3. POGLAVJE
O znancih, ki so še neznani

Z jekleno voljo in železno roko je zavladala po moževi smrti vdova Katra na Peči. Kakor da je od mladih nog rastla na velikem kmečkem posestvu. In vendar je bila revnega očeta hči. Revnega očeta hči pa je umela upravljati na posestvu mogotca, zato ker jo je beda njenih mladih let naučila delati. In Katra je znala delati. Ali je tudi hotela? Vseh njenih misli začetek in konec je bilo: Peč mora biti nepremagljiva in velika. To je dolžnost one, ki živi na Peči, zakaj Peč ima vse predpogoje, da bo najlepši in najmogočnejši dom v obsegu devetih in devetih župnij. Ni li tu voda, ki žene po letu in po zimi lahko troje koles? Ni li tu gozda, ki ga ne poseče deset delavcev v desetih letih? In ni li cesta prav onstran vode? Samo naložiti je treba na voz in zapeljati po cesti mej svet, kjer je les tako drag! In ni li tu polja in pašnikov za dvajset parov, in senožeti in livad? In sredi teh zemskih kapitalov, li ni tu hiše bele, dvonadstropne? Čemu so hlevi? Da bodo prazni? Čemu svinjaki s koriti? Čemu kozolec, čemu shramba? In čemu nad poljem, gozdom, loko in livado, čemu nad vrtom in senožetjo, bregom in planjo, čemu nad celo Pečjo prijazno nebo, nebeško solnce in rajskomilo zatišje pred viharji poletja in žledjo spomladi?

Čim veči je bil ponos mlade, zdrave in močne vdove na Peči pri pogledu čez njeno posestvo, čim strastneje se je od dne do dne oklepala njena duša z vse ožji postajajočimi krogi ljubezni te grude, tem veči, tem živeji je bila v nji moč in namen posvetiti Peči vso svojo delavnost, skrb in nego.

Vdova Katra je po smrti moževi čutila, da ji je treba biti na Peči mož, mož gospodar, ki ne sniva, ki računi, dela in skrbi. In ta misel je v Katri popolnoma zadušila drugo misel: Čemu, komu hočem delati, zase, za sina? Glas krasnega premoženja je bil ko glas zvona in je prevpil začasno drhtenje ženskega srca, materinsko pesem, pesem sreče in ljubezni in dela drugim.

Vse je bila gospodinja Katra na Peči in povsod. Daleč okolu so jo poznali posli. Hlapci, ki so bili po sijaju Peči privabljeni prišli na Peč in osramočeni odšli pred časom, so govorili o vragu, ki ne privošči ne podnevi ni ponoči počitka, in dekle, ki so bile zablodile na Peč, so se od jeze jokale še dolga leta za sramoto, s kakršno jih je napodila Katra. Posli so bili prišli v tak glas, da so ljudje cenili njihovo vrednost po številu mesecev, ki so jih preslužili na Peči. Dasi kljub takemu ostremu vladanju ni bilo na Peči, niti na njivah, niti v gozdu vse v redu, je jasno. Kjer hlapce menjujejo preveč, ni nikoli reda. Tujec se ne vživi tako kmalu, in na Peč so navadno prihajali posli tujci in tujci odhajali. In Katra je polagoma sprevidela to in odkar je bila morala mlin in žago celo ustaviti, ker ji ni hotel nihče vdinjati se pod pogoji, ki jih trdovratno nikakor ni hotela izpremeniti, je začela iskati ljudi, ki bi postali na ta ali oni način odvisni od nje in primorani, da ostanejo določen čas na Peči.

Tiste čase, v katerih smo začeli pripovedovati, je bilo na Peči troje hlapcev in dvoje dekel in kakor je kazalo, ni nihče od njih mislil na drugo službo. Toda to se je moglo zgoditi po dolgih letih Katrinega gospodarstva na Peči, ko je bilo prišlo njeno trdo vladanje že v pozabljenje, in je Katra sama dokaj izgubila na svoji prvotni strogosti.

