Chapter

  1 1 |        nevesti na pomoč in dejal: ~"Anica ni take vesele naravi, ko
  2 1 |        mojega moža tu?" je vprašala Anica. ~Marjanica ni odgovorila. ~"
  3 1 |          Fant je stopil k ognjišču, Anica je odšla, ko je bila rekla: ~"
  4 1 |     katerima je zamahnila v zrak. ~"Anica! Vem, kaj si mislila. Moja
  5 1 |         zajokala. ~"Toda ne boj se, Anica, ali nimaš mene?" In glas
  6 1 |             prijazna. Potrpela boš, Anica. Nocoj je pila, pa je razposajena,
  7 1 |           nihče te mi več ne vzame. Anica! Samo iz strahu, da te izgubim,
  8 1 |   ustavljala moji poroki. Zdaj veš, Anica. Umrl bi bil brez tebe.
  9 1 |          Juri. Pa veselo!" je rekla Anica. ~Za roke se vodeč sta stopila
 10 1 |             nato je vstopil Lipe in Anica je opazila, da je nastal
 11 1 |            ji je nekaj dopovedoval. Anica je opazila, da jo Pečanka
 12 1 |           so ji izstopile iz glave. Anica je zbledela. Drgetaje se
 13 1 |        osinele ustnice. Zaman se je Anica lovila za nekaj trdega,
 14 1 |         ženi? Sedaj mi je dovolj." ~Anica je še videla, kako so se
 15 1 |          sina ne ljubi!" je mislila Anica in krog oči ji je leglo
 16 4 |                         4. POGLAVJE~Anica~Nekje, v podstrešni sobici
 17 4 |            vijoličast pajčolan. ~In Anica, ta mala, boječa deklica
 18 4 |          lilije." V takih mislih je Anica zahrepenela preko vasi tja
 19 4 |             Peči. Pač pa je opazila Anica, da ima mati vselej, ko
 20 4 |              solzne oči. In zato je Anica, ki je zelo ljubila svojo
 21 4 |          bilo zgodilo, da je prišla Anica v šolo in prvo uro v šoli
 22 4 |              od kje so. In tedaj je Anica slišala, da je vprašala
 23 4 |           Peči. ~Deček je pritrdil. Anica pa je nehote ostrmela in
 24 4 |           Tako se je bila zamislila Anica, da je preslišala glas učiteljice. ~"
 25 4 |           pokazali na njo. Sedaj je Anica vstala. Cel razred je gledal
 26 4 |             sram jo je bilo. "Ti si Anica, kaj?" je vprašala učiteljica. ~"
 27 4 |        prikimala učiteljica. "Lepo, Anica, pridna bodi. Vi nimate
 28 4 |         nekaj!" je dejala deklica, "Anica je s Peči!" ~Tedaj se je
 29 4 |            pa mamo naj vpraša!" ~In Anica je res vprašala mater in
 30 4 |            jokala ko sicer, in zato Anica ni hotela ničesar več vprašati
 31 4 |            s Peči. Nehote je pazila Anica na vsako njegovo kretnjo,
 32 4 |            že trobentice!" je rekla Anica. ~"So," je odvrnil Juri, "
 33 4 |                In popoldne je imela Anica cel šop trobentic. ~Od tistega
 34 4 |       skupaj. In čim več je doznala Anica od dečka o Peči, tem radovednejša
 35 4 |             Glas mu je bil tožen in Anica ni mogla razumeti, zakaj
 36 4 |           žalosten. ~"Ne," je rekla Anica, "morda ne bo prav tvoji
 37 4 |              Tako sta se ločila, in Anica se je napravila v četrtek
 38 4 |             ulile solze čez lice. ~"Anica," je stokal, "povedal sem,
 39 4 |             v življenju je začutila Anica nekaj tako bridkotrpkega,
 40 4 |          rahlo drhtel razburjenja: "Anica! Ti si zelo dobra. Nič ne
 41 4 |         otroka ženo. ~Komaj je bila Anica stara trinajst let, ko je
 42 4 |       nekoga. Tedaj je prišla streč Anica. Zato ji je teta zapustila
 43 4 |           Ostala je po tetini smrti Anica v njenem stanovanju, in
 44 4 |          kmečke službe se je čutila Anica preslabo, nasprotno je bila
 45 4 |        spodnjo obleko. Tako je bila Anica v svojih dvaindvajsetih
 46 4 |          bila prišla počivat domov. Anica ji je odstopila del svoje
 47 4 |           kuhinjo. Tako je zaživela Anica pol meščansko pol kmečko
 48 4 |             molče priznavale, da je Anica "gosposka". Ona pa je ohranila
 49 4 |             bila še na svetu, da bi Anica šla v samostan in ni se
 50 4 |       navduševati Anico za ta stan. Anica jo je mirno poslušala in
 51 4 |          iti za vedno na Peč, tedaj Anica sprva ni vedela, kaj naj
 52 4 |             znamenje." ~In tedaj je Anica zaspala in v snu je videla
 53 4 |            cerkve je prišla, in ona Anica je šla za njo. Mati pa je
 54 4 |           greste gori?" je vprašala Anica. ~"Ne!" je odvrnila mati, "
 55 4 |            Teh sanj se je domislila Anica drugo jutro in pod vtisom
 56 4 |          izrazito, posebno lice, in Anica si je z rdečico v obrazu
 57 4 |            je ljubezen v kolikor je Anica na to mislila predstavljala
 58 4 |            Nikoli prej ga ni videla Anica tako srečnega. ~"Anica,"
 59 4 |       videla Anica tako srečnega. ~"Anica," je dejal, "v nedeljo naju
 60 5 |           nisem rekla," je odvrnila Anica. ~"Sem mislila, da ste kaj
 61 5 |          vežo in odšla na dvorišče. Anica jo je slišala govoriti zunaj. ~"
 62 5 |             polagali krme prešičem. Anica je bila vsula otrobi v posodo.
