5. POGLAVJE
Saj ne zna kuhati

"Da, pri nas je veliko kuhe," je čebrljala dekla Marjanica, vrteča se po kuhinji, "veliko kuhe za ljudi in živino. Ti moj ljubi Bog, kaj vsega ne požro samo prešiči, pa še krave in voli in kokoši. O ljudeh kar molčim. Prav res, cel dan ne ugasne ogenj. Tak kup drvi, pa bo še za kosilo premalo. Kaj ste rekli?" S temi besedami se je obrnila Marjanica proti Anici, ki je pila zajtrk.

"Nič nisem rekla," je odvrnila Anica.

"Sem mislila, da ste kaj rekli!" je povzela zopet besedo Marjanica. "Sem malo gluha, to se pravi, samo na levo uho, hvala Bogu, pa mislim, da kdo govori. Pa mi samo brni še od predsinočnim po ušesih. In te Neže," je hipoma Marjanica izpremenila vsebino govora in glas, "te Neže že zopet nikjer ni. Vse moram storiti sama. Še vode ne zna prinesti to leno lenišče, to." Položila je par polen na ogenj, in dim ji je bušnil v oči, da je zakašljala in si zakrila obraz s predpasnikom. Nato pa je stopila v vežo in odšla na dvorišče. Anica jo je slišala govoriti zunaj.

"He, Lipe, ali si videl kje Nežo?"

"Kajpak, da sem jo, Marjanica," se je šalil fant. "V prvi klopi pri Sv. Valentinu je sedela včeraj pri sv. maši. Pa ni nič kaj molila, ne, in sedela je celo mašo."

"A tako!" je dejala Marjanica, "da sedi. In doma je toliko dela in vse naj sama opravim. Pa še nekaj, Lipe. Če boš kaj videl Šimna, mu le povej, da naj moj nos pusti na miru in naj svojega pogleda, ki je takšen ko otročja prešica."

"Le sama mu povej, Marjanica," je odvrnil dobrodušno hlapec, "jaz sem za živino tu, Šime je za polje, ti pa za hišo."

"Kaj za hišo je?" je razumela napačno Marjanica, "naj le bo, naj le sliši in si zapomni, da je moj nos moj."

"Moj nos je moj!" je ponovila nekaj tiše vračaje se v kuhinjo, kjer je našla Anico, ki si je dala opraviti okolu velikega škafa, kamor so polagali krme prešičem. Anica je bila vsula otrobi v posodo. Marjanica je pristopila k nji in se ji skrivnostno nasmehnila:

"Pri vas se bo prešičem dobro godilo; toliko otrobov. Pa ne de nič, pri prešiču ni zavrženo." In tiše je dostavila: "Samo ona ne sme videti, strašno je natančna!"

Anica je zardela in se opravičevala: "Nerodna sem še "

"Seveda," je prikimala Marjanica, "za dvakrat seveda!" Nato je zmešala Marjanica krmo in hotela prijeti posodo, da jo odnese. Anica je pristopila:

"Poneseve skupaj!"

"Kaj?" je vprašala Marjanica, in ko je prijela Anica za eno ročico, je nadaljevala: "A tako, vi ste pridna gospodinja. Bog vam daj zdravja. Včasih res ni človeka, ki bi pomagal."

Nesli ste krmo čez dvorišče. Na stogu je stal Tomaž. Bil je videti zaspan in pretegoval se je. Ko je ugledal ženski, se je zasmejal:

"Zdaj boš pa gospa, Marjanica. Sama nevesta ti pomaga."

"Saj ti bi mi ne," se je očividno po uporabi desnega ušesa odzvala Marjanica, "ti bi še psa pahnil nazaj v vodo, če bi prilezel iz nje, ne pa, da bi mu pomagal ven!"

Hlapec se jima je približal in se prilizljivo nasmehnil Anici: "Pristoja ti pa ne posebno, Ančka," je dejal, "še nisi vajena. Pa se že privadiš."