Prvi hlapec je bil Tine, to se pravi, on je bil najstarejši po svoji službi na Peči, dasi sam ni verjel, kako da je še na Peči. Imel je trdno vero, da dolgo ne ostane, in prepričan je bil o svojih besedah, "da je le začasno tu, ker se mu še ne zljubi oditi". Bil je človek čisto posebnega kova, ne priden in ne len. Imel je dobro lastnost, da je vse jedel in mnogo jedel in da je imenitno prebavljal. Zato je bil rejen in lepo okrogel. Kljub temu je bil najglasnejši oznanjevavec nauka, "da je na Peči pasje življenje". Katra ga je bila priklenila nase s pogodbo, da dobi vsako Veliko noč in vsak Božič po tri pare klobas in goldinar za vino. In Šime radi klobas ni mogel s Peči. In kadar mu je bilo prav hudo, je vtegnil vzklikniti: "Ta je resnična, klobase me bodo spravile še v grob." In res je bila ta ljubezen hlapčeva že strast, in izven nje je ljubil edino še polič dobrega vina. Zato pa se mu je svetil obraz, ko samo ljubo zdravje, in morda ga je Katra trpela in prenašala ravno radi njegovega očividnega zdravja. Če je gospodinja Katra trpela Šimna, potem je gotovo vsaj toliko res, da je prišla dekla Neža samo radi Šimna na Peč. Naj si bode kakor hoče, toliko je gotovo, da Katra Neže z najmanjšim izboljškom ni privezala nase, da jo je po treh dneh celo zapodila, in je Neža s solzami preprosila, "naj je oni ne pahnejo v nesrečo". Bila je okorna pri delu in počasna ter silno potrpežljiva. Na vse je molčala. Polagoma šele je začela kazati svoje ženske zmožnosti in bojevala vitežki besedne boje s tovarišico Marijanico, pobožno staro devico, ki je delala za tri in molila za vse na Peči, in ki jo je bila Katra udinjala z obljubo, da ji bo prosto obiskati letno tri božje poti. Marijanica je imela poleg drugih dobrih lastnosti tudi to, da je povedala vse, kar in kakor je mislila in to zelo glasno. V mladih letih je bila bolna na kozah, in ena ji je bila sedla v uho, in tako se je zgodilo, da je Marijanica z desnim ušesom umela vse, na levo pa je zaman udarjal še najprepričevalnejši glas. In ker se je bilo to dejstvo utaborilo ko prepričanje v nji, da bodo sodni dan na levi kozli, na desni ovčice, in je ona na levo uho gluha, ni mogla nikoli dovolj hvaležno zahvaliti Boga, da jo je otel pred vabljivostjo še živečih "kozlov" in ji dal nekako zagotovilo, da je "odmenjena" ovčicam.

Najmlajši hlapec na Peči, čeravno najpripravnejši in najmožateji, pa je bil Lipe. Naravnost od vojakov je prišel in njegova prva pot je bila na Peč. Ko se je pogodil s Katro, je ta še čas molčala in dejala na to :

"Kaj pa za priboljšek?"

"Saj smo se že pomenili za plačilo!" je odvrnil fant.

"Za tri leta."

"Tudi za deset, mati! Meni je prav."

In Katri je bilo tudi prav, dasi ni umela, zakaj pride tak fant ravno na Peč in si pri tem še priboljška ne izgovori. Lipe je bil resen in molčeč hlapec, kakršen mora biti. Le malo presamostojen se je zdel Katri, in zaman je skušala prodreti za skrivnost njegovih veseloresnih, lepih, rjavih oči. Lipe je ostal kakor prvi dan vse naslednje: samostojen, resen in ponosnoskrivnosten, in Katra je mnogokrat obžalovala, da ni ta človek malo zgovornejši in vljudnejši. Sčasoma pa se je tudi takemu privadila in mu pustila samostojnost. Da se sme zanesti nanj, je vedela od prve ure. Dasi je bil Lipe njena desna roka, tega sama ni vedela, zlasti morda tudi zato, ker je bil ob istem času prišel na Peč še nekdo drugi in na čisto drugačen način, ko vsi drugi.

