27. POGLAVJE
"Judež nisem!"

Nekega dne pred Veliko nočjo, malo zatem, ko je bil prevzel Pušar varuštvo nad malim dedičem na Peči, se je zglasil pri njem tuj človek ter začel povpraševati, čegav le je oni mlin doli ob brvi, in dejal, ko mu je bil Pušar pojasnil tako in tako, da bi on vedel za kupca.

"Kdo pa bi bil ta kupec?" je vprašal Pušar. Nekaj časa je tujec izkušal skrivati, češ, da trguje v naročilu drugega, potem pa je rekel, da je on sam kupec.

Pušar je bil previden mož in nikoli ni bil prijatelj takih, ki so svoja premoženja prodajali tujcem. Zato je dejal kratko, da mlin ne bo na prodaj. Stvar mu je pa dala povod, da je odšel kmalu za tujcem na Peč. Mislil si je:

"Anti zdaj ne bo mogla reči, da mlin ne bi nesel, če so še kupci tu." Obenem se je nekako bal. Nekaka nezaupnost ga je imela do onega tujca.

"Ne odneham, v dobrem tednu je mlin popravljen in za delavca tudi ni sila. Naj se da pa v najem. Urh je že vprašal, in Urh je pošten delavec."

V teh mislih je prišel na Peč. Skoro nič se ni začudil, ko je dobil sedaj na Peči onega tujca. "Aha," je mislil, "si hotel ti mene, pa bom jaz tebe. Mlina za enkrat še ne dobiš."

In tako se je zgodilo. Dasi bi bila Katra rada prodala, se Pušar ni hotel vdati, nasprotno je trdil, da je treba takoj mlin popraviti in tako izkoristiti. Katra je mislila, da je zato treba šteti denar in da tega ni, in bi bilo bolje, da pride denar na Peč, kakor da bi se ga brez potrebe metalo iz hiše. Nato je dejal Pušar, da to ne pomeni nič, ker bi dobiček pri mlinu in zlasti žagi prinesel v par mesecih toliko dobička, da bi bili izdatki petkrat pokriti. In dejal je celo, da se on niti za hip ne pomišlja in rad založi potreben denar. Za najemnika da tudi ni v skrbeh, dasi bi bilo najbolje, da prevzamejo mlin in žago sami. Seveda bi bilo treba zato par delavnih in zanesljivih hlapcev.

Ko je Katra uvidela, da ne more nič preko Pušarja, se je iznebila te zadeve s tem, da naj Pušar dela, kakor se njemu zdi. Tako je bil Pušar ukrenil svoje, in te dni je bil začel poslovati popravljeni mlin, da je bilo veselje. Obenem je bil kupil Pušar nekje od domačina par dvanajstic hlodov; zakaj na Peči ni bilo pripravljenega lesa, izvzemši nekaj orehov, ki so jih bili že kdo ve kdaj vrgli iz zemlje.

In res se je žaga obnesla kar hitro. Malo selišče v hribih je bilo pogorelo, in pogorelci so se zglasili z lesom prve dni pri Pušarju, tako, da sprva niti lesu ne bi bilo treba. Kmetje so les sami pripeljali. Zaslužek pa je bil vendar tu. Tedaj je Katra uvidela, da zna imeti Pušar vendarle prav in premišljala je, kako bi dobila polagoma oblast nad žago in postavila vanjo njega, katerega bi ona hotela. Pušar z Urhom še ni bil napravil pogodbe. Tako sta Urh in njegov fant delala prve čase nekako v varuhovem naročilu. Katri je padlo v glavo, potisniti mej ta dva koga iz Peči, ki naj bi nekako nadzoroval ona dva. Kakšno bodi to nadzorstvo Katra ni sama vedela. Pač pa se je gotovo ne samo iz naključja spomnila Tomaža.

Tozadevno ga je nekega dne poiskala in započela z njim sledeči pogovor:

"Tomaž," je rekla, "žaga dela!"

"Dela!" je dejal nekam malomarno hlapec.

"Urh in njegov fant sta prevzela!"

"Saj vem sam," je odvrnil hlapec, "zakaj mi neki to pravite!"

"Zakaj!" se je raztogotila ona, "ali morda ne smem?"

