Chapter

  1 1 |           moški ob mizo. Pri tem so ji nemirne oči begale po gostih
  2 1 |            in pahnila Tomaža, ki se ji je bil približal. ~"Ti si
  3 1 |             Neža s pikolitom. Tomaž ji je vzel vino, Šime pa njeno
  4 1 |           prerivali plesavci. Tedaj ji je položil Tomaž roko na
  5 1 |       steklenico pikolita v roki in ji nalil kozarec. Prijela je
  6 1 |           se je zganila senca in se ji bližala. ~"Juri!" je ponovila, "
  7 1 |           je izrekla te besede, jih ji je bilo žal. Zazdelo se
  8 1 |             je bilo žal. Zazdelo se ji je, ko da se je ves stresel,
  9 1 |             dostavila: "Pokorila se ji bom, morala me bo imeti
 10 1 |              Zardelo in tolsto lice ji je od jeze zahripelo in
 11 1 |          ozrla se je na moža. Tašča ji je molče obrnila hrbet in
 12 1 |           ko pribita na stolu, Juri ji je nekaj dopovedoval. Anica
 13 1 |   polaščevalo. Nekdo, menda Kocijan ji je pripovedoval o neki nevesti,
 14 1 |  pripovedoval o neki nevesti, ki so ji s petimi vozovi pripeljali
 15 1 |            ljubi me, trn v peti sem ji!" ~Nekdo je položil vlažno
 16 1 |      planila Pečanka kvišku. Oči so ji izstopile iz glave. Anica
 17 1 |             je hitro in zaletelo se ji je.  Ponesreči je bil baš
 18 1 |      osuplosti in jeze oči, kako se ji je za hip zresnil od vina
 19 1 |           mislila Anica in krog oči ji je leglo koprenasto in vse
 20 1 |          koprenasto in vse okolu se ji je zavrtelo. Nevesta se
 21 2 |            ni odgovorila, ali temno ji je postalo od bolečine pri
 22 2 |    podstrešju čudovitih, nepoznanih ji bolečin, se ni zmenil nihče,
 23 2 |           dvonadstropne hiše. In ko ji je mladi mož razkazoval
 24 2 |            mlada nevesta -- Katrica ji je bilo ime -- pesem stare
 25 2 |      puščeneje od negodne ptice, ki ji je starko ustrelil lovec. ~
 26 3 |             smrti moževi čutila, da ji je treba biti na Peči mož,
 27 3 |             žago celo ustaviti, ker ji ni hotel nihče vdinjati
 28 3 |        Katra udinjala z obljubo, da ji bo prosto obiskati letno
 29 3 |         bila bolna na kozah, in ena ji je bila sedla v uho, in
 30 3 | vabljivostjo še živečih "kozlov" in ji dal nekako zagotovilo, da
 31 3 |         njem, in v tej okornosti se ji je zazdel še zanimivejši.
 32 3 |              In tisti prijazni smeh ji je igral na zdravem in mladem
 33 3 |           je stala in prijazen smeh ji je igral na obrazu. ~"Lej,"
 34 3 |         prijazni in vabljivi nasmeh ji je zopet blodil čez lice
 35 3 |         grenka resnica. In tedaj se ji je lice spačilo, in mali
 36 3 |           stemnilo lice. Rdeč obraz ji je zalila kri in je viknila: ~"
 37 3 |        nisem hotela, zakaj?" Oči so ji gorele v čudoviti jezi in
 38 3 |           čudoviti jezi in solze so ji stopile vanje. Sunkoma je
 39 3 |        Sunkoma je sopla in ko da se ji prsti krčijo, se je zdelo,
 40 3 |           očmi je pristopil mož, da ji seže v roko. ~"Nočem," je
 41 3 |             žena prijela za lase in ji sklonila glavo skoro do
 42 3 |            devetimi leti." Solze so ji zablestele v očeh. Stopil
 43 3 |           da fant dekletce brani in ji skrivaj pomaga. Prav istotako
 44 3 | samozavestnejši in trši. In lica so ji kipela zdravja, in mogočen
 45 3 |             stopil Juri k materi in ji razložil, da ima trden namen
 46 4 |   radovednost v svoje srce. Tako so ji romale od mladega misli
 47 4 |         dečko odgovora od Anice, se ji je zazdelo, in nekaka plahost
 48 4 |            Peči nikakih znancev, se ji je celo zasmilil. In molčala
 49 4 |        vedela, kaj je to. Nehote so ji prišle solze v oči. Pozabila
 50 4 |           začel je segati v žepe in ji ponujati jabolk in orehov. ~
 51 4 |           in če ga je zagledala, se ji je zdelo, da gleda tudi
 52 4 |            do mostiča, posrečilo se ji je sčasoma spraviti ga začasno
 53 4 |            prišla streč Anica. Zato ji je teta zapustila svoje
 54 4 |              to se pravi fantje, so ji radi dajali v delo spodnjo
 55 4 |         prišla počivat domov. Anica ji je odstopila del svoje sobice,
 56 4 |           kmečko življenje, in dasi ji tovarišice niso bile sovražne,
 57 4 |       obrazu končno le priznala, da ji je Juri najljubši, da ga
 58 4 |       najljubši, da ga ima rada, da ji je neskončno bliži od drugih
 59 4 |       dejala skoro trdo, in rdečica ji je plala v obraz, "takrat
 60 4 |             mati, ali bo sedaj, ali ji bo prav? Uboga sem!" ~Videla
 61 5 |          par polen na ogenj, in dim ji je bušnil v oči, da je zakašljala
 62 5 |           je pristopila k nji in se ji skrivnostno nasmehnila: ~"
 63 5 |           začeti vsak čas mesti, in ji ozebejo prsti. ~"No, Vrana,
 64 5 |          rožami bled, smehljajoč se ji obraz. Pokimala je veselo
 65 5 |        besed. Tako bled in mršav se ji je zdel možev obraz. Ali
 66 5 |             bila v svesti, zakaj se ji zdi mož tako bolan in ni
 67 5 |         ublažila obličje, katero se ji je bilo v hipu zasenčilo
 68 5 |            tedaj je vstopil Juri in ji položil roko na rame. ~"
 69 5 |               Anica je začutila, da ji stopa kri v lice. Skoro
 70 5 |        Pojdi no," je odvrnil mož in ji stisnil roko, ko je vstopila
 71 5 |            očitala Marjanica. Anica ji je obrazložila reč. ~"Kaj?"
