18. POGLAVJE
Na potu k možu

Proti večeru se je bilo Anici izboljšalo. Prišla je k zavesti, a niti domisliti se skoraj ni mogla, kaj da je bilo z njo popoldne, čemu da so jo bili spravili v posteljo. Dvignila se je in oblekla. Bila je čisto mirna, samo nekako mraz ji je bilo, in v prsih jo je hotelo bosti. Prišla je doli v kuhinjo, tako, da se je je Marjanica zelo ustrašila. Toda Anica jo je pomirila, da ji ni nič, da se hoče samo malo ogreti. Sedela je nato pri ognju do večerje. Ali bolečine v prsih so postajale vse bolj občutljive, in mukoma je kašljala. Marjanica jo je gonila v posteljo in ji skuhala čaja. Anica je sama čutila, da je slaba, in odšla kmalu po večerji, ki ji ni šla v slast, v spalnico in je legla. Marjanica je prišla za njo in ji prinesla čaja ter jo odela, češ, da naj se spoti. Obsedela je nekaj časa pri Anici in govorila o tem in onem, poprašala jo, ali se res ne počuti slabo, ji zabičala, da naj jo le pokliče, če bi ji bilo slabo. Nato pa je odšla, češ, da se na Nežo ni zanesti, potem, ko je privila luč niže. Anico je kmalu premagal nekak spanec, bolj podoben nezavestnemu bedenju in nekaki omotični slabosti. Polagoma pa je ta koprena čisto izginila iz duha, in Anica se je vsebolj zavedala telesnih bolečin. Vse huji jo je rezalo in zbadalo po prsih, ti sunki so postajali tako hudi, da je Anica komaj še molče prenašala.

Zunaj je bilo čuti jokajoče zavijanje burje krog voglov, rahlo so drhtela stekla na oknu, sicer pa je bilo v hiši vse tiho, in Anica si je mislila, da mora biti že pozno. Najbrže je spala tudi Marjanica. Pri vedno hujih sunkih v prsih je začela Anica misliti, da li ne bi bilo dobro, da pokliče Marjanico. In res se je dvignila v postelji in privila luč. Tedaj pa je opazila, da so vrata v njeno sobo rahlo priprta, in v tej temi se ji je zazdelo, da vidi dvoje oči, uprtih nepregibno na njo.

"Kdo je?" je odprla komaj slišno Anica usta. Na vratih pa so bile še vedno one oči.

Tedaj je kriknila Anica na vso moč: "Marjanica!"

V naslednjem trenutku je videla, da se vrata odpirajo, in stoji na njih Tomaž, pijan in grd. Zamižala je od groze. Prav v tistem hipu se ji je zdelo, da sliši zamolkel udarec, in ko je odprla oči, ni bilo Tomaža nikjer, pač pa je slišala zunaj Lukov glas:

"Pijan je. Ne bojte se več, pa vrata zaprite!"

"Luka," je odvrnila Anica, "zaprite jih vi, pa Marjanico pokličite!"

"Ali ste bolni?" je vprašal Luka.

Ona ni odvrnila nič, omotica se je je lotevala.

"Pokličem," je dejal Luka, ko ni dobil odgovora, "pa brez skrbi bodite, Tomaž vam ne bo nagajal."

Hrup po stopnicah kolovratečega Tomaža, katerega je bil pripravil Luka nekoliko k zavesti s tem, da mu je vrgel škorenj v hrbet, je privabil Marjanico, ki je bila zadremala v kuhinji. Tudi posli še niso spali vsi, kakor je bedela Katra. Piš burje pa je bil preglušil ropot pred Aničino sobo, tako da skoro nihče niti slutil ni, kaj se je bilo dogodilo Tomažu, ki je vstopil v sobo in v veliko začudenje Nežino in Jeričino, ki sta izbirali ljuljko iz pšeničnice za seme, sedel za mizo in kimal z glavo ter govoril:

"Pa mora biti moja!"

Nato je Tomaž udaril s pestjo po mizi in povprašal po Katri.

"Spat pojdi, spat!" je dejala Neža.

