8. POGLAVJE
Kača

"Oskrbnik" na Peči Tomaž je živel dokaj samostojno. Prostorno sobo si je bil uredil koncem hiše v domovanje in Katra mu je bila dala zanesti vanjo nekaj hišne oprave, nekaj slik, stolov in posteljo. Nekaj pa si je bil sam napravil. Tako je bila soba, dasi ne prijazna, kakor ni bil prikupljiv Tomaž, vendar prav pripravna. In pri vsem neredu in vzduhu po tobaku in pijači, je bila soba do pičice podobna hlapcu. Beraška in bahaška obenem. Poleg plesnjive oprave popolnoma nova puška, poleg stare slike, pripodobljajoče sv. Trojico, v zlatem okvirju povečana fotografija Tomaža. V kotu za omaro pa je ležala v svetem neredu med škornji in cunjami steklenica do steklenice, vse prazne, med tem ko so stale na polici v lepi vrsti polne s kaj pomembnimi etiketami ali pa oblikami. Stanovanje samca, oskrbnika, ki je seveda včasih truden in se zavleče v svoje štiri stene.

Tukaj se je dogodilo sta se sešla tiste dni Tomaž in Katra. Ali ju je bolezen Jurijeva pripeljala semkaj, ali pa sta imela hlapec in gospodinja že večkrat tukaj svoje tajne pogovore; naj si bode tako ali tako. Sedaj sta sedela pri gugajoči se mizi z oči v oči, in na mizi mej njima je bila steklenica likerja in dvoje čašic. Tomaž je očividno že večkrat izpraznil v dušku svojo, katere pa ni polnil iz steklenice na mizi, temveč iz druge, katero je bil postavil za se na okno; zato je nekam zadovoljno in objestno motril ostre črte, naproti mu sedeče, od skozi okno padajoče svetlobe obsvetljene gospodinje Katre. Hlapčevo lice je bilo veselo, in to je moralo biti Katri zoprno, zakaj dvignila se je naglo in rekla trdo:

"Drugega ne znaš, nego piti in molčati!"

"Mislim!" je dejal navidezno samozavedujoče se Tomaž.

"Misliš?" je zategnila Katra in se zasmejala. V hipu pa se ji je lice zopet zresnilo in je pristavila:

"No, in kaj misliš, kaj?"

"Mislim!" je zopet ponovil hlapec in hlinil silno resnost. Pri tem pa se je nagnil nazaj, vzel steklenico raz okensko polico in si nalil in izpil žgočo tekočino.

"Tako!" je nadaljeval, "saj bi rekel, pa ste sami dovolj pametni, da veste in vidite. Prav žal ji ne bo po njem, ne!" Odurno se je zasmejal, tako da ga je Katra pogledala začudeno.

"Kaj pa veš?" je vprašala, in njene oči so bile v resnici začudene.

"Kaj vem! Vem, kar je res. Če je ona s Peči, je ravno tako Lipe. Rad bi na Peč nazaj. Pa se dobro ujema. Le zapomnite si, še pogrebli ga ne bodo, že se bo možila zopet." Tomaž je govoril te besede, kot da govori o čisto vsakdanji stvari. Niti za hip ni Katra odmaknila od njegovega obraza oči. Sedaj pa se je nagnila čez mizo in vprašala:

"Ti misliš, da Juri ne bo dolgo!"

"Smrti mu ne želim, dolgo pa ne bo!"

"In potem?"

"Potem," se je zasmejal hlapec, "je mogoče, da ostane ona in še kaj drugega, pa je tudi mogoče, da se poroči v drugo."

"Nikoli," je zasikala Katra. "Ona ne bo gospodinja na Peči."

"Saj je že," se je zakrohotal Tomaž. "Ste li vi?"

Žena je nekaj hipov molčala, ko da se bori sama s seboj. Nato je še enkrat ostro premotrila Tomaževo lice.

"Tomaž," je govorila nato, "zgovoriti se morava. Ko si prišel na Peč, in sem videla, da se razumeš na delo, sem mislila: počakaj, če izkaže, da ima vztrajnost in da je vreden; ali je to tako čudno, da vzame gospodarica hlapca?"

"Oha!" se je zelo široko nasmehnil Tomaž, "taka je ta!"

"Tomaž," je povzela zopet Katra besedo, "ne jaz ne ti nisva več mlada, sem si mislila. Dobro mu bo na Peči in hvaležen mi bo!"