 72 5 |             kri v lica. Silno zoprn ji je bil nadležni človek.
 73 5 |      gospodinja hlapcem obleko?" se ji je izvilo iz valujočih prsi. ~"
 74 5 |           solze gneva in žalosti so ji privrele v oči. Tedaj je
 75 5 |            rahlo kriknila. Iz prsta ji je divje curljala kri. ~"
 76 5 |            ne zapusti me." In glava ji je klonila in Anica se je
 77 5 |           to ni prav!" ~In zdelo se ji je, da ne more prestati
 78 5 |         njeno glasno govorico in se ji nasmihala, ko je Marjanica
 79 6 |            Peči. Zdelo se je, da so ji lica upadla in obledela.
 80 6 |            z molčečo Jerico. Nehote ji je bilo dete prirastlo k
 81 6 |             Aničinih ust, in oči so ji v sveti navdušenosti zažarele. ~"
 82 6 |              Vedno in vedno na novo ji je prišlo vprašanje: Kaj
 83 6 |            njemu oko, je čutila, da ji je celo ta slika nekam tuja,
 84 6 |         blaga Anici in vse večji se ji je zdelo število ur, ki
 85 6 |         vedela, kaj je z njim. Tudi ji sinoči ni rekel ni besedice,
 86 6 |            kjer se je bila vrezala, ji je zelo nagajal, in ko je
 87 6 |             zapuščenost in neznosno ji je bilo v sobi, polni vzduha
 88 6 |            ni vedela zakaj. Nikakor ji ni hotelo delo izpod rok. ~
 89 6 |             šivanje v roke. Neljubo ji je bilo šivanje, ali mislila
 90 6 |            huda na Jurija, in ko se ji to ni docela posrečilo,
 91 6 |      žalostnim pogledom nanj. On se ji je približal. ~"Anica, huda
 92 6 |        vedela, ali obžaluje, ali se ji posmehuje. Zato je ostala
 93 6 |             srajce, in v zahvalo se ji hlapci krohočejo. A ti molčiš,
 94 6 |            Anici na uho. Kljub temu ji je šlo delo izpod rok. Izgotavljala
 95 6 |          sama skoro ni vedela, čemu ji je pri srcu mehko. V davne,
 96 6 |           mehko. V davne, pozne dni ji je snivala duša. Zamislila
 97 6 |             se ni zasmejala. Pravil ji je, da se tudi on popelje
 98 6 |            Anica tako velika, in on ji bo prinesel toliko lepega
 99 6 |             je steknila Nežo, in ta ji je pritrdila. Potem je srečala
100 6 |     naletela Katra na Lipeta, ki se ji je zasmejal, da ne pozna
101 6 |               taka je naša nevesta; ji dam obleko delati pa mi
102 6 |            Anica med vrata. Obličje ji je gorelo razburjenja. Tomaž
103 6 |            naj popravi, če more. Pa ji reci, da je že tako, kadar
104 7 |            govorila dekla, in obraz ji ni bil ravno prijazen, "
105 7 |          trga sta zmenjena. Za vino ji daješ. Vino ji kupuješ za
106 7 |              Za vino ji daješ. Vino ji kupuješ za moj denar. Mene
107 7 |             žalost, in strah, da bi ji Šime posojenih goldinarjev
108 7 |           je klela vojaški stan, ki ji je dobrega Šimna tako skazil.
109 7 |           najti zanimanja za konje, ji je odpustil, dasi ga je
110 7 |       slutnje. Toda zaman. Pri maši ji ni dalo miru, in zopet in
111 7 |       oltarju, in neizrečena žalost ji je silila v molitev. In
112 7 |          cerkve. ~"Za cerkvijo je!" ji je pošepetal neki moški,
113 7 |            vprašala razburjena. ~Ni ji odgovoril. Pripognila se
114 7 |     zaječalo v Anici, in noge so se ji zašibile, in v glavi ji
115 7 |             ji zašibile, in v glavi ji je kljuvalo: znamenje, znamenje,
116 7 |           zakaj, kakor dete slab se ji je zdel, in njene misli,
117 7 |           sedaj, in kakor v odgovor ji je zvenelo po ušesih: to
118 7 |           je vsa prepotena in da se ji roke tresejo. Marjanica
119 7 |           nadenj. Stoprav sedaj sta ji napolnili srce brezmejna
120 7 |           Dvignila je oči, in zopet ji je pogled obvisel na sivorjavem
121 7 |         morala umreti, neskončno bi ji bilo težko. Po vsem bi ji
122 7 |           ji bilo težko. Po vsem bi ji bilo težko, po možu, po
123 7 |           in se muči zanj. Solze so ji stopile v oči. Juri jih
124 7 |        živeti, živeti. Moraš!" Glas ji je drhtel, in rdečica ji
125 7 |            ji je drhtel, in rdečica ji je plala v obraz. Prijela
126 7 |             za drugega..." Solze so ji udušile nadaljne besede,
127 7 |       potegnil njeno roko k sebi in ji jo začel poljubljati in
128 8 |             zasmejala. V hipu pa se ji je lice zopet zresnilo in
129 8 |           veste in vidite. Prav žal ji ne bo po njem, ne!" Odurno
130 8 |       ženiti!" ~"In se je tudi!" se ji je posmehoval Tomaž. ~"Molči!"
