Chapter

 1 1 |              in z glavo je prikimala možu. ~"Ti Tomaž, molči, si že
 2 2 |            krošnja sedaj ni molčala. Možu se je zdelo, da govori iz
 3 3 |              je dekletce drhtelo, in možu je pogled zarezal v srce. ~"
 4 3 |            Pojdi zdaj in pokaži temu možu, kje mislim." ~Po temnih
 5 6 |            naj bi jo bila iskala pri možu? O Bog, prav v dno duše
 6 6 |           nič. In ona naj šiva vsem, možu, tašči, hlapcem in deklam,
 7 7 |            bledejši," je rekla Anica možu, ko sta šla zjutraj raz
 8 7 |        ušesom. Nato je Anica odšla k možu. ~Našla ga je dremajočega
 9 7 |            vsem bi ji bilo težko, po možu, po Peči, po Marjanici.
10 8 |        mislila. In hotela je oditi k možu, ali spomnila se je, da
11 15| samozatajevanja, sramotenja, nazaj k možu, ki je kakor dete po pameti
12 15|            več. Zato se je obrnila k možu: ~"Juri," je zaklicala, "
13 16|      omahnila je k odru in pogledala možu v obraz. In ker je začutila,
14 17|          vrati v svoji sobi nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala,
15 17|              ga je najmanj nadejala, možu, čegar bližina jo je navdajala
16 17|       dolžnosti, kakor da je rajnemu možu prelomila zvestobo, se ji
17 18|               18. POGLAVJE~Na potu k možu~Proti večeru se je bilo
18 18|      usmiljenje? Kdo jo je črnil pri možu? Kdo ji odvzel moževo zaupanje?
19 18|              prejšnja vprašanja: ~"K možu, k Juriju!" ~Tedaj je Marjanica
20 20|             samozavestnega je bilo v možu, kako v poveljniku, ki je
21 26|             hribe; ne zmanjka jih." ~Možu je rjavo obličje rdelo.
22 33|        življenje ohranila nesrečnemu možu dobrohoten spomin. ~ ~