"Seveda smete, pa mene vaš mlin presneto malo briga!"

"Pa te bo še brigal," je zategnila Katra.

"Kaj," se je zavzel hlapec, "pa ne mislite, da bi šel jaz na žago?"

"Prav to mislim!"

Hlapec se je zasmejal: "Ta je lepa!"

Katri je stopila jeza v lice.

"Ne misli, da se šalim!"

"Tudi jaz se ne!" je dejal Tomaž.

"Potem," je drhtel glas Katri, "potem lahko veš, kaj ti je narediti!"

"Kaj?" je dejal hlapec, "vi mislite da lahko grem? Ali mislite takisto?"

"Prav tako!" je naglasila Katra. Hlapec jo je premeril od glave do nog in dejal:

"Hm, se mi zdi, da ste kaj kratke pameti ve ženske. Saj ni še tako dolgo, ko ste mi rekli, da naj se obnašam ko gospodar. Pa zdaj že neveste več tega, mati. Je Tomaž pa že drugačen mož!"

"Molči," se je zadrla vanj Katra; "misliš, da sem slepa. Za Anico se spakuješ. In zdaj veš, koliko velja moja, koliko tvoja."

Tomaž ni takoj odgovoril. Skoro neljubo je bilo to Katri, ki je pričakovala, da bo odgovoril osorno. Toda Tomaž je molčal in dejal šele potem:

"Vsaj psa ne bom več ščuval na njo."

"Si ga na Lipeta!" je dejala ona. Toda on je zamahnil jezno z roko in hotel iti.

"Ali torej pojdeš, ali ne pojdeš?"

"Kaj bi doli delal," se je nevoljno odzval hlapec. "Samo to mi povejte, kaj naj delam doli pri Urhu?"

"Pazil boš!"

"Pazil? Pa ne, da se bojite za Urha, da ne pade v vodo?"

Katra je bila jezna, da je Tomaž noče umeti. Vendar pa si je mislila: "Tomaž se vda. Naj postopa tu gori ali doli, da le postopa. Mar mu bo!" Glasno pa je dejala:

"Pusti mi izgovoriti, kakor mislim. Glej, Pušar je lepo prevzel vse pod svoje varstvo. In reč mu pojde dobro. Zakaj bi neki Pušar imel stvar v roki, če jo morem jaz? Zato je treba odriniti Pušarja in tistega Urha."

"Aha," je dejal hlapec, "pa ste preje rekli: paziti!"

"Seveda, paziti! Kaj misliš, da dela Pušar, za božje plačilo? Seveda! To je, vidiš. Prič je treba, kaj gre skozi žago. Pa tudi Urhu je treba vzeti veselje."

"Kaj," se je smejal zaničljivo Tomaž, "ponagajati malo, kaj?"

"Katra," je pridodal za nekaj hipov, "pustite delati Urhu, kakor ve in zna, in tudi Pušar je premoder, da bi mu mogel kaj nagajati. Po moji misli bo to najbolje."

"To se pravi," je odvrnila Katra, "da ti ne maraš doli in da sploh misliš, da ni na Peči nikogar, ki bi ti smel predpisovati, kaj moraš delati."

"Delal bom, kar je moje delo!" je odvrnil samozavestno hlapec. "Tisti teden sem vam delal, pozneje pa niste hoteli. Čemu bi bil?"

"Boš pa odslej delal, kar bom hotela!" je odvrnila ona vsa bleda v obraz, da ji Tomaža ni mogoče ukrotiti.

"Presneta prijaznost, me bo drago stala!" se je norčeval hlapec.

"Prijaznost!" je zaklicala. "Kaj si res mislil, da sem mogla kdaj misliti zares? Malovredna bi bila," je nadaljevala skoro nevede, kako naj se otrese tega človeka, "malovredna in neumna."

"Nekaj manj pač, pa ne neumna, samo malovredna!" je sekal v njene besede Tomaž.

"Ne spozabi se, da si hlapec!" je rekla Katra vsa ljuta.

"Kadar boste vi gospodinja!" se je rogal Tomaž. "Kaj? Ali naj grem k nevesti in ji vse lepo povem, kake namene imate z njo? In tudi pri sodniji bi bili veseli."

