32. POGLAVJE
Pred poroto

Ali so bile vse to samo sanje, ali pa je bila bridka resnica? Anica je dvignila glavo in se ozrla. Motna svetloba je prihajala skozi zamreženo okno v celico, v kateri je sedela. Nekje zunaj je zamolklo grmelo, in Anica je slišala od nekod glasno padanje rosnih kapelj. Stopila je k oknu. Neznano dvorišče se ji je pojavilo pred očmi. Torej je res, torej je vendar le res! Ona je v zaporu. Osumljena je, da je zavdala svoji tašči. In Anica se je stresla pri misli na prizor, ki ga je bila doživela. Kdo jo je rešil iz rok umirajoče? Z drhtečimi prsti se je dotipala vratu. Silno se je vznemirila, strah jo je obšel, ko je bila tako sama v sobi.

"Marjanica, kje si?" je zaklicala. Kmalu nato so se vrata od zunaj odprla, in postaran mož je stopil v celico:

"Ali kaj želite? Da!" je stegnil roko, da sprejme denar in da prinesti jetnici, kar bi želela.

"Marjanico mi pripeljite, strah me je!" Starec je prikimal z glavo; Anica je čutila, da je ni umel.

"Kaj bo z menoj?" je vprašala.

Starec se je nasmehnil, razumel je, da nima denarja. Tudi to se mu je pripetilo in še večkrat. O, najrazličnejše vrste ljudje so sedeli že tu, in z vsemi je delal enako. Zanj niso bili ne zločinci, ne nedolžni, bili so samo začasni prebivalci teh celic. Prišli so in odšli. Nazaj sem se niso vračali. On je bil njihov paznik in njihov sluga. Prinašal jim je jedi in pijače, če so jo plačali, če je niso, so se morali pač zadovoljiti z ono, ki jo kuha zavod. In da ni najbolja, je vedel starec, in zato je navadno stegnil roko, da sprejme denar.

Anica je sedla na posteljo, mislila je, da paznik ne sme govoriti. In starec se je oddaljil. Sama vase pogreznjena je sedela Anica dolgo. Ko se je bilo zvečerilo, je legla. Bila je trudna, trudna. Prišel je bil oni paznik in ji prinesel večerje. Ni se je dotaknila. Tako je ležala v noči bedna in brez spanca. Nikoli daljše noči. Prihodnje jutro je zavžila nekaj. Kmalu nato je prišlo po njo par paznikov in odvedla sta jo nekam v spodnje prostore.

Velela sta ji stopiti k pisalni mizi, za katero je sedel mlad, rdečeličen gospod s prijaznim pogledom in zlatimi naočniki. Nehote mu je Anica zaupala. Prijeten ji je bil. Plašilo jo je le ono nemirno podrhtavanje njegovih obrvi, ko jo je gledal in položil pred se belo polo papirja.

Potem se je začelo izpraševanje, da li je ona ta in ta, koliko je stara in tisoč malih reči.

"Ali pa veste, zakaj ste tu?" je vprašal hipoma sodnik. Prikimala je z glavo in rekla: "Vi mislite, da sem zastrupila taščo."

"Vi torej trdite, da je niste!"

"Trdim!" Jok jo je posilil. "Gospod sodnik," je govorila ihte, "kako morete kaj takega misliti o meni. Vprašajte Marjanico, vprašajte kogar hočete --"

"Ali morete dokazati, da niste bili v oni sobi? Saj razumete? Vprašam, kdaj ste bili zadnjič v taščini sobi?"

"Ko je umirala," je odvrnila Anica.

"Da, da, toda mislim, ali prej niste bili, tisti večer, tisti dan prej?"

"Ne!" je dejala Anica krepko.

"Tako! Vi niste bili!" je dejal ko za se sodnik.

In tako je šlo dalje, da li ni bila Anica jezna na Katro, da li ni Katra večkrat postopala z njo grdo, kakšne misli da je imela Anica o Katri. Kako, da je tožila na razveljavljenje oporoke, kdaj se je vrnila domov, s kom da je potem govorila, kaj da je delala.

Tedaj se je Anica nemirno premaknila. Videla je sodniku nemirno podrhtavati obrvi in šele po parkratnem opominu, naj pripoveduje, je vzkliknila:

"Gospod sodnik. Nikdar se ne bo več zgodilo, pila sem!"

