28. POGLAVJE
"Pusti vse in pridi k meni!"

V par tednih so bili na Peči novi obrazi. Črez noč so se vzeli. Črez noč so izginili stari posli in prišli novi. Tako je bil odšel Šime in vzel s seboj Nežo. Ona dediščina je bila končno odločila in tako se je tudi Šime odločil, da bo vendar najbolje, če se poravna z Nežo in se vzameta. In vzameta se lahko in na kaj. Ker pa je Neža mislila, da je že strašno dolgo in več ko predolgo čakala na to rešilno dediščino, in da je treba železo, to je Šimna, kovati, dokler je še vroč in gorak, je ni vztrpelo. Na kolenih je preprosila Katro, naj jo odpusti iz službe, in ni zato hotela vzeti niti vinarja od zasluženega.

S posebno vnemo pa je morala pri Šimnu prvič vzbuditi smisel za takojšnjo izstopitev, drugič isto zanj izposlovati pri Katri. Prvo reč si je olajšala. Šimna je podkupila, pri drugi pa je tako krčevito plakala in grozila Katri, če ji ne da obenem tudi Šimna, da se potem nekaj zgodi, pa naj pride njena Nežina smrt nad njeno Katrino glavo.

Tako je dosegla, kar je hotela.

Tomaža pa niti na izpregled ni bilo več. Ni ga bilo kaj pogrešati; vendar pa je bila Marjanica radovedna, kako in kaj. Doznala pa ni ničesar. Ona je ostala Peči zvesta in niti v prihodnje ni mislila oditi.

Sicer pa je imela kmalu dovolj posla z novo tovarišico, ki je bila, kakor je rekla Marjanica, "še trikrat neokretnejša od Neže, petkrat bolj lena in neprimerno bolj zijalasta."

Istočasno je izkusil Anže pri novem hlapcu veliko surovost, ali kakor je Anže to povedal Jerici:

"Tako grdo kolne, da se še kravam odveč zdi."

Samo Tomaževo mesto začasno ni bilo zasedeno, in Marjanica je rekla, da bi bil zdaj Lipe na svojem mestu.

"Hm!" je dejala Katra, Anica pa nič. Anica sploh ni mnogo govorila. Nekako čudno nenaravno razmerje je vladalo na Peči. Tožba za Peč je ležala pri odvetnikih, tožiteljici pa sta nekako mirno živeli skupaj. Koliko časa, tega ni vedela ne ena, ne druga.

Z otrokovo smrtjo je bil Pušarjev vpliv ugasnil na Peči. Tedaj se je znosila Katra nad poštenjakom, očitala mu, da jo je oškodoval pri popravi mlina, in začela celó pravdo proti njemu. Z lahkoto je resni in previdni mož ovrgel njene trditve. Sodišče je Katro celo obsodilo na globo vsled žaljene časti.

Ta poraz je Katro razljutil. Nič več ni mogla krotiti svoje divje narave. Z Anico res ni mogla priti v viharne položaje, ker ji je hodila Anica previdno izpred oči. Mnogokrat se je tedaj znosila žena nad Jerico in Lukom, zlasti nad Jerico, katero je bila Anica silno vzljubila.

Podila jo je v stran, zaprla jo v noči iz hiše. Anica je vedno zopet vzela deklico v zaščito, iztrgala jo celo razjarjeni ženi iz rok, ko jo je ta pretepala. Sicer pa je našla Katra še vedno priliko, da je prizadela dekletu zlo. Nad Anico se je znašala Katra tako, da ji je zapirala vse shrambe, da Anica ni vedela kaj početi, in je moralo priti do sporekanj. Hujšemu je šla Anica iz poti. Nekaka groza jo je napolnjevala do žene, ki je šla s polenom nad moškega.

Ko je podobna opomba ušla nekdaj Anici, jo je Katra tako opsovala, da se je Anica napol omočena zaprla v svojo sobo in trpela mnogo.

Nekaka tolažba ji je bila misel, da se mora to izpremeniti kmalu. Sodišče bo govorilo. Te čase je živela Anica v svesti, da bo sodišče ugodilo njeni zahtevi. Pri tem pa je čutila, da polje v njej nekaj močnega, nekaj kljubovalnega. Vse nekam razblinila se je bila v njej prejšnja Anica. To ni bila več ona ljubeča in ogorčena šibka žena, ki so jo obdolžili tatvine, bila je mirna ali trda. Anica je tiste čase prvič začutila, da sovraži.

