiho. Naj gresta, če so opravki.
 3 6 |       pomladanski dan. Ali vse tiho je bilo zunaj, samo znani
 4 7 |      kakor je bilo, in bom." ~"Tiho, tiho," je miril Šime, "
 5 7 |      je bilo, in bom." ~"Tiho, tiho," je miril Šime, "kar je,
 6 7 |        govorila kolikor mogoče tiho: ~"Ne bo umrl, ne bo. Rajna
 7 7 |     Našla ga je dremajočega in tiho je postavila posodo z gorko
 8 7 |        to je res preneumno!" ~"Tiho, tiho!" je mirila ona... ~ ~
 9 7 |        res preneumno!" ~"Tiho, tiho!" je mirila ona... ~ ~
10 8 |        od vetra gnan naletaval tiho in redko. Ko pa se je začelo
11 11|          mi bo posodila pa " ~"Tiho bodi!" je kriknila Neža
12 12|     ustnicami. ~V sobi je bilo tiho. Tudi v slast, kakor je
13 13|    Prisluhnila je. Vse je bilo tiho, nihče ni hitel za njo.
14 13|   svoje znanje z njo. Istotako tiho je zašepetala: ~"Ušla sem!" ~
15 15|       več, oblekla se je in je tiho odšla k Juriju in se neslišno
16 15|     vratih. Toda notri je bilo tiho, in Anica se je vrgla na
17 18|    sicer pa je bilo v hiši vse tiho, in Anica si je mislila,
18 19|      rekla, "če je pa tako!" ~"Tiho bodite, mati!" je prosila
19 19|     hiši, ko je bilo sicer vse tiho, ropot. Vstala je, prižgala
20 22| plesali. Zdaj je bilo čudovito tiho tu notri, in hladno in temno
21 23|      slovesnosti je vsepovsod. Tiho je vse, tako tiho. In sedaj
22 23|   vsepovsod. Tiho je vse, tako tiho. In sedaj hipoma trepetajoč
23 25|       fant, "kaj boš umrla?" ~"Tiho bodi!" je velela Katra, "
24 27|      njegove bolestne vzklike, tiho ihtenje. In če se je za
25 27|  kuhinjo in od tam v zidanico. Tiho ječanje Jeričino je motilo
26 28|    prišla h Kranjcu. V srcu je tiho upala na Lipeta. Njega edinega
27 28|       gledal mirno in z nekako tiho žalostjo. ~"Z Bogom!" je
28 33|       je prst na usta in rekla tiho: "Ne kriči. Saj sem rekla,
29 34|        ga je oklenila in rekla tiho: ~"Ko umrjem, nikar ne žaluj