"Koliko? Ste bili omočeni? Kaj ste pili?"

Anici je bilo skoprneti od sramote.

Sodnik je mirno pisal. In zopet nadaljno izpraševanje, brez konca. Sodnik jo je bil preje opozoril, naj sede. Ni hotela. Sedaj je skoro omahnila na stol.

Poldrugo uro za tem je bila zopet v svoji celici. Istega dne proti poldnevu jo je posetila Marjanica. Plakajoč se ji je vrgla Anica v naročje. Ko ste se ženi nekoliko umirili, sta se pogovorili o onem, ki je zanimalo obe. Pred vsem je povedala Marjanica Anici, da so zaslišali vse na Peči, in da je ona ravnokar prišla od sodnika. Nadalje je izvedela Anica od Marjanice, da sodišče povprašuje po Luki, ki je kar izginil s Peči in šel najbrže za Jerico. Tudi Anže, ki je bil šel za deklico, in se vrnil vesel, da je Jerica pri dobrih ljudeh, ne ve o Luki ničesar.

Tedaj se je Anica začudila, kajti prav nič ji ni bilo znano, da je Jerica s Peči, niti zakaj. Tudi ni vedela, da je bil Anže našel Jerico in se nato vrnil zvečer proti Peči, kamor je bil prišel okoli polnoči one usodne noči. Ko je sedaj slišala, da je Luka izginil, se ni mogla otresti nekake slutnje.

"In še nekaj se je zgodilo, Anica!" je dejala Marjanica, "Ali veš, da imamo na Peči novega hlapca? In veš koga?"

Anica ni vedela in ni kazala niti posebne radovednosti.

"Lipe je na Peči!" je dejala Marjanica.

Tedaj je Anica pogledala neverjetno na Marjanico.

"Res," je dejala Marjanica, "tisti večer ga je pripeljala. Za tri leta se je udinjal. Seveda ne ve zdaj, kaj še bo, ko pride novi gospodar."

"Kaj pravi Lipe?" je vprašala hlastno Anica.

"Kaj pravi! Žalosten je. Pa kaj naj rečem, saj je grozno na Peči. Sam Bog je poslal tega fanta. Vse drži fant kvišku, da se ne utopimo. Pa žal mu je."

"Ali misli, da sem res taščo?"

"Tega ne misli nihče, Anica," je zastokala Marjanica. "Kdo ve, kdo ji je to naredil. Pa ne govoriva o tem! Ali že veš, da je Tomaž utonil?"

"Utonil?"

"Da, potegnili so ga danes iz vode. Pijanec je bil, Bog mu ne štej v greh. Pa ti, moja ljuba tička, nikar ne obupaj! Lepo bo še. Kadar ti je hudo, se pa na me spomni!" Tedaj je začela Marjanica izlagati pred Anico jedil in obleke in najrazličnejših potrebščin in si pri tem venomer brisala solzne oči. Molče jo je opazovala Anica. Stvari, o katerih ji je Marjanica pravila, so bile za njo tako nove, nenadne, in čas in kraj je bil tako nenavaden, da so se Anici dozdevale čudovite, neverjetne, in ni mogla razbrati svojih misli.

Marjanica je bila medtem izložila iz košarice, kar je bila prinesla s seboj. Sedaj je segla v žep in odvezala iz rute dvoje bankovcev in jih položila pred Anico in rekla nekako hudomušno:

"Le vzemi, denar je vedno potreben."

"Kdo ti je dal?" je vprašala Anica.

Marjanica se je namuznila in odvrnila:

"Tega ne smem povedati. Saj bi, pa res ne smem! Toda vzeti moraš, moje ljubo dete!" Marjanica je nevede tikala Anico, zakaj zelo se ji je smilila, in pred sodnikom je celo rekla, naj pri drže njo mesto Anice, da je že Anica taka, da je ne pozabi, če bi bila tudi kriva in obsojena. Žalibog ni mogel sodnik Marjanici prošnje uslišati, ali kakor je Marjanica krivo razumela, ni hotel uslišati.

Potolaženo je zapustila Marjanica Anico.