"Tisto pa!" je prikimal resno hlapec.

"Vse je bilo prav, in sem že mislila, da ti bom rekla, pa je prišlo vmes, da se je hotel po sili ženiti!"

"In se je tudi!" se ji je posmehoval Tomaž.

"Molči!" je velela, "naj se! Ali naj bi bila pustila, da se mi konča in zapusti premoženje komursibodi? Kaj veš ti, kakšna trma je bil. Zato pa sem molčala. Zdaj pa veš. Lahko bi bil gospodar na Peči. In tudi lahko veš, kdo ti stoji na potu." In za hip je žena molčala. "Juri ne!" je rekla nato.

Tomažu se je bil obraz zresnil.

"Misliš?" je vprašala.

"Mislim!" je dejal in udaril z roko po mizi in pogledal na Katro:

"Tisto je že res, da on ni na poti. Kaj pa še bo, tega ne ve nihče. Tudi če umrje, kaj potem? Testament napravi, pa je, pa jo preženite, če morete. To ni nič Katra."

"Testament," je burno sopla ona, "ti misliš, da bi ji zapustil Peč?"

"Anti pritikalo bi se. Saj ne bo za njo samo!"

Katra je vstala. Grozne misli so ji morale orati po glavi, zakaj obličje ji je bilo docela predrugačeno, skoro strašna je bila Katra, in Tomaž sam se je nekako umikal s pogledi njenim bode čim očem. Ko se je umirila, je vprašala:

"Tisto o Lipetu, kar si rekel, kaj pa veš?"

"Pustimo," je zamahnil z roko, ko da ni vredno, da govori o tem. Nekak strah ga je obšel, in sumničenje, ki ga je bil preje izrekel, si ni upal ponoviti, češ: naj ji vrže v obraz, ali pa Lipetu, katera grba jih bo potem držala.

Katra je stopila prav k njemu in mu skoro šepetaje rekla:

"Ali stojiš ti z menoj, stojiš?"

"Kakor hrast!" je odvrnil.

Segla mu je v roko.

"Potem računaj in delaj tako, ko da si gospodar na Peči." V hipu je zbežala iz sobe. Tomaž je gledal s pol začudenim in pol porogljivim obrazom za njo. Dvignil se je in si nalil zopet čašico pijače. Obraz se mu je nabral v resne črte, ko so se polagoma razvezale, in okolu ust mu je zaigral samozavesten smehljaj.

"Gospodar na Peči!"

Prikimal si je z glavo in začel žvižgati zarobljeno pesem. Potem pa se je zleknil na postelj, in kmalu je bilo čuti njegovo glasno smrčanje.

Zunaj je bilo začelo snežiti.

* * *

Anica je bila poslala Lipeta po zdravnika, in pri tej priliki se je zgodilo, da se je pobliže spoznala z njim. Vedno in vedno zopet se ji vračala gotova slika v spomin. Močni in krepki fant na strani njenega bolehnega moža. Od onega dne pa, ko se je bil fant tako goreče potegnil radi obleke za njo, se je čutila skoro dolžna, da mu pove, kako mu je hvaležna. In sedaj, ko ga je poslala k zdravniku v trg, je prišla priložnost, da je to storila.

Bila sta sama v veži, in fant je mislil pravkar oditi, ko je stopila k njemu in rekla:

"Zaradi Tomaža, Lipe, se pa kar nič ne boj. Sem že govorila z Jurijem. Juri Tomaža tudi ne mara. In če pojde kdo, pojde Tomaž prvi s Peči."

Fant je obstal in uprl oko v Anico, da jo je obšla zbeganost, in dejal:

"Juri bi pametno napravil, ko ozdravi, da bi enkrat za vedno pometel na Peči. Zakaj se le tako boji matere."

"Bolan je!" je odvrnila ona, kakor da priznava Lipetu, vendar ne odobruje, da bi kdo sodil Jurija. Fant je opazil to in dejal:

"Tako mislim jaz!"

"Tudi jaz!" je mislila Anica, ali rekla ni nič.

"Tako," je dejal fant, "v štirih urah sem nazaj."

"Hiti!" je odvrnila in nekako morala je gledati za njim. In šele sedaj se je spomnila, da mu tega vendar ni povedala, kar je mislila. In hotela je oditi k možu, ali spomnila se je, da je mati pri njem in je krenila na dvorišče.