"Judež!" je siknila Katra.

"Nak," je dejal Tomaž, "Judež pa ne!"

"Če še nisi, pa še boš!" je dejala Katra.

"Vas ne bom vprašal za dovoljenje!" je odvrnil on.

Ta spor je nekako uničil namene, katere je imela Katra, in ji zmešal načrte. Dasi je od tega dne sovražila Tomaža in ga ni mogla videti, ga vendar ni mogla zapoditi. Tudi če bi sicer bila mogla, ni bi bila tega storila tako brez skrbi. Bala se ga je in že po nekoliko dnevih je začela premišljati, ali ne bi kazalo, prikriti se mu in ga kako privezati na se. Zakaj Tomaž je bil -- kakorkoli svojeglav -- vendar priročen in resen delavec, če je le hotel. To je videla te dni Katra, in še nekake vrste spoštovanje je začutila do njega, češ: "Neumen bi bil, da se mi ni postavil, ko sem mu sama dala pravico." In tako je zmagala presodno ženo slabost, ki jo je čutila do Tomaža. In Tomaž je bil ostroviden dovolj, da je uvidel Katrino željo. In tako je prišlo po preteku osmih dni do novega sporazumljenja.

Tistega jutra je bilo, ko je bil odšel iskat Luka Hanco, da sta se po starem načinu pogovorila Tomaž in Katra. Tomažu se je mudilo na vas in zato je govoril kratko.

Tedaj je prijela Katra hlapca za roko in rekla:

"Tomaž! Tisto o Judežu! Saj se smem zanesti!"

"Eh," je zamahnil nevoljno z roko.

"Glej," je rekla, "gršega bi mi ne mogel narediti, kakor če bi držal z Anico. Z njo, ne!"

"Judež nisem!" je odvrnil on prepričevalno in slovesno. In Katra mu je verjela, ko da ni nikoli šinila senca čezenj.

Tomaž pa je odšel proti vasi in nekam zamišljeno žvižgal robato pesem pred se.

* * *

Pred cerkvijo je bil oznanil in razglasil vaški tajnik, da pride prihodnjo sredo komisija in da naj pripeljejo vaščani otroke, da jim bodo cepili koze. Pa tudi odraščeni naj se zglase, da se tako zatre usodna epidemija, ki se je bila pojavila. To je imelo biti v sredo. V torek zvečer pa je zbolel Anici otrok. Nič čudnega. Saj je gotovo Jerica, ki je večkrat dete pestovala, prenesla nanj bolezen, in bi bilo čudno, da otrok sploh zbolel ne bi bil.

Neprestani strah, ki ga je Anica zadnje dni prestajala, jo je bil toliko prevzel, da ni čutila, videča kako dete gori, in da ima koze, sprva nikakega vznemirjenja več. Vtelesila se ji je bila misel, da jih dobi, in sedaj jih je res imel.

Nekaka nezmožnost, misliti in čutiti, se je polastila matere. Sedela je sama vase izgubljena pri zibelki. Zdelo se ji je skoraj, ko da sedi nekdo drugi tu na njenem mestu, in da ona samo gleda to nesrečno ženo. Ko se je v naslednjem hipu domislila, da je ta žena ona sama in to dete njeno dete, in da ima to dete koze, je nemirna planila kvišku. Zdelo se ji je, da mora nekaj napraviti, da mora nekaj storiti v otrokovo varstvo. In blodila je po sobi, vzela to v roko in ono. Pa ne eno ne drugo ni bilo tisto čudodelno, tisto nezavedno iskano. In zopet je sedla v topi grozi: Tu ne pomaga nič, nego čakati, da se bolezen razvije. In potem, ali prestane, ali ne prestane. "Ne prestane," je mislila Anica in se izkušala popolnoma vmisliti v pomen teh besed, verjeti vanje. Zdelo se ji je, da potem odleže, odpade to grozno breme. In od nemira se je pognala zopet kvišku in od neme groze pojena hodila od zibeli k oknu in nazaj, čisto po glasu ure, ki je nihal nekod v bližini: ne prestane, ne prestane.

In Anica je stopala po glasu ure in ponavljala:

"Ne prestane, ne prestane!"