In motril jo je z rokama v žepu in ošabno potresoval z levo nogo. Tedaj je prignal Lipe iz hleva živino, in Tomaž se je umaknil v vežo. Ženski pa sta bili izsuli krmo v prešičje korito.

"Za dve je prav dovolj," je sopihala Marjanica.

"Saj težko ni, a v prste reže," je pripomnila Anica, otipaje si zardele prste.

"Reže, reže," je doumela Marjanica. "Pa po zimi, po zimi je šele hudo. Vsi prsti otečejo, in še po noči ne da miru in srbi in ščiplje." In Marjanica je strahoma pogledala k nebu, kakor da ima začeti vsak čas mesti, in ji ozebejo prsti.

"No, Vrana, no!" je vikal Lipe na mlado junico, ki je rila naprej. Anica se je ozrla na fanta. Visok in močan, s podvihanimi rokavi na žilavih rokah, podoben mlademu volu po moči, je stopal za živino. Njegov glas je bil prijeten, in Anica je nehote za strmela za njim.

Prešiči so bili hlastnili po krmi, s kaj vljudnimi priimki je govorila Marjanica z njimi. Nato pa se dvignila in vzela posodo. Tudi Anica se je obrnila za njo. Ko sta se vračali čez dvorišče, je dvignila Anica svoje oči in zagledala gori v oknu mej cvetočimi rožami bled, smehljajoč se ji obraz. Pokimala je veselo z glavo.

"Kako si pridna!" je dejal Juri, "jaz sem pa ravnokar vstal."

"Le počakaj," je odvrnila Anica, "ti prinesem takoj kavo." Nekaka žalost je brnela iz njenih besed. Tako bled in mršav se ji je zdel možev obraz. Ali so bile tega rože krive, ali je bil res tako bled? Tedaj si Anica še ni bila v svesti, zakaj se ji zdi mož tako bolan in ni nič kaj zadovoljna z njegovim licem.

"Ni treba, Anica, saj pridem takoj doli!" je zaklical mož. Tedaj se je sunkoma odprlo na levi strani okno, in Anica je v tistem hipu prepoznala dvoje drobnih, polzaspanih oči. Premagati se je morala, da ni povesila pogleda in s silo je ublažila obličje, katero se ji je bilo v hipu zasenčilo z mrakom in zadrego, in zaklicala je:

"Dobro jutro, mati!"

Ali Katra se je umaknila z okna in se napravila, ko da ni slišala ničesar.

"Kaj je rekla?" je vprašala Marjanica.

"Kaj neki bo rekla!" je odvrnila žalostno Anica. Vrnivši se v kuhinjo, je hitela Anica pripravljat kavo za moža in taščo. Pogrnila je v sobi na mizi in postavila na mizo posodo z mlekom in kavo in cukrom; prav tedaj je vstopil Juri in ji položil roko na rame.

"Še slišal te nisem, kdaj si vstala! Zakaj me pa ne zbudiš?"

"Če pa tako dobro spiš. In ponoči si kašljal. Čemu bi te budila? Spanje ti dobro dé," je odvrnila žena.

"Tak lenuh ne smem biti!" je odvrnil mož in sedel. Stala je ob mizi in ga gledala.

"Ti, kavo pa res dobro napraviš," je dejal on, "Marjanici je vselej dišala po cikoriji."

"Ali se ti zdi dobra?" se je nasmehnila žena, "ali res?"

"Res!"

Ona se je obrnila proti vratom. Iz kuhinje je bilo čuti glasno vikanje.

"Ali že greš?" je vprašal on.

"Grem," je odvrnila, "moram pomagati Marjanici!"

"Ti," se je nasmehnil mož, "ali se hočeš materi prikupiti? Le pridno, Anica!"

Anica je smehljaje se prikimala in šla. Našla je v kuhinji Marjanico vso divjo in vpijočo na Nežo, ki za svoje dobro tudi ni molčala.

"Šest sem ti jih dala," je vikala Marjanica.

"Pet si jih dala, pa jih štej," je vihtela Neža šop žlic proti Marjanici.

