23. POGLAVJE
Mačka

Približala se je bila Velika noč. Najlepše vreme je bilo zunaj. Smejalo se je solnce z neba, in smejale so se trobentice po travi. Za grmovjem je poizkušala duhteti vijolica, in na tokavah so zvonili zvončki. Z gora, kjer so bile senožeti, se je valil dim. Ljudje so trebili in zažigali mah in suhljad. Čuti je bilo veselo vriskanje, ko da je čas trgatve. Ljudje in živali in rastline so čutili dih mladosti. In še oni, ki so hirali od starosti, so se veselili, češ: za letos smo jo prestali. In s solzami v očeh, in mnogi s kesom v srcu so jemali slovo od nje, ki je bila prelepa in zadnja, ko sanja o davni, davni mladosti.

Na vasi je bilo zazvonilo na veliko soboto. Anže je bil v senožeti in je pasel. Ko je zaslišal zvonove, je zavriskal. Potem je začel premišljati, kdo da ponese pri procesiji bandero. In domislil se je, da je na Kovačevem vrsta. Rahlo zavidanje se je vzbudilo v fantu. Neizrečeno rad bi bil nesel bandero sv. Lucije. Rajni Lovrič ga je nosil v eni roki, drugi nihče. Kovačev pa je stavil, da ga ponese. To je mislil Anže in se ozrl doli na Peč.

Izvil si je piščal in začel piskati. Tedaj je prišla doli na Peči iz hiše Jerica. Anže je piskal in si mislil, kdo ve, ali ga čuje. In ona ga je čula. Položila je glavo ob roki, ko da se ji dremlje.

"Aha," je dejal Anže, "pravi, da ne smem še piskati, da Bog še ni vstal!" In pognal je piščal v stran in se zagledal doli na vas. Kmalu so se bili začeli ljudje usipati iz cerkve, in Anže jih je motril in pripominjal sam pri sebi:

"Kako gre Pečan, tisti, ki pravi 'hudnič', da ne zakolne, pa Francelj je tudi šel k maši. Kam, kam tako hitro Melanova? Ti presneti fant! Da, Lahov je. Pa dolgo sabljo ima. Kaj je že oficir? Onega drugega pa ne poznam, ki govori s Sirkovo. Tam je pa naša Marjanica. Pa kdo gre neki z njo? Prav nič ga ne poznam!"

Fant je motril odslej venomer samo Marjanico in njenega spremljevalca. Videč, da je tudi tujec zavil z Marjanico na Peč, je postal še pozornejši.

Hipoma pa mu je šinila rdečica v obraz in je skočil kvišku in se ozrl po čredi.

"Mogoče pa le ni!" je dejal za čas. Ali ni mu dalo miru, in kmalu je odgnal živino proti domu.

Po poti, ki se mu je zdela danes silno dolga, si je preganjal dolgčas s tem, da je štel gumbe pri suknjiču: je, ni, je, ni, je!

"Je!" je zaključil in mislil:

"Če je, zakaj neki je prišel? Ali se je kaj zgodilo?" In zopet je začel Anže dvomiti in je štel gumbe narobe. Pa so zopet rekli: je. Tedaj je Anže premagal samega sebe in svojo radovednost, rekoč:

"Če je, ne uide, saj ni ptič, in tudi ne uteče, saj ni voda." In prišlec res ni ne zletel, ne utekel, temveč Anže ga je našel v izbi na Peči pri hlebu kruha in zdaj je videl, da je res njegov oče, nekam izpremenjen in nekam zanemarjen, sicer pa ves in pravi njegov oče.

Pozdravila sta se in umolknila.

"No, ali si nimata ničesar povedati?" je vprašala Marjanica.

"Moški je postal!" je dejal oče. Tedaj se je oglasil Anže.

"Ali ste prišli z doma?"

"Z doma!"

"Kaj pa Peter?"

"Služi!"

"Pa France?"

"Se uči za krojača!"

"Pa vi?"

"Tako! Saj vidiš, slab sem, za delo nisem več, pa nikogar nimam."

