4. POGLAVJE
Anica

Nekje, v podstrešni sobici z dvoje okni, v vasi je visela že leta in leta stara, komaj še jasna slika v starem, okrhanem okvirju: veliko sivorjavo oko v svetlorumenem trikotu. Pod očesom pa je bila zapisana s komaj še čitljivimi črkami večna resnica:

Premisli o kristjan
ta svoj poslednji dan.
O pomni grešnik ti,
da božje oko ne spi.

S čudno grozo je prevzemala resna slika malo deklico, ki je vsak dan gledala na njo. In najsi je bila deklica daleč proč od slike, jo je videla vendarle pred seboj. V svojih sanjah je gledala to oko, v njenih igrah je bilo z njo, davno prej, nego je umela razbrati besede zapisane pod sliko. Nekaka večna spremljevavka, nekak strah in up tistih polzavednih let je bila čudna slika, v katere vznožju so potekala leta mladi deklici. In dasi je deklica rastla, in so ginile zgodnje predstave, ni zgubila slika svoje moči nad njo. In ko se je deklica sama mudila v sobici, je začutila nehote čuden strah in stekla je k oknu. Raz okno je videla preko vasi do cerkve in onstran cerkve v breg in gozd, in tam pod gozdom se je belilo dvonadstropno poslopje, ožarjeno od solnca še dolgo potem, ko je že ležala po dolini senca in se je nad vasjo v pomladnih večerih razpel vijoličast pajčolan.

In Anica, ta mala, boječa deklica je čutila neizrečeno radovednost. Stoinstokrat je pomislila: "Kako se pač vidi z one dvonadstropne hiše s prostornimi okni doli na vas in na cerkev in na hišo, v kateri je sedaj ona? Lepo mora biti tam gori, kjer posije prvo solnce in ugasne poslednje. Lepo mora biti gori sredi trate in brega, kjer poganjajo prvi zvončki in rastejo one lepe, velike, rdeče lilije." V takih mislih je Anica zahrepenela preko vasi tja gori na Peč in popraševala, kod pelje pot tja gori; in ko je doznala za pot, se je odpravila po cesti. Ali že pri mostiču je obstala. Čuden strah jo je obšel. In vrnila se je žalostna in samo z okna je strmela gori. In čudno je bilo. Niti mati, niti teta nista govorili radi o Peči. Pač pa je opazila Anica, da ima mati vselej, ko jo ona izprašuje o Peči, solzne oči. In zato je Anica, ki je zelo ljubila svojo mater, zaprla svoje hrepenenje in svojo radovednost v svoje srce. Tako so ji romale od mladega misli od skrivnosti do skrivnosti, od sivorjavega očesa pa do razgleda na Peč, na hišo od solnca obsijano.

Tako se je bilo zgodilo, da je prišla Anica v šolo in prvo uro v šoli je doživela nekaj, česar ni mogla umeti. Učiteljica je poklicala prvo učence po imenu in jih izpraševala, od kje so. In tedaj je Anica slišala, da je vprašala učiteljica bledega in plahega dečka, da li ni on s Peči.

Deček je pritrdil. Anica pa je nehote ostrmela in motrila s čudnimi čustvi dečka. On je tam gori doma, kako da je kljub temu žalosten in bled. Nihče ne stanuje tako lepo, in ona bi bila vsa srečna, če bi s teto in mamico stanovali na Peči. Ta deček pa je žalosten in bled in tih. Tako se je bila zamislila Anica, da je preslišala glas učiteljice.

"Ali je ni tu?" je slišala zatem, in otroci so pokazali na njo. Sedaj je Anica vstala. Cel razred je gledal na njo in sram jo je bilo. "Ti si Anica, kaj?" je vprašala učiteljica.

"Sem!" je zadrhtela deklica, "pri Cvetniku stanujemo."

"Tako da, se pove!" je prikimala učiteljica. "Lepo, Anica, pridna bodi. Vi nimate svoje hiše in gostujete pri Cvetniku. Zato pa bodi pridnejša, da te bo mamica vesela."

Anici je lice zardelo veselja, strah je izginil iz nje srca. Tedaj pa se je pomolila v zadnjih klopeh roka kvišku.

"Kaj je?" je vprašala učiteljica. "Kaj hočeš ti, Cilika?" "Jaz pa vem nekaj!" je dejala deklica, "Anica je s Peči!"

Tedaj se je zgodilo, da je dvignil oni bledi in plahi otrok glavo in se ozrl na Anico. Njiju pogledi so se srečali. In kakor, da zahteva dečko odgovora od Anice, se ji je zazdelo, in nekaka plahost jo je obšla, in še huje je zardela.

"To že ni res!" je rekla glasno in razločno.

"Je res!" je potrdila deklica, "pa mamo naj vpraša!"