"Izgubila si eno, pa lažeš sedaj. Moj Bog, slabša si ko otroci, prav nič se ne smem zanesti nate. To je vse samo radi te neumne glave. Tistih par las si žge, da bi pa delala, seve! In še, v kar jo človek prisili, napravi narobe, " se je usipalo Marjanici iz ust tako hitro in glasno, da Neži ni preostajalo drugega, nego cepetati od nestrpnosti z nogami in vihteti z žlicami. Ko pa se je Marjanici zaletelo, je hipoma porabila to priložnost Neža.

"Narobe seve. Kaj pa ti, kaj, ki devlješ česen v ješpren? O, le vprašaj Krivca. Je rekel, da naj se mu še enkrat to pripeti, je rekel, da veš česen v ješprenu "

"Kaaj?" je zatulila Marjanica posluživši se desnega ušesa, "to si napravila ti, nalašč ti in ti, ti. Ali zdaj veš? Ti zlobna, grda poniglavka ti, zanikarna, česen v ješpren! Ste slišali kdaj kaj takega, ljudje božji, ste slišali?"

"Marjanica!" je bilo čuti iz sobe, in v hipu se je Marjanica umirila. Ta hip je prišel za Anico, ki je bila stopila preje v kuhinjo, Juri. Iz sobe je bilo čuti drugikrat:

"Marjanica!"

"Ali mene hoče?" je vprašala Marjanica Jurija in Anico.

"Tebe, tebe!" je škodoželjno prikimala Neža. Marjanica je šla v vežo in onstran v sobo in pustila vrata odprta.

"Danes je mleko zopet prismojeno!" se je hudovala Katra onstran.

"Ježeš, pa ni mogoče," se je začudila Marjanica.

"Pa je," je sitnost stresala Katra, "kaj le treba, da mi tu pogrinja kakor v gostilni. Bi raje mleko prav ogrela, pa ne teh gosposkih komedij."

Anica je začutila, da ji stopa kri v lice. Skoro šepetajoč je vprašala Jurija: "Ali res diši?"

"Pojdi no," je odvrnil mož in ji stisnil roko, ko je vstopila Katra in za njo Marjanica.

"Nekam prehlajena sem, nič ne morem vedeti. Premočno mleko je, predobro," je govorila Marjanica in niti pogledati si ni upala Anice.

"Z levico ste vstali, mati!" se je oglasil Juri. Katra ga je namenoma preslišala in se obrnila proti Neži.

"Kaj pa s teboj in Marjanico, kaj? Ko dva jesiharja vpijete. Zapomni si ti, Marjanica, da ne misli, da smo vsi gluhi, če si ti! Neža, kateri delajo steljo?"

"I, no," je pripomnila Neža, "saj so vedno isti."

"Vedno isti," se je zopet razjezila Katra, "ali je to odgovor?" Pogledala je na Anico in Jurija, češ, le nikar se mi še ne izgubita, sta vidva ravno taka zanikarneža; nato je pokazala na prazno posodo za vodo in velela: "Kaj, bom jaz nosila vode mesto tebe, Neža?" Molče se je pobrala Neža s posodo.

"Kaj pa ti, Marjanica," se je obrnila nato Katra k dekli.

"Po krompir pojdem v klet in po obelo!" je rekla na desno uho prisluškujoča Marjanica. Katra pa je stopila na vrata in se obrnila k Juriju.

"No, kaj pa zdaj? Pojdi malo pomagat v senožet ali pa razkolji tiste čoke za v peč. Saj vidiš, da hlapci nimajo časa."

"Grem v senožet," je odvrnil Juri in odšel z materjo, da je ostala Anica sama, dokler ni prišla Marjanica z obelo in se nato vrnila po krompir.

Tresoč se in tih je prilezel od nekod taščin brat Luka in zlezel za ognjišče ter voščil Anici dobro jutro. Anica, ki je bila vzela obelo, da jo razseka, je pustila isto in mu nalila skledo zajtrka. S tresočimi rokami je prijel starec posodo.

"Ali vas zebe?" je vprašala Anica.

"Kaj ne bi, če pa piha pod streho vso noč!" je odvrnil mož.

