Chapter

  1 1 |            ovinkom v dolino, ki si jo je bil v tisočletjih preril
  2 1 |        vino, Šime pa njeno roko in jo odvedel plesat. Nevesta
  3 1 |          zlesti na prsa. Hipoma pa jo je vrgel kvišku in se zasmejal. ~"
  4 1 |      žalost, strah in bridkost sta jo obdala, komaj je vedela,
  5 1 |            Ti ne boš hud." ~Prijel jo je za obe roki, s katerima
  6 1 |            je velela ona in hlapec jo je slušal in se opletaje
  7 1 |       edini Šime je prijel Nežo in jo odvedel. Pečanka je sedela
  8 1 |  dopovedoval. Anica je opazila, da jo Pečanka neprenehoma opazuje.
  9 1 |         neprenehoma opazuje. Groza jo je stresla pod tem pogledom,
 10 1 |      vendar čisto dobro čutila, da jo tašča namenoma tako gleda.
 11 1 |            balo. Nepopisna tesnost jo je objemala. Siloma je vrgla
 12 1 |         oči, in čudna, čudna misel jo je napolnila, kakor da ga
 13 2 |          pa sva napravila tako, da jo je on meni ponujal, jaz
 14 2 |    privoščila v plačilo telesu, ki jo je nosilo. ~"He, Martin
 15 2 |           svoji krošnjici kakor da jo vprašuje: ~"Kaj, ljuba krošnjica?
 16 2 |           let prej dekletce, ki so jo krstili za Ančiko. Ta Ančika
 17 2 |           resnico v polni meri, ko jo je njen stari suženj vrgel
 18 2 |         šlo za res. In skupila sta jo dva. Sin stare ženice, njena
 19 2 |       mladi mož razkazoval hišo in jo peljal tudi v podstrešje,
 20 2 |     prijetno, in stari krošnjar bi jo bil znal umeti v njenem
 21 2 |         njenem govorjenju: ~"Kupil jo je. Zaslužila sem jo jaz,
 22 2 |         Kupil jo je. Zaslužila sem jo jaz, jaz ." In dan za dnem
 23 2 |         Kupila, zaslužila. Slišala jo je čez dan in po noči, v
 24 3 |         posestvu mogotca, zato ker jo je beda njenih mladih let
 25 3 |          in povsod. Daleč okolu so jo poznali posli. Hlapci, ki
 26 3 |   izboljškom ni privezala nase, da jo je po treh dneh celo zapodila,
 27 3 |       molila za vse na Peči, in ki jo je bila Katra udinjala z
 28 3 |        hvaležno zahvaliti Boga, da jo je otel pred vabljivostjo
 29 3 |            vse njeno. In ta zavest jo je navdajala kakor tolikrat,
 30 3 |           pa je stopil k materi in jo prosil denarja. ~"Kaj?"
 31 3 |             Peč bo njegova. Kdo ti jo pa jemlje, kdo? To pa vedi!
 32 3 |        Prej, ko se revče dvignilo, jo je žena prijela za lase
 33 4 |       deklica daleč proč od slike, jo je videla vendarle pred
 34 4 |            je obstala. Čuden strah jo je obšel. In vrnila se je
 35 4 |             da ima mati vselej, ko jo ona izprašuje o Peči, solzne
 36 4 |           je gledal na njo in sram jo je bilo. "Ti si Anica, kaj?"
 37 4 |         zazdelo, in nekaka plahost jo je obšla, in še huje je
 38 4 |         res vprašala mater in mati jo je objela in huje je jokala
 39 4 |          njenem stanovanju, in ker jo je bila mati naučila šivati,
 40 4 |            Anico za ta stan. Anica jo je mirno poslušala in rekla
 41 4 |         tedaj prijel njeno roko in jo vprašal, ali bi hotela sedaj
 42 4 |           bilo neodločnosti v nji, jo je premagala nepopisna vdanost
 43 4 |      ponudila mu je stol. Poprosil jo je, bi li ne hotela prinesti
 44 5 |           odšla na dvorišče. Anica jo je slišala govoriti zunaj. ~"
 45 5 |            Nežo?" ~"Kajpak, da sem jo, Marjanica," se je šalil
 46 5 |          hotela prijeti posodo, da jo odnese. Anica je pristopila: ~"
 47 5 |           že privadiš." ~In motril jo je z rokama v žepu in ošabno
 48 5 |         delala, seve! In še, v kar jo človek prisili, napravi
 49 5 |            je bila vzela obelo, da jo razseka, je pustila isto
 50 6 |           bilo samo včasih, ko sta jo morile žalost in zapuščenost.