Z velikim zadoščenjem je napolnjevala ubogo ženo zavest, da domači ne dvomijo o njej. In ko je gledala na jedi s Peči, pred seboj na mizi postavljene, jo je nehote premagala rahla domotožnost, in vzela je in je jedla in pila. In ko se je okrepčala in začutila, kakor novo moč, je prišlo tudi nekako spokojno stanje nad njo. Tisto noč je Anica zelo dobro spala. Stari paznik je kimal zadovoljno z glavo, in ko mu je ponudila kozarček vina, ga je izpil in sedel in pripovedoval Anici, da je imel tri sine, pa da so mu vsi pomrli...

"Tudi tu so ljudje, prav taki ljudje, ko zunaj," je mislila sama pri sebi Anica, in nič več ji ni bilo tako strašno pusto. Pa se je zgodilo, da so jo začasno vendar prijele prve tlačeče jo misli, ko se ji je zdelo, da se mora zadušiti v temle zamreženem prostoru. Zlasti zvečer, ko se je zmračilo, je bilo Anici skrajno neugodno in neprijetno, in polaščal se je je strah.

Pri motni svetlobi luči, katero ji je bil paznik postavil v celico, je sedela in mislila in potem čutila, ko da je že vsa trda, in hodila je po sobi gori in doli. In venomer ji je prihajalo v misel, da je slišala nekoč, kako na vislice obsojeni tisto noč pred smrtjo hodijo celo noč po ječi. Trudila se je, da bi se zamislila povsem v položaj takega človeka, dasi jo je obhajala groza.

Nekega večera pa je našla malo, zamazano knjigo pod posteljo in je čitala. To, kar je čitala, je bilo tako čudno skrivnostno, in samo napol je umela. Nekatera mesta pa so napravila na njo silen vtis. Tako je čitala:

"Vem tvojo bridkost in tvoje uboštvo, ali bogat si..."

"Nič se ne boj tega, kar boš trpel. Glej, hudič bo ene izmed vas v ječo poslal, da boste skušani in boste imeli bridkost deset dni..."

"Svetujem ti, kupiti od mene v ognju skušenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš, da se ne bo videla sramota tvoje nagote; in z očesnim mazilom pomazili svoje oči, da spregledaš. Katere jaz ljubim, tiste svarim in pokorim. Vnemi se tedaj in stori pokoro! Glej, stojim pri vratih in trkam; ako kdo moj glas posluša in mi vrata odpre, pojdem noter k njemu in bom z njim večerjal in on z menoj. Kdor premaga, mu bom dal sedeti z menoj na mojem sedežu, kakor sem tudi jaz premagal in se vsedel s svojim Očetom na njegov sedež..."

Anica je dvignila oči in iskala znane ji slike, trokotnega očesa vsevidnega, vsepoznavajočega, vsevečnega in neumrjočega.

In čisto drugačno je postalo njeno mišljenje. Bil je to dogodek, izreden za njo pravtako ko meni sedaj, ko plačem ob svojem mrtvem detetu in zdelo se ji je, da je človeško življenje vse kaj drugega, kakor je mislila do sedaj. Čudovito je bilo čitati v knjigi razodetja, z nekako grozo je pomislila Anica, da je živela toliko let, in ni vedela tega in ni mislila, kako ozka gaz je med dobrim in slabim.

"Saj bomo vsi pogubljeni," je mislila, v naslednjem hipu je zopet vedel, da ni bolečine ne bridkosti, ki bi ne bila kažipot na poslednji dan , dan sodbe, ko bo tehtana in preizkušana slednja stvar in ga ne bo madeža, ki bi se ne izvedelo zanj...

Prišel je paznik, in ko je videl Anico za knjigo, je prikimal z glavo in pripovedoval:

"Tri mesece je čakal na porotnike. Pa miren je bil, zelo miren. Pa so ga zaprli za sedem let. Pa se je izkazalo pozneje, da je bil nedolžen. Pa je prišel siv iz ječe. Tisti je pozabil to knjigo tu. Preprost kmetič je bil, pa je trpel lahko, ko da se ženi."

"Po nedolžnem je bil zaprt?" je vprašala Anica.

"Bil je," je odvrnil mož in odšel.

Anico je izpreletela groza, venomer je mislila le eno: Po nedolžnem je bil zaprt!

Kakor v tolažbo je čitala na odprti strani knjige:

"Nič se ne boj tega, kar boš trpel! Glej, hudič bo ene izmed vas v ječo vrgel, da boste skušani in boste imeli bridkost deset dni..."

Drugega dne je Anica izvedela, da pride pred porotnike. Kmalu zatem so jo odpeljali v mesto pred sodišče.