Našla je starega Luko v pogovoru z Nežo, katerega so spremljale glasne opazke Marjaničine. Luka je zahteval svoj goldinar nazaj, Neža pa je trdila, da ona o goldinarju nič ne ve.

"Anže ne laže!" je trdil Luka.

"Laže!" je viknila Neža.

"Ti pa kradeš!" je odvrnil Luka.

Neža je zahtevala, da se poišče fanta in se bo videlo, da li ima toliko poguma vpričo nje potrditi, da je res vzela ona nogavico, toda Luka se s tem ni strinjal. Na to se je še Marjanica domislila, da ji je že večkrat zmanjkalo to in ono in je to omenila kaj nevljudno Neži, ki je udarila v jok in vik, da je zašla mej same roparje.

"Goldinar nazaj, ki ni tvoj!" je zahteval Luka, nakar je zopet Neža dvomila, da ima Luka sploh kdaj kaj denarja. In ko je ta pribil, da ga je dobil od Jurija, je Neža zopet zahtevala, da se zasliši Jurija. Ker je bil Juri bolan, se je moral seveda tudi ta predlog odkloniti, in Marjanica je bila celo toliko nevljudna nasproti Neži, da ji je vrgla v obraz, da se ji na nosu bere, da je kriva in da je toliko nedolžna ko Lahov koš in naj nikar ne išče izhoda, nego vrne goldinar. Neža je vsled tega zopet zalučala Marjanici v obraz mnenje, naj gre raje v Begunje za paznico, in je Marjanica nato pripomnila, da se to še danes lahko zgodi, da pojde Neža, "pa ne za paznico". Tako se je začela Neža od dveh strani napadena umikati in v veliko veselje opazila Šimna. Fant je moral imeti drugod slabo vest, zakaj potegnil se je za Nežo:

"Kaj boš, Neža, v obraz mu vrzi tistih par piškavih grošev."

"Goldinar," je popravil Luka; Neža pa je pomežiknila proti Šimnu, na kar je ta res izvlekel goldinar in ga vrgel Luki in rešil tako vozel v Nežino in Lukovo zadovoljnost, ne pa v Marjaničino, ki je v svoji togoti privoščila Neži kaj hujega.

Ko pa je zagledala Anico, se je obrnila k nji, meneč, da jo gospodinja potrebuje. Anica je šla z Marjanico v kuhinjo. Tam je sedla, nevedoča, kaj naj dela. Nemir in nekaka nezadovoljnost sta jo napolnjevala. Čutila je, da ji ni prav, da se tašča tako drži sinove postelje, tako, da niti nje, njegove žene skoro ne pusti blizu, češ: "Mati ve najbolje, kaj mu je treba, ali ni res, Juri?"

In Anica je čutila, da to vedenje od strani matere dé Juriju dobro. In to jo je napolnjevalo z nevoljo.

"Ali si ti otročji, Juri! Ne vidiš li, da je vse to le pretvara? Ali se je preje zmenila za te? Koliko ljubezni in skrbi pa je kazala do tebe? Samo pretvarja se, češ, da ne porečejo, da ga nisem marala. Tako sem mu stregla. Ali pa morda še poreče: glejte tako ženo ima. Za smrt je bolan, pa se še zmeni ne zanj."

Anica je s silo zatirala take misli, ali vračale so se po sili, in parkrat se je bila dvignila in odšla gori. Ko pa je opazila, da Katra še vedno sedi pri Juriju, ni niti vstopila in se nemirnejša vrnila. Tako ji je tekel čas do večera počasi, in desetkrat je bila že stopila na dvorišče in odšla za vrt na breg, se li Lipe ne vrača. Ko je tako nemirna tavala iz kuhinje na breg, ni opazila, da vsako njeno kretnjo opazuje iz svojega domovanja Tomaž. In če bi bila tudi to opazila, ne bi čutila radi tega nikakega vznemirjenja. Saj je bila celega dneva edina skrb samo Jurijeva bolezen, in mučila jo je negotovost, da li je Juri v nevarnosti ali ne. Tomaž, ki se je bil naspal, sprva ni vedel, kaj bi počel in je gledal skozi okno, kjer je sneg rahlo od vetra gnan naletaval tiho in redko. Ko pa se je začelo mračiti, je Tomaž ogrnil suknjo in šel na dvorišče in šel nato raz Peč v vas. Na potu je srečal Jerico, ki se je vračala iz cerkve in jo ustavil, da li je kaj molila zanj.