 51 6 |         moči ni našla. ~Ali naj bi jo bila iskala pri možu? O
 52 6 | sprijateljila z malo Jerico, vzela jo s seboj na vseh svetih dan
 53 6 |            drugega misli, Jerica," jo je karala Anica, "potem
 54 6 |        potegnila deklico k sebi in jo poljubila. ~Vtis tega večera
 55 6 |     groznega, nekaj takega, kar bi jo pretreslo, napravilo njenemu
 56 6 |            je bila vstala tašča in jo poklicala. ~"To sem kupila,
 57 6 |           sedela sključena v sobi, jo je začelo zebsti v noge
 58 6 |       delom in si pomela roke, ker jo je zeblo. ~Zgodaj se je
 59 6 |        sama v sobi in misli, ki so jo čez dan morile, so se vrnile
 60 6 |          sem še pustejši." ~Jezilo jo je, da je tako odgovoril,
 61 6 |           znova šivati. Ali v grlu jo je dušilo. Toda ni pristopil,
 62 6 |            mu je vspela v naročje, jo je skoro s silo pahnil.
 63 6 |           pa je zajokala. In potem jo je mož vzel k sebi in jo
 64 6 |           jo je mož vzel k sebi in jo začel tolažiti, dokler se
 65 6 |    žalostna, ko se spomni moža, ki jo je prvo sunil in potem objel,
 66 6 |     kuhinjo. Našla je Marjanico in jo burno vprašala: "Marjanica,
 67 6 |        lice, kar trdi Katra. Katra jo je pobrala, češ, kaj da
 68 7 |            sam in godrnjal je: "Pa jo bo imela na vesti mašo,
 69 7 |            imela na vesti mašo, in jo bo." Pri teh besedah je
 70 7 |            Tistih par grošev! Glej jo no, s takim namenom si mi
 71 7 |           glej, tak si ti." In jok jo je znova posilil. ~Šime
 72 7 |        draga mu je bila, in skrbno jo je skrival in samo tedaj,
 73 7 |         samo tedaj, ko je bil sam, jo je prebiral in gledal slike,
 74 7 |    prebiral in gledal slike, ki so jo krasile, in se divil orjaškemu
 75 7 |            tam doli leži ena. Neža jo je menda vrgla davi na gnoj." ~
 76 7 |         šepetal skrivnostno mož in jo skoraj siloma iztrgal fantu
 77 7 |           Prav tako hitro in burno jo je pognal od sebe z grozno
 78 7 |              In Neža, praviš, Neža jo je vrgla na gnoj!" ~"Seveda,"
 79 7 |         strah pred nečim negotovim jo je navdajal. Zaman se je
 80 7 |           otresti se vznemirjajoče jo slutnje. Toda zaman. Pri
 81 7 |            roke tresejo. Marjanica jo je skušala oživiti in je
 82 7 |           dete pred njo. V hipu pa jo je obšel strah, da li ni
 83 7 |            vlažno roko v svoji, da jo je streslo. Mož je gledal
 84 7 |            njeno roko k sebi in ji jo začel poljubljati in ves
 85 8 |       Testament napravi, pa je, pa jo preženite, če morete. To
 86 8 |            in uprl oko v Anico, da jo je obšla zbeganost, in dejal: ~"
 87 8 |           obrnila k nji, meneč, da jo gospodinja potrebuje. Anica
 88 8 |          nekaka nezadovoljnost sta jo napolnjevala. Čutila je,
 89 8 |      matere dé Juriju dobro. In to jo je napolnjevalo z nevoljo. ~"
 90 8 |        Jurijeva bolezen, in mučila jo je negotovost, da li je
 91 8 |            je vračala iz cerkve in jo ustavil, da li je kaj molila
 92 8 |          se mu je bila deklica, ko jo je videl premrlo in drobno,
 93 8 |        skrito misel in čim globlje jo je mislil, tem zoprnejša
 94 8 |         sama bi tega ne mogla, ker jo preveč srce boli in peče
 95 8 |           zadeva z Anico. Spraviti jo z materjo, navezati eno
 96 8 |         imaš Anico močno rad, zato jo tudi vidiš drugače kot jaz!" " ~
 97 8 |       drugače kot jaz!" " ~Da, rad jo imam, mati. Toda, slep tudi
 98 8 |            ima kako napako, gotovo jo poznam." ~Ona ni odvrnila
 99 8 |             Od poročnega večera že jo poznam. Juri, veruj mi,
100 11|              je odvrnil živahno in jo motril z veselo brezskrbnostjo.
101 11|          svoji sobi. Nekaka radost jo je napolnjevala, da sama
102 11|      pospravila neljubi ženi sobo, jo je navdalo z zadoščenjem.
103 11|         nekaka nestrpnost. Skrbeti jo je začelo zaradi Jurija.
