30. POGLAVJE
Luka se prebudi

Luka se je v spanju prevrgel in pri tem podrl lestvo, ki je hrupoma padla po tleh. Tedaj se je Luka prebudil in se dvignil. Glava ga je bolela in mrazilo ga je. Polagoma se je tudi zavedel, da ne leži pod streho, temveč pod lopo na kupo stelje. Zvezde na nebu so bledele, nekaj medle svetlobe je ležalo na nebu.

"Požvečim ji," je zamrmral in se domislil, da je ponoči pil s Tomažem. V naslednjem hipu zopet ni mogel več popolnoma zbrati svojih misli in je omahnil utrujen in bolan na steljo.

Toda zaspati ni mogel več. Vstal je in odkorakal proti vratom v hišo. Nič čudnega se mu ni zdelo, da so vrata samo pri prta. In tako je zlezel Luka polagoma v temi v podstrešje ter legel.

Kdo ve, kako dolgo je spal. Hipoma pa je začutil, da ga nekdo budi.

Ob njem je stal Anže.

"Kaj je?" je vprašal Luka in čutil, da ga glava še vedno boli.

In tudi mraz ga je stresal po vseh udih. Skozi duplje pa je prijetno sijalo solnce.

"Jerice ni!" je dejal Anže.

"Jerice ni?" je skočil Luka kvišku, "kje je?"

"Ne vem," je odgovoril dečko, "mislil sem, da veste vi!"

"Jaz? Jaz?" je vpraševal Luka. "Jaz ne vem nič!" V hipu ga je videl Anže planiti in vzrasti in nato onemoglo omahniti na posteljo. Pri tem je gibal starec z ustnicami, kakor da govori sam s seboj.

"Kaj pravite, Luka?" je vprašal fant.

Mož ni odgovoril nič.

"Jaz dem, spodila jo je po noči, ali pa je dekle ušlo samo!"

Tudi sedaj ni Luka odgovoril.

Tedaj pa je minila pastirja potrpežljivost, prijel je starca za rame ter dejal:

"Veste kaj, če bom na vas čakal, bom moral dolgo čakati. Meni se mudi; grem za Jerico."

Luka ga je gledal, kakor da ga ne razume. Niti prikimal ni. Fant je zagodrnjal nekaj o teslu, ki ne govori in ne sliši, in šel. Luka pa je slonel še dolgo nemo zroč v isto smer. Zdaj pa zdaj je prešla čez njegovo obličje rahla vznemirjenost. In te poteze so postajale polagoma vse izrazitejše, in končno je starec vstal ter odšel doli v kuhinjo.

Srečal je Marjanico in jo vprašal:

"Kje je Katra?"

"Kaj ti bo Katra," je dejala. "Če hočeš govoriti z njo, moraš iti v trg ali pa počakaj do večera."

"Zakaj?" je dejal.

"Ali ne veš, da imajo obravnavo pri sodniji?" je dejala ona in nevoljna merila moža, češ, da se norca dela iz nje, dasi ve vsakdo, da je danes na vse zgodaj odšla Katra v vas in si dala napreči. Pa samo za se, Anica je morala iti peš.

"Jerice ni!" je zastokal Luka.

"Ne," je rekla Marjanica. "Dolgo jo je spravljala, siroto; zdaj jo je zares."

"Po noči!"

"Po noči!"

"Siroto!"

"Siroto!"

Luka se je obrnil in izginil v podstrešje, kjer je sicer spala deklica. Posteljo je našel v neredu, deklice ni bilo. Pogledal je pod posteljo, ali tudi pod posteljo je ni bilo. Nikjer je ni bilo, niti v hiši, niti izven hiše. Tudi videl je ni še nihče to jutro. Jerica je brezdvomno odšla nekam. Luka je vse prebrskal ob dekličini postelji. Če ni šla, je pustila vsaj obleko, je mislil. Toda tudi obleke ni bilo nikjer. Šel je doli v sobe. V Aničini sobi ni bilo Jerice, pač pa je našel doli nekaj koščkov blaga, s kakoršnim si je krpala deklica prejšnji večer svoje rdeče krilce.