To stanje je bilo grozno njeni čisti, mirni nravi. Jokala je ob misli, da njene sedanje molitve ne pomenijo nič, da je vse to sedanje življenje izgubljeno, grešno.

"Sovražim," je rekla sama sebi, "gotovo sovražim!"

Včasih je pomislila, da bi bilo bolje vse pustiti in iti.

"Greh delam in trpim!"

Ali zopet se je potolažila:

"To mine, in kadar bo tožbe konec, tedaj bo videla Katra, da nisem tako hudobna."

Toda, ko je zopet pogledala Katri v obraz, se je pred samo seboj skoro sramovala svoje slabosti:

"Ne, tebi se ne podam!"

Nekega dne jo je povabil advokat, naj se ta in ta dan gotovo zglasi pri njem "v svrho nekaterih prevažnih informacij". Anica je razumela toliko, da mora v trg in je odšla določeni dan.

Po prašnih, z zaboji založenih stopnicah je stopila Anica v pisarno. Dvoje mož je sedelo v sobi pri dveh mizah. Prvi je bil siv in star in preko naočnikov je pogledoval na prišle. Pa ne takoj. Pustil je dostojanstveno ljudi nekaj hipov čakati. Drugi je bil mlad. Toda v mladem obrazu je bilo skoraj več utrujenosti in starosti, kakor pri starem.

"Dobro jutro," je pozdravila Anica.

Nihče ni odzdravil. Pač pa je dvignil mlajši glavo, premeril Aničino postavo tako, da je žena zardela, in dejal:

"Kaj želite?"

Tedaj se je ozrl tudi stari preko naočnikov na Anico. Potegnil je iz žepa tobačnico in zanjuhal ter stegnil roko proti Anici, ki mu je prožila odvetnikovo pismo.

"Aha," je dejal, "s Peči! Dobro je! Ste dobili torej pismo?"

"Da!" je odvrnila Anica, mlajši se je zaničljivo smehljal opazki starega.

"To je lepo, da ste dobili naše pismo. In ste prebrali? Seveda? Kaj? Niste? Čakajte, vam preberem pa jaz."

"Sem prebrala!" je odvrnila Anica.

"To je lepo," je odvrnil mož, "to je še lepše. Potem sedite!"

"Doktor pride vsak hip," je pripomnil mlajši in hlinil nekak srečen nasmeh.

Anica je prikimala in sedla.

"S Peči," je vpraševal mlajši pisar, "to je ona bela hiša v bregu, kaj?"

"Da!" je odvrnila Anica. Tedaj je bilo čuti zunaj korake. Vstopil je odvetnik.

Pisarja sta ga pozdravila. Tudi Anica se je dvignila. Prikimal ji je z glavo, pomignil mlajšemu in odklenil mala vrata, kamor je izginil s pisarjem. Nekaj strank je vstopilo v pisarno. Iz odvetnikove sobe je slišala Anica sledeče raztrgane besede:

"... Žalibog, Vam moram sporočiti... da se je postavil sodnik na stališče Vašega nasprotnika... rekurz v teku osmih dni... sicer pa naznanite ali... osebno... da se pogovorimo. Sodni stroški znašajo do sedaj... z vsem spoštovanjem..."

Tedaj so se vrata odprla, in prišel je oni mladi pisar in pomignil Anici. Nekako neprijetno čustvo, nekaka plašnost je napolnjevala Anico, ko je vstopila. Za mizo, obloženo s listinami in knjigami, je sedel v usnjatem naslonjaču odvetnik.

Nemarno in vljudno obenem je pozdravil Anico in pritisnil na zvonec.

Mladi pisar je prišel s šopom papirjev in podal iste odvetniku.

"Sedite," je velel nato odvetnik Anici. Obraz mu je postal resen, ko je listal po papirjih, nato pa je zakašljal in dejal:

"Da, moja ljuba! Stvar je nekam zmešana. In na račun pravde niste dali še nič."