104 11|        Anici. Začutila je tudi, da jo hoče boleti glava, in da
105 12|            drugi pa so pravili, da jo je svoj čas užalil Tomaž,
106 12|          po žganju v obraz, obenem jo je palil prezirljivi pogled
107 12|    zavednost misli. Brezmejna jeza jo je napolnila do te žene,
108 12|           na njeno ramo, medtem ko jo je druga roka prijela za
109 12|           Za Anico je stal Juri in jo stiskal za roko. Njegove
110 12|          ruto. Potem je čutila, da jo boli in duši, in je vzdihovala: "
111 12|            spodil me je!" In silno jo je žgalo mesto, kjer jo
112 12|            jo je žgalo mesto, kjer jo je bil prijel mož. "Saj
113 13|          ljutosti, ob misli, da so jo obdolžili tatvine in da
114 13|            obdolžili tatvine in da jo je mož, mesto da brani njeno
115 13|          si mi storil!" ~V hipu pa jo je navdala neke vrste tolažba.
116 13|       tolažba. Sladkost maščevanja jo je prevzela, pri misli,
117 13|            huja žalost in jeza sta jo napolnile do njih, ki so
118 13|            takoj otipala bankovca, jo je prevzel velik strah,
119 13|            na cesti. Od severa sem jo je zadel močen sunek vetra
120 13|         želja po gorkem prenočišču jo je vse bolj napolnjevala.
121 13| napolnjevala. Čutila je obenem, da jo žeja in da je trudna. Ti
122 13|          dospela v trg. Minile sta jo trudnost in skrb, zato pa
123 13|       ozrla na Anico, in tudi Lipe jo je opazil. V hipu se mu
124 13|             kam naj se obrne. Lipe jo to opazil in dejal: ~"Svetoval
125 13|          ostane zvesta prisegi, ki jo je položila pred možem v
126 13|           li opravičen mož zavreči jo, kakor je zapustila ona
127 14|       priljubila knjiga. Prečitala jo je kdo ve kolikokrat, ali
128 14|           padla pod mizo. Na srečo jo je začul Anže ječati in
129 14|            in ji pomogel. Potegnil jo je izpod mize in jo odvedel
130 14|       Potegnil jo je izpod mize in jo odvedel iz sobe. ~"Ti moraš
131 14|        dejal očetovski. ~Pripeljal jo je v kuhinjo, toda deklica
132 14|          spat pojdi lepo, Jerica," jo je ogovarjal Anže. Ona pa
133 14|           ne bo strah." In odvedel jo je po stopnicah v podstrešje,
134 14|           z leščerbo prav k nji in jo poklical po imenu. Odprla
135 14|     izvlekla drobno knjižico. Anže jo je vzel. "Kaj naj čitam?"
136 14|            s pečo ji lase pokrila,~jo za mizo posadila,~svate
137 14|          prstan zlat ji nateknite,~jo na konja posadite,~jo na
138 14|   nateknite,~jo na konja posadite,~jo na grad mi pripeljite." ~
139 14|         knjiga, ozrl na njo. Videl jo je, kako je drhtela pod
140 14|          ti pogače ponujala,~bodeš jo ščenetu dala!" ~Anžetu je
141 14|    šepetala, kakor otroci. ~"Ženin jo v skrbeh vprašuje,~jo vprašuje,
142 14|        Ženin jo v skrbeh vprašuje,~jo vprašuje, poljubuje:~Kaj
143 14|          stal pred njim. ~"Božjast jo meče," je rekel starec.
144 14|             je odvrnil Anže. ~"Ali jo je res?" je vprašal Luka. ~"
145 14|             kje je ona?" ~"Vprašaj jo, kam je šla!" je odvrnila
146 14|            tvojo mater." ~Tedaj pa jo je on prijel za roko in
147 14|         oko, resno in jasno, ko da jo svari in prosi. Ali Katra
148 15|           je spešno korakala. Lipe jo je bil hotel potegniti nekaj
149 15|          Ni hotela. Do zadnjih hiš jo je vendar spremil. In sedaj
150 15|          da bi bila zapazila, kako jo že od trga sem spremlja
151 15|          mimo. ~"Daj sem, neroda!" jo je oštela Marjanica. Neža
152 15|          je prišla Anica k Juriju, jo je že pričakoval. Dasi mu
153 15|              Doli grem in poprosim jo odproščanja in od njega
154 15|         hinavka! Juri, le poslušaj jo, verjemi ji." ~"Ali moreš
155 15|     peklenska misel po glavi: "Bog jo kaznuj! Prekleta naj bo!