Luka je pretaknil še druge sobe. Slučajno je našel odprto tudi Katrino. Vstopil je. Vedel je sicer, da tu notri ni Jerice, in je ni niti iskal tu. S hitrimi koraki je stopil k slepemu oknu in izvlekel dvoje steklenic. Prva je bila še nedotaknjena, polna, druga je bila do polovice prazna.

Položil si je zadnjo na ustnice in pil dolgo. Potem pa je izginil zopet v podstrešje. Rahla omotica, ki mu je oglušila glavo bol, mu je dela prijetno, in Luka je razmišljal mirno.

Da jo je spodila, je jasno! Toda kaj je neki počela z njo, kako jo je spravila od hiše. Blazna misel je zasekala Luki v možgane.

"Ciganom jo je prodala!"

Kdo ve, kako je prišel Luka na to misel. Toda neovrgljiva se mu je zdela. Saj so se res zadnje čase potepali cigani okoli, in prav včeraj zjutraj jih je bilo nekaj na Peči.

In čim dalje, tem jasneje je bilo Luki:

"Ciganom jo je prodala!"

Tedaj je Luka naslonil glavo na kolena in mrmral nerazločne besede pred se. Hipoma je izvlekel izza nedrij nekih koreninic in jih začel narezovati, drobno in pazno. Ko je vse narezal, je vtaknil narezano v nedra in vstal. Kakor tat se je splazil doli in stopil v Aničino sobo. Iščoč slepega okna je spoznal, da ni v pravi sobi. Tedaj je obvisel njegov pogled na pisanih ostankih blaga. Sklonil se je, jih pobral in jih pritisnil na ustnice ter šepetal:

"Moja Jerica!"

Toda nekaj hipov pozneje mu je bilo lice zopet temno, in skočil je iz sobe, planil proti Katrini ter zaprl za seboj vrata. Naglo je segel v slepo okno, pritisnil steklenico še enkrat na ustnice in pil. Nato je začel z mrzlično naglico mašiti ono narezano koreničevje v steklenico.

Nekaj hipov pozneje je lezel v podstrešje. Ob zadnji stopnici se je spotaknil in udaril s čelom ob tla. Pobral se je, niti čutil ni, da mu obliva lice gorak curek. Zlezel je v svoj kot in se vrgel na posteljo. Nekaj trenotkov pozneje je spal ko mrtev. Rdeča lisa mu je ležala na bledem obrazu, izmučenem do smrti. Podoben je bil bolj mrliču, kakor živemu človeku...

* * *

Tisti čas se je vršila glavna obravnava v zapuščinski pravdi, katero je bila začela Anica sicer nekam pozno, toda, kakor je bila doznala, še vedno ne prepozno. Bog vedi, kaj in kako je prišlo, da je bilo sodišče nekako zavleklo zadevo, tako da je tožba Aničina izgledala še vedno ko nekaka tožba, da se oporoka v celoti proglasi za nepostavno in neveljavno.

Sama seveda nikoli kaj takega ni nameravala storiti, toda storil je to za njo odvetnik, meneč, da je to edini način, kako bi spodnesli tla nasprotnici, ki je sicer zelo previdno tudi poiskala svojega odvetnika.

Anica je bila popolnoma prepričana o svoji zmagi. Zvesta je ostala svoji življenjski nalogi, zvesta v vseh križih. Obenem se je vživela vse bolj v misel, da je tudi postavno ona dedinja; saj je njen mož staro oporoko preklical. Samo smrt, ki ga je prehitela, mu je iztrgala pero iz rok.

Tudi odvetnik je izkušal uveljaviti to točko. Pravih dokazov za to ni bilo lahko dobiti, zlasti ker je Katrin zagovornik v neskončnost povečal vtis onega bega Anice in mu izkušal pripisati dovoljno zadostnost, da je pokojnik vsled tega Aničinega koraka ukrenil tako v oporoki, kakor je ukrenil.

