24. POGLAVJE
"Še znorela bom od jeze!"

Anica je planila iz sanj. Grozne so bile njene sanje: Prilezla je bila kača v njeno sobo in s človeškim glasom je rekla: "Kje imaš dete?" "Nimam ga," je odgovorila Anica in se nagnila nad zibelko, da bi zakrila dete. "Kaj ga skrivaš, ko vem, da je tu," je rekla kača in se podvila Anici pod noge. Anica je popadla palico in zamahnila po kači. Ali kača se je zasmejala: "Moj bo, moj bo!" "Ne bo," je ihtela Anica. Tedaj pa je opazila, da drži v roki kačo in ne palice. Od groze se je Anica zbudila.

Dojenček je spal mirno ob njej. Toda vtis sanj ni hotel izginiti iz njenega spomina. Začela je misliti na pretekli večer, da bi se nekoliko upokojila. In posrečilo se ji je. Lipe je stopil pred njeno dušo. Z nekako nežnostjo je mislila nanj, ponovila v spominu besede, ki jih je govorila z njim. Ali iz te nežnosti se je kmalu rodilo očitanje:

"To ni prav, da toliko mislim nanj." In skoro na glas je rekla sama sebi:

"Lipe, to ne sme biti!"

"Da, to ne sme biti," je mislila dalje. "Še za vsako misel na te, za vsako prijaznost sem bila kaznovana. Ko sem nocoj govorila s teboj, bi se mi bilo kmalu dete zadušilo. Ne, ne smem misliti! Greh je to. Lipe, najini poti gresta narazen. On je hotel tako, in tudi jaz sem hotela, sem obljubila."

Vdovi se je srce napolnilo z žalostjo. Začutila se je nenadoma tako zapuščeno. Vsakdo ima nekoga, ki ga sme ljubiti; ona nima nikogar. Pač ima dete. Ali tudi temu je treba prijateljev. Anica je začutila neko mučno nestrpnost. Vstala je in stopila k oknu. Mesec je bil zašel, bila je dokaj temna noč. Anica je videla v vasi tu pa tam siniti luč.

"Ljudje že vstajajo, da pridejo v trg do vstajenja," je pomislila. In proti volji so ji zopet poromale misli za Lipetom. Nobena volja jih ne more ustaviti!

"O, moj Bog, kako sem jaz šibka!" je mislila Anica. "Toda bodi konec, tega ne smem misliti, ker iz tega nikoli nič biti ne more in ne sme!"

Da se okrepi proti glasu, vabečemu iz dalje, tako sladkogrenkemu, da ogluši v sebi glas po sreči, glas po njem, ki ne more biti njen, in ne sme misliti nanj, se je vrgla na kolena ob zibelki in gledala dolgo v speči obrazek.

"Ti, sirotica moja. Nikoli te ne zapustim, ti moje vse, moje vse!" Pa kakor da se ji hoče celó dete rogati. Viharno je planila kvišku. Celó iz otrokovih potez, se ji je zdelo, gleda Lipetova slika.

Tedaj se je vrgla Anica na posteljo in zaihtela v blazino.

* * *

Tudi Katra je prebila nemirno noč. Katra sploh že zdavna sem ni več spala pokojno. Večkrat je planila sredi spanja kvišku. Neka bolečina in teža sta jo večkrat dramili. Ob takih prilikah je Katra planila iz postelje in začela burno hoditi po sobi, tako dolgo, da se je umirila in se je poleglo viharno utripajoče srce. S tresočimi rokami je tedaj Katra pretipala svoje telo. Silno se je bala Katra mrtvouda.

Raditega je bila tudi že pri zdravniku.

"Ali pijete pred spanjem?" jo je vprašal.

Katra je lagala, dasi je bila vajena redno piti najbolje in močno žganje. Ker pa je v njem močila razne korenine in zelišča, ji niti na misel ni prišlo, da bi to omenila zdravniku.

"Gibati se pridno, gibati!" je svetoval zdravnik in jo potolažil, da ne bo hudega. Tedaj je Katri nekoliko odleglo, vendar pa je ob najmanjši slabosti vztrepetala, da je morda vendar huje.

Tudi nocoj je bila planila kvišku. Z grozo se je zavedla, da nekako ne čuti leve noge. Strah, ki jo je prešinil, ji je pognal znoj v lice. Polagoma se je noga razdrevenila, in strah se je ublažil. Toda Katro je bil strah zelo prevzel. Segla je po steklenici v slepem oknu in si nalila močne zelenkaste pijače, potem sedla na posteljo in strmela v luč, katere že davno po noči ni upihovala.

Ko je tako sedela, se je zaman trudila, da bi odpodila nadležne misli. Po sili so prihajale.

"Kaj bi bilo, ako bi nenadoma tako sredi noči prišla ura? Kaj bi bilo, ako bi morala tako naenkrat umreti? Umreti!"

Katra se je stresla, zavila se v odejo in si na novo nalila zelenkastega krepčila.

"Kar tako se ne umrje!" je pomislila nato. Ali še, ko je to mislila, so ji prišli v spomin slučaji tolikih. Zvečer je bil še zdrav, zjutraj so ga našli mrtvega. In kdo pravi, da ne sme, da ne more baš ona tako umreti? Ali ne umirajo najbolj zdravi tako?