131 8 |        sopla ona, "ti misliš, da bi ji zapustil Peč?" ~"Anti pritikalo
132 8 |             vstala. Grozne misli so ji morale orati po glavi, zakaj
133 8 |             po glavi, zakaj obličje ji je bilo docela predrugačeno,
134 8 |             upal ponoviti, češ: naj ji vrže v obraz, ali pa Lipetu,
135 8 |             Vedno in vedno zopet se ji vračala gotova slika v spomin.
136 8 |             Marjanica domislila, da ji je že večkrat zmanjkalo
137 8 |         nevljudna nasproti Neži, da ji je vrgla v obraz, da se
138 8 |             je vrgla v obraz, da se ji na nosu bere, da je kriva
139 8 |         napolnjevala. Čutila je, da ji ni prav, da se tašča tako
140 8 |             nemirnejša vrnila. Tako ji je tekel čas do večera počasi,
141 8 |            Tomaž je stopil k nji in ji stisnil desetico v roke: ~"
142 8 |             in drobno, in vedel, da ji je Katra gorka, in zato
143 8 |             je Katra gorka, in zato ji je bil dal desetico. Potem
144 8 |                 Da bo vedela, povej ji no, povej naši Anici, naj
145 8 |          Lipe je hotel iti. ~"Povej ji," je klical za njim Tomaž
146 8 |           naproti: ~"Ali ga ne bo?" ji je drhtel glas. ~"Pride
147 8 |       mislila, kako mu je, in da bi ji bila Anica že lahko kdaj
148 8 |           poslej več opazil. Nehote ji je to zameril, kakor tudi,
149 8 |             da je Anica mislila, da ji očita neprijaznost do matere,
150 8 |     Potrpela bi z menoj. In krivice ji tudi ne delam. Veš, Juri,
151 8 |            in se dvignila, kakor da ji je neljubo govoriti o tem. ~"
152 8 |           nerada, to je zadnje, kar ji morem očitati, saj je tudi
153 8 |          jecal, "to je res, zdim se ji pust." ~"Pust," je potrdila
154 11|         vode več ali manj " ~"Nič!" ji je presekala besedo Katra.
155 11|             dejala nič. ~"Za Tomaža ji je," je godrnjal Luka, "
156 11|         jadikovala Neža, in glas se ji je počel tresti od bridkosti. "
157 11|       Marjanica je tožila Anici, ki ji je pomagala, da z Nežo ni
158 11|             bila srečna, in lica so ji rdela. ~Tedaj se je pretrgala
159 11|         hoče boleti glava, in da se ji včasih stemni pred očmi.
160 11|             Anica, in težka slutnja ji je legla na srce. ~"Ti?"
161 11|            da ni omahnila. Zdelo se ji je, da je nekdo silovito
162 11|        odšel. "Za tatico me imajo," ji je tolklo po glavi, in brezmejen
163 11|           da nisem vzel!" ~Zdelo se ji je, da ga mora nekaj vprašati.
164 12|     spravila zjutraj desetak, ki ga ji je bil dal Luka, da mu ga
165 12|             mogla premišljati, dasi ji je zvenel starčev proseči
166 12|            ne bo več, in nevolje se ji je zbiralo nadenj. Toda
167 12|        zbiralo nadenj. Toda venomer ji je šumelo po ušesih: ne
168 12|           sedaj vsi na njo. Zadrega ji je začela gnati kri v glavo.
169 12|           in rdečica sramežljivosti ji je zalila obraz. Segla si
170 12|             in otipala bankovec, ki ji je gledal izpod obleke.
171 12|           izpod obleke. Prvi hip se ji je zazdelo, da se mora pogrezniti,
172 12|            in dekli in rekla: ~"Ali ji je kdo kaj rekel?" In nato
173 12|         napolnila do te žene, ki se ji je rogala. ~"Spat pojdite,
174 12|       groznega, nekaj ostudnega, se ji je zdelo, da se je zgodilo.
175 12|             storila par korakov, se ji je zazdelo, da se mora vrniti.
176 13|       zapuščenega mlina. Zazdelo se ji je bilo, da gre nekdo za
177 13|       pritisk moževe roke, in obraz ji je žarel ljutosti, ob misli,
178 13|            strahu. Nekako dobro sta ji dela samota in mrzli nočni
179 13|             in mrzli nočni zrak, ki ji je hladil razvneto čelo,
180 13|          zadel močen sunek vetra in ji vrgel v oči ostrega peska.