On pa je vstal in se mrmraje, da bo Katri povedal dve ali tri, odzibal iz izbe. Morda niti vedel ni, kod je hodil par minut preje. Še dolgo ga je slišal Anže v hlevu govoriti zunaj pod lopo samega s seboj, da je pijanec, in da se mu prav godi, če ga ne mara ne Katra, ne Anica.

Nekaj hipov pozneje je spravila Marjanica vse na noge vičoča in letajoča iz ene shrambe v drugo.

"Pljučnico ima, Bog in sveti Rok! Ti moj ljubi Bog, saj sem vedela, da bo nekaj. Sem vedela, da je bolna, sirota. Saj ni čudno, če je pa tako pri nas, da se Bog usmili." In z Jerico je od hitela nato k Anici, katera je izgubljala zavest. Jerici je naročila, naj pazi na bolno, če bi se ji začelo mešati, sama pa je hitela, ali nerodna je bila in skoro ni vedela več, ali morajo biti obkladki mrzli ali gorki.

Med tem je sedela Jerica pri bolnici.

Bolestno je tulila okoli hiše burja in tulila je vso noč, šele proti jutru je prestalo. Celo noč je bedela Jerica z Marjanico pri Anici. Okoli polnoči je bila prišla Katra pogledat bolnico, ali jo je kmalu zapustila. Marjanica in Jerica pa ste ostali v sobi in dočakali jutra, bedeči in žalostni. Marjanica je s skrbjo pomislila, da je to prva noč, in da jih bo še mnogo in hujih, in da se tedaj obrne na bolje ali na slabše.

* * *

Štiri dni za tem so bili zjutraj po maši Anico prevideli. Kmalu popoldne je začela bolezen naraščati in se bližati vrhuncu. Vsi na Peči so vedeli, da bo prihodnja noč odločilna.

"Nocoj!" je šumelo po hiši.

"Nocoj!" je mislila Marjanica, in ko da ji umira lastna hči, je tavala po hiši. Izgubila je bila vso razsodnost. Zjutraj je bila rekla Jerici:

"Dete ljubo, moli, moli! Tebe Bog usliši, ki si še otrok!" In Jerica je molila, in tudi nje se je polaščala čudna tesnost, in ko da govori nekaj tako skrivnostnogroznega, usodnega, je ponovila zdaj pa zdaj:

"Nocoj." In vendar ni mogla umeti vsega tega. Zakaj ni sinoči nihče rekel: "Nocoj"? Kaj je ta "nocoj"? Zakaj nocoj, zakaj ne jutri?

Skoro oddahnila se je, ko je prišel Anže k njej na peč. "Lačen sem!" je dejal nekako vdan v razmerje, v kakršnem so bili na Peči te dni, ko je Marjanica zažgala kruh, presolila sok, vrgla zelje v posodo za pomije in napravila še mnogo podobnega.

Jerica ga je pogledala skoro začudena in očitajoče, in on jo je razumel in dejal:

"Ali bo radi tega bolje, če smo vsi lačni?"

Jerici so se skoro strahoma razprle oči in z odprtimi ustmi je gledala na fanta. Tudi njemu se je zazdelo, da je rekel preveč in izkušal popraviti.

"Ne misli, da je radi mene, ne. Pa če tebi nič ne dajo!" Zmajala je z glavo, češ, da ne mara, da bi se mu smilila. Toda fant je skomiznil z ramo, segel v žep in izvlekel kos kruha in ga prelomil in potisnil Jerici v predpasnik.