156 15|      obljubila zavržena, njemu, ki jo je zavrgel, zvestobo preko
157 15|         zelo poslabšalo. Marjanica jo je videla zgodaj zjutraj
158 15|          je vendar nemogoče, da bi jo bil ogovoril Juri, ki leži
159 15|          Marjanica burno. Začudena jo je pogledala Katra. ~"Slišala
160 15|       skoro viknila Katra. ~"Zopet jo je klical!" je šepetala
161 15|          je rekla Katra. Marjanica jo je prijela za roko in z
162 15|    dvorišče. V naslednjem trenotku jo je zagledala stopiti z Anico
163 15|          hitela. V naslednjem hipu jo je čula stopiti v hišo.
164 16|           vroče črne kave ter jima jo mešala z žganjem; bila je
165 16|         dvorišču. Toda skoro strah jo je spreletel.  "Zaprite
166 16|          do nog, in napol mrtvo so jo odvedle žene. V nekaki omotici
167 16|      Planila je kvišku. Rahel mraz jo je spreletel, in stoprav
168 16|       začutila svežost rane, ki ji jo je usekala včeraj smrt moževa.
169 16|           v prsih, na duši, dušile jo, tlačile na misli venomer,
170 16|           je bil tako blizu, in ki jo vežejo nanj vezi neločljive,
171 16|       sedaj Marjanice, in zopet so jo za hip obdale misli na bodočnost.
172 17|          se ji ne, siroti, kako so jo ociganili," je mislila in
173 17|      pomilovanjem gledala Anico in jo zopet pustila. Po noči pa,
174 17|          postala nezaupna, češ, da jo je morda tudi desno uho
175 17|             je odprla vrata. Tedaj jo je nekdo prijel za roko,
176 17|           je nekdo prijel za roko, jo potisnil nazaj v sobo, in
177 17|      nadejala, možu, čegar bližina jo je navdajala z gnusom in
178 17|        strahom. Pred njo, še vedno jo držeč za roko, kakor, da
179 17|           izkušala izviti. Toda on jo je držal krepko in hitel
180 17|        trese od jeze in strahu. On jo je izpustil in stopil k
181 17|          odvrnila Anica. ~Tedaj pa jo je on zopet prijel za roko. ~"
182 17|          Tomaž ne laže. Ob enem pa jo je bližina tega človeka
183 17|      skoraj, o čem govori. Navdala jo je silna odločnost. Iztrgala
184 17|          Katra svojo sklene, tedaj jo izvede. In tako je izvedla,
185 17|            roko. V naslednjem hipu jo je pustil Tomaž samo. Ona
186 17|       grozo je mislila na moža, ki jo je ravnokar zapustil. Ves
187 17|         zapustil. Ves oni gnus, ki jo napolnjeval že od poročnega
188 17|          preteklost. Velika žalost jo je navdajala. Ne da bi se
189 17|           v oporoki. Nekaj drugega jo je venomer mučilo: zavest,
190 17|         duha čudovito izrazite, so jo zazibale v nekako mrtvilo.
191 17|       razumela njegovo smrt. Čakal jo je, da pride. V groznem
192 17|    prepozno izprevidel krivico, ki jo je delal, je prisilil telo,
193 17|       njeno sobo do okna. In morda jo je videl, morda jo je klical
194 17|           morda jo je videl, morda jo je klical z zadnjimi močmi,
195 17|            za mojo ženo. Prekličem jo, ker sem jo pisal v zmoti,
196 17|        ženo. Prekličem jo, ker sem jo pisal v zmoti, podšuntan.
197 17|      neprodirno kopreno. ~Strahoma jo je opazovala Jerica in prišla
198 17|           naj spi mirno!" ~Deklica jo je začudena motrila in jo
199 17|          jo je začudena motrila in jo prijela za roko: ~"Pojdite
200 17|           odhitela po Marjanico in jo poklicala še ravno pravočasno.
201 17|          obišče možev grob. S silo jo je privedla nazaj Marjanica
202 17|        privedla nazaj Marjanica in jo spravila v posteljo. Srečala
203 17|       spravila v posteljo. Srečala jo je Katra in ko je čula,
204 18|           njo popoldne, čemu da so jo bili spravili v posteljo.
205 18|        mraz ji je bilo, in v prsih jo je hotelo bosti. Prišla
206 18|         zelo ustrašila. Toda Anica jo je pomirila, da ji ni nič,
207 18|      mukoma je kašljala. Marjanica jo je gonila v posteljo in
208 18|            in ji prinesla čaja ter jo odela, češ, da naj se spoti.