In potem je zopet sedla in gledala otroku v obraz in slišala njegove bolestne vzklike, tiho ihtenje. In če se je za hip umiril, je zopet upala: "Morda pa prestane!"

"Ne pre-sta-ne, ne pre-sta-ne!" je nihala ura. In Anici se je zdelo, da se uri mudi, silno mudi. In mislila je: "Da bi vsaj vedela, kolikokrat bo še zanihala. Ali še dolgo? In potem zadnjič in nič več, njemu nič več, njenemu detetu, njenemu Jurčku nič več, nič več!"

In od nestrpnosti gnana je zopet vstala in hodila od zibelke do okna in nazaj venomer ponavljaje:

"Ne prestane, ne prestane!"

In venomer je iskala ono čudežno, ono tajno, in ni našla drugega ko temno tolažbo: "Čakati."

Tako je bila obsojena Anica, da čaka in čaka skozi tri, štiri, pet tednov dan in noč, ono isto pot ponavljaje, od zibeli do okna in nazaj, ono isto pesem poslušaje:

"Ne pre-sta-ne, ne pre-sta-ne!"

* * *

Nekega večera pa je prekipela njena bolna duša v čudnem dejanju. Ves nepopisen strah noči in dni, vsa tema morilnega čakanja in poslušanja, zdvajanja in upanja je bruhnilo v žarki svetlobi iz nje. Nikoli ni bila ne prej ne slej tako močna in tako šibka Anica. Nikoli ni bilo orožje njeno tako ostro, tako previdno držano kopje molitve in sukano s toliko duševno silo. In vendar Anica je vztrepetala pod vtisom besedi, ki jih je bila pravkar rekla, in v onem hipu je tudi vedela, da je bila njena volja bolja in močnejša od njene materinske ljubezni.

Mračilo se je, ko je planila od otroka doli v kuhinjo in od tam v zidanico. Tiho ječanje Jeričino je motilo molk, v katerega pogreznjen je slonel v kotu Luka.

Anica se je zgrudila k postelji in pokrila svoje obličje v odejo in govorila sebi in Bogu slišno:

"Jerica! Moj Jurče je bolan. Hudo sem ti storila, ko si zbolela. Strah za Jurčka me je prevzel. Prav grdo, neusmiljeno sem storila. Nisem ti stregla, nisem branila, ko so te prenesli, ko kužno žival, iz hiše. Zato mi je poslal Bog bolečino. Umrl bo! Jerica, veruj mi. Ne bom se hudovala in kregala z Bogom. Če mora umreti od vaju kdo, naj umrje moj Jurče. Naj umrje za greh materin."

"To je blazno!" je pomislila Anica, še ko je govorila zadnje besede. In dvignila je obraz, neizrečeno bled in bolesten in čakala, da poreče Jerica čudežno besedo. Pa Jerica ni rekla nič, ni niti vedela, da se odigrava grozovit boj v enem materinem srcu.

Pač pa je začutila Anica, da ji je nekdo s silo prijel roko in ji jo začel poljubljati. "Kaj delate?" je planila Anica kvišku in gledala prestrašena ihtečemu Luki v obraz.

"Pustite," je prosil ta, "pustite, zato ker ste ji tako dobri."

Anica je zaihtela. Po dolgem so ji privrele solze v obraz. Od srca gori se je premaknilo ono težko, dušeče.

"Luka," je govorila, "kako je to hudo!"

"Hudo!" je ponovil Luka in gledal s čudno nežnostjo in vdanostjo ženi v lice...

Pa bolesti še ni bilo konec za Anico. Najtežje je šele prihajalo. Otroku so se izpustile koze po životu in obrazu. Prav nad oko mu je sedla ena. Neizrečeno usmiljenje je napolnjevalo mater, videčo otrokovo spačeno lice.

"Saj je bolje zate, umri, umri!" je obupovala, begala po sobi, jemala otroka v naročje, nosila ga od zibelke do okna in nazaj. V naslednjem hipu je položila dete zopet v zibel, prevzeta od strahu, da se dete prehladi.