181 13|           bankovec. ~Silen kamen se ji je odvalil od srca in z
182 13|             prav živo, ali zdelo se ji je obenem, da leži mej sedaj
183 13|          pivcev takih ni." ~In žena ji je pokazala vrata, kjer
184 13|           Tam sedi ena, ki je sama. Ji bom pa jaz malo druževal." ~"
185 13|      premrle ude, in silno prijetno ji je postalo vpričo Li peta.
186 13|            in vrnite se!" ~Zdelo se ji je, da napol ume smisel
187 13|            njegovih besed, zdelo se ji je, da je hotel reči, da
188 13|            sedaj te ne more, ker si ji zmešala račune. Kaj potem?
189 14|           je mogla pogledati, da se ji ni oko razvnelo v jezi,
190 14|             res prava Jerica, da se ji vsaj ne godi bolje ko oni
191 14|          ona moli vsak večer, da bi ji Bog dodelil enako srečo.
192 14|           dodelil enako srečo. Nato ji je Marjanica s solzami v
193 14|             mučencih. Neizrečeno se ji je bila priljubila knjiga.
194 14|     pomešale nove, doslej nepoznane ji slike, in Jerica je duševno
195 14|             je začul Anže ječati in ji pomogel. Potegnil jo je
196 14|            in še vedno drhtečo. Kaj ji je, je pomislil, zakaj se
197 14|         Mati Bredo tolažila,~s pečo ji lase pokrila,~jo za mizo
198 14|      stoprav, ko je prenehal, so se ji zgenile ustnice, in Anže
199 14|             Brede moje,~prstan zlat ji nateknite,~jo na konja posadite,~
200 14|           Breda in mu reče,~iz srca ji kri priteče:~Oh, ne bodem
201 14|            Bredi posteljo postlali,~ji postlali in jokali.~Z glave
202 14|         zajame:~Tole materi nesite,~ji recite, sporočite:~več ne
203 14|             pena, pomešana s krvjo, ji je ležala na ustnicah. ~"
204 14|            roko in dejal: ~"Tistega ji ne bi bili smeli reči, mati!
205 15|           se je odzvala Katra, "mož ji umira, ona pa leta po sodnijah!" ~"
206 15|         nemirna je bila, in roka se ji je tresla in tako je ulivala
207 15|          bilo dogodilo sinoči. Srce ji je plalo. Venomer je videla
208 15|            Je že preč, je že preč!" ji je švigalo po glavi. In
209 15|        neznosno to svetlo, kakor so ji bili neznosni ljudje. Pri
210 15|            dela, kaj naj stori. Jok ji je silil v grlo. Tresla
211 15|         zaklicala, "prosim te, reci ji, reci, naj pokaže vsaj malo
212 15|             le poslušaj jo, verjemi ji." ~"Ali moreš tajiti, da
213 15|              Toda niti z eno besedo ji ni prišel na pomoč, in Anica
214 15|          ima!" In neznosna bolečina ji je stisnila srce. ~"Juri,"
215 15|         Anica. V naslednjem hipu pa ji je stresel telo presunljiv
216 15|     pobegnila je iz sobe in venomer ji je švigala peklenska misel
217 15|        prosila, naj vas prosiva, da ji odpustite in molčite," je
218 15|        vedeti. In jaz in Jerica sva ji obljubila, da bova molčala." ~
219 15|            in izraz nepopisne sreče ji je stopil na lice.Toda,
220 15|              in je prišla tašča ter ji rezko velela, naj gre spat.
221 15|             Imela je oči rdeče, ker ji je nagajal pri potikanju
222 15|      zjutraj oditi ihtečo. Ponudila ji je čašo gorkega mleka, toda
223 15|            vaškem zvoniku. Tedaj se ji je zazdelo, da čuje Jurijev
224 15|             pobegnila v kuhinjo. Tu ji je stopila Pečanka naproti. ~"
225 15|           pa hodi za Anico!" ~Katra ji je obrnila hrbet in odšla
226 15|             prazna. Nepopisen strah ji je zazibal kolena. Presunljivo
227 15|             v nji. Premaknile so se ji noge. Planila je k oknu.
228 15|            mož je ni čul več. Težek ji je ležal v rokah in ji polzel
229 15|        Težek ji je ležal v rokah in ji polzel iz njih. S polzečim
230 16|         trije so: Kregarica." ~"Bog ji daj nebesa!" deje Cilika
231 16|             Cilika in se spomni, da ji je dolgovala tri funte surovega
232 16|            v jok, in pritegnili sta ji tovarišici. Jernač pa je
233 16|           In ker je začutila, da se ji tresejo noge, se je ozrla.
234 16|            noge, se je ozrla. Nekdo ji je ponudil stol, in sedla
235 16|             Zdelo se je samo, da se ji je nekaj pripetilo, nekaj
236 16|   nenavadnega. Ali kaj? No, da, mož ji je umrl, Juri je umrl. To
237 16|             s tem večjim strahom se ji je polnila duša. ~"Oh, silna
238 16|          njem nje, njegove žene, so ji zalile lice, in pustila
239 16|           začutila svežost rane, ki ji jo je usekala včeraj smrt
240 16|         pokopali, se je zavedla, in ji je odleglo: "Zdaj si v grobu,
241 16|        velikim usmiljenjem nanj, ki ji je bil tako blizu, in ki
242 16|         nekaj napačnega. Venomer so ji namreč prihajale v spomin
243 16|         pobije dovolj posode, ki se ji nič ne smili. Prav res.