 63 5 |              strašno je natančna!" ~Anica je zardela in se opravičevala: "
 64 5 |       prijeti posodo, da jo odnese. Anica je pristopila: ~"Poneseve
 65 5 |         Marjanica, in ko je prijela Anica za eno ročico, je nadaljevala: "
 66 5 |          prste reže," je pripomnila Anica, otipaje si zardele prste. ~"
 67 5 |          junico, ki je rila naprej. Anica se je ozrla na fanta. Visok
 68 5 |            glas je bil prijeten, in Anica je nehote za strmela za
 69 5 |      dvignila in vzela posodo. Tudi Anica se je obrnila za njo. Ko
 70 5 |           čez dvorišče, je dvignila Anica svoje oči in zagledala gori
 71 5 |            Le počakaj," je odvrnila Anica, "ti prinesem takoj kavo."
 72 5 |             res tako bled? Tedaj si Anica še ni bila v svesti, zakaj
 73 5 |         njegovim licem. ~"Ni treba, Anica, saj pridem takoj doli!"
 74 5 |             na levi strani okno, in Anica je v tistem hipu prepoznala
 75 5 |        rekla!" je odvrnila žalostno Anica. Vrnivši se v kuhinjo, je
 76 5 |             se v kuhinjo, je hitela Anica pripravljat kavo za moža
 77 5 |        materi prikupiti? Le pridno, Anica!" ~Anica je smehljaje se
 78 5 |      prikupiti? Le pridno, Anica!" ~Anica je smehljaje se prikimala
 79 5 |            teh gosposkih komedij." ~Anica je začutila, da ji stopa
 80 5 |             z materjo, da je ostala Anica sama, dokler ni prišla Marjanica
 81 5 |           voščil Anici dobro jutro. Anica, ki je bila vzela obelo,
 82 5 |          Ali vas zebe?" je vprašala Anica. ~"Kaj ne bi, če pa piha
 83 5 |           seboj je šel na dvorišče. Anica pa je začela narezovati
 84 5 |          berači," je zaslišala nato Anica glas Katrin, "kaj bi zopet
 85 5 |             se, postopač." ~Nato je Anica slišala, da sta se hlapec
 86 5 |         Katra je stopila v kuhinjo. Anica je rezala slanino in se
 87 5 |      petnajst danes," je ugovarjala Anica. ~Tedaj je vstopila Marjanica.
 88 5 |             kaj. Kaj je pa rekla?" ~Anica ni pazila na njeno vprašanje. ~"
 89 5 |               je očitala Marjanica. Anica ji je obrazložila reč. ~"
 90 5 |             mirila glasno Marjanico Anica, "doma ju ne bo, z doma
 91 5 |              Marjanica," je prosila Anica, "govori tiho. Naj gresta,
 92 5 |               Ena me bo, ali ti ali Anica!" ~"Kaj?" ni slišala Marjanica. ~"
 93 5 |            slišala Marjanica. ~"No, Anica," je pristopil hlapec. "
 94 5 |            Marjanica." ~"Ti me boš, Anica," je silil hlapec, "zato
 95 5 |           pripomnil in se zasmejal. Anica se je ozrla, za njo je stala
 96 5 |            sta zapustila kuhinjo in Anica ju je slišala šepetati v
 97 5 |          pomenjena sta," je mislila Anica, in solze gneva in žalosti
 98 5 |           zaškrtal ob nekaj trdega, Anica je rahlo kriknila. Iz prsta
 99 5 |            in Tomaž sta bila odšla, Anica pa je sedla na ognjišče
100 5 |             Boli, boli!" je plakala Anica, nato je vstala burno in
101 5 |           In glava ji je klonila in Anica se je zamislila, in vse
102 5 |         močan s podvihanimi rokavi. Anica je odstopila skoro plašna
103 6 |          preteklo dvoje mesecev, in Anica je čutila, da je trudna.
104 6 |       Brezčutna bi bila hotela biti Anica, ali ni mogla, in tolažbe,
105 6 |         utihnila; opazila je, da je Anica ne posluša. Anica je mislila
106 6 |             da je Anica ne posluša. Anica je mislila vse nekaj drugega
107 6 |          trpim!" je dejala deklica. Anica se je presenečena ozrla
108 6 |        misli, Jerica," jo je karala Anica, "potem se ti bo pa sanjalo
109 6 |             tako čudno v somrak, in Anica je potegnila deklico k sebi
110 6 |         nekega dne si je odgovorila Anica: "Jerica se ne boji smrti,
111 6 |            in žalostno v somrak, in Anica, ki je včasih dvignila k
112 6 |           zdravniku, ker ga je bila Anica lepo preprosila. ~Drugi
113 6 |              Drugi dan je zagledala Anica, ko je prišla doli v sobo,
114 6 |          bila vrnila Katra s sejma. Anica se ni dotaknila blaga, ali
115 6 |            in časa imaš dovolj!" In Anica je kimala z glavo in gledala
116 6 |                Ne," je dejala sedaj Anica, "ni treba!" Čutila je,
117 6 |            rano in odšel z doma, in Anica ni vedela, kaj je z njim.
118 6 |           zvečerilo. ~Po večerji je Anica zopet vzela šivanje v roke.
119 6 |          znova, in znova je mislila Anica na Jurija, svojega moža.
120 6 |             je krotila svojo žalost Anica, hotela se je prisiliti,
121 6 |            On se ji je približal. ~"Anica, huda si, ker sem tak,"
122 6 |             pridna," je dejal. Toda Anica se je skoro zgenila strahu,
123 6 |           jezno je rekel: ~"Res je, Anica, silno pust človek sem.