Po dolgem in mučnem zasliševanju je sodišče razsodilo, da je oporoka v prvi točki neovrgljiva, to je, da je smatrati Katro za glavno dedinjo. Pač pa deduje po Katrini smrti Anica Peč, brez ozira na to, da li se Anica omoži ali ne. Tudi se ji je dovolila vknjižba na račun postavne tretjinske svote.

Anica nadaljnega ni slišala več.

"Izgubila sem," je pomislila. Odvetnik ji je rekel, da mora rekrutirati. Odvrnila ni nič.

In res ni imela namena pravdati se dalje. Toda vdala se ni. Z nekako odločnostjo je govorila sama pri sebi:

"Tedaj ko mi je umiral Jurko, sem se naučila besede: čakati. Čakala bom. Peč mora biti enkrat moja. O, kdaj Anica?" Ob tej misli se je stresla in izkušala misliti kaj lepšega. Vendar pa je vso pot od trga do Peči ponavljala in obnavljala trden sklep: čakati, čakati, čakati...

In ko je prišla Anica na Peč, je čutila toliko utrujenost in žejo, da, žejo. Marjanica ji je prenesla domačega žganja. Sprva se je ustavilo Anici, vendar je nalila v drugo in izpila, in izpila je še tretji kozarček.

"Pijanka!" se je smejala rahlo omočena pred se in si nalila znova. Marjanica je zmajala z glavo in odšla v kuhinjo in si tam obrisala par solz.

Anica pa je šla v svojo sobo in legla ter zaspala, ne da bi bila ubila žalosti. Predno je zaspala, se je domislila Lipeta.

"Kaj bi rekel, ko bi vedel, da sem pila?" ji je šinilo v glavo. Ali ni čutila sramote nad tem svojim dejanjem?

Po tej poti, Anica, ne boš dočakala Peči, ne boš dočakala.

* * *

Katri se sicer ni tako mudilo na Peč kakor Anici. Po obravnavi je odšla h Kranjcu. Imenitno ji je dišalo kosilo. Ko je bila popila par kozarcev vina, se je razvnela in začela pogovor z vozniki in gosti v sobi.

Ne dolgo potem je dala Katra celo za vino. In tako se je miza okoli nje napolnila, in soba je odmevala od smeha in krepkih šaljivk. Tik h Katri se je bil zlizal in odrinil postavnega voznika ne kak polgosposki človek. Bil je oni mladi pisar iz odvetnikove pisarne, oni isti, ki je bil nasproti Anici precej vljuden. Sedaj je sedel ob Katri.

"Gospa, ali ste že bili na Bledu?" je vpraševal zanosno.

"Kaj meni Bled!" je odgovorila Katra.

"Oh, gospa, na Bledu je krasno," je navduševal ženo pisar in pil hlastno. In ker je pil hlastno, da bi se ojunačil in na ta ali oni način poprosil ženo posojila, je v tej zmedi pil preveč, začel kmalu za Bledom hvaliti Opatijo, potem celo Neapelj in skočil nato hipoma na Peč in slednjič pozabil celo tako daleč samega sebe, da je začel ponujati sam Katri posojilo.

Tako je bilo minilo že dokaj popoldneva. Kdo ve, kje že je bil izvohal neki godec veselo družbo pri Kranjcu. Prišel je ravno prav. Katra je ljubila godce in godbo. Na dom se niti spomnila ni. V plesu in veselju je prišel mrak. Tedaj je vstopil Lipe v sobo. Nekako debelo je pogledal, ko je zapazil Katro.

Ta ga je poklicala k mizi in mu silila piti. Hlapec je bil žejen in se ni branil. Obenem je bil radoveden, kako neki je s pravdo, in je vse poizvedel od Katre. Bil je nenavadno resen. Toda Katra tega ni zapazila. Odkar ga je poznala, je bil vedno resen. Katra je bila zelo dobre volje, in tako se ji je porodila drzna misel.

"Ali veš kaj, Lipe," je rekla, "že davno sem mislila tako. Naj bolje bo, če prideš nazaj na Peč!"