"Za vse!" je odvrnila deklica.

Tomaž je stopil k nji in ji stisnil desetico v roke:

"Na, moli za gospodarja na Peči!"

"Bom, da ne umrje!" je odvrnila deklica.

Tomaž se je zasmejal: "In četudi, moli za gospodarja." In odšel je zadovoljno se smehljaje. Zasmilila se mu je bila deklica, ko jo je videl premrlo in drobno, in vedel, da ji je Katra gorka, in zato ji je bil dal desetico. Potem pa se je bil spomnil Katrinih besed in napol šaleč se, napol zares, naročil nedolžnemu otroku, naj moli zanj. Zavedal se je "gospodar na Peči" in bivši "oskrbnik" svojega dostojanstva in zato je naročil poslu, naj moli zanj. Kako bi "gospodar" sam mogel moliti, ko je zato tu, da ukazuje.

Ko pa je Tomaž prišel na cesto doli, je zagledal iz trga se vračajočega Lipeta. Ostal je sredi ceste in ga počakal. Lipe je po kimal z glavo v pozdrav. Tomaž je stopil k njemu:

"Saj greš na Peč!"

"Grem!"

"Da bo vedela, povej ji no, povej naši Anici, naj le tebi napravi srajce. Tebi jih bo!"

Lipetu je šinilo rdeče čez obraz in pokazal je z roko pod most.

"Če misliš kaj zabavljati čez gospodinjo, le molči! To veš, da se ne šalim, in da voda po zimi ne vre."

Tomaž se je zasmejal in dejal:

"Ti si res, ko ogenj! Braniti Anice ti pa prav nič ni treba, ko je pa nihče ne napada, prav res. Tisto radi srajc pa prav res lahko poveš!"

Lipe je hotel iti.

"Povej ji," je klical za njim Tomaž hlineč resnost, "da ne bo dolgo, pa bode na Peči dvoje vdov!"

Lipe ga ni več poslušal, ali vso pot je mislil:

"Kaj hoče? Sovraži me, to vem, in potuhnil se je. Naj se le, Tomaž, ti še ne poznaš Lipeta." In začel je misliti čudno skrito misel in čim globlje jo je mislil, tem zoprnejša mu je bila. In sam ni vedel fant, kako visoko se je dvignil v njem nekak odpor proti tej misli, ki mu je rila po glavi.

Iz teh misli ga je mahoma zbudil glas Anice, ki ga je bila opazila in mu je prišla naproti:

"Ali ga ne bo?" ji je drhtel glas.

"Pride za menoj z vozom!" je odvrnil.

Tedaj se je Anica domislila svoje dolžnosti.

"Lipe," je rekla, "še nekaj drugega je, kar bi rekla. Hvala ti za oni dan, ko si se postavil za me!"

"Ni treba," je odvrnil skoro trdo, "saj sem pošten." Glas mu je bil trd, ko je rekel zadnjo besedo, in opazil je, da je tudi ona to opazila in zato je dejal:

"Pa brez zamere!"

Šla sta skupaj, zamišljena in molčeča. "Kaj mu je?" se je vprašala ona. Lipe pa je mislil: "Lopov nemarni, za taka naju ima, za taka. A kako pride do tega? Eh," si je odgovoril, "Tomaž ve, da sem s Peči, odkoder ona."

Pri Juriju je sedela mati že ves popoldne, in samo kadar je bilo treba kaj, je pustila sina, ali se kmalu vrnila in s sladkim, na pol jokajočim glasom govorila in ga tolažila, da to ne bo nič hudega, da pa se je sprva tako prestrašila, da ni od daleč ni mislila, kako mu je, in da bi ji bila Anica že lahko kdaj rekla kako.

"Tako pa sem bila sitna in te priganjala, in revež si trpel, in zdaj je tako, da Bog pomagaj." In še je govorila, da si ne bo nikoli odpustila tega, da bo še na smrtni postelji trpela in si očitala, da je ona kriva njegove bolezni, da pa noče, da bi mu najmanjšega ne nedostajalo v bolezni in da raje sama zboli, kakor da ga zapusti. Juri naj bo kar brez skrbi. Ona mu hoče streči. Anica te čase lahko mesto nje gospodinji. Ona sama bi tega ne mogla, ker jo preveč srce boli in peče vest.