124 6 |          prijetno gorko je bilo, in Anica je imela že ves popoldne
125 6 |          pastirske piščali, bi bila Anica mislila, da je najlepši
126 6 |          duša. Zamislila se je bila Anica tako daleč, da ni vedela,
127 6 |             glas ropotajočega voza. Anica je sedela na vrtu pred hišo.
128 6 |            in gledal doli na cesto. Anica se mu je približala. Začudeno
129 6 |             se vrne, in da bo tedaj Anica tako velika, in on ji bo
130 6 |            za vedno!" se je zavedla Anica. In zdaj je vedela, da to
131 6 |         nikoli vrnil, in da je ona, Anica sedaj velika in sedi na
132 6 |         gotova." ~"Da," je odvrnila Anica in raztegnila obleko. Tašča
133 6 |                 Ni res!" je viknila Anica, iztrgala v hipu obleko
134 6 |         Molčite!" je kriknila sedaj Anica, "vi zamenjujete lice z
135 6 |         stal Lipe. Tedaj je stopila Anica med vrata. Obličje ji je
136 6 |            tako, kadar naša noče." ~Anica se je morala prijeti za
137 6 |              Že je hotela pobegniti Anica, ali komaj je čutila dovolj
138 6 |         široko odprtimi očmi čakala Anica. ~"Kdo?" je zategnil Lipe, "
139 7 |             se prikazala izza vogla Anica in Juri. Mož je bil smrtnobled
140 7 |           mnogo bledejši," je rekla Anica možu, ko sta šla zjutraj
141 7 |            Ali misliš," je vprašala Anica. ~"Ljubi Bog, saj nisem
142 7 |            z desnim ušesom. Nato je Anica odšla k možu. ~Našla ga
143 7 |           gledal na njo in rekel: ~"Anica, če je taka smrt, potem
144 7 |       srečen je šepetal: ~"Ali res, Anica, ali res?" ~"Res," je kimala
145 8 |             začelo snežiti. ~* * * ~Anica je bila poslala Lipeta po
146 8 |               Tudi jaz!" je mislila Anica, ali rekla ni nič. ~"Tako,"
147 8 |            jo gospodinja potrebuje. Anica je šla z Marjanico v kuhinjo.
148 8 |              ali ni res, Juri?" ~In Anica je čutila, da to vedenje
149 8 |           pa se še zmeni ne zanj." ~Anica je s silo zatirala take
150 8 |            je odvrnil. ~Tedaj se je Anica domislila svoje dolžnosti. ~"
151 8 |             mu je, in da bi ji bila Anica že lahko kdaj rekla kako. ~"
152 8 |          skrbi. Ona mu hoče streči. Anica te čase lahko mesto nje
153 8 |          tem bolj se je oddaljevala Anica. Celo onega strahu, ki se
154 8 |             Anico, toda tako, da je Anica mislila, da ji očita neprijaznost
155 8 |       branil Anico Juri, "nikoli ni Anica tožila čez vas. Bog vari!"
156 8 |         odsvetovala samo radi tega. Anica ni za te. Ona je tvoja poguba." ~"
157 8 |             bil igrača, s katero je Anica igrala, da je vse laž na
158 8 |             je branil sin ženo, "in Anica ima prav, če ga zaničuje.
159 11|      Polotil se ga je znova kašelj. Anica je vstala in se vrnila s
160 11|      zagorelo toliko jeze, da se je Anica z grozo začudila. Toda tudi
161 11|         ogledovat živino. Jerica in Anica sta ostali v sobi. Nedolgo
162 11|           več gospodinja, ko ona." ~Anica se je nasmehnila po sili
163 11|       prodaja," je pripomnil Luka. ~Anica ni dejala nič. ~"Za Tomaža
164 11|             da ne razume, kako more Anica pustiti moža v takem iz
165 11|             vrniti. Tedaj je prišla Anica v sobo. Njemu pa je šinila
166 11|           nova misel skozi glavo. ~"Anica," je rekel, "nekaj bi prosil!" ~"
167 11|            pa bi radi?" je vprašala Anica. ~Starec je nekaj hipov
168 11|           povejte," je prigovarjala Anica. ~"Tako je," je začel tedaj
169 11|           ne pozabi!" je pripomnila Anica. ~"Res je," je prikimal
170 11|                Zakaj ne," je dejala Anica, "kar dajte." ~"Pa lepo
171 11|            bi pravila?" je odvrnila Anica in spravila desetak. Luki
172 11|       pripomnil še katero, toda ker Anica niti najmanj ni bila radovedna,
173 11|            je bilo posijalo solnce. Anica se je bila pomudila v svoji
174 11|            v sobi je bilo v neredu. Anica je otvorila okna, napravila
175 11|          Luka. Vseh oči je začutila Anica na sebi. V naslednjem hipu
176 11|             kaj pa je?" je vprašala Anica, in težka slutnja ji je
177 11|             in Neža sta šla za njo. Anica pa je ostala ko prikovana
178 11|             Kaj pa je?" je vprašala Anica in stopila k njemu. Dvignil
179 11|         njemu. Dvignil je glavo, in Anica je ovohala, da diši iz njega
180 11|             trideset goldinarjev." ~Anica se je komaj še ujela za
181 11|             je prišla Neža z lučjo. Anica je planila iz sobe in tekla
182 12|            kličočo posle k večerji. Anica je vstopila, se ozrla na
183 12|         pozneje je prišla Katra, in Anica je uvidela, da nocoj Luke
184 12|            se je naenkrat zasmejal. Anica se je ozrla vanj in opazila,
185 12|             uprtih naravnost vanjo. Anica je zatrepetala; tolike sovražnosti,
186 12|            Kakor omočena je strmela Anica tašči v obraz, razvnet od
187 12|            pa se je zasmejal znova. Anica je pogledala krog mize po
188 12|         Katro. Jerico pa je slišala Anica šepetati: Jezus, Marija.