"Prej ste nas pa podili, oče," je dejal Anže, "zdaj pa tožite, da ste sami!"

"Kdo vas je podil?" je dejal oče skoro jokajoče. "Doma je hiša. Tam jo imate, pa delajte po moji smrti kakor hočete."

"Kako pa, da ste prišli?" je vprašal sedaj Anže. Z nekako nemirnostjo je gledal očetu v obraz. Tako čudno se je bil izpremenil oče. Anžetu se je vzbujalo rahlo sočutje do njega.

"Ali ste bolni?" je pristavil hitro za prvim vprašanjem.

"Tisto ne, Anže," je odvrnil oče. "Pa ne bom dolgo, ne; pa sem rekel: ga morda ne bom niti videl več. Pa sem prišel, Anže, vidiš, na obisk. Lepo si zrasel, lepo!"

Marjanica je dejala:

"Razkaži malo očetu Peč, da bo videl, kje služiš!"

"Saj res, oče! Ali greste?" je vprašal Anže.

Mož je vstal. Šele sedaj je videl Anže popolnoma, kako silno se je bil postaral oče, in zaman je iskal vzroka. Peljal ga je v hlev, razkazal mu živino, potem pa dejal, ko je oče samo vzdihoval:

"Kaj bi radi, oče?"

Oče se mu je približal in zašepetal:

"Ti! Tako sem slab. En kozarček žganja bi mi naredil prav dobro."

Nato ga je odvedel nazaj v hišo in izmoledoval od Marjanice ono že znano nam steklenico. Z vidnim veseljem je gledal, kako tekne očetu. Toda, ko je bil oče nalil že v tretje, in so se mu začele nekako oči svetiti, je rekel Anže:

"Pa kruha niste niti prigriznili!"

"Ne gre!" je dejal oče in z enim očesom motril temnorjavo steklenico, katero je k sreči Marjanica zdaj odnesla.

"Ali ne pijete preveč, oče?" je vprašal Anže.

"Saj nimam," je odvrnil mož in pogledal fanta skoro užaljeno. Tedaj je vstopila Katra.

"Ta je!" je zašepetal Anže, oče pa je začel preponižno pozdravljati in zahvaljevati Katro, češ, da ji ne bo nikoli pozabil tega, kar je storila dobrega njegovemu sinu. Anže sicer do zdaj ni vedel o nikakih dobrotah. Medtem pa je začel oče nekako meti, da gotovo Katra skrbi, da ne pojde Anže praznih rok s Peči.

"Tisto naj gleda pa sam. Pri nas ne zadržujemo plačila hlapcem!" je odvrnila Katra, in pristavila:

"Kaj vam ne da nič? Ne daš nič očetu?"

Tedaj je oblil Anžeta sram, in skoro hud je bil na očeta, češ, da govori prvič tako prilizljivo, ko ni treba; drugič, ker vsemu pritrdi. Gledal je, kako bi se izmuznil iz sobe. In to se mu je posrečilo, ko je Katra zadovoljna z možem, ki ji je laskal, odšla in mu prinesla novo steklenico žganja.

In govorila je prijazno z njim. Zunaj ob hlevu pa je čakal na očeta Anže in si grizel prste. In sram ga je bilo, sram. Pa sam ni skoro vedel, zakaj.

Tako se je zgodilo, da se je Anžetu izpremenilo veselje v žalost, in z nekako nestrpnostjo je čakal, da odide oče. Nekaj čudnega in novega mu je šlo skozi misli. Do sedaj Anže ni vedel, da se more sin sramovati očeta. In vendar se je to njemu zgodilo danes, in Anže je bil raditega dvakratno žalosten. Ležalo je očitanje na njem, da ga je sram očeta. In par skrivnih solz je obrisal in šel v hlev in poiskal za diljo prihranjeni denar in razvil iz robca cekin. Dvajset krajcarjev je bil dal Tomažu, da ga je zamenjal za papir. Sedaj pa je vzel ta cekin in se vrnil iz hleva. In prav tedaj je prišel oče iz hiše.