In nič ni hotelo biti bolje, vedno grozovita negotovost. Za hipom upanja ura obupa, od večera do jutra, od zore do mraka. Prišla je Marjanica. Za silo je Anico spravila, da je užila skodelico mleka, zaspala za pol ure. Navadno se je tedaj zbudila Anica še bolj trudna, in žalost se je je polastila še huje. In če se je oglasil zvon na vasi, jo je zabolelo, ko da jo je sunil nekdo z nožem.

In čim dalje je trajalo to stanje, tem brezupnejši je bila Anica. Skoro z nestrpnostjo je čakala.

"Ona grda rana nad očesom! Vsaj ta naj izgine, in potem naj umrje."

Tista koza nad očesom, tista grda, gnojna koza!

Marjanica je povlekla Anico nekega dne s seboj in dejala: "Bog že ve, kaj dela. Se mi zdi, da se mu gnoje!"

"Ali umrje?"

"In če bi," je odvrnila krčevito ljuta Marjanica. "Saj pojde v nebesa!"

Tedaj je Anica sprva vztrepetala. Toda samo za hip. Čudovita mirnost je govorila z njenega lica. Molče je odšla k otroku in vzela od njega slovo. Poljubila ga je na čelo, na ročici, kakor otrok je govorila:

"Sirotek, Bog te hoče imeti. Bog te hoče. Pojdi, sinko moj, pojdi, in mu povej, da mi je hudo, hudo!"

Vse, kar se je še nadalje godilo z njo, se ji je zdelo ko v sanjah. Skoro ni vedela več, čemu je vse tako čudno z njo. Nekaka prostost je dihala okoli nje. Ni bilo strahu, ne čakanja, komaj nekako neprijetno čustvo zapuščenosti se je je dotaknilo zdaj pa zdaj. In ko je prišel trenotek, da je dete utihnilo in odplulo v sinjo dalj, v večnost, je Anica odprla okni, pogledala doli čez dvorišče in s čudovito hladnokrvnostjo dejala sama sebi:

"Anica, sedaj si sama. Anica, ali pojdeš za možem in sinom, ali pa misliš ostati?"

"Na Peči bom umrla, Anica ne gre s Peči," si je odgovorila. "Da, Peč," je dejala Anica nato. In prvič v življenju se ji je zgodilo, da je z nekako ljubeznijo objel njen pogled to lepo posestvo od potoka doli, pa sem gori do hiše in še daleč gori v hrib.

"Peč!" je ponovila zamišljena. In v tisti uri je sklenila, da pojde k odvetniku in toži.

Kdo ve, ali je bila Anica sedaj še ona ljubeča Anica, ali pa se je v njej srce utrgalo in se oprijemalo one iste bežne slike o sreči ko Katra? Kdo ve? Morda pa je čutila nezavestno, da sega zvestoba do oseb, ki smo jim jo prisegli, preko njihovega groba in da velja tudi za zemsko ostalino njihovo, prav tako, kakor so sveti vzori in prava dedov hvaležnim potomcem.

"Da," je ponovila Anica, "hočem ostati zvesta, zvesta Peči!" Nekaj dni zatem je povedala Katri, da misli vložiti tožbo in ugotoviti sodnijsko, da je Peč njena last.

Katra se ji je zasmejala.

Da bo z dokazi dognala, je odvrnila Anica.

Naj le! je odvrnila Katra. Še nikdar si ni bila tako v svesti zmage, saj je bila Jurijeva oporoka že zadeva, katero so bili pri sodišču že davno uredili, kakor je mislila Katra.

Vendar pa je Katra skoro s pomilovanjem pogledala na Anico, češ, da li ni znorela.

Sicer je Anica vse bodoče dni stregla Jerici. In Jerica je okrevala...

* * *

Proti mraku je bila odšla Anica. Pohitela je na pokopališče in okrasila možev in sinov grob in v rosni, že zdatni temi se je vračala na Peč. Zamišljena ni opazila ne prej, ne zdaj, da jo nekdo skrbno zalezuje, kakor ni niti slutila, da ni ene poti ne na pravi, da je ne bi spremljal -- Tomaž. Preveč je bila izgubljena sama vase, da bi bila to opazila.

Tedaj pa je začutila, baš ko je zavila čez brv in stala pred skladavnico deska, da je nekdo položil roko na njeno ramo. Stresla se je od nenavadnega in nepričakovanega napada, odskočila in se ozrla.