189 12|        imajo z menoj?" je pomislila Anica, ozrla se z zadnjo močjo
190 12|             skrijem?" si je mislila Anica, in rdečica sramežljivosti
191 12|             se je Katra zasmejala. ~Anica je izgubila zavednost misli.
192 12|           imate!" je viknila zdajci Anica vsa iz sebe in udarila taščo
193 12|            pa je kriknila divje, in Anica je pričakovala, da se ženska
194 12|         trda. ~"Pusti," je kriknila Anica in se obrnila. Toda roka
195 12|              Podiš me?" je zaječala Anica. S silovito močjo se je
196 13|                        13. POGLAVJE~Anica izprevidi, da se je prenaglila,
197 13|            je belila iz teme cesta. Anica je dospela doli do mostiča
198 13|            za njo. Naglo je krenila Anica nato preko mostiča. Tu pa
199 13|       nepriljudni dolini, ni čutila Anica nikakega strahu. Nekako
200 13|           potrebno, da pride v trg. Anica je začela hiteti. Noč nad
201 13|             hipov pozneje je zavila Anica mimo ovinka in opazila v
202 13|            tu čez noč?" je vprašala Anica. ~"Kako pa, da boste," je
203 13|             vrata, kjer naj vstopi. Anica je pritisnila za kljuko
204 13|         Dober večer," je pozdravila Anica, možje so odzdravili, toda
205 13|             so doigrali, in je bila Anica sedla, in sicer blizu peči,
206 13|     prenočiti pri vas?" je vprašala Anica. ~"Bomo že napravili, da
207 13|               Da," je dejala kratko Anica. ~"Za večerjo bi se tudi
208 13|          snega." ~"Da," je odvrnila Anica. Tedaj se je vrnil Kranjc. ~"
209 13|      pogojem, da je to zadnja igra. Anica pa je ulomila kruha, napravila
210 13|         hipu so se odprla vrata, in Anica je hipno pogledala in spoznala
211 13|            kvarte in začel mešati. ~Anica je prinesla vroče vino na
212 13|           donela iz njegovih besed. Anica je bila Lipetu zelo hvaležna,
213 13|             igravci nekaj sprli, in Anica je našla priliko, da je
214 13|             niso, morajo biti kdaj. Anica, bodite močni in vrnite
215 13|     življenju? Brezmiselno bi bilo, Anica, vrniti se. Anica, ostani
216 13|             bilo, Anica, vrniti se. Anica, ostani tu! Glej, dvoje
217 13|           naj porečem?" je vprašala Anica. ~"Kaj naj rečete," se je
218 13|            mislite to?" je vprašala Anica, ki ni razumela, zakaj da
219 13|         poudaril besedo "domači". ~"Anica," je dejal on mehko, ko
220 13|            je zdajci skoro kriknila Anica, "ti si sosedov, ti si,
221 13|            si " ~"S Peči, kakor vi, Anica!" je mirno pripomnil Lipe. ~
222 14|         mati! Jaz ne morem verjeti! Anica ni nepoštena!" ~"A zakaj
223 15|       zimsko jutro. Lepa ali mrzla. Anica ni čutila ni mraza ni lepote
224 15|           se ne bi vrnila. O Juri! ~Anica je spešno korakala. Lipe
225 15|       zbežati? O kako si maloverna, Anica! Ali ne veš, da je treba
226 15|         kraljevini? Vrni se na Peč! Anica, bodi močna, vrni se in
227 15|            svoje smrti in še čez... Anica je bila prišla na Peč, ne
228 15|              Zakaj ne," je odvrnila Anica. "Saj sem bila le do trga,
229 15|            sem storila," je hlinila Anica trdost. ~"Lepa je ta," se
230 15|           smrti!" je skoro zaihtela Anica. ~Katra je izginila iz kuhinje,
231 15|             je izginila iz kuhinje, Anica pa je začutila v svoji roki
232 15|           iz kuhinje. ~Ko je prišla Anica k Juriju, jo je že pričakoval.
233 15|       Jurijevo lice je bilo mračno. Anica je opazila, da je noče niti
234 15|             se je še bolj stemnilo. Anica sprva ni ve dela, kaj naj
235 15|              ko da ni Anice v sobi. Anica je zbrala poslednje moči. ~"
236 15|      obstale njene oči na Anici. In Anica se je zbegala. Razumela
237 15|        tedaj Katra in se dvignila.  Anica je zatrepetala čudne bojazni
238 15|         telesu drhteča je poslušala Anica taščo; čutila je, da je
239 15|            strasti drhtel. Tedaj je Anica razumela vse: Saj je vse
240 15|             Ne tajim!" je odjeknila Anica, "zakaj bi tajila!" Videla
241 15|            tajila!" Videla je tedaj Anica, da mož nemirno grabi z
242 15|           sploh vrnila? Povej no!" ~Anica je z blaznim smehom motrila
243 15|           ji ni prišel na pomoč, in Anica je mislila: "Obsodil me
244 15|      vprašala s hipno mirnim glasom Anica. V naslednjem hipu pa ji
245 15|           mostiču. Kam? kam? kam? ~"Anica, Anica, gospodinja!" je
246 15|             Kam? kam? kam? ~"Anica, Anica, gospodinja!" je zaklical
247 15|            raje. Lepo vas prosim!" ~Anica se je nekoliko zavedla. ~"
248 15|      drhtela pastirju v besedah, in Anica je opazila stoprav sedaj,
249 15|           Pojdiva k nji!" je dejala Anica, in vrnila sta se. Anica
250 15|            Anica, in vrnila sta se. Anica pa se še dolgo ni mogla
251 15|          Tisto noč potem je sanjala Anica od samih belih rož. Zbudila
252 15|         rezko velela, naj gre spat. Anica je šla, toda še dolgo je
253 15|         Toda notri je bilo tiho, in Anica se je vrgla na posteljo
254 15|       pogledat, da li ne prihaja že Anica, ki je bila šla po zdravnika,
255 15|            čašo gorkega mleka, toda Anica je pustila mleko in odšla
256 15|        Odprla je vrata v vežo. Toda Anica je bila že na stopnicah.