244 16|          bledo lice in posrečilo se ji je: nasmehnila se je Anica,
245 17|         približno je govorila: ~"Če ji ne povem jaz, ji pove kdo
246 17|     govorila: ~"Če ji ne povem jaz, ji pove kdo drugi. Ti, moj
247 17|           saj niti res ne bo. Da bi ji ne bil nič zapustil, nobenih
248 17|              Nič ne ve, še sanja se ji ne, siroti, kako so jo ociganili,"
249 17|            je slednjič sklenila, da ji prihodnje jutro vse pove.
250 17|         domisliti na njo. Postajalo ji je vroče, in Anica je opazila
251 17|             mogla misliti, kakor se ji niti sanjalo ni, kako naj
252 17|            je polastil Anice sedaj, ji je za hip vzel slednjo razsodnost
253 17|           bila manj v strahu, če bi ji bil zmaj prišel s katerosibodi
254 17|           na posteljo in čutila, da ji polje kri v obraz, ko da
255 17|      zadovoljiti z gotovo izplačano ji svoto, med tem ko bi Katra
256 17|         možu prelomila zvestobo, se ji je zazdelo, da zveni iz
257 17|             pripomniti Katro, da se ji zdi, da tu ni nobene nejasnosti,
258 17|          venomer mučilo: zavest, da ji mož ni zaupal. ~"Kaj si
259 17|             so bile sicer, kakor se ji je zdelo, nekje daleč v
260 17|       polastilo do pokojnega. Tedaj ji je šinilo skozi glavo. Domislila
261 17|            nemoč v nji, zjasnilo se ji je, ko da je šinilo naenkrat
262 17|     neskončno mučene, prevarane, ki ji je hitela naproti, ali je
263 17|          zgodilo, je vprašala: ~"Se ji je zmešalo?" ~"Saj bi se
264 17|            je zmešalo?" ~"Saj bi se ji lahko!" je pripomnila Marjanica
265 18|             mirna, samo nekako mraz ji je bilo, in v prsih jo je
266 18|            Anica jo je pomirila, da ji ni nič, da se hoče samo
267 18|             je gonila v posteljo in ji skuhala čaja. Anica je sama
268 18|          odšla kmalu po večerji, ki ji ni šla v slast, v spalnico
269 18|       Marjanica je prišla za njo in ji prinesla čaja ter jo odela,
270 18|             se res ne počuti slabo, ji zabičala, da naj jo le pokliče,
271 18|            naj jo le pokliče, če bi ji bilo slabo. Nato pa je odšla,
272 18|           priprta, in v tej temi se ji je zazdelo, da vidi dvoje
273 18|        groze. Prav v tistem hipu se ji je zdelo, da sliši zamolkel
274 18|             pazi na bolno, če bi se ji začelo mešati, sama pa je
275 18|         mislila Marjanica, in ko da ji umira lastna hči, je tavala
276 18|           nič več tako pregrešne se ji niso zdele njegove besede.
277 18|           sama ugriznila in teknilo ji je. Tako je vsaj Anže mislil: "
278 18|        popraviti ga. Toda včasih so ji nenadoma misli odbegle Bog
279 18|               Kdo ve, kake misli so ji morale rojiti po glavi,
280 18|              Hočeš, hočeš." ~"Smrti ji ne želim," se brani Katra,
281 18|           ali oni očitajoči glas se ji roga: ~"Sama sebe ne preslepiš.
282 18|           jo je črnil pri možu? Kdo ji odvzel moževo zaupanje?
283 18|          moreš čutiti." ~"Privoščim ji ne!" ~"Privoščiš! Ne izgovarjaj
284 18|           si postala nemirna? Torej ji vendar privoščiš, o privoščiš!" ~
285 18|              o privoščiš!" ~Tako so ji potekale ure v nemi in temni
286 18|          bolnici, ali kakor morilki ji je bilo. Ni je vzdržalo
287 18|         silni vročini. In bledlo se ji je. V negotovih obrisih
288 18|             ščemijo oči. In noge se ji vdirajo v sneg, in na srcu
289 18|           ob njej. Čisto naravno se ji je zdelo. ~"Rešim jo!" je
290 19|        trenotku se je spomnila, kaj ji je storiti, in je izginila
291 19|           Sam Bog te je poslal, daj ji no, daj, saj vidiš, da umira,
292 19|            saj vidiš, da umira, daj ji, kar veš, da jo ozdravi!"