"Zdaj pa grem, Anže, zdaj, ko sem te videl. Pa priden bodi, dobro in skrbno gospodinjo imaš," je rekel in za nekaj hipov pristavil: "Lej, Anže, in ni treba, da bi vse zapravil. Če nimaš kam deti, saj imaš mene!"

Tedaj je izvlekel Anže cekin in ga izpustil očetu v roko.

"Kaj," je rekel oče, "toliko imaš? Vidiš, zdaj pa vem, da si priden fant!" In hotel je objeti fanta, ali ta se je umaknil. Izza mokrih očetovih oči je gledalo nekaj grdega. Anžetu se je zdelo, da mu ne more pogledati v obraz. Segla sta si v roko in se poslovila.

Za četrt ure pozneje je Anže hitel gledat na vrt, bi li še videl očeta. In videl ga je še koncem ovinka. In tedaj se mu je izvilo ko prošnja:

"Oče, ali se vidiva še kdaj?"

In Anže se je nato vrnil, in žal mu je bilo, da ni dal očetu vsega denarja. In vendar se je oglašal tudi glas v njem, da je dal dovolj. Sklenil je, da poprosi Jerico za svèt. In Anže je tudi izvedel svoj sklep, toda to se je zgodilo dolgo zatem; za zdaj se mu je zdela deklica še preotročja.

* * *

Prvi mrak lega v doline, zadnji dan gasne v gorah. Zaveje hladno po dolini in prinese čudovitih glasov od vasi. Zasveti se v oknih, zasveti se cerkev v lučeh in lestencih, in ni je sveče, ki ne bi gorela nocoj. Žar in vonj slovesnosti je vsepovsod. Tiho je vse, tako tiho. In sedaj hipoma trepetajoč glas sredi ljudi, ki klečé.

Aleluja!

In zopet glasneje:

Aleluja!

In zopet:

Aleluja!

Šum mogočne pesmi, topičev, zvonov, dvigajočega se ljudstva, vrstečih se množic v spored, frfotanje svilenih zastav v vetru. Neslišno prihaja noč in prižiga zvezde na nebu. Mir je v naravi, neskončen, zadivljen, slovesen šum procesije in nebroj sveč in luči.

Ne praznujejo povsod vstajenja zvečer, in vendar se mi zdi -- kdo ve, da ni li to ljubezen do rodne vasi --, da je praznovanje vstajenja na Veliko soboto zvečer pomembnejše. Saj ni narava križala Boga in ga izdala, pač pa je zakrila ob njegovi smrti svoje obličje. Slavi naj njegovo vstajenje z jutrom in solncem in ptičjim petjem. Mi pa, ki smo ga izdali, zatajili, križali in morili, ga li smemo slaviti dostojno obenem z nedolžno naravo, mi, njegovo odrešeno ljudstvo? Spodobno je, da ga slavimo v mrak, ko narava spi. Tedaj, ko je narava bedela ob njegovi smrti, smo spali mi.

In še več. Dolga doba noči je minila in nismo mislili nanj. Nič več tako. Ne moremo, ne smemo čakati do jutra:

"Mrači se, Gospod, pridi in ostani pri nas!"

O Jerica, Jerica! Če je bilo srečno katero bitje ta večer, tedaj si bila ti! Prerila se je bila do božjega groba in padla na kolena. V prezbiteriju so peli matutin. Mrzlo je spreletalo dekletce. Čudovita tajnost je bila v teh pesmih in antifonah, ki so donele na njeno uho, in dasi ni umela besed, so bile zato vendar tem slovesnejše za njo. Čarobne so se ji zdele.

"Zdaj mu pojejo, zdaj se bo zbudil!"

In dekle je drgetaje strmelo v tabernakelj božjega groba. Ali se bodo odprla vratca, in se potrese zemlja, in se odpro grobovi, in pobegnejo stražniki? In prišla bo Magdalena in se bo ustrašila. Našla bo grob odprt in angela nad grobom.

"O Bog!"

Vse bistvo otrokovo prešinja tajna groza, tajna sladkost. Bliža se hip. Vstal bo. Toliko src bo zahotelo k Njemu, toliko usten zaprosilo! Ali jo bo videl, ali jo bo čul?