"Le jej, le!" je dejal in sam začel jesti od svoje polovice. In Jerici se je fant zazdel silno možat in pameten, in nič več tako pregrešne se ji niso zdele njegove besede. In ob enem je začutila, da je tudi ona lačna in nekako plašno je vrtela kruh v roki. Anže pa je gledal doli po sobi z resnim licem, ko star očanec, in jedel. In ko ga je Jerica videla tako, je še sama ugriznila in teknilo ji je. Tako je vsaj Anže mislil: "Za me bi bilo komaj dovolj, za oba je pa bilo, in zato sem sit." Posedel je še hipec, na to vstal, se napil vode v kuhinji in odšel v hlev ter je bil popolnoma zadovoljen sam s seboj in s skromno večerjo. Morda Anže vendarle ni bil tako požrešen, kakor je sprva Jerica mislila. Pozneje se je večkrat domislila tega in tedaj je umela Anžeta, ki je edini tedaj ni bil pozabil. Ker v teh časih so o tej stvari mislili na Peči takole:

"Reda ni, jej kar dobiš, in kje dobiš, glej sam!" To je mislil Šime, in Neža je bila istega mnenja. Tomaž se je bil nekam zavlekel, ko otrovana miš, Luka sploh ni mnogo jedel, in Marjanica bi bila morda še zbolela, da se ni včasih nekako nezavedno "zmotila" in si tako z grižljajem otela moči. Gospodinja Katra je prišla zdaj pa zdaj v kuhinjo, postavila piskrc k ognju in šla in prišla. Zakaj kljub temu, da je bil Anže lačen, ne bi bil človek verjel, kako se je te dni kurilo na Peči. In tudi kuhalo se je. Nikoli toliko piskrov krog ognja. Tega je pristavila Katra, tega Neža, tega Marjanica, tega zopet Neža za Šimna. In tako se je zgodilo, da je prišla Marjanica in videla prekipevajoč Nežin lonec in ga odstavila. Pa je prišla Neža in zopet ni umela, čemu bi Marjaničin vrel in vrel. In tako je bilo, da je čutila živina v hlevu ne red in Anže, ki ni imel časa, da gre in pristavi svoj piskrc k ognju.

Nekaj slovesnega je v tem in takem neredu. Vsi se ga zavedajo, ali napraviti red ne gre in ne gre. In ljudje tožijo, in oni, katerim tožijo, prikimajo:

"Hudo je, hudo, če je bolnik v hiši." In ta bolnik je bil poseben bolnik, in ta noč je imela biti posebna noč. In zopet je zašumelo po hiši: "Nocoj, nocoj!"

Zganila se je skoro plaho Katra. Sedela je proti devetim v sobi pri postelji in izkušala razbrati iz starih računov, zakaj da je bil prišel mlin pod zlo, in ali ne bi kazalo vendar popraviti ga. Toda včasih so ji nenadoma misli odbegle Bog ve kam.

Kdo ve, kake misli so ji morale rojiti po glavi, ko je tako resna in mirna strmela pred se. Ni li morda klicalo v nji, da ni bilo vse prav, kar je prizadela Anici? Spomnila se ni morda bridkosti, ki jo je bila prizadela nevesti s tem, da jo je obdolžila za tatico? Ali morda ni od prvega hipa vedela, da Anica ne more biti kriva? Ali je pozneje to popravila? Ali ne ve, da je bila ukradla Neža? Kaj pa je ona storila potem? Je li dala Anici zadoščenje? Zganila se je nemirno in mrmrala pred se:

"Udarila me je."

Stopila je k slepemu oknu, ki je služilo za omaro, in je vzela steklenico in jo položila na usta in pila. In zopet je sedla za mizo, da bi pregledovala račune. In vendar jih ni pregledovala. Zopet in zopet so se oglasili v nji spomini.

"Nocoj," je mislila. In skoro stresla se je ob misli, da morda jutri zjutraj ne bo več Anice na Peči. Ne bo je več. In kaj potem? Potem je vse tako, kakor si ona želi. Ali si ne želi tega? Ne, tega noče!

"Hočeš, hočeš," se oglaša bolji glas v nji. "Seveda hočeš, to si hotela od vselej. Za njo na Peči ni prostora. Hočeš, hočeš."

"Smrti ji ne želim," se brani Katra, ali oni očitajoči glas se ji roga:

"Sama sebe ne preslepiš. O, kakor nalašč ti je tako prišlo. Le pomisli, kako bo, če ozdravi Anica. Ali boš res potem popolnoma zadovoljna? Ali ne bo zopet stara pesem pela:

"Tujka si, ne maram te na Peči. Na Peči hočem gospodariti jaz. Zaslužila sem to, za Peč sem bila prodana. Peč je moja last."

