6. POGLAVJE
In šivati noče

Deževno jesensko vreme je sedlo z veliko trdovratnostjo nad dolino. Bilo je zelo mrzlo in onstran nad vasjo je bilo videti že s snegom pokrite gore, tu doli v nižavi pa je kuhala mrzla megla, da niso ljudje sami vedeli, kdaj si nabavijo drva za zimo, ki je bila očividno letos prihitela prezgodaj. Dan za dnevom je lezel enakomerno v megli, ginili so tedni, da človek res ni vedel, čemu ginejo. In vendar se je zdelo ljudem, da bi že bilo dobro, da se enkrat vreme preobrne ali tako ali tako. Kakor dih umiranja in dolgega časa je bilo vsepovsod, prav kakor tedaj, ko je bil kovač prikoval smrt na hruško in je prišla v deželo žalost in skrb in dolgčas. Popolnoma tako je bilo sedaj, samo da ni bilo slavnega kovača nikjer, in je smrt kaj vljudno obiskovala ljudi, in so mrli starci na naduhi in otroci na davici.

Ni bilo preteklo dvoje mesecev, in Anica je čutila, da je trudna. Trudna Peči in dela, trudna zbadanja od strani tašče, trudna od tega čudnega, nenaravnega življenja na Peči. Zdelo se je, da so ji lica upadla in obledela. A to je bilo samo včasih, ko sta jo morile žalost in zapuščenost. Pač pa je smeh docela izginil z njenega obraza. Zamišljene njene oči so bile podobne solncu, ki vse bolj slabi jeseni. In zdaj so bile povrhu še megle pokrile to solnce. In tudi Anici so legle megle na srce. Brezčutna bi bila hotela biti Anica, ali ni mogla, in tolažbe, nekake vzpodbujajoče moči ni našla.

Ali naj bi jo bila iskala pri možu? O Bog, prav v dno duše mu je videla, da je trudnejši od nje in da je ni reči, ki bi ga vzdramila. Če je ona hirala duševno, je mož umiral, in ona je vedela to in mu ni mogla pomagati. Zato je bilo treba nebotične moči, ona pa in njena dobra volja je krvavela dnevno pod bičem taščine nadvlade. V teh dneh se je bila sprijateljila z malo Jerico, vzela jo s seboj na vseh svetih dan na grob rajne mamice in tete. Razjokala se je in zvečer se je vrnila z molčečo Jerico. Nehote ji je bilo dete prirastlo k srcu. Izraz tope brezčutnosti na Jeričinem obrazu je izginil, ko je zaslišala prijazno besedo iz Aničinih ust, in oči so ji v sveti navdušenosti zažarele.

"Smrt! to je najlepše, kar si morem želeti," je modrovalo mlado dekle, "umreti je lepo, umreti za Boga." In za hip je pristavila: "O srečni ljudje, ki jih trpinčijo in morejo preliti kri za Kristusa."

Tedaj je Jerica utihnila; opazila je, da je Anica ne posluša. Anica je mislila vse nekaj drugega in šele po dolgem se je zavedla in vprašala Jerico:

"O smrti si govorila? Ali ti ne živiš rada?"

"Živim rada, da trpim!" je dejala deklica. Anica se je presenečena ozrla na njo. Kako more to dete govoriti o smrti? Kaj sploh ona ve, kaj je smrt?

"Kaj drugega misli, Jerica," jo je karala Anica, "potem se ti bo pa sanjalo o smrti!"

"Meni se sanja samo o smrti in trpljenju. Samo včasih se mi sanja, da bom velika grešnica in se šele po dolgih letih spokorim," je zopet pripovedovala Jerica, "in tedaj me je strah in se zbudim in ne morem več zaspati!" Dekletove oči so žarele tako čudno v somrak, in Anica je potegnila deklico k sebi in jo poljubila.