In zopet je stresel Katro mraz.

"In če bi tako umrla, kaj potem? Kaj potem?" Katra je segla tretjič po steklenici in izpila duškoma. Tedaj je začutila, da je izginil strah iz njene duše in nekako porogljivo je mislila:

"Eh, četudi bi umrla! Res, brez greha nisem, ali taka grešnica pa tudi nisem!" Skoro v omotici je govorila tako sama sebi. Toda prav doli na dnu duše je vendar govorilo nekaj vse drugače.

"Beži, beži, Katra! Ali misliš, da je Bog mešetar, ki da barantati s seboj? Kaj pa sinu? Ali mu nisi želela smrti? To je dovolj, da si pogubljena na veke."

"Nisem storila tega," je ugovarjala sama sebi.

"Nisi? Zakaj neki si mu z lažjo zastrupila življenje? Ali nisi namenoma govorila dvoumno o njegovi ženi? Pa nisi tega storila iz samega sovraštva do nje, temveč tudi zato, ker si vedela, da je to zanj smrt!"

"Kaj misli, kaj misli, dejanja imenuj," je samozavestno zahtevala Katra.

"Dejanja? Tudi dejanja!" je odgovarjalo. "Ali morda nisi hotela Anici pomagati na oni svet, ko si ji nalivala onih kapelj?"

"Saj ji je baš to dobro delo, daj je sam zdravnik priznal!"

"Hahaha! Je že res, pa ti tega tedaj nisi vedela, nisi vedela."

"Potem si opekla otroka!"

"Nisem ga nalašč."

"Kdo ve? Kaj pa, ko si šla mačko zapirat k otroku?"

"Ta je lepa! Reci še, da sem ji velela: pojdi, lezi otroku na prsi!"

"Ne, tega nisi rekla, pa si vendarle mislila, da je mačka vajena postelje, in tudi zgodilo se je že, da je storila mačka, kar si ti želela. Ali moreš tajiti, ali moreš?"

Katra je popila četrti kozarček, ali glas je hotel še dalje opominjati:

"In tudi to pomisli, kaj nameravaš vnaprej!"

"Ničesar ne nameravam!"

"To ne more biti, Katra. Brez Peči ni za te sreče!"

"Da, ni je," je rekla ona.

"Ni, ni! Vidiš!" Zdaj ni bil več glas vesti, ki je govoril, bil je satan. Iz zelene steklenice je bil menda rojen. Ali satansko zloben je bil.

"Vidiš. Zato je treba, da dete umrje!"

"Umrje!"

"Anica mora od hiše!"

"Pojde!"

"Naj vzame Lipeta. Peč je tvoja!"

"Moja!"

Katra je pila v petič.

"Kaj pa Luka?" je izpraševal glas.

"Prodala bom Peč in v mesto pojdem. On pa bo šel beračit."

"Kaj pa Tomaž?"

"Tomaž? Pojdi no; naj gre, kamor hoče. Je preneumen za me."

"Aha! Kaj pa Anže?"

"Vidiš, to je dečko. Za kočijaža ga vzamem. Dobro mu bo, samo zrasti še mora, zrasti. Pa čakaj ti, to bo šala. Ali veš, kaj bo z Jerico? Ali veš?"

"I, seveda vem; če bi vedel Luka, da je hči njegove nekdanje zaročenke --"

"Bo izvedel! Pa to je, vidiš, kadar bo izvedel, tedaj bom zadovoljna, tedaj bom plačala nazaj, kar so napravili meni, ko so me možili na Peč!"

Skoro na glas je govorila zadnje besede. Hipoma pa je kriknila. Na vratih, ki so se odprla, je stal Luka, bled, ali žarečih oči. Čudovito hitro je mož prihitel pred ženo in se zgrudil pred njo, rekoč:

"Odpusti mi, Katra! Moj Bog, zdaj še-le, nocoj še-le sem doznal, kaj si mi storila. Glej, tiste Jerice hči živi, in ti si jo vzela k sebi. Ti si vedela za vse; zato si jo vzela, zato, ker si vedela, kako grdo sem storil jaz materi. Hvala ti, Katra!"

Hipoma se je Katra streznila; dvignila se je in merila prezirljivo moža:

"Če je pa tako," je rekla, "potem pa pojde jutri. Da bi tebi in tvojim dobrote izkazovala, ne, za to pa nisem tu. Le pojdi!"

"Imej usmiljenje, zbolela je!" je prosil mož.

"Jutri pojde, to je moja zadnja beseda!" je odvrnila ona. Mož je vstal in jo motril nekaj hipov; potem pa se je umiril in dejal:

"Saj ne boš, Katra, jutri tako govorila!"

"Zakaj ne?"

"Nocoj si malo pijana," je dejal brat.

"Kaj?" je vzbesnela Katra. Nič je ni tako razjezilo, kakor če ji je kdo očital, da je pijana. Skočila je v brata in ga začela biti po glavi.

S težavo ji je ušel. Še enkrat je zamahnila po njem, ali zadela je v vrata. Potem je zasopla sedla in ponavljala burno:

"Še znorela bom enkrat od jeze, še znorela!"