In zopet je segla Katra po opojni pijači, ali glas vesti se je rogal:

"Lepo ti bo na Peči odslej, lepo! Le bodi odkritosrčna in povej, da tega čakaš težko. Naj umrje, da bo mir. Nikoli je nisi ljubila, zakaj bi hlinila sedaj usmiljenje? Ali si sicer imela usmiljenje? Kdo jo je črnil pri možu? Kdo ji odvzel moževo zaupanje? Ne hlini se pred samo seboj. Do Anice ne čutiš usmiljenja, ga ne moreš čutiti."

"Privoščim ji ne!"

"Privoščiš! Ne izgovarjaj se. Gotova si zmage, Anice zate ni več, zato govoriš tako. Toda ne misli tako. Anica še živi in lahko ozdravi. Kaj, vidiš, da si postala nemirna? Torej ji vendar privoščiš, o privoščiš!"

Tako so ji potekale ure v nemi in temni noči. Hotela je biti ravnodušna in misliti mirno in preglušiti vest. Ali ni šlo. Stopila je k bolnici, ali kakor morilki ji je bilo. Ni je vzdržalo dolgo, in zatekla se je zopet v svojo sobo in k trebušni steklenici. Ko nikoli nikdar huje noči in daljše. Šele po polnoči je bila Katra za dremala nekako omočena od pijače.

Medtem je sedela Marjanica pri Anici, katera se je kuhala v silni vročini. In bledlo se ji je. V negotovih obrisih predstav, ki jih je vročina šibala po njeni glavi, je venomer in venomer prihajala na površje slika poti skozi mraz in snežene nasipe. Neskončna siva megla. Povsod vse sivo, vse sivo, da ščemijo oči. In noge se ji vdirajo v sneg, in na srcu leži nekaj težkega, težkega. In ona mora venomer naprej. O, da bi se oddahnila, da bi se mogla oddahniti. Toda ne sme se! Naprej, naprej. A kod, a zakaj?

In v nepopisni grozi jo je čula Marjanica govoriti in izpraševati:

"Kam, kam, kam?"

In venomer in vse obupnejši: Kam, kam, kam?

Marjanica je tulila od bolesti:

"Anica, ljubo dete! O Bog, usmiljeni, je že vse preč. Ne bo prestala, ne bo."

"Kam, kam, kam?" je grozno donelo po sobi, sprva silno, potem vse tiše in tiše; za malo trenutkov zopet ona grozna beseda:

"Kam, kam, kam?"

Marjanica je z drhtečimi rokami iskala voščenke in z glasom od joka hripavim ponavljala: "Jezus, Marija, Jožef, usmilite se te grešne duše!"

Nakrat pa je bolnica utihnila, in samo ustnice je bilo videti, da se pregibljejo. Marjanica se je dotaknila z desnim ušesom teh šepetajočih ustnic in je slišala pokojno in nežno, ko odgovor na prejšnja vprašanja:

"K možu, k Juriju!"

Tedaj je Marjanica padla na kolena in začela moliti krčevito ihteče:

"O mati stvarnikova, o pomočnica kristjanov, vrni jo, vrni!" Marjanica je molila tako in venomer mislila:

"Sedaj je vse preč, njena duša ne izprašuje več, umirila se je in gre večnosti naproti, gre naproti njemu, ki je tam."

Tedaj pa se je rahlo dotaknila neka roka njene rame in tih, šepetajoč ženski glas je rekel:

"Rešim jo!"

Marjanica je planila kvišku in strmela na siromašno beračico. V tem hipu ni ne pomislila, da je to čudno, da stoji v tej uri beračica ob njej. Čisto naravno se ji je zdelo.

"Rešim jo!" je dejala tujka.

"Kdo ste vi?" je vprašala Marjanica. Beračica se je nasmehnila. Vrsta ko sneg belih zob je sinila mej ustnicama.

"Hanca!" je dejala Marjanica kakor v sanjah.