293 19|             bo segla Hanca v žep in ji dala tega in onega in rekla: ~"
294 19|             in onega in rekla: ~"To ji kuhajte, to ji napravite!" ~
295 19|          rekla: ~"To ji kuhajte, to ji napravite!" ~Toda Hanca
296 19|         bolj, ob enem je čutila, da ji je zaspala noga. ~Hipoma
297 19|             prosila Marjanica, "ali ji nočeš pomagati?" ~"Saj je
298 19|          mogla priti k sebi. Vse se ji je zdelo tako čudno. Videča,
299 19|          ali bi ne bilo prav, če bi ji povezala kos kruha in steklenico
300 19|       spremila Hanco do vrat. Tedaj ji je rekla Hanca: ~"Nič ne
301 19|            bom, Hanca!" In stisnila ji je sveženj v roke in se
302 19|      Marjanica. ~"Sem naročila, naj ji dajo," je govorila Hanca, "
303 19|             takih jagod skuhati, pa ji skuhajo volčjih. Pa so potem
304 19|             Marjanica domislila, da ji je Hanca prepovedala govoriti
305 19|        obrnila k Luki: "Ne zamerite ji, ona se rada šali!" Luki
306 19|          srcu pa je bila vesela, da ji je šlo vse tako lepo. "Ne
307 19|           dolgo bolehala. Rešili so ji življenje, ali njene duše
308 19|         niso mogli ozdraviti. Ležal ji je na možganih oni usodni
309 19|          tuje roke pismo, v katerem ji je obrazložil Luka, da s
310 19|            od njenih oči in venomer ji je morala gledati v oči,
311 20|           slana. V istem hipu pa se ji je obličje razvleklo v dobrodušen
312 20|          Anici na posteljo, pobožal ji bledo lice in oči, trudne
313 20|         Krog in krog šumenje, ko da ji počiva glava v uljnjaku,
314 20|        zopet odprla oči, ali zdi se ji, da ni treba odgovoriti.
315 20|       zdravnika jo napolnjuje. Čemu ji ne dajo miru? Zdaj je bilo
316 20|           pili!" kliče Marjanica in ji pritisne vina na ustnice.
317 20|          kot bi ne vedel, kako hudo ji de ta večni: bum, bum, bum.
318 20|             gotovo še zelo všeč, da ji more prizadevati sitnosti.
319 20|            urica, ona, ista, katero ji je bil kupil mož za njen
320 20|            ono bledomrzlo senco, ki ji lega na oči, na prsi. In
321 20|           drhti, in osinele ustnice ji šepečejo: "Skrijte me, strah
322 20|           je obrnil proti babici in ji govori in razjasnjuje. ~"
323 20|          stoji zdravnik pred njo in ji pravi, da naj pošlje takoj
324 20|           pije in glej: čudno lahko ji prihaja. Nobenega strahu
325 20|             zopet zdravnik. Posluša ji žilo. Zadovoljen kima z
326 20|      Zadovoljen kima z glavo, rahlo ji poboža z roko čez čelo.
327 20|            V naslednjem trenotku se ji misli izgubijo, in Anica
328 20|            ali je ni. Toda sedaj se ji zdi zopet, da je še, in
329 20|            uliva dalje, in ko da se ji trese roka, se zdi Anici. ~"
330 20|        plane Katra kvišku. Čudovito ji gore oči. Anico popade divji
331 20|            dolgi trenotki. "Kaj sem ji storila, da mi streže po
332 20|            moči, otrla solze, ki so ji tekle ko ob pogrebu, in
333 21|            razgovoru s človekom, ki ji je blizu in jo ume. Našla
334 21|     nadaljevala Katra in videča, da ji Tomaž ne misli naliti znova,
335 21|             ženina pozna, in da naj ji moja "mati" da mene. In
336 21|             je klical. ~"Skrijva se ji," je zašepetal Anže Jerici
337 21|        Jerici roko. Čutil je, da se ji trese. ~"Kako je še otročja!"
338 21|          Tedaj pa se je spomnil, da ji je mislil povedati še nekaj,
339 22|             prikrita, ti lažnjivec. Ji bom povedala, ji bom!" ~"
340 22|         lažnjivec. Ji bom povedala, ji bom!" ~"Nikomur ne boš povedala
341 22|           da mora biti tako neumna! Ji bom že povedala, naj ti
342 22|            vrgla v vodo. In tudi to ji povem, da si bil že zaprt.
343 22|        potem, naj te le ima. Naj se ji smejejo druge. Da veš. Tako
344 22|                Stara klepetulja! Pa ji veruj. Saj za drugo ni na
345 22|            ko da dela sovraštvo. Pa ji veruj!" je dejal modrovaje
346 22|             Naj dela mati, kakor se ji zdi." ~"Ne," je dejal Pušar, "
347 22|            ni bila Anica vesela, da ji varuh zaupa stvari, ki o
348 22|         ugledala, da se vračata, so ji oči sinile jezno. Zdelo
349 22|          oči sinile jezno. Zdelo se ji je skoraj, da ve, zakaj
350 22|            je poiskala Marjanico in ji s solzami potožila, kar
351 22|         Anica je legla, in mimo oči ji je dahnil prvi motni soj
352 23|             glavo ob roki, ko da se ji dremlje. ~"Aha," je dejal
353 23|         zahvaljevati Katro, češ, da ji ne bo nikoli pozabil tega,
354 23|        Katra zadovoljna z možem, ki ji je laskal, odšla in mu prinesla
355 23|   slovesnejše za njo. Čarobne so se ji zdele. ~"Zdaj mu pojejo,
356 23|            cerkev. Na vratih cerkve ji je nekdo po kimal z glavo,
357 23|      bridkosti. In skoro po sili so ji prihajale misli: "Ali neki
358 23|           viče! Prav izogiblje se!" ji je šinilo skozi glavo, in
359 23|           redu na Peči, o vsem, kar ji je ravno prišlo na misel.