"Zakaj pa ne spite v oni sobici gori?"

"Ta je za jabolka in zelje," je pripomnil pikro, "zelje zmrzne in škoda bi ga bilo, Luke pa ni škoda!" Nato je mož prinesel skledo na usta in pil. Potem je vstal in lezel izza ognjišča in godrnjal: "Vsaj za pipo tobaka da bi bilo vedno, pa še tega ni, in če je, pride in kriči, da bom zažgal." Tako govoreč sam s seboj je šel na dvorišče. Anica pa je začela narezovati obelo. In tedaj je slišala Tomažev glas iz dvorišča:

"Kaj? Tobaka bi rad? Glej, Luka, tam je oreh. Naberi listja in ga posuši. Ne diši ravno dobro, a za silo je tudi in kadi se prav tako."

"Ali že spet kaj berači," je zaslišala nato Anica glas Katrin, "kaj bi zopet rad, kaj?"

"Luka ne berači," se je norčeval Tomaž, "ali neumen ni, živel bi rad grofovsko, gosposko."

"O saj bi lahko, pa je vse zapravil," je pripomnila Katra in s tršim glasom je dostavila: "Poberi se, postopač."

Nato je Anica slišala, da sta se hlapec in Katra približala hiši, in Katra je rekla: "Ali imaš kaj hudo dela?"

"Že gre," je pripomnil dvoumno hlapec.

"Preobleci se," je velela Katra, "pa doli k Cerarju stopi, naj zapreže."

"Tisto pa," je dejal fant, "pravzaprav nisem nič kaj vreden danes. Se vsaj izzračim."

Katra je stopila v kuhinjo. Anica je rezala slanino in se ni ozrla na njo, ko je pristopila.

"Za kaj pa bo to?" je vprašala tašča.

"Za kosilo!"

"Kaj? Za kosilo?" je zastokala tašča, "no, ti pa znaš, ali je to za en obed. To je za trikrat, ljuba moja. Lepo boš gospodarila."

"Saj nas je petnajst danes," je ugovarjala Anica.

Tedaj je vstopila Marjanica. Katra je potegnila Anici nož iz rok in oddelila del obele.

"To je za petnajst!"

"Zelje pije obelo," se je pritaknila Marjanica, "pa sem urezala nekaj več!"

"A tako, to je za zelje," je s še vedno ogorčenim glasom dejala Katra Anici, "zakaj pa tega ne poveš?" Nato se je obrnila k Marjanici:

"Za me in Tomaža ne pripravljaj nič."

"Kaj?" je klicala Marjanica za odhajajočo. "Zdaj pa delaj, če pa ne vem kaj. Kaj je pa rekla?"

Anica ni pazila na njeno vprašanje.

"Ali ste tudi vi gluha," je očitala Marjanica. Anica ji je obrazložila reč.

"Kaj?" se je začudila Marjanica, "ne bosta jedla, ne bosta? Tomaž ne bo jedel? Seveda, objedel se je in bi rad prebiral."

"Ne, ne," je mirila glasno Marjanico Anica, "doma ju ne bo, z doma gresta."

"Aha," se je še glasneje zgražala Marjanica, "tako, tako. Z doma gresta hlapec in gospodinja. Na božjo pot. Menda. Tomaž hodi vsak dan na božjo pot k Cerarju na vino."

"Lepo te prosim, Marjanica," je prosila Anica, "govori tiho. Naj gresta, če so opravki. Toda ne kriči!"

"Ali kričim?" se je zelo začudila dekla in umolknila. Zunaj je bilo čuti žvižg in Tomažev glas:

"No, Sultan, pojdeš z mano? Pa kakšen si, potep, so te Lahovi spet malo potrgali." In nekaj hipov zatem je vstopil Tomaž z velikim psom v kuhinjo.

"Le lepo kuhajte vidve," je dejal modro in pomežiknil Anici. Marjanica pa se je ustopila predenj:

"No, zal pa si, zal, da le zamazan ne bi bil tako."

"Kar očistila me boš!" je odvrnil Tomaž.