Toda v tistem hipu je čutila, da so jo objele čez pas silne roke. Anica je kriknila, ali oni, ki jo je držal, ji je položil roko na ustnice. V blaznem strahu se je izkušala Anica izviti.

V temi ni mogla razbrati napadalčevega lica, ali kakor blisk ji je šinilo skozi glavo in je viknila:

"Tomaž, izpusti!"

"Ti!" je slišala sedaj Tomažev glas, "ali me poznaš? Anica! Nič strahu. Anica, samo to reci, da boš moja žena!"

"Nikoli!" je dejala in venomer praskala in odrivala njegove roke, s katerimi jo je držal objeto. Vonj žganja je zaudarjal iz moža. Jecal je:

"Boš, boš! Moraš biti. Katre se nič ne boj! Katra bo obračunala z menoj! Vem za njo zdravila, ne boj se!"

"Izpusti!"

"Moja žena boš!"

"Pomagajte, pomagajte!"

Anica je napela vse sile, da se otme groznega, podivjanega človeka. Za hip sta utihnila boreča se, čuti je bilo le glasno sopenje. Nenadoma pa je začutila Anica, da so napadalčeve roke odnehale.

Tomaž je zaklel in se zgrudil skoro v istem hipu.

"Kdo je?" je vprašala Anica. Toda nihče ji ni odgovoril. V blaznem strahu je zbežala na Peč. Ah, kaj je to? Pred njo nekdo beži.

Anica je priletela na Peč; baš je zavila okoli hleva in videla, kako je Katra planila v vežo. Pri svitu luči, čije svetloba je lila na dvor, jo je spoznala.

"Ona ga je!" je dejala sama pri sebi, poiskala Anžeta in mu rekla, naj gre doli k mlinu.

"Zakaj?" je vprašal fant.

Da je izgubila ruto doli, je rekla Anica.

Fant je odšel in se vrnil z ruto. Čisto miren je bil.

"Ali si videl koga doli?" je vprašala.

"Nikogar," je dejal.

Tedaj se je Anica umirila. Toda še dolgo v noč jo je tresla groza in nekako ongavno čustvo, kakoršno čutimo, kadar nam leze gnusna golazen čez telo.

Pa tudi Katra ni spala.

Pri mizi je slonela in strmela srepo pred se; zdaj pa zdaj ji je oko zažarelo v divjem ognju, in tedaj je zgrabila po peresu in začela pisati. Toda ni dopisala in že je vrgla papir in pero v stran in uprla pest v mizo in v onemogli jezi mrmrala:

"Judež, Judež, trikrat Judež!"

Pozno je legla Katra, ne da bi bila napisala ovadbe o Tomažu. Toda legla je vendar v prepričanju, da še ni vseh dni konec in da Tomaž še izve, kaj je plačilo za izdajstvo. Potem pa je začela misliti Katra mirneje.

Kakor na dlani je videla, kaj ji je storiti in delati v bodoče. Ko je bila sklenila, da se na vse zgodaj odpelje v trg k odvetniku, se je umirila popolnoma in zaspala. Kaj se godi s Tomažem, ni niti najmanj skrbela, kakor ji tudi ni padlo v glavo, da bi se ga bala.

"Saj ne ve, kdo ga je."

Tako je Katra spala in ni slutila, da se je tedaj priplazil na Peč Tomaž z obvezano glavo, postal za hip na dvorišču in dvignil roko proti beli hiši, ki jo je osvetljeval mesec, in nato izginil v svoje domovanje; ali kmalu se je vrnil in zopet zagrozil proti beli hiši in svetečim se oknom ter odšel preklinjevaje in jezne besede mrmrajoč proti vasi nizdol.

Šele doli na cesti je postal in se prijel za glavo.

"Ni bilo treba tega, ne! Tomaž, ti si norec, kadar ga preveč piješ!" Z nekako trpkostjo je pogledal proti Peči.

Kdo v‚, ali se je morda domislil Katre in besed, ki jih je bil pred časom rekel:

"Judež nisem!"

Stopil je na cesto in zavil pri prvi gostilni v skedenj ter spal, v kolikor mu je bilo to pri boleči glavi mogoče.

O Tomaž, Tomaž!