"Ne, mati, ne gre," se je smejal fant, "kaj se ne bojite, da se s Tomažem pretepeva."

"Kaj, s Tomažem? Saj ga ni več na Peči."

"Tako?" se je začudil on. Ona pa je govorila tako o Tomažu, da se Lipe ni mogel načuditi, odkod tolika jeza v njej.

"Pridi na Peč!" je ponovila, "pa še danes, če hočeš!"

"Kako," je odvrnil, "če mi je tu dobro, pa Kranjc me tudi ne pusti!"

"Tisto meni prepusti!" je dejala. "Ali greš? Če greš, greva še nocoj in skupaj!"

"Naj pa bo!" je dejal fant in pristavil: "Če pa že grem, nočem, da bi me dali proč, kadar se vam zljubi. Tri leta "

"Pet, če ti bo drago, ne bom te podila, ne!"

In Katra je vstala in se pogovorila s Kranjcem. Po dolgem času je prišel ta k Lipetu in mu rekel:

"Slabega ne morem reči o tebi. Pa to napako imaš, da tebe ne udinjujejo, temveč kupujejo." In nagnil se je k njegovemu ušesu in dejal:

"Tele sem dobil za te. In teleta so zdaj draga."

"Hm," je odvrnil hlapec, "sem pa manj vreden, ko sem mislil."

Kranjc je izplačal hlapca in dejal:

"Za pijačo boš dal."

"Dam!" je odvrnil hlapec. Tako je bil Lipe na čuden način prišel zopet v službo na Peč. Nadejal se tega ni več. Po noči že se je vozil s Katro proti Peči. Ona je bila razigrana in je govorila vso pot. Lipe je prikimaval, toda poslušal je ni. Premišljal je čudne poti, ki jih hodi človek. Premišljal je nadalje to čudno zgodovino Peči in vesel je bil:

"Vozim se domov," je ponavljal sam pri sebi. Ob enem je z veliko ljubeznijo mislil na eno bitje na Peči. "Ti," je govoril sam pri sebi. "Morda me sam Bog pošilja, da ne obupaš. Morda je tako zapisano, da se ne ločiva nikoli več, da ne pojdeva s Peči ne ti, ne jaz več."

Potem se je Lipe zopet domislil onega, ki se mu je bilo pripetilo zjutraj.

Na potu iz mesta je bil srečal Jerico in jo vzel s seboj v gostilno. Dekle je bilo do smrti trudno. Ko je bil izvedel od dekleta, da so jo zapodili s Peči, se mu je silno zasmilila. Toda sam ni vedel, kaj naj stori za njo. Pa mu je prišla gostilničarka na pomoč in vzela deklico v službo. Nekaj ur pozneje Lipe je bil ravno zapregel je bil povprašal po taki in taki deklici mlad fant. Bil je Anže.

Lipe je vžil še to veselje, da je videl, kako se imata otroka rada. Nato je odšel. In zdaj se vozi na Peč, na ono isto Peč, s katere je bil tako brez vzroka odslovljen.

Še več, vrača se ko Katrin prijatelj, one iste Katre, ki ga svoj čas ni mogla. Pri misli "prijatelj" se je Lipe sicer rahlo zganil. Tudi ni popolnoma verjel v čudno spravo Katrino. "Nocoj je pijana," je mislil, "jutri bo drugače mislila."

Potolažil se je sicer, da je on storil svojo dolžnost. Če se je prenaglila Katra, naj si to sama pripiše. On je ni prosil, stavil je pogoje in te je sprejela, in dobro je tako.

"Jih bo držala!" je dejal sam pri sebi. Dovolj jo je poznal. Ko so zavili okoli zadnjega ovinka, je stal tam sredi ceste mož in se ni hotel umakniti. Voznik je kriknil.

"Povozi ga!" je viknila Katra.

Tedaj je mož odskočil, pobral kamen ter ga pognal za vozom.

"Tomaž!" je pripomnil Lipe.

"Judež!" je dejala Katra. Lipeta je streslo...