22. POGLAVJE
"Bom pa jaz pazila na otroka."

"Kaj?" je vprašal Šime in stopil korak bliže k Neži, toda takoj se je umaknil. Zakaj Neža je bila hudo srdita in z grabljami je zamahnila proti fantu. Stala sta na stezi med senožeti in trebila. Zdaj pa sta prestala z delom in se merila s pogledi, ki niso bili mnogo različnejši od onih, s katerimi se navadno srečata pes in mačka. "Še enkrat reci!" je dejal Šime.

"Goljuf!" je pribila krepko Neža. In odprle so se zatvornice njenih zdravih zob, in to je kar tako lilo, da Šime ni vedel ali naj beži, ali naj počaka. "Pa reci, da ni res, pa reci, če moreš, da lažem, hudovernik ti, hinavec ti, goljuf nemarni. Ti si mene za nos vodil, ti si moj denar zapravljal, ti si meni obljubil, da me vzameš. Pa si se zmenil z njo, pa si se! Pa ne boš, Šime, ne boš. K fajmoštru pojdem in mu povem, kak mož si ti. Pa tudi oni bom povedala, naj te le ima, če te hoče. Lepega moža bo imela, prav res, lepega. Fej, sneduh ti, hinavski, ti požrešnost prikrita, ti lažnjivec. Ji bom povedala, ji bom!"

"Nikomur ne boš povedala nič!" je odvrnil Šime in izkušal zbuditi v dekli prepričanje, da je užaljen in da se je ne boji.

Neža pa je vikala: "In zdaj povej, kje je grši človek od tebe. Redila sem te. Zato me še zasmehuješ in govoriš grdo o meni in lažeš. O, saj te bo Bog kaznoval, in te bo!"

"Ima drugega dela dovolj!" je pripomnil hlapec.

"Molči, gobezdalo!" je viknila jezna Neža in stopila korak bliže. Prav mimo nosu mu je mahala z grabljami. "Molči, hinavski ti potep. Kaj? In zdaj povej, kakšna neumna koza sem jaz, in kako da letam za moškimi. Povej, kar povej!"

"Tega nisem rekel," je izkušal Šime ugovarjati.

"Rekel si. Predvčeranjem si rekel. Jedert je slišala, da veš. Kaj? Si se hotel prikupiti oni ničvrednici, ker ti je kupila čevlje. Oh, da mora biti tako neumna! Ji bom že povedala, naj ti jih le kupuje, naj. Pa da bi bolje naredila, da bi jih vrgla v vodo. In tudi to ji povem, da si bil že zaprt. Naj te le ima potem, naj te le ima. Naj se ji smejejo druge. Da veš. Tako bom naredila, da si boš zapomnil kozo."

"Kvante!" je skomiznil Šime.

"Kaj kvante! Pa prisezi, da ni res, prisezi, če moreš. Pa ne moreš. Jedert --"

"Stara klepetulja! Pa ji veruj. Saj za drugo ni na svetu, ko da dela sovraštvo. Pa ji veruj!" je dejal modrovaje Šime. Nato se je obrnil fant v stran.

"Le glej v stran!" se je hudovala Neža. "Prav takšen si ko levi ropar, ti, Judež, ti. O, da sem morala biti tako neumna, pa mu verjela, temu volku. Pa saj bi še svetnike preslepil, tako se dela lepega. Seveda, zdaj mu Neže ni več treba, ona je podedovala hišo, Neža pa nima nič. Kaj ne, tako si mislil, tako." In Neža se mu je popačila.

"Prav res, pačiti se ni treba, si že sama od sebe dovolj grda!" je pripomnil z visokega, krasnoslovskega stališča Šime. Žalibog ga Neža ni umela.

"Žabja slika na vodi, ti. Prej sem ti bila dovolj lepa!" je viknila.

"Regljati znaš, prav res, ko žaba," je zasukal vrženo sulico Šime nazaj na Nežo, ali pomoglo mu to ni nič. Še huje je razkačil deklo. Planila je proti njemu, ga popadla za vrat in ga zmotala na tla, prej ko se je mogel zavedeti.