209 18|           o tem in onem, poprašala jo, ali se res ne počuti slabo,
210 18|         slabo, ji zabičala, da naj jo le pokliče, če bi ji bilo
211 18|         telesnih bolečin. Vse huji jo je rezalo in zbadalo po
212 18|        Katra pogledat bolnico, ali jo je kmalu zapustila. Marjanica
213 18|       začudena in očitajoče, in on jo je razumel in dejal: ~"Ali
214 18|          se ni morda bridkosti, ki jo je bila prizadela nevesti
215 18|        prizadela nevesti s tem, da jo je obdolžila za tatico?
216 18|          in je vzela steklenico in jo položila na usta in pila.
217 18|        sicer imela usmiljenje? Kdo jo je črnil pri možu? Kdo ji
218 18|       zakaj? ~In v nepopisni grozi jo je čula Marjanica govoriti
219 18|         pomočnica kristjanov, vrni jo, vrni!" Marjanica je molila
220 18|      ženski glas je rekel: ~"Rešim jo!" ~Marjanica je planila
221 18|            se ji je zdelo. ~"Rešim jo!" je dejala tujka. ~"Kdo
222 19|       vrnila z mogočno cilarico in jo dala ženi. Ta je nagnila
223 19|         umira, daj ji, kar veš, da jo ozdravi!" je govorila Marjanica.
224 19|     Mnogokrat se je zgodilo, da so jo poklicali, in je prišla.
225 19|            pri sebi: ~"Daj Bog, da jo najdem doma!" Mnogokrat
226 19|      Marjanica je stekla za njo in jo peljala v svojo sobo. Tam
227 19|            je ležala, in Marjanica jo je slišala smrčati. Vrnila
228 19|           Hanica zaprta. Zakaj naj jo zapro? Sklenila je, da jo
229 19|          jo zapro? Sklenila je, da jo povpraša poprej, ko pojde
230 19|            hočeš ti tu?" ~Ali Luka jo je prijel za roko, nagnil
231 19|           in je dejal: ~"Videl sem jo. Pri naši mladi je sedela
232 19|          Radoveden dedec ti, pa bi jo bil vprašal, če si jo videl,
233 19|           bi jo bil vprašal, če si jo videl, prav res." In ko
234 19|            videl, prav res." In ko jo je Luka še vedno nadlegoval,
235 19|               Kaj pa dekle? Kje si jo ukradla, Hanca?" ~"Nisem
236 19|          sobo in planila k mizi in jo odprla mrzlično. Hvala Bogu!
237 19|       Tedaj niti sam ni mislil, da jo vidi zadnjič. Kdo ve, o
238 19|            in groze. ~"Zatajil sem jo, izdal sem jo. Na limanice
239 19|          Zatajil sem jo, izdal sem jo. Na limanice sem šel Sirku.
240 19|        šepetal: ~"Pomisli, zatajil jo je, kakor Peter Kristusa,
241 19|        kakor Peter Kristusa, izdal jo je." Govoril je o sebi,
242 19|           ona planila k dekletu in jo sunila v hrbet, da se je
243 19|         dejal: ~"Saj vem, zakaj si jo!" ~Katri je zardelo lice. ~"
244 19|        Molči!" je siknila. ~"Ti si jo brez krivde, zato ti povem --" ~"
245 19|        šepetal Luka, "povem ti! Si jo, ker je ona notri... ker
246 20|           bo dolgo trajalo, ne, pa jo boste jedli. Je že lepo
247 20|        lačen. In nič hudega sluteč jo mahne v kuhinjo. In ker
248 20|            In ena leze, leze. Zdaj jo okleplje z mrzlim telesom
249 20|      Zdravnik odstopi. ~"Pokličite jo!" pravi proti ženskam. ~
250 20| Zaplotarico, na taščo in zdravnika jo napolnjuje. Čemu ji ne dajo
251 20|           lepo, tako lepo. In zdaj jo gredo budit za nov strah. ~"
252 20|              misli Anica, in strah jo navdaja. "To ne sme biti.
253 20|             Venomer divje in ostro jo motri tašča. ~"Ven, ven!"
254 21|   zapuščeno se je začutila, in ker jo je bil prihod Pušarjev vznevoljil,
255 21|        človekom, ki ji je blizu in jo ume. Našla je Tomaža sedečega
256 21|          je bila pomignila, da naj jo čaka. In res jo je čakal.
257 21|             da naj jo čaka. In res jo je čakal. Bulil je pred
258 21|          imela bogatega ženina, pa jo je zapustil, in da je nato
259 21|           zašepetal Anže Jerici in jo potegnil s seboj za veliko
260 22|       preparal srajco na ramenu. ~"Jo boš plačala, srajco," je
261 22|       ujameš!" se je rogal Anže in jo brisal po senožeti. Hlapec
262 22|             opekli ste ga!" ~Katra jo je pogledala zaničljivo.
263 22|       utešila, je vzela zibelko in jo odnesla gori v svojo sobo.