Anici je šinila rdečica v obraz, in začela se je opravičevati, da na to ni mislila, in če bi ne bilo preveč, da si oskrbi v trgu.

Odvetnik je prikimal in dejal, da je zadovoljen z vsem, da pa so pri stvari veliki stroški. Sicer bi pa morala nositi stroške, če se izteče pravda ugodno, njena nasprotnica. Anica je obljubila, da prinese še tekom poldneva denar.

Nato je začel odvetnik govoriti o predmetu pravde samem. Način, v katerem je govoril o osebah, ki so bile Anici drage, o rečeh, ki so bile skoro njena tajnost, vsa ona radovednost, kakšno da je bilo razmerje njeno do moža, in da bi li mogla prinesti gotovih dokazov, da je delal mož oporoko pod vplivom sumničenj ali vsaj v nepopolni lasti lastnega premisleka, je Anico zelo razburila, in skoro sram je je bilo pred seboj in odvetnikom. Zmešala se je, dala sedaj ta odgovor, zdaj zopet preklicala eno in trdila drugo. A dokazi, da je mož delal v krivi veri o njej; kake dokaze naj prinese? Ali ni že oni listič zadosten dokaz?

Odvetnik je zmajeval z glavo, češ, da je reč zelo, zelo težka, nerodna. Zdaj zopet, ko je bila Anica že obupala, je dejal, da stvar vendar ne bo brez uspeha, nekaj ugodnosti bi mogla Anica vendarle izsiliti iz Katre. Sicer je jasno, da ima Anica prav, da je pa stvari težko do živega, da je način, kako uveljaviti zahteve Aničine, zelo težaven, da bo storil, kar se da storiti; seveda gotov uspeha še ni, ker ne ve, kako je Katra svojega odvetnika obvestila, in da ima Katra zakon za seboj. To in drugo je govoril odvetnik, vmes vprašal zdaj to, zdaj drugo, zapisal si tu pa tam kaj in se končno dvignil, češ, da je treba tvegati in čakati. Ko je Anica odhajala, jo je še rahlo spomnil predplačila.

Zmedena in trudna je stopila Anica iz pisarne na plan. Z nekako lahkoto je preje rekla odvetniku, da mu prinese denarja. Toda, da to ni tako lahko, je uvidela sedaj. Kje naj si izposodi? Še nikoli si ni Anica izposodila ničesar. Zamišljena je prišla h Kranjcu. V srcu je tiho upala na Lipeta. Njega edinega bi si upala prositi.

"Pa če ga ni doma, kaj potem," ji je šinilo v glavo. Vstopila je, naročila nekaj vina in juhe in povprašala po Lipetu.

Da je doma, je izvedela, in srce ji je bilo glasneje. Nekaj hipov pozneje mu je sedela iz obličja v obličje. Pojasnila mu je svojo zadevo pri odvetniku. Sprva mu je lice veselo sinilo, potem pa je poslušal resno do konca in dejal, da je stvar težka.

Njo pa je skrbel denar, in obrnila je besede tako, da so ti advokati čudni ljudje, ničesar prej ne povedo, potem pa hočejo imeti denar.

Fant je molče segel v žep in ji pomolil par bankovcev.

Sram jo je bilo, toda on je tako zasukal pogovor, da ji ni bilo treba več misliti na to. In tako sta presedela pol ure, in potem je rekla Anica, da mora k odvetniku.

Naj se še zglasi potem za hip, je dejal Lipe. Odvrnila je, da ni mogoče. Da se dopoldne ne mudi, je rekel nato, da odvetnik ne uide. In nato je res posedela še nekaj časa. Končno pa se je dvignila in se mu zahvalila, potem ko ga je bila opozorila, da sta se svoj čas tikala.

Prijel jo je za roko in jo gledal mirno in z nekako tiho žalostjo.

"Z Bogom!" je rekla naglo.

"Hodi srečno!" je odvrnil. Ona pa je vedela, da je hotel reči nekaj lepšega, nekaj drugega.

In vso pot proti domu je premišljala, zakaj ni rekel, zakaj ne:

"Pusti vse in pridi k meni!"

"Zato, ker Lipe ve, da ne smem!" si je odgovorila, in oči so se ji orosile...