Vtis tega večera je ostal cele tedne v spominu Anici. Vedno in vedno na novo ji je prišlo vprašanje: Kaj je smrt, ali je smrt res nekaj groznega, ali ni samo strah v nas in je smrt sama na sebi nekaj lepega? In nekega dne si je odgovorila Anica: "Jerica se ne boji smrti, zakaj v nji je ljubezen velika in velika vera. Jaz pa, mi pa, mi veliki otroci umiramo od strahu, ker ne ljubimo in smo brez vere."

In dan je minil za dnevom, ali pravega razpoloženja ni bilo za Anico. Čutila je, da ni najmanjšega razločka mej njo in umirajočo naravo, in skoro želela si je nekaj posebnega, groznega, nekaj takega, kar bi jo pretreslo, napravilo njenemu mišljenju in življenju drugo pot, zaobrnilo njene misli v gotovo smer. Samo te negotovosti in mlačnosti ne, samo tega hiranja in umiranja ne. Kdo ve, ali ni njen mož čutil istega? Ni li morda ravno radi tega izostajal po cele dneve z doma in včasih celo pil, da ga je drugi dan bolela glava in je kašljal po noči? Sivorjavo oko nad posteljo Aničino je gledalo zagonetno in žalostno v somrak, in Anica, ki je včasih dvignila k njemu oko, je čutila, da ji je celo ta slika nekam tuja, malomarna.

Polagoma je začelo Anici postajati to stanje grozno in sklenila je, da hoče hoteti, a kod, a kaj tega sama ni vedela.

Tako je bil prišel dan sv. Andreja, in tašča se je bila odpeljala v mesto, kjer je bil letni semenj, da nakupi obleke za zimo celi družini. Vzela je Jurija s seboj. Ko sta sedla v voz, je prišel za njima Tomaž. Katra je velela počakati in rekla:

"Bi šel tudi rad? Saj za enega se že stisneva, kaj!"

"Vi ste prav res, kakor se tiče, mati," je dejal Tomaž in sedel na voz. On in Katra sta sedela udobno, skromni Juri pa zelo nerodno. Ali onadva sta se malo brigala zanj. Saj pravzaprav niti na semenj ni šel, temveč k zdravniku, ker ga je bila Anica lepo preprosila.

Drugi dan je zagledala Anica, ko je prišla doli v sobo, ogromen kup blaga. Pozno po noči se je bila vrnila Katra s sejma. Anica se ni dotaknila blaga, ali proti desetim je bila vstala tašča in jo poklicala.

"To sem kupila, glej," je razkazovala kos za kosom tašča, "ali se ti ne zdi, da je trdno in lepo? Komaj še sem dobila to. Po goldinarju je. Boš sešila do nedelje, saj nimam, kaj bi si oblekla. To je za srajce, za Jurija. Pa Tomažu jih obenem napravi. Kaj hočeš, saj je le domač, in ti se razumeš na delo. Je le dobro, da ni treba tuje šivilje, denar je drag in časa imaš dovolj!" In Anica je kimala z glavo in gledala na velikansko skladišče obleke in ponavljala v duši: To je njej za obleko, to je za predpasnike, to je za zimske jopice, za srajce, za krilo, za hlače, to je za Jurija, za Tomaža, za Nežo, za Jerico, za vse in vsakega nekaj, samo za njo in Luko nič. In ona naj šiva vsem, možu, tašči, hlapcem in deklam, ona, nevesta na Peči. Jerici! Ti moj ljubi Bog, njej rada na pravi in pastirju. Ali zakaj naj ona šiva Neži, zakaj Tomažu? Ali ne zna Neža sama sebi sešiti zimske kočemajke, in Tomaž, ali nima denarja, pa bi si dal napraviti v vasi? Zakaj pa so šivilje, ali zato, da bo ona delala za vse? In vse večji se je zdel kup blaga Anici in vse večji se ji je zdelo število ur, ki jih naj bi presedela za tem kupom blaga. Zato pa ni skoro vedela, kje in kaj naj vzame prvo v roko.

"Samo da mi obleko sešiješ do nedelje; drugo se ne mudi!" je zopet pripomnila tašča.