Bil je Tomaž, sin ubogega kočarja. Leporastel in močen je bil. Široko zagorelo lice ne bi bilo nelepo, da ni bilo opaziti onih potez, ki jih piše strast na sicer mlade in zdrave obraze. Njegova nadarjenost in spretnost sta bili znani. Kljub temu ni bil Tomaž pri ljudeh v veliki časti. Leto za letom je odhajal v svet in se vračal čez zimo. In tedaj je od jutra do noči sedel po vaških gostilnicah in bahaje se zapravljal prihranjeni novec. In tako se je leto za letom zgodilo, da je Tomaž zapravil že vse, ko je bilo treba oditi v svet. Šlo je vse, od ure in težke srebrne verižice, pa do kozjega repka in plišastega klobuka, od srebrno okovane pipe do velikih gosposkih škornjev. Tedaj je Tomaž par dni pil za zadnje novce, si v sili potem izposodil kje par goldinarjev in lepega dne izginil iz vasi. In jeseni se je vrnil z novo uro in novo verižico in novim klobukom in škornji in s ponosom in staro navado. Edino kmečko preziranje revnih "kmetavzov" mu je ostalo vedno staro, in včasih je rekel, da bo raje kradel, ko delal za dnino pri žgancih in kislem zelju.

Zgodilo pa se je neke pomladi, da je bil Tomaž zopet vse zapravil in ker se je bil preteklo nedeljo dodobra sprl s krčmarjem in gosti, žaleč in zasmehujoč jih, ni vedel kje iskati in poprositi na posodo. V sili je prišel na Pečanko. Debelo je pljunil in zamrmral ko v vspodbudo par kletvic in stopil na Peč.

Našel je Katro na vratih.

"Dober večer!" je pozdravil Tomaž.

"Je že dobro," je bil odgovor, "kaj bi pa rad?"

In Tomaž je povedal, kaj bi rad.

Z vidnim zadovoljstvom je motrila Katra orjaškega moža, ki mu ni šla posebno lahko z jezika beseda. Čutila je, koliko žaljenega ponosa je v njem, in v tej okornosti se ji je zazdel še zanimivejši. Zadovoljen smeh je ležal Katri na licih. To pa je Tomaža še huje razburilo in razjezil se je.

"Če mislite, da bi vam odnesel par piškavih forintov, mi pa dajte kako delo za teden dni."

"Delo že imam, delo," se je še vedno istotako prijazno smehljala Katra, "pomladi je polno dela in pa gori v gozdu je par polenčkov že od jeseni. Kaj bo teh par polenčkov tebi! V parih dneh si gotov z njimi."

"Za koliko?"

"Sedem piškavih!" je pokazala obenem Katra s prsti. Tomaž je vzel žago in sekiro in tri dni je bilo čuti gori pod senco smrekovih vrhov glasne udarce in po drči doli za hišo se je usipal hudournik debelih polen, da je Šime klel drva in drvarja, češ, da še vse svoje žive dni ni tako hitel ko sedaj, ko je zlagal polena v vrsto. In zdelo se je, da "par polenčkov" res konca ne bo.

Četrti dan je Tomaž odšel s svojimi sedmimi piškavimi. Na cesti se je ozrl na Peč. Katra je stala še vedno na vratih in se mu kakor se mu je zdelo nasmihala.

"Kura te brcnila!" se je razjezil Tomaž in pljunil, ko da se hoče otresti na ta način spomina na zadnje dni žaljenega ponosa in bridkega dela. In istočasno je začutil Tomaž žejo, kakoršne ni čutil že par let. Vso zimo bi lahko pil nanjo. In pil je celo noč in cel dan in še eno noč.

Tisto jutro zatem se je zbudil in preštel svojo gotovino, par srebrnih dvajsetic in prgišče zelenkastih četrtakov. Molče je vtaknil glavo v vodo, oblekel jopič in storil trden sklep, da gre v svet, in če mora pri zadnjih hišah začeti beračiti.

Tako je počasi in pol nezaveden koračil po cesti, in prav tisti hip je nekdo hitel s Peči doli na cesto in Tomaž je mrmral nekaj silno neprijaznega pred se in hitel, da bo preje mimo poti na Peč.