"Gospod, daj mi, daj..., da bom svetnica!"

Nekaj korakov za Jerico je klečala Anica. Ni se mogla skoro premagati, da ne bi šla k procesiji. Oh, saj jo je vezalo toliko lepih spominov na ta dan. In Jurček je bil tako priden nocoj, lepo je zaspal, in gotova si je bila Anica, da se ne zbudi tako kmalu. In tako je bila skočila sem doli v vas, nekaj pozno že sicer; morala je riti skozi moške v cerkev. Na vratih cerkve ji je nekdo po kimal z glavo, ozrla se je --, bil je Lipe.

Čudno je vplival ta dogodljaj na njo. Nikakor ni mogla biti zbrana pri molitvi. Prihajale so slike in zadnjega leta, obrazi znani, znane, že skoro napol pozabljene bridkosti. In skoro po sili so ji prihajale misli: "Ali neki ve, kako hudo mi je bilo? Ali neki ve, da imam sina?" In ob tej misli si je skoro očitala: "Zakaj sem prišla, zakaj sem pustila otroka samega? Naj se mu kaj zgodi!" In ta strah je bil preglušil končno glas spominov in stoprav, ko je stopila Anica iz cerkve, si je mislila:

"Kdo ve, kje je. Ali ga bom videla?"

In nekako željo je čutila, da bi ga videla, tega svojega dobrega prijatelja, in čudno: z nekako gotovostjo se ga je nadejala. In res je stal z vozom na cesti, in ko je prišla mimo, jo je ogovoril:

"Srečne praznike," je rekel, "ali sem prvi?"

"Prvi," je odgovorila in mu segla v roko, katero je on rahlo stisnil. "In tudi jaz voščim tebi prvemu!" je dejala tiše.

"In komu potem?" je vprašal in pognal konje. Šla sta vštric.

"Našemu kralju na Peči!" je dejala. Nekaka razposajena veselost se je je polastila in ponos, ko da se hoče bahati pred njim.

"Prav res," je dejal. "Bog mu daj zdravje!"

"On je vsa moja sreča," je odvrnila Anica.

Lipe se je ozrl po njej, in v temi se mu je zazdelo njeno obličje tako drobno in nežno kot otrokovo, in je rekel:

"Da je le vse prestano. Da je le zdrav človek!"

"Prav res," je odvrnila, "bila sem slaba, ali zdaj je dobro. Kako pa tebi, Lipe, si še vedno pri Kranjcu?"

"Še," je odvrnil.

"On me ne tiče in ne viče! Prav izogiblje se!" ji je šinilo skozi glavo, in nič ni rekla nekaj hipov. Potem pa je začela govoriti o skrbeh za otroka, o novem redu na Peči, o vsem, kar ji je ravno prišlo na misel. Toda izogibala se je vprašanj, da bi ga ji ne bilo treba tikati. Tako sta prišla do razpotja. Lipe je pridržal konje.

"Kaj pa Tomaž?" je vprašal nekako živahno.

"Eh," je odvrnila, "briga mene Tomaž!" Obenem pa se je spomnila doživljaja z njim in zardela. Dobro ji je delo, da je bila tema.

"Zdaj pa z Bogom," je rekla nato, "še enkrat vesele praznike!"

"Ali se še kaj vidimo?" je vprašal.

"Če ne umrjemo," je odvrnila.

"Kaj pa, ali ima že dete botra za birmo?" je vprašal Lipe.

"Ga nima, ne," je odvrnila.

"Bom pa jaz njegov boter!" je rekel in pognal.

Zamišljena je prihitela Anica na Peč. Nenavadno razburjena je bila. Na dnu srca se ji je bilo zazibalo mirno površje želja in hrepenenj. Pred njo je stal prizor lepega jutra, in ona misel, ko je primerjala moža z Lipetom, je oživela v njej.

Takšna je stopila k zibelki.

Toda, kaj je tebi, dete, da stočeš? Anica je kriknila.

Velika domača mačka je ležala otroku na prsih. Par hipov pozneje bi se bilo dete zadušilo.