Pri teh besedah je pogledala ostro Anici v obraz in videča njeno zamišljenost pripomnila: "Zate nisem vzela ničesar, saj si dobro založena z obleko. V treh letih je ne obnosiš." In žena je z ostrim pogledom motrila Aničino lice, da je postala nevesta zelo zbegana in ni rekla nič. To pa je moralo jeziti taščo in nekam srdito je rekla: "Če ti pa ni prav, ti moj ljubi Bog, saj ti svoje blago odstopim. Že potrpim."

"Ne," je dejala sedaj Anica, "ni treba!" Čutila je, da bi v hudi potrebi le nerada prejela kaj od tašče, in nadejala se je skrivaj, da je Juri gotovo kaj kupil zanjo. Ali Juri je bil vstal precej rano in odšel z doma, in Anica ni vedela, kaj je z njim. Tudi ji sinoči ni rekel ni besedice, kaj mu je svetoval zdravnik. Vendar pa je čakala, da govori zvečer z njim. In vzela je mero tašči in se lotila dela. Prst, kjer se je bila vrezala, ji je zelo nagajal, in ko je sedela sključena v sobi, jo je začelo zebsti v noge in roke. In obenem je začutila silno zapuščenost in neznosno ji je bilo v sobi, polni vzduha po kupljenem blagu. Čutila je nekak odpor proti vsemu, jezila se skoro na moža, da sama ni vedela zakaj. Nikakor ji ni hotelo delo izpod rok.

V tem mučnem položaju je minil predpoldan, in popoldan je bil še dolgočasnejši, ker se je bila megla zgostila in je bilo skoraj temno. Vendar pa so bile ure do večera minile hitreje, zakaj prišla je bila Marjanica in govorila po svoji preprosti navadi živahno in glasno. Pripovedovala je o nekem čudežu, ki se je bil zgodil v Lurdu in naštevala, koliko ljudi je bilo ob tisti priliki zraven in koliko sveč je gorelo ter koliko duhovnikov je šlo v sprevodu, da se je Jerici, ki je bila za pečjo in izbirala iz pšenice ljuljčino seme, svetil obraz divne radosti. V družbi s tema dvema bitjema je minil Anici popoldan. Samo za čas je prestala z delom in si pomela roke, ker jo je zeblo.

Zgodaj se je bilo zvečerilo.

Po večerji je Anica zopet vzela šivanje v roke. Neljubo ji je bilo šivanje, ali mislila je, čim preje izgotovim, tem preje bom prosta. Ostala je bila sama v sobi in misli, ki so jo čez dan morile, so se vrnile znova, in znova je mislila Anica na Jurija, svojega moža. In začutila je sedaj prav jasno nevoljo nad njim: "Bolehen je in se ne varuje in mene zanemarja. Prav nič mu ni mari, kaj delam. Ali je to prav?" S silo je krotila svojo žalost Anica, hotela se je prisiliti, da ne bo huda na Jurija, in ko se ji to ni docela posrečilo, je jokala sama vase, brez solz ihtela v svoji zapuščenosti. Tedaj je prišel Juri. Sedel je. Bil je videti truden in slabe volje. Ona je molčala.

"Ali ti ni kaj prav?" je vprašal mož.

Ozrla se je z žalostnim pogledom nanj. On se ji je približal.

"Anica, huda si, ker sem tak," je govoril. Ona ni vedela, ali obžaluje, ali se ji posmehuje. Zato je ostala nepremična, z očmi vprtimi v delo. On pa je govoril kakor zase:

"Ne zameri mi tega. Bo prešlo. Saj sam ne morem nič zato. Grem in grem in čimdalje sem z doma, tem lažje mi je. Samo da ne vidim Peči, in mi odleže. Pri tujih ljudeh posedim. Tuji ljudje vse drugače žive, ko mi na Peči, in to me razvedri."

Tedaj je dvignila glavo in ga pogledala karajoče in proseče:

"Kaj ti je rekel zdravnik?"