"Judeževi groši prigoljufani!" je mislil pri sebi in z odporom pogledal pred se. In tam, kjer se je spustila pot s Peči na cesto, je stala Katra. In tisti prijazni smeh ji je igral na zdravem in mladem licu. In Tomaž je čutil, da čaka žena nanj in se pridušil pri sebi:

"Ne boš me več kavka, ne! Za sto goldinarjev ti ne delam več, saj nisem živina!"

"Ne, živina pa nisem!" je zaključil in pljunil in hotel mimo žene.

"Kaj? Ali se ne poznamo več?" je pozdravila Katra.

"Meni se mudi!" je zagodrnjal Tomaž in hotel mimo.

"Zaradi par besed ne bo zamude," je rekla in mu zastavila pot, da se je moral Tomaž ustaviti. Prav ob njem je stala in prijazen smeh ji je igral na obrazu.

"Lej," je nadaljevala, "ali je potreba takemu delavcu, da hodi v svet, ko je doma dela in zaslužka dovolj."

Tomaž je zamahnil malomarno z roko.

"Bajtarjem se ne udinjam. Kaj pa bo meni par grošev. Nak, to ni nič. Po svetu je bolje."

"Na Peči nismo bajtarji," je odvrnila ona.

"Hudirja!" se je odzval Tomaž, "že vem, kako je pri vas. Še kože ne bi odnesel cele. Nak. Tako pa ne."

"Lej ga no! Kdo pa pravi, da boš tako delal, ko te dni?" In prijazni in vabljivi nasmeh ji je zopet blodil čez lice in Tomažu se je polagoma mehčalo srce. Moj Bog, v žepu je tako žalostno žvenketalo ostalih par dvajsetic. In po svetu je daleč. Vendar pa je dejal:

"Ne bo nič, mati!"

"Škoda takega hlapca, takega delavca," je dejala ona prilizljivo in se dodobra prikupila Tomažu. Laskalo mu je, da je žena hvalila njegovo delavnost.

"Če delam, delam pošteno, to je že res!" je govoril. In glasneje so zapele dvajsetice: malo nas je. Vendar pa je pomislil Tomaž, da bi se mu smejali v vasi, češ: na Peč je šel za hlapca, in je dejal:

"Ne, za hlapca nisem."

Ali Katra ni odnehala. Še slajše se mu je nasmehnila in za roko ga je prijela:

"Kdo neki pravi, da boš za hlapca? Lepa je ta! Ali je Peč taka beračija? Za hlapca nad hlapci boš, za oskrbnika."

Čudovita je bila Katrina prekanjenost, ko je bila izrekla zadnje besede. Zadela je v živo. Samozavest Tomaževa se je pod takim navalom sesula vase, in obličje mu je nehote razjasnila radost. Kakor je bila ta izprememba hitra, je vendar uganila Katra takoj, da je Tomaž njen. Segla je naglo v žep, in Tomaž je tiščal, prej ko se je zavedel, v roki lep nov desetak.

"Premisli," je govorila žena, "cel dan ti pustim čas, da ne porečeš, da sem te premotila."

"Tisto pa ne!" je odvrnil Tomaž; in zaradi lepšega je pristavil: "Razmislil bom že, če je res tako. Za oskrbnika, to je nekaj drugega."

"Tako je, tako!" je hitela žena. "Šmentan fant, trd si, pa mi zato ugajaš. Le nase boš malo bolj gledal. Lej no, kakšen pa si. In brke si pusti, da mu silijo v usta, ko staremu pijancu."

"He," je pomislil Tomaž, "ta je lepa. Kaj pa, če nima ta nekaj? Vrag vzemi žene, še neumna zna biti name." Tomaža je po stalo nehote sram pred njo in zamrmral je nekaj ko, da kadar odhaja človek v svet, ne gleda na to, kakšen je.

"Pojdi no," je odvrnila prijazno Katra, "to že pride, kaj!"

"Tu je moja roka!" je odločil Tomaž, "in drugo se zgovorimo jutri!"