257 15|       plahosti in slutnje je odprla Anica vrata v sobo, kjer je ležal
258 15|     zagrnjena. V prvem hipu je bila Anica popolnoma oslepela. Stopila
259 15|                Nihče se ni oglasil. Anica je začela ko blazna iskati
260 15|          žarkov rdečih. Tedaj pa je Anica spoznala, da je oblit tudi
261 15|         telesom se je zgrudila tudi Anica. ~"Juri, Juri, ali me ne
262 15|       krvavih srag je bilo na njem. Anica je listič obrnila. Spoznala
263 15|   Pretresljiv jok je napolnil sobo. Anica je opazila Marjanico s Katro
264 15|                 Mrtev," je ponovila Anica ko otroci in čutila, da
265 15|   brezkončno veliko, sivorjavo oko! Anica je zatrepetala: ~"Sodba" ... ~
266 16|            nočeš, ali ne moreš?" In Anica je čutila droben košček
267 16|             se malo, no, ljuba moja Anica. Malo vina sem zavrela;
268 16|             beseda je zlata vredna. Anica, imejte pamet. Kaj ne veste,
269 16|             ji je: nasmehnila se je Anica, popila vino in povprašala
270 16|           pomislila in se domislila Anica sedaj Marjanice, in zopet
271 17|            se," je pripomnila bolna Anica, Marjanico pa so še huje
272 17|                Ne vem," je odvrnila Anica, "meni ni spomenil nikoli
273 17|           Postajalo ji je vroče, in Anica je opazila njeno zmedo: ~"
274 17|               je dejala čisto mirno Anica. ~"Aha!" se je oddahnila
275 17|          obraz. ~"Vem," je ponovila Anica, "pa ne govorive več o tem,
276 17|             domislila tako, da, ali Anica ni nje umela, ali pa ona
277 17|           pa ona ne Anice. Da pa bi Anica mogla vedeti o vsebini moževe
278 17|        sanjalo ni, kako naj bi bila Anica za to izvedela. ~Zgodilo
279 17|         moralo biti, ko je začutila Anica v predsobi tihe korake,
280 17|             in prej, ko se je mogla Anica zavesti od presenečenja,
281 17|        Tomaž s toliko resnostjo, da Anica sama sebi ni verjela, ko
282 17|           vzeti nihče!" je odvrnila Anica. ~Tedaj pa jo je on zopet
283 17|           kaj stoji v testamentu!" ~Anica je bila sedaj prepričana,
284 17|           ni res!" je viknila sedaj Anica, "moj mož tega ni storil.
285 17|           če bi bil vaš sovražnik?" Anica je gledala hlapcu v obraz.
286 17|            kaže. Bog vam daj srečo, Anica, od mene se pa ne bojte
287 17|          bila tudi točka, da izgubi Anica v slučaju otrokove smrti
288 17|             se v drugo poroči tu je Anica rahlo zardela vso pravico
289 17|             je obrnil proti Anici. ~Anica ni opazila ničesar. Temna
290 17|          tedaj je planila in dejala Anica, da to ne more biti res,
291 17|            si pobegnila od njega!" ~Anica ni vedela kaj odgovoriti
292 17|             ona gospodinja na Peči, Anica žalostna in zamišljena.
293 17|         pred zapuščinsko obravnavo. Anica pa je s skrbjo mislila na
294 17|             Tam je umrl!" je dejala Anica šepetajoč in videla ga je
295 17|            tresočo roko je poiskala Anica v predalu, kjer je hranila
296 17|           moja duša!" ~In jokala je Anica od veselja, zadoščenja,
297 17|          koga čakate?" je vprašala. Anica se je ozrla in objela deklico: ~"
298 17|            hišo. Kako je tu mraz!" ~Anica se je je otresla in govorila
299 17|      poklicala še ravno pravočasno. Anica se je bila spustila po bregu
300 18|      Marjanica zelo ustrašila. Toda Anica jo je pomirila, da ji ni
301 18|        posteljo in ji skuhala čaja. Anica je sama čutila, da je slaba,
302 18|          čisto izginila iz duha, in Anica se je vsebolj zavedala telesnih
303 18|          postajali tako hudi, da je Anica komaj še molče prenašala. ~
304 18|            bilo v hiši vse tiho, in Anica si je mislila, da mora biti
305 18|            sunkih v prsih je začela Anica misliti, da li ne bi bilo
306 18|              je odprla komaj slišno Anica usta. Na vratih pa so bile
307 18|             oči. ~Tedaj je kriknila Anica na vso moč: "Marjanica!" ~
308 18|      zaprite!" ~"Luka," je odvrnila Anica, "zaprite jih vi, pa Marjanico
309 18|             ga ne mara ne Katra, ne Anica. ~Nekaj hipov pozneje je
310 18|           od prvega hipa vedela, da Anica ne more biti kriva? Ali
311 18|        pomisli, kako bo, če ozdravi Anica. Ali boš res potem popolnoma
312 18|           tako. Toda ne misli tako. Anica še živi in lahko ozdravi.