"Oh," se je nasmehnil, "ne boj se! Glej, nič drugega mi ni rekel, nego da naj se mnogo gibljem in živim dobro in redno."

"Ali je to res?" je vprašala in pristavila: "Potem pa ne rečem nič, če te ni doma. In to malo dolgega časa bom že prenesla!"

On je sedel k nji in presekal smisel govora: "Šivaš?"

Prikimala je.

"Ti si zelo pridna," je dejal. Toda Anica se je skoro zgenila strahu, tako brezčutno in brezsmiselno je rekel to. "Saj mu je vse eno," je mislila. "On ne misli ni malo več name. Kakor otrok je, ki se nasiti igrače." In razburjenja, ki se je je polastilo v tem hipu, ni mogla zakriti, in rekla je:

"Juri, ne misli, da ti kaj očitam, ne, Juri. Ali hudo mi je, in tako ti hočem povedati, kakor mislim. Tako kratek čas sva mož in žena. A ti si že pozabil." Videla je, da so mu oči zadrhtele kakor sitnemu otroku, kadar ga motimo pri igri, in skoro jezno je rekel:

"Res je, Anica, silno pust človek sem. Včasih čutim to in prav radi tega bi rad pil, ali vino mi ne de dobro, in potem sem še pustejši."

Jezilo jo je, da je tako odgovoril, in trše, kakor je hotela, je rekla:

"Ali res misliš, da sem taka vrtavka in tako malo resna, da bi zahtevala od tebe, da mi vriskaj in poj? Ne, ne, Juri! Toda drugače mislim jaz to, drugače "

"Kako no?" je zopet vprašal nestrpno.

"Tako," je odvrnila hitro in burno, "tako mislim, da si ti moj mož in jaz tvoja žena, in da sva mož in žena, da skupno živiva, trpiva, pomagava drug drugemu, da zaupava drug drugemu. Juri," je viknila skoro, "hočem, da iščeš pri meni tolažbe in ne iz ven Peči. Če je tu ni za te, Juri, potem je vse zaman, najina sreča in življenje, potem mi je žal, da sem prišla na Peč. Živeti sem znala tudi sama. Sedaj pa je tako, da hočem živeti, a ne za se. In če ti tega ne razumeš, moj Bog, Juri, potem si varal samega sebe in si varal mene!"

Že ko je govorila, se je bil dvignil in skoro strupeno je pripomnil:

"Ne vem pravzaprav, kaj hočeš od mene. Ti imaš tako svoje misli. In morda je še nekaj drugega vzrok, in sama ne veš."

"Vzrok?" se je začudila ona.

"Da," je dejal on, "z mojo materjo se ne moreta, in tebi ni prav, da se tako malo mešam v vajine posle. Ti bi rada "

"Tvoja dolžnost je to, Juri," je odvrnila ona, "ti veš, da potrpim vse. In potrpim samo radi tebe, a ti si slep in gluh. A meni je to hudo," je zastokala. Ali po kratkem hipu se je ohrabrila in dejala: "Glej, Juri! Tvoja žena je najslabša dekla v hiši. Hlapcem mora šivati srajce, in v zahvalo se ji hlapci krohočejo. A ti molčiš, ti!"

"Ali si ne znaš pomagati sama?" je rekel nestrpno.

Ona pa ni odvrnila ničesar; molče je začela znova šivati. Ali v grlu jo je dušilo. Toda ni pristopil, da bi se mu bila zjokala na prsih. Molče je odšel. Tedaj pa je naslonila trudno glavo na šivanje in jokala dolgo in krčevito.