In Anica je res vprašala mater in mati jo je objela in huje je jokala ko sicer, in zato Anica ni hotela ničesar več vprašati in z nekako nevoljo je gledala odslej na Peč. Od onega dneva pa so se bile započele nekake čudne vezi mej njo in plahim fantom s Peči. Nehote je pazila Anica na vsako njegovo kretnjo, in fant se je prav tako zanimal za njo. Nekako prijateljstvo je vladalo mej njima, dasi istega nista pokazala drug drugemu. Šele po dolgem času sta se mlada upala drug do drugega.

"Pri vas je lepo, tam gori so že trobentice!" je rekla Anica.

"So," je odvrnil Juri, "ali bi jih rada?"

"Rada!"

In popoldne je imela Anica cel šop trobentic.

Od tistega dne je rastlo zaupanje mej Anico in Jurijem, in iz šole grede sta se vselej našla skupaj. In čim več je doznala Anica od dečka o Peči, tem radovednejša je bila, čemu je žalosten. In ko je zvedela, da nima na Peči nikakih znancev, se ji je celo zasmilil. In molčala je. Drugi dan pa je rekla:

"Ali nimaš mame?"

"Imam!" je odvrnil dečko. Glas mu je bil tožen in Anica ni mogla razumeti, zakaj ni vesel.

"Tudi jaz nimam družbe," je rekla, "pa mi je vseeno. Mi je ljubše pri mamici. Moja mamica je dobra."

Fant je molčal in gledal nekam preko vasi. V hipu pa je obstal in rekel:

"Veš kaj, pridi na Peč. Vem, da bi bila rada enkrat pri nas."

"Ali smem?" je zadrhtelo v nji.

Prikimal je in se zopet zagledal pred se, in obraz mu je bil zelo žalosten.

"Ne," je rekla Anica, "morda ne bo prav tvoji mamici."

Ozrl se je nanjo, in žalosten smeh mu je zablodil mimo ustnic.

"Mama se ne zmeni zame nič!" je rekel in povesil glavo, kakor da ga je sram. Tako sta se ločila, in Anica se je napravila v četrtek na Peč. Tam na mostiču je stal deček in gledal v vodo. Ko ga je poklicala, se je skoro prestrašil.

"Prišla sem."

Njemu pa so se ulile solze čez lice.

"Anica," je stokal, "povedal sem, pa me je zapodila!"

Prvikrat v življenju je začutila Anica nekaj tako bridkotrpkega, da je komaj vedela, kaj je to. Nehote so ji prišle solze v oči. Pozabila je mahoma svojega lastnega razočaranja in videla edino njega pred seboj, polnega gorja in obupa.

"Nič ne de, Jurko," je rekla, "saj mi ni na tem. Sem le tako rekla!"

Obrisal si je oči in rekel trdno, dasi mu je glas rahlo drhtel razburjenja: "Anica! Ti si zelo dobra. Nič ne misli, da ne vem. Mene nima nihče rad, in zato me imaš ti rada. In zato mi je hudo. Še te želje ti ne morem izpolniti." In znova so ga polile solze in začel je segati v žepe in ji ponujati jabolk in orehov.

V neizbrisnem spominu je ostal Anici ta dogodek. Odslej je gledala s toliko večjo vnemo proti Peči. Iskala je onega plahega dečka tam gori, in če ga je zagledala, se ji je zdelo, da gleda tudi on sem doli na vas. In drugi dan ga je vprašala potem, ali je gledal, ali ni? In z veselo živahnostjo ga je znala pridržati v vasi ali pospremiti do mostiča, posrečilo se ji je sčasoma spraviti ga začasno celo v veselje. In tako je bilo od leta v leto, dokler se niso začeli za Anico dnevi, ki so napravili iz otroka ženo.

Komaj je bila Anica stara trinajst let, ko je izgubila mater. Tedaj je šla v sosednjo vas služit in se vrnila stoprav, ko je bila teta tako zbolela, da ni mogla niti iz postelje in je morala imeti pri sebi nekoga. Tedaj je prišla streč Anica. Zato ji je teta zapustila svoje borno pohištvo s sliko božjega očesa. Ostala je po tetini smrti Anica v njenem stanovanju, in ker jo je bila mati naučila šivati, se je lotila z malim prislužkom in prihrankom samostojnega dela in življenja, tem lažje, ker je bila prav tiste čase umrla edina šivilja v vasi. Za mestne in kmečke službe se je čutila Anica preslabo, nasprotno je bila šiviljskemu delu kmalu dodobra vešča, in vaška dekleta in gospodinje so bile z njo zelo zadovoljne in tudi moški, to se pravi fantje, so ji radi dajali v delo spodnjo obleko. Tako je bila Anica v svojih dvaindvajsetih letih v celi vasi priljubljena in spoštovana in začela tedaj celo neke vrste gospodinjstvo z malim vrtom in staro župniško služabnico, ki je bila prišla počivat domov. Anica ji je odstopila del svoje sobice, stara služkinja pa je skrbela za kuhinjo. Tako je zaživela Anica pol meščansko pol kmečko življenje, in dasi ji tovarišice niso bile sovražne, so vendar molče priznavale, da je Anica "gosposka". Ona pa je ohranila vedno svojo skromnost. Ni se oblačila drugače od drugih, nikjer se ni vsiljevala. Živela je mirno in pošteno in vsakemu je rada pomagala, pela v cerkvi, pletla vence ob shodih ali ob prihodu novega "gospoda", živela mirno življenje za las podobno onemu njenih tovarišic.