264 22|          ga je nosila dolgo, da so jo že roke bolele. Potem pa
265 23|        veselili, češ: za letos smo jo prestali. In s solzami v
266 23|       jokajoče. "Doma je hiša. Tam jo imate, pa delajte po moji
267 23|        toliko usten zaprosilo! Ali jo bo videl, ali jo bo čul? ~"
268 23|    zaprosilo! Ali jo bo videl, ali jo bo čul? ~"Gospod, daj mi,
269 23|           šla k procesiji. Oh, saj jo je vezalo toliko lepih spominov
270 23|       cesti, in ko je prišla mimo, jo je ogovoril: ~"Srečne praznike,"
271 24|          Neka bolečina in teža sta jo večkrat dramili. Ob takih
272 24|          Ali pijete pred spanjem?" jo je vprašal. ~Katra je lagala,
273 24|            je svetoval zdravnik in jo potolažil, da ne bo hudega.
274 24|          čuti leve noge. Strah, ki jo je prešinil, ji je pognal
275 24|          Jerice hči živi, in ti si jo vzela k sebi. Ti si vedela
276 24|          si vedela za vse; zato si jo vzela, zato, ker si vedela,
277 24|      odvrnila ona. Mož je vstal in jo motril nekaj hipov; potem
278 25|          tisti mali, drobni knjigi jo je bila našla in znala jo
279 25|          jo je bila našla in znala jo je na pamet. Izslikovala
280 25|        neskončno usmiljenje do nje jo je objelo. "Oh," je dejala, "
281 25|       Jerica se čudi. Prav tako si jo je mislila. In gleda, gleda
282 25|       gleda, gleda tja doli. Rahlo jo ziblje voz. Dremlje se ji.
283 25|            nekak nemir. Kakor mraz jo stresa. Odpre oči. Toda
284 25|           rdeče lilije. Toda strah jo je iti po nje, v travi so
285 25|           je že tik Jerice. Jerica jo sliši šepetati: ~"Lilije
286 25|          Jerica," si misli; vendar jo je groza. Kam naj se ji
287 25|           Kam naj se ji skrije, če jo išče. Kako bi jo preslepila?
288 25|        skrije, če jo išče. Kako bi jo preslepila? Kako bi ji ušla,
289 25|            ne, bežati ne sme! Lepo jo pripelje na Peč, pa gori
290 25|    pripelje na Peč, pa gori v sobo jo popelje. In ko bo žena vstopila,
291 25|       pravi: ~"Ali je šla? Ali ste jo prepodili? Kdo ste?" ~"Ali
292 25|         obraz. Tedaj pa začuti, da jo je prijela starka za roko
293 25|           da vidi gospodinjo. Zdaj jo je popadla za lase, in bolečina
294 25|    velikimi rdečimi pikami. ~Katra jo je gledala, ko se je oblačila,
295 25|          okrog. Brezkončna tesnost jo je obšla, ko da jo je nekaj
296 25|         tesnost jo je obšla, ko da jo je nekaj stisnilo za senci.
297 25|       obraz. Tedaj je začutila, da jo je nekdo dvignil in položil
298 25|           in Katra je začutila, da jo je prijel za roko. Izkušala
299 25|         prebledela. Skrb za Jurčka jo je prevzela tako, da sprva
300 25|        mene ne bilo! In še iz hiše jo vržejo!" ~"Meni se zdi,
301 25|        trpko je rekla to, in Anica jo je razumela. Začutila je,
302 25|    Jeričino bolezen stoprav, ko so jo prenašali v zidanico. Marjanica
303 25|    zidanico. Marjanica in Luka sta jo nesla. Stopil je k njima.
304 26|            govorila Marjanica, "si jo videl --" ~"Hanco!" je dejal
305 26|       glavo kimaje Luka. ~"Kaj, ti jo poznaš?" se je začudila
306 26|        malo koz ugnala." ~Tedaj pa jo je pogledal Luka začudeno. ~"
307 26|      kateri govoriš?" ~"Seveda sem jo videla," je odvrnila užaljena
308 26|              Pred sedmimi leti sem jo videla. Nobena deklina ni
309 26|        meni veruj, če nihče, Hanca jo ozdravi! No, pojdi! Saj
310 26|      dejala, "in pripeljite ga, da jo ozdravi!" ~"Luka je vzel
311 26|            Prav tista; in radi zob jo mnogi zamenjajo," je pojasnil
312 26|       mrcina spi. Zjutraj ob petih jo udarim za njimi. Dva sta
313 26|    precejšen kos mesa in potice in jo zavil v raskav, cukrov papir
314 26|           raskav, cukrov papir ter jo potisnil pred Luko. ~"Na,
315 26|      kuhinji postavno ženo, ki sta jo otroka vesela obletavala
316 26|          Saj sem vedel; po krivici jo je pridobil. Krivo je prisegel.