313 18|             je tulila od bolesti: ~"Anica, ljubo dete! O Bog, usmiljeni,
314 19|             V resnici sicer ni bila Anica dobra, ali videti je res
315 19|        zdelo tako čudno. Videča, da Anica res pokojno leži in ne blazni
316 20|          dejala za trenotek pozneje Anica, "ničesar ni pripravljenega.
317 20|         zdaj mislite na vse to. He, Anica, le veselo in pogumno, kaj!
318 20|             pa je opazila, da se je Anica vznemirila, je silno srdito
319 20|          Zdaj pa zdaj se je zavedla Anica in zašepetala sama vase: ~"
320 20|    premakniti, in znova je zatožila Anica: "Vse je črno, vse..." ~
321 20|            Vse je črno, vse..." ~In Anica ni mislila, ni čutila nič
322 20|         vstopita zdravnik in Katra. Anica ne čuje ničesar. ~"Saj je
323 20|               Marjanica pristopi. ~"Anica, ali spite? Anica, vina
324 20|       pristopi. ~"Anica, ali spite? Anica, vina sem zavrela. Anica,
325 20|            Anica, vina sem zavrela. Anica, ali slišite." ~Anica je
326 20|      zavrela. Anica, ali slišite." ~Anica je zopet odprla oči, ali
327 20|         gredo budit za nov strah. ~"Anica, božji otrok, recite, da
328 20|        pritisne vina na ustnice. In Anica pije. Pije! Oh, saj je žejna,
329 20|          posvarijo čevljarja, gleda Anica na zdravnika in Zaplotarico
330 20|           misli napol, napol šepeta Anica in zaman išče odgovora,
331 20|         divja mala reč kar tako. In Anica čuti sedaj zopet ono bledomrzlo
332 20|         ustnicah; kdo ve, kaj sanja Anica, kaj čuti: morda nebesa,
333 20|         zdravnik in oblači suknjo. ~Anica vidi vse to ko v megli,
334 20|            ustnice posodo za mleko. Anica prepozna Marjanico. ~"Le
335 20|        govori dekla, "to vas reši!" Anica pije in glej: čudno lahko
336 20|             poboža z roko čez čelo. Anica čuti veliko spoštovanje
337 20|            se ji misli izgubijo, in Anica ne čuti nič več, ne ve,
338 20|         koncu postelje stoji nekdo. Anica prepozna taščo. ~Kako čudna
339 20|           vedno taka? Odkod te oči? Anica čuti, da je je skoro strah.
340 20|           uliva. ~"Petnajst," šteje Anica, ali ona uliva dalje, in
341 20|        kapati iz usodne steklenice. Anica je doštela dvaintrideset,
342 20|            je nalila preveč," misli Anica, in strah jo navdaja. "To
343 20|        ustnice. ~"Pij no, le pij!" ~Anica bi viknila, se pognala kvišku
344 20|        milost je izročena tašči. In Anica čuti, da je Katra razmaknila
345 20|              in zdaj je nagnila, in Anica pije, pije, pije. In Anica
346 20|          Anica pije, pije, pije. In Anica čuti, da pije smrt, smrt. "
347 20|        morivka, ti --!" ~Kaj je to? Anica čuti čudovito moč. Ali je
348 20|         streže po življenju," misli Anica in čuti, da se skoraj onesvešča
349 20|          tašča. ~"Ven, ven!" šepeta Anica, ali tašča se ne gane. ~"
350 20|          gane. ~"Marjanica," šepeta Anica in vrže siloma glavo v stran.
351 20|             drobno dete v posteljo. Anica pa je mislila, da se je
352 20|            je nekdo bolestno tulil. Anica se je ozrla in je videla
353 20|             Marjanica?" je vprašala Anica; "glej, fantka sem dobila.
354 20|        vprašala zdaj že vznemirjena Anica. Tedaj se je Marjanica dvignila,
355 22|         razdirala neko staro krilo, Anica je likala srajce. Zdaj pa
356 22|             Par korakov stopite vi, Anica, z mano." In proti Katri
357 22|             kamor je bila postavila Anica preje likalnik. ~Anica in
358 22|    postavila Anica preje likalnik. ~Anica in Pušar pa sta se bila
359 22|              Meni nič!" je odvrnila Anica, "pa bo že res, če je rekel
360 22|            z njo." ~Nič kaj ni bila Anica vesela, da ji varuh zaupa
361 22|       stopila od okna. ~Zunaj pa je Anica zaslišala otrokov jok, pustila
362 22|            Nekaj mu je!" je mislila Anica, odnesla otroka v sosedno
363 22|            ne. Tu je vstopil Pušar. Anica je odšla k otroku, namočila
364 22|                 Saj bom!" je dejala Anica. Katra je odšla v svojo
365 22|            zastonj, da ga nalašč." ~Anica pa je začela od tistega
366 22|           nemirno in proti volji je Anica plakala in poljubljala je
367 22|          mene!" In dete je zaspalo. Anica je legla, in mimo oči ji
368 23|        korakov za Jerico je klečala Anica. Ni se mogla skoro premagati,
369 23|        zaspal, in gotova si je bila Anica, da se ne zbudi tako kmalu.
370 23|           in stoprav, ko je stopila Anica iz cerkve, si je mislila: ~"
371 23|            moja sreča," je odvrnila Anica. ~Lipe se je ozrl po njej,
372 23|             Zamišljena je prihitela Anica na Peč. Nenavadno razburjena
373 23|           je tebi, dete, da stočeš? Anica je kriknila. ~Velika domača
374 24|            Še znorela bom od jeze!"~Anica je planila iz sanj. Grozne
375 24|            Nimam ga," je odgovorila Anica in se nagnila nad zibelko,
376 24|             podvila Anici pod noge. Anica je popadla palico in zamahnila
377 24|             bo!" "Ne bo," je ihtela Anica. Tedaj pa je opazila, da
378 24|           ne palice. Od groze se je Anica zbudila. ~Dojenček je spal
379 24|          temu je treba prijateljev. Anica je začutila neko mučno nestrpnost.