"Seveda," se poslužuje desnega ušesa Marjanica, "očistila bom krompir, ne pa tebe!"

"Ena me bo, ali ti ali Anica!"

"Kaj?" ni slišala Marjanica.

"No, Anica," je pristopil hlapec. "To mi boš že naredila."

Anici je udarila kri v lica. Silno zoprn ji je bil nadležni človek. Ali premagala se je in dejala:

"Če pa imam mastne roke, naj te Marjanica."

"Ti me boš, Anica," je silil hlapec, "zato ker se tako braniš." Dvignila je svoje lepe, resne oči in ga premerila od glave do nog, da mu je izginil zasmeh z usten.

"Kdaj čisti gospodinja hlapcem obleko?" se ji je izvilo iz valujočih prsi.

"Če tako misliš, seveda " je pripomnil in se zasmejal. Anica se je ozrla, za njo je stala Katra, in iz njenih drobnih oči so švigali bliski jeze in zloželjnosti. Katra je pristopila k Tomažu in rekla:

"Naša gospodinja je prevzetna. Da pa ne porečeš, Tomaž, da ti gospodinja ne sme izkazati take dobrote, ti očistim jaz."

Anici je udarila kri v glavo. Hlapec in Katra sta zapustila kuhinjo in Anica ju je slišala šepetati v veži in se smejati. "Oba me sovražita in pomenjena sta," je mislila Anica, in solze gneva in žalosti so ji privrele v oči. Tedaj je nož zaškrtal ob nekaj trdega, Anica je rahlo kriknila. Iz prsta ji je divje curljala kri.

"Oh, ste nerodni!" se je začudila Marjanica, "vi nesrečni otrok, kako se morete tako vrezati."

Marjanica je hitela povezovat krvaveči prst. Tomaž in Katra sta se vrnila v kuhinjo.

"Aha, to je za kazen," se je ponorčeval Tomaž.

"Saj nisi za kuhinjo," je piknila Katra nevesto, "zakaj se le štuliš sem. Gori pa so postelje v neredu, in pometel tudi še ni nihče. Vsako dete zna več ko ti."

Katra in Tomaž sta bila odšla, Anica pa je sedla na ognjišče in zajokala.

"Ali tako boli?" je vprašala usmiljeno Marjanica.

"Boli, boli!" je plakala Anica, nato je vstala burno in hitela gori v svojo sobo in se vrgla na posteljo ter ihtela: "Ali sem to zaslužila, ti moj Bog, ali sem to zaslužila?"

In kakor v ogorčenosti in odporu je dvignila oči proti nebu, in tedaj so obvisele te žalostne in odgovor iščoče oči na sivorjavem očesu v okrhanem okvirju nad posteljo, in Anico je pretreslo do srca. Obrisala si je oči in ranjeno roko je dvignila ko v molitvi proti sliki in rekla: "Ti vse vidiš in ti veš vse. Ne zapusti me, ne zapusti me." In glava ji je klonila in Anica se je zamislila, in vse davne pa do najbližjih slik so šle mimo nje, in polagoma se je umirila in z zaupanjem je dvignila še enkrat oči k skrivnostni sliki svoje mladosti. Tedaj je vstala in stopila k oknu in se ozrla na dvorišče. In tam doli sta stala dva moža. Eden od njiju slaboten in bled, drugi velik, lep in močan s podvihanimi rokavi. Anica je odstopila skoro plašna od okna in zajecala: "Ne, to ni prav!"

In zdelo se ji je, da ne more prestati vpričo sivorjavega očesa, in odhitela je iz sobe, da pozabi prizor, ki ga je videla na dvorišču.

Tam doli pa je našla moža v prijateljskem pomenku z Lipetom. Ali ona ni pristopila k njima, temveč se je vrnila v kuhinjo k Marjanici in delala in pomagala dekli in poslušala njeno glasno govorico in se ji nasmihala, ko je Marjanica hvalila njeno marljivost; ali nasmihala se je tako žalostno, da je končno še Marjanica izgubila dobro voljo in umolknila, srečna Marjanica vpričo nesrečne neveste na Peči.