317 26|            nasmehnil. "Zato, da bi jo mučila, si jo vzela na Peč.
318 26|          Zato, da bi jo mučila, si jo vzela na Peč. Zato jo tepeš,
319 26|           si jo vzela na Peč. Zato jo tepeš, ko veš, da mi trgaš
320 27|            naglasila Katra. Hlapec jo je premeril od glave do
321 27|        Pušar imel stvar v roki, če jo morem jaz? Zato je treba
322 27|          presodno ženo slabost, ki jo je čutila do Tomaža. In
323 27|       Anica zadnje dni prestajala, jo je bil toliko prevzel, da
324 27|           s silo prijel roko in ji jo začel poljubljati. "Kaj
325 27|           je oglasil zvon na vasi, jo je zabolelo, ko da jo je
326 27|        vasi, jo je zabolelo, ko da jo je sunil nekdo z nožem. ~
327 27|       zvestoba do oseb, ki smo jim jo prisegli, preko njihovega
328 27|       opazila ne prej, ne zdaj, da jo nekdo skrbno zalezuje, kakor
329 27|       tistem hipu je čutila, da so jo objele čez pas silne roke.
330 27|           je kriknila, ali oni, ki jo je držal, ji je položil
331 27|           njegove roke, s katerimi jo je držal objeto. Vonj žganja
332 27|          svetloba je lila na dvor, jo je spoznala. ~"Ona ga je!"
333 27|       umirila. Toda še dolgo v noč jo je tresla groza in nekako
334 27|           roko proti beli hiši, ki jo je osvetljeval mesec, in
335 28|           je preprosila Katro, naj jo odpusti iz službe, in ni
336 28|        poštenjakom, očitala mu, da jo je oškodoval pri popravi
337 28|           silno vzljubila. ~Podila jo je v stran, zaprla jo v
338 28|       Podila jo je v stran, zaprla jo v noči iz hiše. Anica je
339 28|        deklico v zaščito, iztrgala jo celo razjarjeni ženi iz
340 28|         razjarjeni ženi iz rok, ko jo je ta pretepala. Sicer pa
341 28|        Anica iz poti. Nekaka groza jo je napolnjevala do žene,
342 28|          opomba ušla nekdaj Anici, jo je Katra tako opsovala,
343 28|         ogorčena šibka žena, ki so jo obdolžili tatvine, bila
344 28|          se ne podam!" ~Nekega dne jo je povabil advokat, naj
345 28|      čakati. Ko je Anica odhajala, jo je še rahlo spomnil predplačila. ~
346 28|       pomolil par bankovcev. ~Sram jo je bilo, toda on je tako
347 28|           svoj čas tikala. ~Prijel jo je za roko in jo gledal
348 28|            Prijel jo je za roko in jo gledal mirno in z nekako
349 29|            kosilo. Prav nečloveško jo je, tako, da je končno Marjanica
350 29|           nad starca, potisnila mu jo nasproti, češ, da je zdaj
351 29|        Malka nikoli pozabila, kako jo je nekega večera prijelo
352 29|          za Smrekarjevim hlevom in jo po močilo z glavo nizdoli
353 29|        nizdoli v motno vodo, ki so jo rabili za gašenje apna. ~
354 29|        Anica molče vzela Jerico in jo odvedla v svojo sobo, kjer
355 29|      preganjanje od Katrine strani jo je bilo vso zbegalo. Že
356 29|         šinila v glavo, in izvedla jo je. ~Okolu polnoči je vstala,
357 29|          iz Aničine sobe, in Anica jo je morala pospremiti spat.
358 29|            začutilo ubogo dete, da jo nekdo drami. Odprla je oči
359 29|           A kje je bil Luka, da bi jo bil čuval? ~Pri Pušarju
360 29|     govoril dalje Tomaž, "predobro jo poznam. Še danes bi na Peči
361 29|       dejal Tomaž. ~"Pa v zidanico jo je dala zanesti!" ~"Tisto
362 29|              pa bi ji požvečil. To jo bo napravilo ponižno." ~"
363 30|            nič. ~"Jaz dem, spodila jo je po noči, ali pa je dekle
364 30|             Srečal je Marjanico in jo vprašal: ~"Kje je Katra?" ~"
365 30|            rekla Marjanica. "Dolgo jo je spravljala, siroto; zdaj
366 30|           spravljala, siroto; zdaj jo je zares." ~"Po noči!" ~"
367 30|           je razmišljal mirno. ~Da jo je spodila, je jasno! Toda
368 30|            neki počela z njo, kako jo je spravila od hiše. Blazna
369 30|          Luki v možgane. ~"Ciganom jo je prodala!" ~Kdo ve, kako
370 30|            je bilo Luki: ~"Ciganom jo je prodala!" ~Tedaj je Luka
371 30|            je bil srečal Jerico in jo vzel s seboj v gostilno.