360 23|            se je vprašanj, da bi ga ji ne bilo treba tikati. Tako
361 23|            z njim in zardela. Dobro ji je delo, da je bila tema. ~"
362 23|             je bila. Na dnu srca se ji je bilo zazibalo mirno površje
363 24|          upokojila. In posrečilo se ji je. Lipe je stopil pred
364 24|        pomislila. In proti volji so ji zopet poromale misli za
365 24|           moje vse!" Pa kakor da se ji hoče celó dete rogati. Viharno
366 24|         Celó iz otrokovih potez, se ji je zdelo, gleda Lipetova
367 24|          razne korenine in zelišča, ji niti na misel ni prišlo,
368 24|           Strah, ki jo je prešinil, ji je pognal znoj v lice. Polagoma
369 24|            še, ko je to mislila, so ji prišli v spomin slučaji
370 24|         pomagati na oni svet, ko si ji nalivala onih kapelj?" ~"
371 24|        nalivala onih kapelj?" ~"Saj ji je baš to dobro delo, daj
372 24|            je lepa! Reci še, da sem ji velela: pojdi, lezi otroku
373 24|            tako razjezilo, kakor če ji je kdo očital, da je pijana.
374 24|            biti po glavi. ~S težavo ji je ušel. Še enkrat je zamahnila
375 25|        hitela je še pomoliti, da bi ji Bog dal, da bi bila svetnica
376 25|            manj je okrevala. Pač pa ji je v sedmih letih, ko se
377 25|             ne živeti. O Bog, stori ji dobro, naj izprehodi!" ... ~
378 25|        izprehodi!" ... ~In zopet so ji šinile nove slike mimo duše.
379 25|            V naslednjem trenotku se ji zdi, da sedi sama z Anžetom
380 25|             z Anžetom v vozu, in on ji razkazuje svet. Zavila sta
381 25|           jo ziblje voz. Dremlje se ji. Zaprla bi oči, zasanjala... ~
382 25|        ustnicami, in v črnem obrazu ji igrajo bele oči. In venomer
383 25|             jo je groza. Kam naj se ji skrije, če jo išče. Kako
384 25|           bi jo preslepila? Kako bi ji ušla, tej grozni ženi. ~"
385 25|       prihaja ona črna žena, in oči ji iskrijo. ~"Mamica, pomagajte
386 25|                In Jerici se zdi, da ji usiplje na glavo ongavnih
387 25|             nje? Kakor skozi dim se ji zdi, da vidi gospodinjo.
388 25|      stisnilo za senci. Zavrtelo se ji je. Silna vročina je zakuhala
389 25|     zakuhala v njej. ~"Kače so!" se ji je izvilo, in dekletce se
390 25|             in nežen. Še nikoli, se ji je zazdelo, ni govoril nihče
391 25|             njo, in skoro smešno se ji je zazdelo, da je Luka tako
392 25|             sama ni vedela, kako da ji ni prišel glas iz grla. ~"
393 25|         kvišku. ~"Moram vstati!" se ji je izvilo hripavo iz grla. ~"
394 25|           Jerico. Kaj je to? Ali se ji samo zdi? Odkod te rdeče
395 25|             bodoče življenje, in da ji sedaj nihče več Šimna ne
396 25|            pa plah Aničin obraz, se ji je žena zasmilila in dejala
397 25|            Katra, "in pojdi!" ~"Kaj ji je?" je vprašal on. Ali
398 26|     pristopil še enkrat k Jerici in ji gledal dolgo v izmučeno
399 26|           čelo križ in rekla: ~"Bog ji daj nebesa, kdorkoli je,
400 27|           ona vsa bleda v obraz, da ji Tomaža ni mogoče ukrotiti. ~"
401 27|           Ali naj grem k nevesti in ji vse lepo povem, kake namene
402 27|           katere je imela Katra, in ji zmešal načrte. Dasi je od
403 27|      vznemirjenja več. Vtelesila se ji je bila misel, da jih dobi,
404 27|    izgubljena pri zibelki. Zdelo se ji je skoraj, ko da sedi nekdo
405 27|            planila kvišku. Zdelo se ji je, da mora nekaj napraviti,
406 27|             verjeti vanje. Zdelo se ji je, da potem odleže, odpade
407 27|            pa je začutila Anica, da ji je nekdo s silo prijel roko
408 27|         nekdo s silo prijel roko in ji jo začel poljubljati. "Kaj
409 27|               pustite, zato ker ste ji tako dobri." ~Anica je zaihtela.
410 27|           je zaihtela. Po dolgem so ji privrele solze v obraz.
411 27|            nadalje godilo z njo, se ji je zdelo ko v sanjah. Skoro
412 27|             In prvič v življenju se ji je zgodilo, da je z nekako
413 27|           Peč njena last. ~Katra se ji je zasmejala. ~Da bo z dokazi
414 27|            ali oni, ki jo je držal, ji je položil roko na ustnice.
415 27| napadalčevega lica, ali kakor blisk ji je šinilo skozi glavo in
416 27|          vprašala Anica. Toda nihče ji ni odgovoril. V blaznem
417 27|         srepo pred se; zdaj pa zdaj ji je oko zažarelo v divjem
418 27|             na dlani je videla, kaj ji je storiti in delati v bodoče.