"Jutri," mu je stisnila ona roko. In Tomaž se je vrnil proti vasi, Katra pa na Peč. In ves čas se je zadovoljno smehljala predse in z vidno radostjo je postajala na poti in se ozirala. Daleč, daleč okoli je bilo vse njeno. In ta zavest jo je navdajala kakor tolikrat, tudi sedaj z zadoščenjem: Zaslužila sem. Kljub temu je leto za letom zaključila njene podobne misli grenka resnica. In tedaj se ji je lice spačilo, in mali sin je tedaj ni rad srečal, zakaj brez vzroka je kričala nanj.

Drugega dne je bil prišel Tomaž na Peč in zasedel svoje častno mesto. Katra je bila nasproti njemu ista ko prejšnji dan. Nevedoma so drugi hlapci in dekle hote in nehote čutili, da Katra želi, da stoji mej njo in njimi Tomaž. In pokorili so se mu. On pa je nosil glavo in s srebrno verižico je žvenketal, in kozji repek se mu je svetil za klobukom, in ob nedeljah je včasih iz same oholosti plačeval kmetom za vino. Celo proti domačemu sinu se je vedel oholo, vendar pa toliko vljudno, da je Juri rad šel z njim, bodisi na polje ali v vas. In če sta zavila v gostilno in popila polič vina, in je prišlo do plačila, je vselej plačal Tomaž, češ:

"Kaj boš ti. Saj vem, da tiščiš par desetic. Le pusti jih, da se ne prehlade."

"Hlapec je grof, sin pa strada," so pravili ljudje, in smilil se jim je molčeči in bolehni sin s Peči.

In neke nedelje se je zgodilo, da je fant zašel mej svoje sovrstnike. Krenili so v gostilno. Juri ni hotel z njimi.

"Zakaj pa ne greš?" je vprašal eden.

"Tako," je odvrnil Juri.

"Pusti ga no," je pristavil porogljivo drugi, "saj vidiš, Tomaža ni, kdo neki bo plačal zanj." Fantje so se zasmejali, Juriju pa je udarila rdečica v obraz.

"Le pojdi, Juri, plačam pa jaz," je dejal prvi fant.

"Grem," je odvrnil Juri; "nocoj plačam jaz za vse."

"Dobro, Juri! Ti že lahko," so pritrdili fantje.

Ko so pili, je stopil Juri h krčmarju v stran. "Bom plačal vse jaz, pa nimam pri sebi!" je govoril in silno ga je bilo sram.

"Že napraviva fant," je hitel krčmar. "Take dolžnike vidim rad. Kolikor hočeš, Juri. Tebi, kar hočeš."

Potolažen se je vrnil fant k tovarišem. Drugega dne pa je stopil k materi in jo prosil denarja.

"Kaj?" se je razjezila žena, "zapravljati tudi že znaš! Lepa je ta. Na dolg pije, pa še za druge plačuje."

"Tomaž ima denarja dovolj, jaz pa nič," ugovarja Juri.

"A tako," je zakričala mati, "Tomaž ima denar. Pojdi in služi, pa ga boš imel še ti, kaj le polegaš in še napoto delaš."

Sinu se je storilo milo in skoraj jokaje je dejal: "Mati, kaj sem vam storil, da ste taki z menoj. Vam je več za Tomaža, ko za sina. In glejte, mati! To je za plačilo, da vas prosim, kjer bi lahko sam vzel. Saj Peč bo vendarle moja!"

Hipoma se je ženi stemnilo lice. Rdeč obraz ji je zalila kri in je viknila:

"Lepa hvaležnost je to. Peč bo njegova. Kdo ti jo pa jemlje, kdo? To pa vedi! Ne bo prida iz tebe, prav tak si, ko tvoj oče. In Bog je že vedel, zakaj ga je vzel. Kdo se je pa trudil za Peč. Ti in on? Seveda. Pognal bi bil vse, in kar je pustil, in kjer sem se mučila osemnajst let, tam misliš začeti zdaj ti. Le gospodari! Prav nobene reči ne maram več. Prav nobene."

