12. POGLAVJE
Tatica

S tresočimi rokami je poiskala predalček, kjer je hranila spomine na mater in kamor je bila spravila zjutraj desetak, ki ga ji je bil dal Luka, da mu ga shrani. Vse to je delala pod vtisom, da ne sme niti minute dalj trpeti tega denarja pri sebi, da ga mora izročiti takoj Luki. Ali je Luka denar ukradel ali kdo drugi, o tem ni mogla premišljati, dasi ji je zvenel starčev proseči glas venomer v ušesih: ne izdajte me, našel sem! Toda te glasove je prevpila njena lastna bolest, udarec, ki je bil nekdo zamahnil proti njenemu srcu, in s stisnjenimi zobmi je drhtela: "Za tatico me imajo!" V tej razburjenosti je bila premetala vso skrinjo in se stoprav domislila, da v temi ne najde ničesar. Nato je prižgala luč. Kmalu je našla denar in si ga vdela v nedra. Odhitela je v kuhinjo. Našla je Marjanico samo. Nato je planila v sobo in srečala na vratih Nežo, kličočo posle k večerji. Anica je vstopila, se ozrla na peč. Toda Luke ni bilo več za pečjo. Nato je odhitela zopet v kuhinjo, ali vpričo Neže si ni upala vprašati Marjanice po Luki. In nekaj hipov pozneje je prišla Katra, in Anica je uvidela, da nocoj Luke najbrže niti videla ne bo več, in nevolje se ji je zbiralo nadenj. Toda venomer ji je šumelo po ušesih: ne izdajte me!

Šla je z drugimi k večerji. V sobo je bil prišel tudi Juri in sedel na prejšnje mesto. Jedel pa ni. Anici nasproti je sedela tašča, in njej ob strani Tomaž. Ob Anici je ždela Jerica in s težavo rila mimo Šimna k skledi. Dokaj spretnejši in srečnejši je bil Anže na drugem robu mize ob Neži. Marjanica ni jedla nikoli skupaj z drugimi, češ, da kot kuharica najlepše uživa v kuhinji, drugi pa so pravili, da jo je svoj čas užalil Tomaž, češ, da cmoka z ustnicami.

V sobi je bilo tiho. Tudi v slast, kakor je bilo videti, ni šla jed nikomur, razun Anžetu. Hipoma pa se je zgodilo nekaj, česar ni nihče pričakoval. Tomaž se je naenkrat zasmejal. Anica se je ozrla vanj in opazila, da gleda naravnost vanjo. Nehote je povesila oči.

"Kaj se smeješ?" je vprašala Katra.

"Tako," se je smejal dalje Tomaž in odložil žlico. Anici pa se je zdelo, ko da gledajo sedaj vsi na njo. Zadrega ji je začela gnati kri v glavo. Tedaj pa je slišala, da je nekdo vrgel žlico ob mizo. Pogledala je kvišku. Vse, kar je opazila v prvem hipu, je bilo dvoje zlobnih, drobnih oči, uprtih naravnost vanjo. Anica je zatrepetala; tolike sovražnosti, škodoželjnosti, veseleče se satanske zlovolje ni videla v nobenih očeh. Kakor omočena je strmela Anica tašči v obraz, razvnet od prezirljive zlobe. Hipoma pa je tašča odprla usta in rekla:

"Taka predrznost, še norca se hoče delati iz mene!" Tašča je udarila z roko po mizi, Tomaž pa se je zasmejal znova. Anica je pogledala krog mize po obrazih. Neža je strmela pred se, Šime je hlinil veliko lakoto, Anže je nekam nezaupno motril Katro. Jerico pa je slišala Anica šepetati: Jezus, Marija. Onstran mize na klopi pa je bil dvignil Juri glavo in z nekako nestrpnostjo gledal na njo, ko da čaka. "Kaj imajo z menoj?" je pomislila Anica, ozrla se z zadnjo močjo na Katro in Tomaža.

"I, skrijte no!" je zaklical zdaj Tomaž. Katra pa je planila kvišku.

