2. POGLAVJE
Peč, nekdaj in zdaj

Pred petindvajsetimi leti kali, je bilo, da so praznovali na Peči prav tako šumno poroko, dasi ne v dvonadstropni hiši. Tudi pikolita niso polivali, kljub temu so se gosti proti jutru ne veseli razšli. In prav tako deževen dan je bil in voda je bobnela v potoku. In ravno ta povodenj je bila kriva, da so se bili na Peči pri poročnem pirovanju sprli.

Tako okolu devetih je bilo, in v najlepšem veselju so se veselili svatje. Stara soseda in bivša gospodarja na Peči, oba vdovca, oba sivolasa in podobna si ko brata, sta trčila z majolikama in Jurca je rekel Juriju:

"Starejšina naj reče eno!"

In starejšina je razširil usta in prašal:

"Naj rečem? Saj je tvoj sin ženin, moj je že pozabil, kdaj so mu pripeljali balo."

"Beseda da besedo, Juri!"

In res je dala beseda besedo, in Juri je govoril pametno in dobro.

In ker je govoril počasi in povedal trikrat isto in hotel v četrto še enkrat isto povedati, mu je segel oče Jurca v besedo:

"Glej ga no, saj to vemo dobro, da sva midva soseda in da je Bog priča, kako sva lepo gospodarila in v miru živela, in da sva stara, in da je tvoj sine Lipe vzel Uršo in jemlje danes moj sin Ančiko kaj možje in žene, ali ni prav res tako?"

"Res je res!" je rekla družba. Juri pa je gnetel kos kruha in udaril ob mizo.

"Naj bo, porečem še eno, da bosta vedela vidva mlada ," tu je pokazal na ženina in nevesto "in da boš vedel tudi ti moj sin in moja snaha."

Tu se je Juriju storilo milo in solze so mu stopile na lice in vsi so bili ginjeni in so prikimavali. Mož pa je zahropel in od notranjega ganotja prevzet zakričal:

"Poglejte Jurco in mene. Oba sva Jurija, pa ga ni človeka, ki bi mogel reči, da je bilo kdaj le za toliko prepira med nama." Tu je pokazal mož na drobtinico na mizi, Jurca pa je zastokal:

"Juri, Bog je priča, samo resnico si govoril."

"Resnico, samo resnico," je stokal Juri, katerega so bile lastne besede tako prevzele, da je bil ginjen kakor na veliki petek pri župnikovi pridigi , "resnica božja, otroci moji. Glejte, do solz sem ginjen in tudi Jurca joče. Za zgled naju vzemite, ti ljubi ženin in ljuba nevesta in ti moj sin in moja hči." Zopet je zajokal, in Jurca je brisal solze ob njem.

"Hči!" je bruhnil Juri sedaj z vso ostalo mu še močjo in molčal, da so svatje in njegova sinaha začudeni pogledali kvišku. Moža pa je objel nebodrzen pogum in govoril je:

"Ko je moj sin poročal, je bil Jurca moj starejšina, danes ko poroča njegov sin, sem jaz starejšina. Ali ni to prav? Kaj, Jurca? Skupaj sva poročala, pa pod staro hruško sva sedela in sva rekla: Sosed ni sosedu prijatelj. Midva nisva taka, kaj? Midva se ne bova kregala, da bi se le naju otroci ne! Kaj? Ali veš, kaj si rekel nato, Jurca?"

"O vem, vem!" je navdušeno prikimal Jurca.

"Ali ste slišali vi otroci? Ali zdaj veste? Tako je rekel: Če boš, Juri, imel sina in jaz hčer, potem bo lahko. Vkup ju deneva, in na Peči ne bo prepira. Žena in mož se ne prepirata."

Nekdo je nekaj zašepetal, in nekaj gostov se je zasmejalo. Globoko užaljen je dejal Juri:

"Če ti bolj veš, moj sin, pa vedi. Spodobi se pa vendar, da mi pustiš povedati kako in kaj. Ali zdaj veš?" In ker je sin prikimal z glavo, je sklenil Juri:

"Pa ni dal Bog, obrnil je drugače. Meni sina, njemu sina. Ali zdaj veste?"