* * *

Tam zunaj v naravi se je bilo zgodilo kakor čudež. Nenadoma se je bila zjutraj dvignila megla, in najlepši, kakor pomladni dan je sinil nad dolino. Čisto prijetno gorko je bilo, in Anica je imela že ves popoldne odprto okno. Da je bilo čuti glas ptic ali zvoke pastirske piščali, bi bila Anica mislila, da je najlepši pomladanski dan. Ali vse tiho je bilo zunaj, samo znani človeški glasovi so udarjali zdaj pa zdaj Anici na uho. Kljub temu ji je šlo delo izpod rok. Izgotavljala je tašči obleko in sama skoro ni vedela, čemu ji je pri srcu mehko. V davne, pozne dni ji je snivala duša. Zamislila se je bila Anica tako daleč, da ni vedela, ali so bile sanje, ali je bila resnica:

Po cesti doli so ropotali vozovi, in nekdo je rekel, da se peljejo romarji. Zdaj pa zdaj je bilo razločiti iz ropotanja voz pobožno pesem. Vseokoli je bil lep, topel solnčen dan, in mačka je sedela na pragu in venomer gladila s tačico mehki gobček. Sredi trate je stopal petelin, zdaj pa zdaj zamahnil s perotmi in zapel. In zopet je bilo čuti s ceste gori glas ropotajočega voza. Anica je sedela na vrtu pred hišo. V senci je ležal visok mož in gledal doli na cesto. Anica se mu je približala. Začudeno je pogledal, in ko se mu je vspela v naročje, jo je skoro s silo pahnil. Ona pa je zajokala. In potem jo je mož vzel k sebi in jo začel tolažiti, dokler se ni zasmejala. Pravil ji je, da se tudi on popelje kakor ti romarji in še dalj, dalj, čez veliko, veliko vodo, prav na drugo stran zemlje. Pa ne za vedno, ne! je prosila. Ne za vedno, je dejal in pravil, da se vrne, in da bo tedaj Anica tako velika, in on ji bo prinesel toliko lepega in dobrega. In tedaj je ona udarila z ročicama in bila vsa vesela, in tudi on se je smehljal in govoril: In ti si mislila, da pojdem za vedno? In ona je odkimala dvakrat, trikrat, petkrat...

"Ne za vedno!" se je zavedla Anica. In zdaj je vedela, da to niso bile sanje in da je to prvi spomin njenega življenja, in da je to njeno prvo razočaranje, in da se oni mož ni nikoli vrnil, in da je ona, Anica sedaj velika in sedi na Peči in je brezmejno žalostna, ko se spomni moža, ki jo je prvo sunil in potem objel, in da bi ga tako rada še enkrat videla, njega, edinega, ubogega, nesrečnega očeta.

Tedaj so se odprla vrata in vstopila je tašča.

"Pomerit sem prišla," je dejala, "kaj, saj boš menda gotova."

"Da," je odvrnila Anica in raztegnila obleko. Tašča se je približala in prijela za rob obleke.

"No, ti si pa lepa," je vzkliknila nenadoma, da je zazeblo Anico do srca. "Saj to je narobe! O ti moj Bog, sedaj mi sešije obleko narobe in ne na lice." Ženi je pri slednji besedi rastel gnev in glas, da je Anici plesalo pred očmi in je rdela od zadrege in strahu. Iztrgala je tašči obleko.

"Saj ni res! Kaj se lažete!" je viknila bolj prevzeta veselja, da je trditev taščina neresnična, nego razburjena.

"Kaj?" je pihala tašča. "Še lica ne loči od narobe in se usti, da je šivilja! Pa ne! To si mi napravila iz jeze in nalašč. Saj te poznam."

"Ni res!" je viknila Anica, iztrgala v hipu obleko tašči in hitela v kuhinjo. Našla je Marjanico in jo burno vprašala: "Marjanica, ali je to lice, ali to!"

"Bog pomagaj," je k sreči na desno uho ujela vprašanje Marjanica, "saj imate oči, to je lice. Da niste prav sešili? Ali ste znoreli? Kaj hočete? To je lice, seveda!"

Tedaj je privihrala tašča in kričala:

"Sem mi daj obleko! Tako lepo blago, in vse gre skazit. Sem daj! O, saj sem vedela, da bo kaj narobe, in res mi sešije narobe."