"Mati!" je prosil sin, "nihče ni nehvaležen, to ni res " Ali ona se je bila obrnila zaripla od jeze in hotela iz sobe. Prav ta hip so se odprla vrata, in neznan človek je vstopil.

Ko da je zagledala strah pred seboj, je Katra obstala in strmela nekaj hipov v prišleca, potem je presunljivo zaklicala:

"Kaj hočeš ti tu? Kaj hočeš?"

"Katra!" je težko zasopljen odgovoril mož, "prišel sem."

"Ta je lepa," je odvrnila ona, "prišel je. In kdo te je klical? Kdo ti je dovolil, da smeš priti?"

"Če je tako," je drgetalo izza usten tujčevih, "saj grem takoj. Naj bo. Poginem na cesti. Zbogom sestra!" Stari in betežni mož se je obrnil.

"Mati," je zaklical Juri, "ali imam strica?" Mož je pri teh besedah obstal. Katra pa se je obrnila k sinu.

"Da, strica imaš in lepega. Lahko si ponosen nanj."

"Mati," je odvrnil sin, "kar sama se pomenita."

In Juri je šel. Ko je bil odšel, je Katra molče strmela na brata, ki je bil nepovabljen sedel k mizi. Silno truden in slab je moral biti in zelo reven. Morda se je v teh hipih celo zasmilil sestri. Ali silno je morala sovražiti ta žena, zakaj prijazna beseda ni prišla iz njenih ust.

"Katra," je povzel znova besedo tujec, "sama sva ostala na svetu."

Ona je molčala.

"Nikogar nimam svojega, samo tebe. In bolan sem bil. Za delo nisem več. Kako naj živim?"

"In hiša in premoženje?" je bruhnilo iz nje.

"Prodali so. Saj je že pet let od tedaj. Ali nisi dobila pisem?"

Žena ni odgovorila.

"Ni bilo sreče. Odkar so sezidali tisto železnico, je bilo z našo hišo proč. In tudi ti nisi hotela pomagati."

"Nisem hotela!" je planila žena kvišku, "nisem hotela. Prav vidiš, res je, nisem hotela. In ali veš, zakaj nisem hotela, zakaj?" Oči so ji gorele v čudoviti jezi in solze so ji stopile vanje. Sunkoma je sopla in ko da se ji prsti krčijo, se je zdelo, in da se zdajpazdaj zakadi v moža. Toda ni se zakadila. Zasmejala se je, da je moža pretreslo od glave do nog.

"Ali hočeš res vedeti, zakaj nisem hotela?" je rekla porogljivo in zopet sedla. "Lej, ali sta hotela ti in oče? Ali nisem rekla, ne maram ga? Sta li hotela vidva? Kaj sta rekla vidva? Da, da! Tudi ti, ravno radi tebe je bilo vse to." In znova se je žena zasmejala. Zbarantala sta me, pa nista imela sreče. Železnico so preložili in hiša je propadla. Ali zdaj veš, zakaj nisem hotela?"

Brat se je dvignil.

Prezirljivo ga je gledala sestra in rekla: "Če greš, te ne zadržujem. Podila te pa tudi ne bom. Lahko ostaneš, če misliš, da ti bo pri meni prijetno."

S solznimi očmi je pristopil mož, da ji seže v roko.

"Nočem," je odtegnila ona roko. "Nikaka dobrota to ni. Saj boš še videl, ti moj čedni bratec, ti!" In zasmehujoče se je obrnila in odšla v vežo in zaklicala:

"Kje je Jerica?"

Prišlec pa je s solzami v očeh gledal pred se v belo mizo, in nikogar ni bilo, ki bi mu bil rekel dobro besedo. Tako je sedel dolgo, dokler ni začul znova glasu svoje sestre. V tem hipu so se odprla vrata in od Katrine roke pognana je omahnila v sobo, mala, bleda in revna deklica in se opotekla in padla sredi sobe. Prej, ko se revče dvignilo, jo je žena prijela za lase in ji sklonila glavo skoro do tal in zlobno vikala:

"Kaj? Ali se tako pometa? Kaj je to? Kolikokrat ti še povem?"