"O vemo, vemo!" je hropel Jurca.

"Zato rečem še eno, ti ženin in ti nevesta in ti moj sin in moja snaha. Zaradi brvi doli nisva vedela ne jaz ne Jurca, čegava je ."

"Tvoja je!" je posegel vmes Jurca.

Juri je zamahnil z roko.

"Nisva vedela in ne veva, čegava je, zato pa sva napravila tako, da jo je on meni ponujal, jaz pa njemu. Prepirala se pa nisva in hvala Bogu, nosila je mene in njega in bo nosila najina brv."

"Ne več, stric!" je dejal tedaj nekdo na vratih in z lačnimi očmi preletel vso družbo. Vse svate je spreletelo ko nekaka groza, ko so zaslišali nenadoma tuj glas: "Ne več, stric!"

Jurca je planil kvišku.

"Kaj? Kdo?"

"Zadnji sem, ki je prišel preko nje!" se je sam vase smejal tujec. Malo in suho, pod veliko krošnjo sklonjeno telo se mu je pri vsaki besedi streslo od neke notranje veselosti. Oči, majhne in ostre, so gorele mrzlično,kakor da je vsaka beseda cekin, ki ga spravi na dno svoje velike krošnje. Tako je stal na vratih pred svati, in suhe ustnice so se zvijale po grižljajih, ki si jih iz svojega ni privoščil, po požirkih vina, ki jih njegova težka krošnja ni privoščila v plačilo telesu, ki jo je nosilo.

"He, Martin Krošnja," je viknil Jurca, ko je prišel k sebi, "kaj si rekel, kaj?"

"Nobeden več preko brvi!" je radovalo in se smejalo pod krošnjo. Tedaj pa je tujec odložil tovor in pozdravil:

"Dober večer vsem skupaj, dober večer." In s suhimi ustnicami je cmokal in požiral željno grižljaj za grižljajem in požirek za požirkom.

"Treba te je bilo, Krošnja," je dejal Juri. -- "Pod teboj se je podrla, koliko prigoljufanega denarja pa je v tvoji malhi?"

"Pošteno blago, pošten denar!" se je smejalo nekje iz krošnje, da človek v resnici ni vedel ali govori Martin ali krošnja.

"Pod njim se ni zlomila, ne," je prikimal svatom Juri, "saj je sestradan ko pes."

"Lačen pa, lačen," je resneje dejal Martin. Krošnja je kljubovalno molčala. In molčala je, ko je krošnjar použival grižljaj za grižljajem, molčala, ko je izmučeni skopuh použival požirek za požirkom. In dasi se je mož z rastočimi močmi z vse večjo ljubeznijo in nežnostjo oziral nanjo, je molčala, ko da noče umeti njegovih besed: Glej, moja ljuba krošnjica, toliko trpim zaradi tebe. Dovolj imam, da bi lahko živel vsak dan ko tile nocoj, pa nočem. Pa nočem, ker si ti, preljuba krošnjica, še prelahka, še pre...

Krošnja je molčala trdovratno, Juri pa je presekal nežne misli krošnjarju:

"Hej, Martin, ali je res, da s hišami kupčuješ?"

"Kupčuješ, kupčuješ " je jecal mož, "ljubi moji, kdo govori tako grdo o meni siromaku?" In "siromak" se je boječe ozrl na svojo krošnjo, in v resnici se mu je zdelo, da krošnja samozavestno ponavlja:

"Kupčujem, kupčujem!"

Tedaj se je "siromak" ustrašil in rekel:

"Kaj ne privoščiš revežu, da v miru sne, pa še za tako vest, kakršno sem prinesel."

"Lepo vest si prinesel," je viknil sedaj Jurca, "glej, moj sin in jaz sva že drugačnih misli, kdo naj zdaj napravi novo."

"Sosed!" je dejal nato ženin.

"Nak!" je odgovoril hitro onstran mize Jurijev.

"Otroci moji!" je viknil Juri, "mene boste poslušali in pa Jurco. Ali zdaj veste?"