Pač se je zgodilo, da se je ta in oni fant ozrl za njo, da je bil ta in oni prijazen z njo. Njena resnost pa je vplivala na mlade fante čudno. Nikoli se ni nihče njej nasproti vedel kakor proti drugim. Anici so ostali fantje tuji, kakor je ostala ona njim, in nemalo je pazila nato njena stara sostanovavka, dobra in čez vse meje pobožna žena, katere edina želja je bila še na svetu, da bi Anica šla v samostan in ni se utrudila, govoriti in navduševati Anico za ta stan. Anica jo je mirno poslušala in rekla večkrat, da bo treba to dobro premisliti in trudila se je tudi, da dobro premisli. Pravi, trdni namen pa je izostal, in ko je bilo Anici šestindvajset let, je njeno življenje zahrepenelo vse drugod.

Tedaj se je bila čisto slučajno sešla z Jurijem. In spomini, ki so bili davno skoraj ugasnili, so oživeli v Anici, in od prvega trenotka je bila popolnoma neprisiljena v govoru in občevanju z Jurijem. In ko je nekega dne čudno nemiren povprašal, ali se še spominja, kako je svoj čas želela na Peč, in je ona veselo prikimala, in je on tedaj prijel njeno roko in jo vprašal, ali bi hotela sedaj iti za vedno na Peč, tedaj Anica sprva ni vedela, kaj naj odgovori. Nehote se je ozrla na sivorjavo oko, ki je še vedno ko skrivnostna uganka gledalo na njo, in strah pred gotovo temotno bodočnostjo se je je polastil. Ko pa je ponoči zastonj molila očenaš za očenašem, in spanec le ni hotel na njene oči, in je venomer videla pred seboj miren, zagonetljiv pogled trokotnega očesa, tedaj je planila kvišku in rekla: "Mamica, daj mi kako znamenje. S Peči sem doma, če mi je namenjeno, da se vrnem glej od prve mladosti hrepenim tja gori daj, daj mi kako znamenje."

In tedaj je Anica zaspala in v snu je videla mater. Iz cerkve je prišla, in ona Anica je šla za njo. Mati pa je šla po vasi in iz vasi po cesti in pri mostiču doli je obstala. "Ali ne greste gori?" je vprašala Anica.

"Ne!" je odvrnila mati, "pojdi sama!"

Teh sanj se je domislila Anica drugo jutro in pod vtisom sanj je premišljala svoj korak. Toda kar je še bilo neodločnosti v nji, jo je premagala nepopisna vdanost Jurijeva. Videla mu je na obrazu, da trpi neizrečene skrbi, in da zavisi od njene privolitve morda celo zdravje in življenje njegovo. Od nekdaj ga je poznala, poznala njegovo rahlo dušo in boječo nrav, čutila nekako globoko usmiljenje z njim. To usmiljenje je skozi te čase pridobivalo v Anici čisto izrazito, posebno lice, in Anica si je z rdečico v obrazu končno le priznala, da ji je Juri najljubši, da ga ima rada, da ji je neskončno bliži od drugih vaških fantov, katerih vseh niti po obrazu poznala ni. Res se je zavedala, da si je ljubezen v kolikor je Anica na to mislila predstavljala nekako drugače, nekam skrivnostneje in slovesneje. Toda ti pomisleki so padli, ko se je drugega dne zopet ozrla v Jurija in videla njegove od strahu podrhtevajoče ustnice.

Prijela ga je za roko. "Juri!" je dejala skoro trdo, in rdečica ji je plala v obraz, "takrat ni dovolila tvoja mati, ali bo sedaj, ali ji bo prav? Uboga sem!"

Videla je, da je zardel in da so se mu prsi dvignile od zanosa in sreče.

"Ti greš z menoj," je vprašal skoro šepetaje, "ti greš?"

"Grem, Juri! Ali smem?"

"Smeš!" je skoro zakričal in v tistem hipu je bil odšel. Dva dni ga ni bilo. Tretji dan se je vrnil. Bil je zelo bled, in Anici se je zdelo, da se trese, in ponudila mu je stol. Poprosil jo je, bi li ne hotela prinesti vina. Ko je popil par kozarcev, se je okrepil in nasmehnil. Nikoli prej ga ni videla Anica tako srečnega.

"Anica," je dejal, "v nedeljo naju okličejo!"

"Že?" se je začudila.

"Enkrat za trikrat!" je nadaljeval.

"Zakaj?" je vprašala.

"Ker jaz želim," je dejal, "in če te lepo prosim!"

In ona je bila zadovoljna in stoprav na večer poroke je doznala, zakaj se mu je tako mudilo. Na kateri način pa je bil mater prisilil, tega ni vedela, ali mislila si je ...