"Ti dam, se norčevati iz mene," je klicala bojaželjno in dokazovala in podpirala svoje mnenje s kaj izdatnimi mahljaji po hlapčevi glavi ali kamor je že padlo. Tam koncu senožeti se je tedaj pokazal Anže in se z veliko radovednostjo pripodil bliže in bil priča Nežinih dejanj in besed, ki bi jih bil, da jih je videl pastirček Prešeren, gotovo porabil za slovenski nesmrtni ep.

"In še za kozo, in za neumno in za njo, ki leta za moškimi," je kričala Neža in bila takt na grešno Šimnovo telo. Anže pa ni znal krotiti svojega srca in misleč, da je treba Šimnu ko šibkejšemu pomagati, je svetoval:

"O, Šime. Saj si fant. Ali se boš pustil ko otročaji od učitelja?"

Tedaj je Neža prestala s svojim nečloveškim ravnanjem. Šime se je pobral. Bil je opraskan, in celo šop las mu je bila v svoji togoti Neža izpulila.

"Aha!" si je mislil Anže, "zdaj pride ona na vrsto." Toda Šime je bil moder bojevnik, ki je pred bojem razmišljal in šele po tem delal. Tako je tudi sedaj pomišljal nekaj časa in šele nato stopil korak nazaj in zamahnil z besedo proti Neži:

"Zdaj je vse ven mej nama, Neža!"

"Še ni!" je odvrnila hladnokrvno Neža in se pognala znova proti fantu. Ta je popadel grablje in bil divje okoli sebe.

"Pa pridi, pa pridi!" je zasmehoval napadajočo.

"Smrkavec," je viknila Neža, popadla oklešček pri svojih nogah in ga pognala v Šimna, da mu je preparal srajco na ramenu.

"Jo boš plačala, srajco," je zakričal Šime.

"Kdo bo pa kožo," se je smejal Anže. Tedaj je Šime pozabil Neže in se zapodil za nadležnim pastirjem.

"Le daj me, če me ujameš!" se je rogal Anže in jo brisal po senožeti. Hlapec je vrgel grablje za njim, da so se zlomile.

"Ali ti prinesem novih?" se je norčeval Anže. Šime je grozil fantu s pestjo. Tedaj ga je pripravil k zavesti resni glas Pušarjev:

"Ali smo otroci, ali smo hlapci?"

"Mislim, da hlapci!" je odvrnil Šime.

"Potem bomo pa delali," je dejal Pušar in krenil dalje. Ob poti je ogledoval svet in modroval in grajal. In tako je dospel na Peč. Našel je Katro in Anico v izbi. Katra je razdirala neko staro krilo, Anica je likala srajce. Zdaj pa zdaj je stopila v ono sosedno sobo, kjer so na dan poroke plesali. Zdaj je bilo čudovito tiho tu notri, in hladno in temno je bilo, da je mogel mali spati.

Da je našel Pušar Katro, mu ni bilo prav po godu, zakaj imel je opravka z Anico.

"Tako sem pogledal malo gori!" je rekel. Poznalo se mu je, da je v zadregi, da ne more vpričo Katre govoriti o tem, zaradi česar je prišel. Zato je skoro s hvaležnostjo zapazil, da je Katra odšla, češ, da kozarček domačega ne bo zavrnil.

Tedaj je zaupal Pušar Anici, da bi rad govoril z njo. Posedel je nekaj časa, potem pa je vstal, češ, da bi rad vedel nekaj reči radi Anice, da je prišlo neko pismo, in da je notri tako in tako.

Mož je govoril, ko da pobira iz žerjavice krompir. Katra ga je razumela:

"Le zgovorita se!" je rekla in hotela iti.

"O, tako ni treba," je mislil in dejal Pušar, "saj ni tako posebna ta reč. Par korakov stopite vi, Anica, z mano." In proti Katri se je obrnil:

"Saj ni, da bi skrivala, ne, pa se mi je reklo, da naj ne govorim razun z njo."

"Kar pojdi z njim," je dejala Katra Anici. Ta je stopila na vrata sosednje sobe in poslušala.

"Bom pa jaz pazila na otroka, če se zbudi!" je dejala Katra in s silo krotila jezo, ki je kuhala v njej.

Ona dva sta odšla, Katra pa je stopila k oknu in mrmrala, videča ju odhajati:

"Le rujta, le! Bomo videli, kdo bo zmagal." Tedaj je zajokal otrok v sosedni sobi. Katra se je zgenila in odšla k njemu in se vrnila kmalu zatem z razvezanim detetom in stopila zopet k oknu, kamor je bila postavila Anica preje likalnik.