Pa le niso hoteli vedeti in govorili so vsi vprek. Krošnjar se je stisnil v kot in govoril v mislih s svojo krošnjo, medtem ko so njegovi lačni pogledi požirali mize, stole, slike in stene. In čim glasneje so se prepirali svati o brvi, tem jasnejše je postajalo njegovo lice, in s čudovito nežnostjo se je pritiskal z glavo k svoji krošnjici kakor da jo vprašuje:

"Kaj, ljuba krošnjica? Kaj praviš ti k tej nesrečni brvi? Midva bi sezidala most, in tega ne bi odnesla voda, kaj? In nihče bi ne mogel potlej pregnati naju od tu, kaj, krošnjica?"

In krošnja sedaj ni molčala. Možu se je zdelo, da govori iz nje in da ponavlja venomer: Peč, Peč!

In tedaj se je zgodilo, da je planil izza mize Juri in zaklical:

"Kaj, tožila se bosta, tožila na Peči? Škoda, da nisem umrl danes zjutraj."

"Saj je še danes čas!" je zastokal ob njem Jurca. Ali pogledala se moža nista. Strah, žalost pred bodočnostjo jima je bila vzela vse veselje in ves oni ponos davnih let, ko sta v slogi gospodarila na Peči.

Krošnjar Martin pa je z lačnimi očmi gledal skozi okno, kjer se je delal prvi dan in nastavljal ušesa na svojo krošnjo in prisluškoval njenim skrivnostim: Peč, Peč, Peč!

* * *

Prvi je umrl Jurca. Tedaj je izgubil njegov sin pravdo v prvi inštanci. Potem je umrl Juri, tedaj je izgubil njegov sin pravdo v drugi inštanci. Ko je v tretji inštanci dobil pravdo Jurijev sin, je prišel krošnjar Martin na Peč in posodil obema denarja. In potem je prišel še parkrat. Nekega dne pa je prišel brez krošnje in ko se je vrnil, je bil gospodar na posestvu rajnega Jurce, čegar sinu se je bilo rodilo nekaj let prej dekletce, ki so jo krstili za Ančiko. Ta Ančika je bila tistega dne ravno shodila in njena prva pot je bila z doma. In milo se je storilo njenemu očetu in vzdignil je roko proti sosedu: "Tudi ti in tvoj sin pojdeta." In res se je zgodilo tako. In mali Lipe, ki je bil medtem strgal že prve hlačice, je prijel mater za roko in vprašal:

"Zakaj gremo s Peči?"

Mati mu ni odgovorila, ali temno ji je postalo od bolečine pri srcu.

Deček pa je dejal modro in resno:

"Mati, le nikar ne jokajte, Lipček ne da Peči ."

In mati se je kljub žalosti nasmehnila.

Kljub ostremu ugovoru od strani malega Lipeta je prišel na Peč Martin. Tako je zavladala na Peči krošnja in se utolažila. Ali motila se je, če je mislila, da bode odslej ona gospodinja na Peči. Nehvaležnost je plačilo sveta. In stara krošnja je občutila to bridko resnico v polni meri, ko jo je njen stari suženj vrgel v podstrešje in se ni zmenil več za njo. Krošnja je hotela sprva s kljubovalno molčečnostjo pokarati to grdo ravnanje, ali pomagalo to sredstvo ni, in ko je začela govoriti, je bilo že prepozno, in nihče je ni več poslušal. Zakaj stari Martin je bil sedel nekega večera za mizo, vzel papirja in zapisal takole:

"Ljubi sin! Če misliš, da si postal pameten in bi rad delal in kaj zaslužil, potem pridi! Posestvo imam, gozd, polje in hišo. Napravil bom mlin in žago. Na posestvu bom gospodaril jaz, na mlinu boš ti. Če nisi popolnoma znorel, prideš, kakor je tvoja dolžnost in kakor te čakam s težkim srcem, tvoj oče Martin."

In ker sin Martinov "ni bil popolnoma znorel", je res prišel, in še prav vesel. In nič manj vesel ga ni bil oče. In tedaj je odzvonilo krošnji in rada nerada se je umaknila, kuhajoča onemoglo jezo nad plačilom tega sveta.