372 30|          izvedel od dekleta, da so jo zapodili s Peči, se mu je
373 30|         dejal sam pri sebi. Dovolj jo je poznal. Ko so zavili
374 31|          Komaj je bila zaspala, ko jo je zbudil nenavadni šum.
375 31|      govorila sama pri sebi. Znova jo je stresel mraz in je molila: ~"
376 31|           ji je polnil usta, glava jo je bolela, dušilo jo je
377 31|         glava jo je bolela, dušilo jo je v sobi. Toda dol v kuhinjo
378 31|           sobi. Toda dol v kuhinjo jo je bilo sram iti, zakaj
379 31|           zakaj spomnila se je, da jo je Marjanica videla piti.
380 31|           je bilo. Samo pred seboj jo je bilo sram. Ona, Anica,
381 31|        molitvi je vsnula. ~Zbudilo jo je glasno vikanje. Planila
382 31|           pred se. ~"Kaj je tebi?" jo je vprašala Anica. ~Marjanica
383 31|             Ne hodite, ne hodite!" jo je vlekla Marjanica z vso
384 31|              Skočila je h Katri in jo z velikim naporom izkušala
385 31|        mogel izprati ženi želodec, jo je zadela kap. ~Prav tedaj
386 31|           je. ~"Vi mislite, da sem jo jaz?" je vprašala. ~"Mi
387 31|           videl, da se opoteka, in jo je podprl. ~"Jaz vas moram
388 31|           na licu in hitela je, da jo je orožnik komaj dohajal... ~ ~
389 32|           ga je bila doživela. Kdo jo je rešil iz rok umirajoče?
390 32|            se je vznemirila, strah jo je obšel, ko je bila tako
391 32|           je jedi in pijače, če so jo plačali, če je niso, so
392 32|          pač zadovoljiti z ono, ki jo kuha zavod. In da ni najbolja,
393 32|            paznikov in odvedla sta jo nekam v spodnje prostore. ~
394 32|        Prijeten ji je bil. Plašilo jo je le ono nemirno podrhtavanje
395 32|    podrhtavanje njegovih obrvi, ko jo je gledal in položil pred
396 32|           je niste!" ~"Trdim!" Jok jo je posilil. "Gospod sodnik,"
397 32|   izpraševanje, brez konca. Sodnik jo je bil preje opozoril, naj
398 32|          Istega dne proti poldnevu jo je posetila Marjanica. Plakajoč
399 32|          brisala solzne oči. Molče jo je opazovala Anica. Stvari,
400 32|         seboj na mizi postavljene, jo je nehote premagala rahla
401 32|            Pa se je zgodilo, da so jo začasno vendar prijele prve
402 32|        vendar prijele prve tlačeče jo misli, ko se ji je zdelo,
403 32|       položaj takega človeka, dasi jo je obhajala groza. ~Nekega
404 32|          porotnike. Kmalu zatem so jo odpeljali v mesto pred sodišče. ~ ~
405 33|          Glej, tako je: Preganjala jo je, pa zapodila jo je, pa
406 33|      Preganjala jo je, pa zapodila jo je, pa sem ji mišjaka v
407 33|       zaprli tisto siroto Anico in jo bodo obsodili." ~Hanci je
408 33|         toda ko je hotela za njim, jo je poklical sodnijski sluga
409 33|        poklical sodnijski sluga in jo vedel v neko sobo. ~"Sedaj
410 33|         vedel v neko sobo. ~"Sedaj jo bodo sodili," je mislila
411 33|           imela solzne oči. ~"Luka jo je!" je dejal Lipe. "Sam
412 33|           je Anica doživela, da so jo ljudje s solznimi očmi pozdravljali
413 34|        izpovedniku to srečo, ki mi jo je napravil!" ~"In meni,
414 34|          in Lipe do svoje smrti in jo vcepila tudi deci, ljubljeni
415 34|           je Jerica vrnila , in si jo vzel seboj. Imel pa je malo
416 34|          veselja z Jerico. Ali rad jo je imel. In tedaj se je
417 34|             Kukavica je kukala, ko jo je odvedel Anže. Tri mesece
418 34|        odvedel Anže. Tri mesece so jo zdravili, pa ni hotelo biti
419 34|       tedaj je prosila Anžeta, naj jo vzame nazaj domov. Poletnega
420 34|            domov. Poletnega večera jo je res odvedel iz Ljubljane.