Juri se je tihe utrujenosti in sreče smehljal. Kakor čudež se mu je zdelo. Še nikoli ni videl svoje matere tako dobre, tako postrežljive, in vsa tista zadrževana, toliko let teptana otroška ljubezen je vzkipela v njem. Vse je odpustil, vse je pozabil in nehote si je začel izpraševati vest, da ni li tolikrat žalil matere, in tako je vedno prišel na eno točko, na Anico, ali bal se je nekako, govoriti o tem. Materino negovanje je bilo toliko in tako očito, da Juri niti od daleč ni mogel misliti, da ne bi bilo istinito. Tako je blagroval uro svoje bolezni in se nadejal, da se mu bo posrečilo danes ali jutri spraviti mater popolnoma z Anico. Čim bliže pa je bila njegovemu srcu mati, tem bolj se je oddaljevala Anica. Celo onega strahu, ki se je prvi dan, do zdravnikovega prihoda zrcalil v njenem obrazu, ni poslej več opazil. Nehote ji je to zameril, kakor tudi, da je tako malo okolu njega. Pozabil je bil skoraj, da je mati tako odredila in da je Anici morda hudo. Ali zakaj potem ne govori, si je mislil, saj toliko sva vendar sama, da bi mi to lahko povedala.

Tako pa se je zgodilo, da je začela Katra preje govoriti in je za vedno razdelila Jurija od Anice.

Zdravnik je bil povedal, da hude nevarnosti za Jurija ni, vendar pa je zahteval zelo mirno razpoloženje in izvrstno oskrbo. Tako se je Juri kmalu začel čutiti bolje. Toda neprenehoma ga je mučila ona zadeva z Anico. Spraviti jo z materjo, navezati eno in drugo na se, je bila stalna misel, in tozadevno je govoril z Anico, toda tako, da je Anica mislila, da ji očita neprijaznost do matere, in je molčala in odšla in se razjokala. Potem je sklenil Juri govoriti z materjo. In tako je dejal nekega dne:

"Mati, ali boste hudi?"

"Zakaj, Juri!" je vprašala Katra.

"Glejte," je nadaljeval Juri, "kar sem bolan, sem tako vesel. Vi ste tako dobri z menoj, in Anice sem tudi vesel. Veste li, kaj mi je povedala? Ali veste? Ali si morete misliti?"

"Zato pa je zakon, da so otroci," je odvrnila. Rahla nevolja je drhtela v njenem glasu. Ali Juri je ni opazil in nadaljeval:

"Da, mati! In zato sem tako srečen, in samo nekaj me še teži. Ali ste še vedno hudi na Anico?"

"Jaz huda?" se je zavzela Katra. "Ali me tako črni pri tebi? Moj Bog, kaj morem zato, če sem hude jeze. Potrpela bi z menoj. In krivice ji tudi ne delam. Veš, Juri, lepo to ni od nje."

"Ne, mati," je branil Anico Juri, "nikoli ni Anica tožila čez vas. Bog vari!" Umolknil je. Potem pa je nadaljeval žalostno:

"Oh mati, kako bi to bilo lepo. V miru bi živeli, in jaz bi ozdravel in potem bi imeli krst "

Presekala mu je govor:

"Juri," je rekla, "ti si bil proti meni odkritosrčen. Zato hočem biti tudi jaz. Obljubim ti, da se z Anico ne bom ujedala. Pa naj tudi ona pazi. Seveda," je zategnila, "če bo včasih taka, kakor do zdaj, moj Bog, na vse molčati pa tudi ne morem. Saj sem tvoja mati! In če nisem bila prijazna vselej, tega ne more reči nihče, da se nisem pehala za te, in samo zate me skrbi. In tudi, ko si se ženil, sem ti odsvetovala samo radi tega. Anica ni za te. Ona je tvoja poguba."

"Kaj govorite mati!" je vzkliknil Juri. Mati pa je motrila sinovo lice. Mislila je pač, koliko bi mu zaupala toliko in tako, da bi se ne obrnil od nje ko obrekovavke in bi dvignila v njem dvom. Zato se je nasmehnila in pristavila:

"Ti imaš Anico močno rad, zato jo tudi vidiš drugače kot jaz!" "

Da, rad jo imam, mati. Toda, slep tudi nisem. In če ima kako napako, gotovo jo poznam."

Ona ni odvrnila nič in se dvignila, kakor da ji je neljubo govoriti o tem.