Tedaj so začeli na Peči prezidavati, delati in graditi. Izginila je stara slika Peči, novo, dvonadstropno poslopje je pogledalo doli v dolino, mogočni hlevi ob hiši, kozolci, hlevi za prešiče so stali v spremstvu mlade, zornolepe gospe gosposke hiše. Za krošnjo, ki se je vila nekje v podstrešju čudovitih, nepoznanih ji bolečin, se ni zmenil nihče, prav nihče.

Na Peči je zavladalo novo življenje. In vse to se je dogodilo tako čudno hitro, da nihče ni mogel vsej tej izpremembi slediti.

Vse se je bilo tako čudno izpremenilo, da stari krošnjar novega ni več poznal in zajemal z levo in desno ter plačeval delavce, ko da jih plačuje z gumbi. In vendar je bilo vse, kar je zajel, pravo svetlo srebro, z lakoto in oderuštvom prihranjeno. In vendar je krošnjar trosil in ni od daleč več mislil na težko vest, ki je v zadnjih sunkih utripala v podstrešju v obliki stare, preznojene krošnje.

Hvaležnost sveta!

Zelo pozno se je bil krošnjar domislil, da ima poleg krošnje tudi sina. In čim pozneje se je tega domislil, tem bolj goreče se ga je oklenil in razklenil je železne pesti in srebro je teklo, ko da je priigrano. "Za sina!" je mislil starec in občutek, da mu odteka srčna kri, je bil lažji. Za sina! Uboga krošnja! Z zavistjo je gledala, kako gine gora, katero je nanesel starec v nji. Mož, ki vse svoje življenje ni občutil nikakih očetovskih čustev, se je bil sedaj na večer svojih dni ves zaljubil v svojega sina. Srce mu je paral ta sin, ali oče, ki se je bil poslovil od krošnje, je prenesel vse, in resen pogovor in opomin sta šla mimo sina, ko da ni nič.

"Zapravljaš!" je prosilo iz dobe krošnjarjenja.

"Ali ste že tako na suhem, oče? Zakaj ste me pa vabili? Pustite mi, mlad sem."

"Mlad je!" je odpustil oče in krošnji se je podrl nov up.

Mlad je bil ta mladi tujec na Peči in zelo veselja željan. Poznali so ga v vasi. V vsaki gostilni so ga poznali. Za vino je plačeval, iz Boga in ljudi se je delal norca, nesramno sladko je pogledoval dekletom v lica, da so zardele bežale v hiše in so fantje stiskali pesti. Ali bali so se ga in so mu šli s poti. Drugi so se mu obesili na pete in se mu hlinili in ga hvalili ter pili na njegov račun. Ko pa je bodoči gospodar na Peči nekega dne razžalil one, ki so se ga bali, in pozabil napojiti one, ki so se mu hlinili, so se ti zvezali in udarili skupno po njem. Vitežki jih je pognal, šel za njimi v gostilno in se jim postavil po robu. Pri eni mizi so sedeli oni, pri drugi je sedel on sam in smejal se je, ves čas se je smejal, dokler niso planili zopet nanj. In zdaj je šlo za res. In skupila sta jo dva. Sin stare ženice, njena edina opora je bil, kateremu je hrabri veseljak prestrelil koleno, da je ostal vse svoje življenje hrom, in pa največji pretepač, kateri je pri tej priliki izgubil še zadnja dva prsta, ki sta mu bila ostala na desni roki od zadnjega pretepa.

Drugega jutra je v podstrešju krošnja notranje radosti in škodoželjnosti drgetala, videča, kako pelje z nasajenim bodalcem orožnik njega, ki je bil kriv, da so vrgli njo mej staro šaro, ropotijo. Par črnih las, ki jih je še imel, je tisti dan do večera osi velo Martinu krošnjarju. Proti jutru drugega dne, -- vso noč je starec govoril sam s seboj -- je nenadoma vstal in se odpravil raz Peč. Po par dneh se je vrnil in po par tednih zopet odšel in se zopet vrnil in zopet šel, tako dolgo, da je sin odsedel kazen. Tiste nedelje so farani ugibali, kdo da je bil "on" in "ona", ki so ju vrgli s prižnice.