"Kaj naj skrijem?" si je mislila Anica, in rdečica sramežljivosti ji je zalila obraz. Segla si je čez nedra in otipala bankovec, ki ji je gledal izpod obleke. Prvi hip se ji je zazdelo, da se mora pogrezniti, ali že v naslednjem hipu je začutila silovito odporno silo. Planila je kvišku in stopila tik pred taščo in z malo tresočim, toda čudovito jasnim, žalostnim glasom je rekla:

"Jaz nisem vzela!"

Tašča se je po sili nasmejala in se obrnila po sobi proti hlapcem in dekli in rekla:

"Ali ji je kdo kaj rekel?" In nato se je obrnila k Anici:

"Saj si gospodinja in vzameš lahko. Zato pa ne zapiram!"

Anici je udaril vzduh po žganju v obraz, obenem jo je palil prezirljivi pogled taščin.

"Še dotaknem se ne vašega denarja!" je jecala. Tedaj se je Katra zasmejala.

Anica je izgubila zavednost misli. Brezmejna jeza jo je napolnila do te žene, ki se ji je rogala.

"Spat pojdite, saj ste pijani!" je viknila. V hipu se je tašči zresnilo lice, porogljivosti je sledilo v obrazu sovraštvo.

"Kaj?" je zahropla, "to meni v obraz, ti, ti, tatica!"

"Tu imate!" je viknila zdajci Anica vsa iz sebe in udarila taščo po licu. Zdelo se je, ko da je Katra prvi hip odrevenela, v na slednjem pa je kriknila divje, in Anica je pričakovala, da se ženska vrže na njo. Tedaj pa je začutila, da je nekdo položil roko na njeno ramo, medtem ko jo je druga roka prijela za komolec, in da je ta roka trda.

"Pusti," je kriknila Anica in se obrnila. Toda roka je ni izpustila. Za Anico je stal Juri in jo stiskal za roko. Njegove oči so bile jezne, sopel je burno, in žila po sredi čela se mu je bila napela.

"Ti?" se je izvilo pol plašno, pol porogljivo Anici iz grla.

"Pojdi!" je velel mož trdo. V tem hipu je zatulila v divjem joku tašča in si pokrila obraz in sedla tja, kjer je sedel malo preje Juri.

"Podiš me?" je zaječala Anica. S silovito močjo se je otresla moževe roke in planila iz sobe. Nekaj groznega, nekaj ostudnega, se ji je zdelo, da se je zgodilo. Odvihrala je gori v sobo. Mej prsti je občutila nekaj zmečkanega. Bil je usodni bankovec. Vrgla ga je od sebe, kot grdo nečedno žival, krastačo. Nato se je začela oblačiti praznično, povezala materine spomine v malo ruto. Potem je čutila, da jo boli in duši, in je vzdihovala: "Spodil me je, spodil me je!" In silno jo je žgalo mesto, kjer jo je bil prijel mož. "Saj grem, saj grem!" je ihtela brez solz, vstala odločno in odšla proti vratom. Tam je obstala, se vrnila in pobrala proč vržen denar. In nato je dvignila oči in je opazila pogled vsevidnega očesa.

"Saj moram!" je zaihtela in se odtrgala od čudotajnega pogleda. V naslednjih trenotkih je šinila skozi vežo v mrzlo, zvezdnato noč. Komaj pa je bila storila par korakov, se ji je zazdelo, da se mora vrniti. Obstala je in poslušala. Sprva je slišala samo šum viharja v gozdu in utripanje svojega lastnega srca. Potem pa je zaslišala tulenje taščino. Čisto jasno je razumela:

"O, to bo plačala tatica grda, nemarna tatica!"

Prav tedaj je nekdo stopil na prag. Bil je Juri. Prihajalo mu je slabo v sobi. Oprijemaje se sten, je bil prilezel na prag.

Zdelo se mu je, da čuje znan glas od nekod.

"Juri, z Bogom!"

Potem ni slišal nič več ...