"Mati," je dejal Juri, "vem, da vam ni prijetno govoriti o Anici z menoj "

"In nima nobenega pomena," je presekala ona sinu besedo. "Zdražbe pa tudi ne maram delati. Saj itak vse njej veruješ!"

Čim trdovratneje se je skušala Katra odtegniti temu pogovoru, tem bolj je Juri hotel, da govori. Revež ni slutil, da je igrača v materinih rokah, in skoro proseče je dejal:

"Mati, če mislite, da morete Anici res kaj očitati, povejte mi. Kaj ne, ponosna je malce in pa nagle jeze včasih. Tako občutljiva je in vse si žene k srcu, in vi mislite, da vas sovraži."

"Mar meni, kaj misli o meni," je odvrnila mati, "da me vidi nerada, to je zadnje, kar ji morem očitati, saj je tudi jaz ne morem. A to je: jaz vem, zakaj je ne morem."

"Mati, zakaj?"

"Zakaj? Ali res hočeš vedeti, res? In kaj bo potem, kaj?" Skoro porogljiv je bil njen glas. Juri je bil razburjen in radoveden. Skoro tresel se je. Mati je dobro opazila njegov nemir, stopila je k njemu in mu ovila roko okrog vratu:

"Revež si, predober si in prepošten."

"Vi mislite, da ni poštena," je komaj slišno zašepetal.

"Ne mislim tega," je odvrnila mati, "toda nekaj drugega vidim na nji, in to mi ne ugaja. Če te je vzela, naj bi te tudi imela rada, kakor gre. Saj je vedela, kakšen si, da si plašen in pust."

"Oh," je jecal, "to je res, zdim se ji pust."

"Pust," je potrdila mati, "zato pa te je sita do grla."

"Ne, ne!" je prosil.

"Seveda ni tako neumna," je govorila ona, "da bi kar očitno to pokazala. O, skrivati zna, to je res. Pa meni ne more skriti ničesar. Od poročnega večera že jo poznam. Juri, veruj mi, če te je vzela, te je radi Peči. In zato, vidiš, je ne morem."

"Dokažite!" se je izvilo do smrti preplašenemu Juriju iz grla. Kakor da se srce trga v njem, je bil ta vzklik. Misel, da je bil igrača, s katero je Anica igrala, da je vse laž na nji, da je bilo pri njej vse preračunjeno, da se mogoče že nadeja, kako bo v kratkem vdova , ta misel je z grozno težo pritiskala na njegove možgane, vzburkavala mu dušo. Drgetal je, in doslej nepoznane bolečine so ga obšle. S širokoodprtimi očmi je gledal v mater. Njeno lice je bilo resno, in baš ta resnost ga je še huje pretresla.

"Dokažite," je zahropel v drugo.

"Nobene besede več o tem, Juri!" je odvrnila mati. "Povedala sem ti svoje misli. In teh misli nisem sama. Tudi Tomaž misli isto."

"Tomaž je predrzen, mati, in Anice ne more," je branil sin ženo, "in Anica ima prav, če ga zaničuje. Vsiljiv prevzetnež je in nič več!"

"Hm," je skomiznila z ramama Katra, "to je morda res. Saj je bil že tepen radi nje!"

"Tepen?" se je začudil Juri.

"Tepen, tepen," je dejala Katra, "pa je že tako, da ga je tisti, ki ga je, ne bi bil smel. Ravno tisti ne!"

"Kdo?" je zahropel znova Juri, "Lipe?" "Saj ne rečem nobene več," je nadaljevala mati, "resen mož je in lep, in morda tudi vse to ni tako hudo. Ali kar še ni, še vse lahko pride. In ta Lipe je mož za to."

"Lipe?" je vprašal Juri in čutil, da mu prihaja temno pred očmi. Da, Lipe! Kolika razlika mej njim, Jurijem in Lipetom. O Bog! Če je to res. In napol sam vase misleč, napol poslušajoč materino pripovedovanje o sporu mej Lipetom in Tomažem, kateri mu je bil sicer napol že znan od Anice, je strmel pred se in krčevito grabil odejo. Čutil je, da ga nekaj duši, zdelo se mu je, da mora vrisniti, da ga hoče zadušiti. V hipu globoko notri temna bolest; Juri čuti, da mu je bruhnil nov naval krvi v grlo in da mu gine zavest in da pade v sivo, svinčeno meglo, globlji in globlji...

Tu manjkata 9. in 10. poglavje.