380 24|            bila je dokaj temna noč. Anica je videla v vasi tu pa tam
381 24|          sem jaz šibka!" je mislila Anica. "Toda bodi konec, tega
382 24|           slika. ~Tedaj se je vrgla Anica na posteljo in zaihtela
383 24|            dete umrje!" ~"Umrje!" ~"Anica mora od hiše!" ~"Pojde!" ~"
384 25|           črne koze. ~Ko je doznala Anica o Jeričini bolezni, je prebledela.
385 25|            bolje tako!" je odvrnila Anica, "glej, Marjanica, za Jurčka
386 25|          zelo trpko je rekla to, in Anica jo je razumela. Začutila
387 26|         hrib v Dole, ga je ustavila Anica. Prihitela je bila za njim
388 26|          poti se je domislil, da je Anica mislila zdravnika. ~"Prvo
389 26|         sirote, Jeričine matere. Pa Anica je nedolžna. Ona ima svoje
390 26|            jok mu je šlo. ~"Jerica, Anica!" je klicalo v njem. "Dvoje
391 27|          Neprestani strah, ki ga je Anica zadnje dni prestajala, jo
392 27|            Ne prestane," je mislila Anica in se izkušala popolnoma
393 27|          prestane, ne prestane. ~In Anica je stopala po glasu ure
394 27|               Tako je bila obsojena Anica, da čaka in čaka skozi tri,
395 27|            tako močna in tako šibka Anica. Nikoli ni bilo orožje njeno
396 27|             duševno silo. In vendar Anica je vztrepetala pod vtisom
397 27|             je slonel v kotu Luka. ~Anica se je zgrudila k postelji
398 27|            je blazno!" je pomislila Anica, še ko je govorila zadnje
399 27|           srcu. ~Pač pa je začutila Anica, da ji je nekdo s silo prijel
400 27|             Kaj delate?" je planila Anica kvišku in gledala prestrašena
401 27|            ker ste ji tako dobri." ~Anica je zaihtela. Po dolgem so
402 27|         Navadno se je tedaj zbudila Anica še bolj trudna, in žalost
403 27|             tem brezupnejši je bila Anica. Skoro z nestrpnostjo je
404 27|          pojde v nebesa!" ~Tedaj je Anica sprva vztrepetala. Toda
405 27|           sinjo dalj, v večnost, je Anica odprla okni, pogledala doli
406 27| hladnokrvnostjo dejala sama sebi: ~"Anica, sedaj si sama. Anica, ali
407 27|               Anica, sedaj si sama. Anica, ali pojdeš za možem in
408 27|       ostati?" ~"Na Peči bom umrla, Anica ne gre s Peči," si je odgovorila. "
409 27|    odgovorila. "Da, Peč," je dejala Anica nato. In prvič v življenju
410 27|          toži. ~Kdo ve, ali je bila Anica sedaj še ona ljubeča Anica,
411 27|          Anica sedaj še ona ljubeča Anica, ali pa se je v njej srce
412 27|        potomcem. ~"Da," je ponovila Anica, "hočem ostati zvesta, zvesta
413 27|         dokazi dognala, je odvrnila Anica. ~Naj le! je odvrnila Katra.
414 27|            li ni znorela. ~Sicer je Anica vse bodoče dni stregla Jerici.
415 27|           Proti mraku je bila odšla Anica. Pohitela je na pokopališče
416 27|          objele čez pas silne roke. Anica je kriknila, ali oni, ki
417 27|       blaznem strahu se je izkušala Anica izviti. ~V temi ni mogla
418 27|       Tomažev glas, "ali me poznaš? Anica! Nič strahu. Anica, samo
419 27|          poznaš? Anica! Nič strahu. Anica, samo to reci, da boš moja
420 27|             Pomagajte, pomagajte!" ~Anica je napela vse sile, da se
421 27|             Nenadoma pa je začutila Anica, da so napadalčeve roke
422 27|                Kdo je?" je vprašala Anica. Toda nihče ji ni odgovoril.
423 27|           to? Pred njo nekdo beži. ~Anica je priletela na Peč; baš
424 27|        izgubila ruto doli, je rekla Anica. ~Fant je odšel in se vrnil
425 27|              je dejal. ~Tedaj se je Anica umirila. Toda še dolgo v
426 28|               Hm!" je dejala Katra, Anica pa nič. Anica sploh ni mnogo
427 28|         dejala Katra, Anica pa nič. Anica sploh ni mnogo govorila.
428 28|          položaje, ker ji je hodila Anica previdno izpred oči. Mnogokrat
429 28|          nad Jerico, katero je bila Anica silno vzljubila. ~Podila
430 28|           zaprla jo v noči iz hiše. Anica je vedno zopet vzela deklico
431 28|            zapirala vse shrambe, da Anica ni vedela kaj početi, in
432 28|           sporekanj. Hujšemu je šla Anica iz poti. Nekaka groza jo
433 28|             tako opsovala, da se je Anica napol omočena zaprla v svojo
434 28|         govorilo. Te čase je živela Anica v svesti, da bo sodišče
435 28|             je bila v njej prejšnja Anica. To ni bila več ona ljubeča
436 28|             bila je mirna ali trda. Anica je tiste čase prvič začutila,
437 28|    nekaterih prevažnih informacij". Anica je razumela toliko, da mora
438 28|      založenih stopnicah je stopila Anica v pisarno. Dvoje mož je
439 28|         Dobro jutro," je pozdravila Anica. ~Nihče ni odzdravil. Pač
440 28|          pismo?" ~"Da!" je odvrnila Anica, mlajši se je zaničljivo
441 28|          Sem prebrala!" je odvrnila Anica. ~"To je lepo," je odvrnil
442 28|        hlinil nekak srečen nasmeh. ~Anica je prikimala in sedla. ~"
443 28|            kaj?" ~"Da!" je odvrnila Anica. Tedaj je bilo čuti zunaj
444 28|             sta ga pozdravila. Tudi Anica se je dvignila. Prikimal
445 28|         odvetnikove sobe je slišala Anica sledeče raztrgane besede: ~"...