Anica in Pušar pa sta se bila ustavila za hlevi in Pušar je dejal Anici:

"Tako je! Stari Poklonar je bil pri meni. Mož ima denar, pa je prišel, da če je res, da ni hiša Katrina, in da je ona vzela pri njem na posodo, češ, da naj se intabulira, če hoče. Ali vam je kaj znano o tem?"

"Meni nič!" je odvrnila Anica, "pa bo že res, če je rekel Poklonar. V te reči se pa ne vtikam. Naj dela mati, kakor se ji zdi."

"Ne," je dejal Pušar, "to ne gre. Kdor jemlje na posodo, mora tudi vedeti, ali bo plačal ali ne. Katra pa sama ne more in nima pravice delati dolgov na hišo, ki je otrokova. Če je tako, da vi nič ne veste, potem se lahko vrneva. Zdaj lahko govorim z njo."

Nič kaj ni bila Anica vesela, da ji varuh zaupa stvari, ki o njih ni hotela vedeti ničesar radi Katre. Zato se je sedaj skoraj veselo obrnila proti hiši.

Ko ju je Katra ugledala, da se vračata, so ji oči sinile jezno. Zdelo se ji je skoraj, da ve, zakaj je Pušar tu. V tem hipu pa je začutila skoro več jeze nad njo, ko nad njim.

"Pogovorjena je z njim, svoje reči ima z njim. Hinavka je." Nevede skoro je pritisnila otroka, da je zaječal.

"Kaj se kremžiš," je dejala in ga stresla. Dete je razvilo ročico. Prav blizu je bil likalnik, svetil se je. Kdo ve, kako se je dete doteknilo razbeljenega železa. Zacvrčalo je, in dete je zajokalo. Katra je razburjena stopila od okna.

Zunaj pa je Anica zaslišala otrokov jok, pustila Pušarja in skočila v izbo.

"Zakaj joče?" je vprašala skoro sovražno, ker je bila razburjena.

"Kaj vem?" je odvrnila tašča.

Mati je začela tolažiti dete. Toda dete je jokalo in jokalo ter se ni dalo utolažiti.

"Nekaj mu je!" je mislila Anica, odnesla otroka v sosedno sobo in ga razvila. In tedaj je opazila, da je opečen po prstih. Skočila je k vratom.

"Ali vas ni sram," je viknila s solzami v očeh proti Katri, "opekli ste ga!"

Katra jo je pogledala zaničljivo. Premišljala je, ali naj se opraviči ali ne. Tu je vstopil Pušar. Anica je odšla k otroku, namočila mu rano z oljem in jokala: saj je trpela dvojno bol. Ko je bila otroka nekoliko utešila, je vzela zibelko in jo odnesla gori v svojo sobo. In ko je dete zaspalo, je zaprla vrata v sobo s ključem. Sama pa je poiskala Marjanico in ji s solzami potožila, kar se je bilo zgodilo.

Katra je bila odpravila Pušarja. Bila je videti bleda in jezna, in ko je ugledala Anico, je rekla:

"Nalašč ga pa nisem, da veš. Pa pazi drugič sama nanj."

"Saj bom!" je dejala Anica. Katra je odšla v svojo sobo in mrmrala:

"Le počakaj, danes ga nisem nalašč, prihodnjič ga bom, da ne boš vsaj rekla zastonj, da ga nalašč."

Anica pa je začela od tistega dne zopet nekako prihajati k zavesti, da na Peči ni vse varno za njo. Dolgo v noč je mislila, kako bi najlepše varovala in čuvala otroka.

Dete je spalo nocoj nemirno in proti volji je Anica plakala in poljubljala je otroka. Toda ta njena sedanja ljubezen je bila grenka. Samo bala, bala se je neizrečeno za dete.

In ko se je proti jutru dete zopet prebudilo, ga je nosila dolgo, da so jo že roke bolele. Potem pa je stopil k oni sivorjavi sliki večne vsevednosti in je padla na kolena in dvignila dojenčka k sliki ter zaprosila:

"Čuvaj mi ga, čuvaj! Čuvaj njega in mene!" In dete je zaspalo. Anica je legla, in mimo oči ji je dahnil prvi motni soj jutra, prvi klic drozga je udaril na njeno uho, in potem je zaspala...