Od strahu je dekletce drhtelo, in možu je pogled zarezal v srce.

"Saj je še otrok!" je prosil.

"Otrok seveda! Ali misliš, da bom vse redila zastonj? Pri nas delamo in če ne, ne jemo, moj ljubi. Kaj? Si se premislil? Ostaneš?"

"Ali smem?" je vprašal.

"Smeš!" je odvrnila zasmehujoče, "gori pod streho ti dam kot." Nato se je obrnila k deklici.

"Pojdi zdaj in pokaži temu možu, kje mislim."

Po temnih in strmih stopnicah je lezla deklica in mož za njo. Ko sta prišla pod streho, je peljala deklica moža v malo podstrešno luknjo. Nekaj starih cunj je ležalo notri v polutemi. Goste mreže pajčevin so visele s tramovja, in ob zidu je bilo mokrotno, ker je puščalo na strehi.

Mož je omahnil za deklico v prostor.

"Tu!" je šepetala deklica. In kakor v opravičbo je pristavila: "Tako je ukazala."

Mož se je obrnil k deklici.

"Čegava pa si?"

"Ne vem!" je odvrnila.

"Ali nimaš starišev?" je vprašal on.

"Ne!" je rekla. "Mama so mi umrli pred devetimi leti." Solze so ji zablestele v očeh. Stopil je k nji.

"Kadar boš imela čas, Jerica," je rekel, "pa pridi in si poveva kaj."

"Ali me poznate?" je vprašala.

"Uboga revica!" je odvrnil. Doli je bilo čuti glas gospodinje.

"Kliče me," je vzdrhtela deklica in odšla hitro in tiho. Mož pa je omahnil na kup umazanih cap, naslonil trudno glavo na roke in govoril in ponavljal pred se: "Morda pa le ni taka in tako brez srca. Dela se samo, jutri bo boljša. Seveda boljša!"

In vse osornosti, vse bridkosti, ki jih je skušala prizadeti Katra svojemu bratu Luki, ki je bil dokaj let starejši od nje, dasi ne tako, kakor bi človek mislil, niso vzele tega upanja Luki. Tolažil se je celo s tem, da ni preprijazna niti z drugimi, niti s sinom. Vendar pa je opazil, da razlikuje Katra skoro namenoma. Če je bila z malo Jerico trda, neusmiljena, je bila s pastirjem Anžetom dokaj prijaznejša. Zakaj tako, tega Luka ni mogel umeti, kakor tudi ni umel, čemu baš vpričo njega najbolj preganja dekletce. Nehote je sprva nekako sovražil Anžeta. Ali kmalu je to sodbo izpremenil, videč, da fant dekletce brani in ji skrivaj pomaga. Prav istotako je kmalu spoznal, da bosta ravno otroka Jerica in Anže onadva, katera se bosta zanimala zanj. In nevede je obrisal včasih solzo. Zakaj mu je prišla v oči, ni vedel nihče. Morda pa vendar kdo. A kdo?

Življenje na Peči pa je šlo v novem načrtu po starem. Dela je bilo dovolj po zimi in po leti. Edino mlin je nekam sameval, in zdelo se je, da niti Katra ne misli mnogo nanj. Z jekleno roko je vladala krepka žena, od dne do dne je bil njen korak samozavestnejši in trši. In lica so ji kipela zdravja, in mogočen je bil njen glas. Čim lepše je uspevala mati, tem žalostneje je propadal sin. K vojakom ga niso potrdili. Zavest, da je šibek in bolehen, je odljudnega fanta še bolj odljudila.

Kakor senca je bil, in niti hlapci se niso ozrli mnogo nanj. Tako so ginili dnevi in meseci. In nihče jih ni štel, saj je bil dan podoben dnevu in mesec mesecu.

Tedaj pa se je zgodilo nepričakovano nekaj, česar ni nihče pričakoval, najmanj pa Katra sama.

Nekega večera je bil stopil Juri k materi in ji razložil, da ima trden namen oženiti se.