446 28|          ugodno, njena nasprotnica. Anica je obljubila, da prinese
447 28|              Zdaj zopet, ko je bila Anica že obupala, je dejal, da
448 28|            nekaj ugodnosti bi mogla Anica vendarle izsiliti iz Katre.
449 28|              Sicer je jasno, da ima Anica prav, da je pa stvari težko
450 28|            tvegati in čakati. Ko je Anica odhajala, jo je še rahlo
451 28|        Zmedena in trudna je stopila Anica iz pisarne na plan. Z nekako
452 28|           izposodi? Še nikoli si ni Anica izposodila ničesar. Zamišljena
453 28|          pol ure, in potem je rekla Anica, da mora k odvetniku. ~Naj
454 29|            svojo zaščito, in res je Anica molče vzela Jerico in jo
455 29|           upalo iz Aničine sobe, in Anica jo je morala pospremiti
456 29|       nikjer. In kaj porečejo Luka, Anica in Marjanica? ~Z vso ljubeznijo
457 30|             napreči. Pa samo za se, Anica je morala iti peš. ~"Jerice
458 30|       pravdi, katero je bila začela Anica sicer nekam pozno, toda,
459 30|        poiskala svojega odvetnika. ~Anica je bila popolnoma prepričana
460 30|             deduje po Katrini smrti Anica Peč, brez ozira na to, da
461 30|          brez ozira na to, da li se Anica omoži ali ne. Tudi se ji
462 30|         postavne tretjinske svote. ~Anica nadaljnega ni slišala več. ~"
463 30|           biti enkrat moja. O, kdaj Anica?" Ob tej misli se je stresla
464 30|          čakati... ~In ko je prišla Anica na Peč, je čutila toliko
465 30|             tam obrisala par solz. ~Anica pa je šla v svojo sobo in
466 30|             dejanjem? ~Po tej poti, Anica, ne boš dočakala Peči, ne
467 31|    Marjanica je spala. ~* * * ~Tudi Anica je spala slabo. Zbudila
468 31|          njej. Čim dalje je mislila Anica na to, tem neprijetnejše
469 31|         seboj jo je bilo sram. Ona, Anica, je li res padla tako globoko,
470 31|         nezdravo? Kako dolgo, in bo Anica vrgla od sebe vso sramežljivost?
471 31|       pojdeta še obzira in sramota. Anica! Kaj bo s teboj? Kaj naj
472 31|            naj poreče Lipe o tebi? ~Anica je iskala opore in je ni
473 31|               Dolgo še se je mučila Anica s takimi mislimi. Polagoma,
474 31|            je tebi?" jo je vprašala Anica. ~Marjanica je pokazala
475 31|              ko je videla, da se je Anica obrnila tja, je viknila
476 31|                Pusti me," je dejala Anica, "hočem videti!" V naslednjem
477 31|              V tem hipu je pozabila Anica vseh okoliščin, vsega jada.
478 31|           kaj ji je," je vzkliknila Anica, "jezik si je pregriznila." ~"
479 31|   zastrupila..." je slišala nejasno Anica, v naslednjem hipu je začutila,
480 31|          zdravnik. ~* * * ~Tedaj je Anica divje zaplakala. Pred njo
481 31|        orožnik. ~"Tako," je viknila Anica, "vi veste!" Orožnik je
482 31|     odpeljati," se je opravičeval. ~Anica se je vzravnala. ~"Odpeljite
483 32|             je bila bridka resnica? Anica je dvignila glavo in se
484 32|        zunaj je zamolklo grmelo, in Anica je slišala od nekod glasno
485 32|             zavdala svoji tašči. In Anica se je stresla pri misli
486 32|         Starec je prikimal z glavo; Anica je čutila, da je ni umel. ~"
487 32|            roko, da sprejme denar. ~Anica je sedla na posteljo, mislila
488 32|          vase pogreznjena je sedela Anica dolgo. Ko se je bilo zvečerilo,
489 32|      zlatimi naočniki. Nehote mu je Anica zaupala. Prijeten ji je
490 32|            je umirala," je odvrnila Anica. ~"Da, da, toda mislim,
491 32|             prej?" ~"Ne!" je dejala Anica krepko. ~"Tako! Vi niste
492 32|            šlo dalje, da li ni bila Anica jezna na Katro, da li ni
493 32|            kakšne misli da je imela Anica o Katri. Kako, da je tožila
494 32|             je delala. ~Tedaj se je Anica nemirno premaknila. Videla
495 32|             Plakajoč se ji je vrgla Anica v naročje. Ko ste se ženi
496 32|        sodnika. Nadalje je izvedela Anica od Marjanice, da sodišče
497 32|          Luki ničesar. ~Tedaj se je Anica začudila, kajti prav nič
498 32|             še nekaj se je zgodilo, Anica!" je dejala Marjanica, "
499 32|       novega hlapca? In veš koga?" ~Anica ni vedela in ni kazala niti
500 32|         dejala Marjanica. ~Tedaj je Anica pogledala neverjetno na