419 27|         niti najmanj skrbela, kakor ji tudi ni padlo v glavo, da
420 28|        plakala in grozila Katri, če ji ne da obenem tudi Šimna,
421 28|             v viharne položaje, ker ji je hodila Anica previdno
422 28|           je znašala Katra tako, da ji je zapirala vse shrambe,
423 28|       trpela mnogo. ~Nekaka tolažba ji je bila misel, da se mora
424 28|            se je dvignila. Prikimal ji je z glavo, pomignil mlajšemu
425 28|             ga ni doma, kaj potem," ji je šinilo v glavo. Vstopila
426 28|          doma, je izvedela, in srce ji je bilo glasneje. Nekaj
427 28|             je molče segel v žep in ji pomolil par bankovcev. ~
428 28|            tako zasukal pogovor, da ji ni bilo treba več misliti
429 28|            odgovorila, in oči so se ji orosile... ~ ~
430 29|               29. POGLAVJE~"Požveči ji!"~Zgodilo se je bilo, da
431 29|             Kaj se toliko jezi? Ali ji ni povšeči prinesel od sodnije?
432 29|          Hitela je nato k Anici. Ta ji je pojasnila, da ste klicani
433 29|          dopolniti. Peklenska misel ji je šinila v glavo, in izvedla
434 29|      nepoznan, izpremenjen glas, ki ji je velel: ~"Nocoj moraš
435 29|       Vprašam te, ali misliš, da bi ji ne mogla zaviti vratu?" ~"
436 29|           je spravila, praviš, kako ji je že ime?" ~"Jerica!" ~"
437 29|     pogledal po strani Luko, "pa bi ji požvečil. To jo bo napravilo
438 29|       dekletce obstalo, in naenkrat ji je postalo silno težko,
439 29|              Spomnila se najljubših ji krav, grlice in petelina,
440 29|              grlice in petelina, ki ji je znal skočiti na rame,
441 29|             in vsakovrstnega, ki se ji je bilo pripetilo tu gori.
442 29|             je na hlod, in zopet so ji poromale misli na Peč. Poromale
443 29|            na te osebe, in v oči so ji privrele solze.  Zaslišala
444 29|             od Peči. Nenadoma pa se ji je zazdelo, da se je pojavila
445 29|            in brezsrčnosti žene, ki ji je bila svojčas "mati"! ~
446 30|          ležalo na nebu. ~"Požvečim ji," je zamrmral in se domislil,
447 30|         Anica omoži ali ne. Tudi se ji je dovolila vknjižba na
448 30|              je pomislila. Odvetnik ji je rekel, da mora rekrutirati.
449 30|           žejo, da, žejo. Marjanica ji je prenesla domačega žganja.
450 30|             bi vedel, da sem pila?" ji je šinilo v glavo. Ali ni
451 30|           odšla h Kranjcu. Imenitno ji je dišalo kosilo. Ko je
452 30|             dobre volje, in tako se ji je porodila drzna misel. ~"
453 31|     popolnoma ubito, neprijeten duh ji je polnil usta, glava jo
454 31|            na to, tem neprijetnejše ji je bilo. Samo pred seboj
455 31|            baš na Lipeta? Zakaj? Tu ji je postalo jasno: ne smela
456 31|             je k oknu. V somraku se ji je zazdelo, da vidi moža
457 31|          vsa črna v obraz. Po bradi ji je tekel curek krvi, njene
458 31|        čudno ječanje in grgranje se ji je trgalo iz grla. ~"O Bog,
459 31|        trgalo iz grla. ~"O Bog, kaj ji je," je vzkliknila Anica, "
460 31|     naslednjem hipu je začutila, da ji je leglo okrog vratu z veliko
461 31|         Pred njo je stal orožnik in ji velel, da mora z njim. ~
462 31|        desno. Nekak prezirljiv smeh ji je ležal na licu in hitela
463 32|           oknu. Neznano dvorišče se ji je pojavilo pred očmi. Torej
464 32|         Prišel je bil oni paznik in ji prinesel večerje. Ni se
465 32|       spodnje prostore. ~Velela sta ji stopiti k pisalni mizi,
466 32|             Anica zaupala. Prijeten ji je bil. Plašilo jo je le
467 32|     posetila Marjanica. Plakajoč se ji je vrgla Anica v naročje.
468 32|            začudila, kajti prav nič ji ni bilo znano, da je Jerica
469 32|             Marjanica. "Kdo ve, kdo ji je to naredil. Pa ne govoriva
470 32|            Anica. Stvari, o katerih ji je Marjanica pravila, so
471 32|         tikala Anico, zakaj zelo se ji je smilila, in pred sodnikom
472 32|          pri sebi Anica, in nič več ji ni bilo tako strašno pusto.
473 32|             tlačeče jo misli, ko se ji je zdelo, da se mora zadušiti
474 32|         motni svetlobi luči, katero ji je bil paznik postavil v
475 32|            gori in doli. In venomer ji je prihajalo v misel, da
476 32|        dvignila oči in iskala znane ji slike, trokotnega očesa
477 32|           mrtvem detetu in zdelo se ji je, da je človeško življenje
478 33|           pa zapodila jo je, pa sem ji mišjaka v žganje na rezal,
479 33|             pojdem in povem, da sem ji zavdal jaz! Naj izpuste
480 33|       čakala je dolgo. Hipoma pa se ji je zazdelo, ko so bili začeli
481 33|               In stopil je k Anici, ji stisnil roko in rekel: ~"
482 33|           bila v velikih skrbeh, da ji je ne zmečkajo, tak drenj
483 34|           ona, in Lipe je videl, da ji silijo solze v oči, ter
484 34|      Zadrževati je moral konja, ker ji je hitra vožnja dela slabo.
485 34|            je pred se, medtem ko so ji oči venomer gledale na Šmarno
486 34|     njegovem srcu spomin na njo, da ji niti zadnje prošnje izpolniti