"Domačina bosta menda le!" je modroval kmetič, "kajti tujih ne bodo pri nas oklicevali."

"Tisto pa ne, ne oklicevali, ne poročali," je pripomnil drugi.

In vendar so ju oklicali, poročila sta se drugod in, ko sta se pripeljala na Peč, se je odvalil možem in materam, dekletom in fantom velik kamen od srca. "On" je bil mladi s Peči in mlada je bila lepa in drobna in boječa, oh tako boječa, da se je od slabosti skoraj zgrudila, ko je prestopila prag dvonadstropne hiše. In ko ji je mladi mož razkazoval hišo in jo peljal tudi v podstrešje, je mlada Pečanka kriknila in pahnila moža od sebe in zaihtela. Stari krošnji pa je bilo ko nikoli, tako prijetno, in stari krošnjar bi jo bil znal umeti v njenem govorjenju:

"Kupil jo je. Zaslužila sem jo jaz, jaz ." In dan za dnem je čula mlada nevesta -- Katrica ji je bilo ime -- pesem stare krošnje: Kupila, zaslužila. Slišala jo je čez dan in po noči, v zidu je brnelo, in ura je nihala in kričala: Kupila, kupila! In nevesta je sprva jokala, potem je molčala. In potem je začela polagoma rdeti in se smejati. In tedaj je krošnja utihnila. Gospodinja se je ni več bala, in stari Martin je bil umrl, in mladi Pečan je nikoli umel ni. Tako je bilo prišlo, da je začelo na Peči novo življenje. Denarja je bilo na Peči dovolj, ali miru ni bilo. On je bil veseljak, in ona je bila žalostna. In ker je sprva dan za dnem krošnja podpihovala nežno srce in je zastrupljevala, da je kupljena s cekini iz krošnje, je polagoma nežno srce postalo trdo in nečutno in potem je postalo zlobno, in ko se je Pečanka začela smejati, tedaj je bila obračunala sama s seboj in rekla:

"Za Peč sem kupljena. Nisem šla rada. Ali kar je, je. Živimo, kakor moremo. Peč navsezadnje ni slaba reč." In žena se je tedaj spomnila solz in gorja prvega leta in se domislila krošnje ter šla v podstrešje. In z nekročeno ljutostjo je prijela umirajočo in pozabljeno sovražnico ter rekla: "Kupila si me? Motiš se. Glej, ti in Peč sta sedaj moja, in če se mi poljubi, vržem tebe v ogenj in Peč prodam. Ali zdaj veš, kdo se smeje poslednji, ali se ti, ali jaz?" In pri teh besedah so ženi privrele solze v oči in ko zase je govorila: "Kaj imam od življenja? Ali sem srečna? Moj mož me ne mara, ker ve, da vem, da sem bila zanj kupljena in ker ve, da ga ne maram. In sina imava! Sina? Ali veš, kaj je to? Sina! Ali misli on, moj mož na to, da ima sina? Ne misli! Ne misli in raja in se vozi okoli. Ne misli. Zakaj mora mati misliti? Ne mora misliti, ne more misliti."

Da je bilo v krošnji od kadarkoli vsaj nekaj srca, razjokala bi se bila nad usodo tega nesrečnega deteta, ki je bilo tiste dni zaplakalo na Peči in je imelo očeta in mater in dom in je bilo za puščeneje od negodne ptice, ki ji je starko ustrelil lovec.

Bil je deček, in krstili so ga za Jurija, in ko mu je bilo pet let, je izgubil očeta. Konji so se mu bili splašili in od doma je umrl. Mati-vdova je doznala, da je imel pred smrtjo še toliko moči, da se je izpovedal in zapustil Peč sinu.

Sinu, in njej -- nič!

V tisti uri je bila zapečatena usoda malega Jurija. Postal je bil gospodar Peči in izgubil je mrtvega očeta in živo mater.

In dobro je bilo samo to, da mali ni vedel, ne kaj je Peč, ne kaka čast ga čaka, ko doraste, niti da bi moglo biti ono, kar izraža beseda "mati", nekaj drugega, nekaj nebeško lepega...