"Molčite!" je kriknila sedaj Anica, "vi zamenjujete lice z na robe, ne jaz. Zakaj kričite? Pa vprašajte Marjanico, ali pa cesarja samega."

Katra je vzela obleko in vršala na dvorišče. Sprva je steknila Nežo, in ta ji je pritrdila. Potem je srečala Šimna, ki se sprva ko dober politik ni hotel odločiti ne za eno ne za drugo. Klanjajoč se pa vljudnosti in časti Katrini, je pritrdil, da bo že res, kar trdi tašča. Potem je naletela Katra na Lipeta, ki se ji je zasmejal, da ne pozna lica, da je on mož, a toliko da že loči, da to ni lice, kar trdi Katra. Katra jo je pobrala, češ, kaj da on ve. Za moško obleko morda, za žensko pa ne. Tedaj je pristopil Tomaž. "Glej," ga je nagovorila Katra, "taka je naša nevesta; ji dam obleko delati pa mi iz same jeze narobe sešije. Kaj bi napravila šele s srajcami za te in za Jurija. Taka šivilja, še lica ne loči." Pristopila sta bila Neža in Šime. Nekako vstran je stal Lipe. Tedaj je stopila Anica med vrata. Obličje ji je gorelo razburjenja. Tomaž je sunil Katro, češ: "Posluša!"

"Naj posluša," je kričala tašča, "škoda, da Jurija ni, da bi še on razsodil. Na, na, Neža, in nesi Cilki, naj popravi, če more. Pa ji reci, da je že tako, kadar naša noče."

Anica se je morala prijeti za vrata, zakaj od jeze je kipelo v nji, da ne bi bila mogla izpregovoriti niti besede.

Tašča pa je k poslom obrnjena izzivala še dalje:

"Take so te mlade punice! Za nobeno delo ni, in če kaj zna, pa noče. Človek se trudi in ubija od zore v mrak, troti pa žró."

"Troti, haha," se je ljubeznjivo skušal nasmehniti Tomaž proti Anici. Že je hotela pobegniti Anica, ali komaj je čutila dovolj moči. In tedaj se je nekaj zgodilo. Mirno je pristopil Lipe, vzel obleko in dejal:

"Deset poličev, mati, staviva, da je to lice."

"Troti, troti," je ponavljal Tomaž za Lipetom, ki se je obrnil sedaj in dejal:

"Ali veš, Tomaž, da trdiš resnico. Na Peči so res troti."

"Res?" se je začudil Tomaž.

"Prav res," je nadaljeval Lipe napol k Tomažu, napol k Katri, "pa naša nevesta ni trot!"

"Kdo pa?" se je razkoračil Tomaž; očividno se je hotel pobahati in pokazati pred Katro. Neža in Šime sta se skromno umaknila, tako da sta si stala hlapca z oči v oči. Katra je stala ob strani. Na vratih je s široko odprtimi očmi čakala Anica.

"Kdo?" je zategnil Lipe, "ti, Tomaž, na primer!"

"Kdo pa tebe po čem vpraša," je rekla zdaj Katra, "ali nimaš nič dela?"

Toda Lipe je bil videti kaj odločen in silno dobre volje in smehljaje se je rekel:

"Brez zamere, gospodinja, pa je že tako. Tisti, ki pri obleki zamenja lice, tudi čebele od trota ne bo ločil."

Sedaj stoprav se je oglasil "oskrbnik" v Tomažu:

"Kaj pa, če bi hlapca zamenjali , ali pa če bi hlapec moral zamenjati gospodarja?"

Toda Lipe je bil neusmiljen.

"Kdo bi pa potem delal, Tomaž? Troti?"

"Veš kaj," se je razkoračil sedaj Tomaž, "če ti ni prav, Lipe, saj lahko greš!"

"Tomaž," je odvrnil mirno Lipe, "hlapec ti, hlapec jaz, če pojde kateri, in kateri pojde , pove gospodar!"

"Prav nič te ne ustavljam!" je od jeze hripava pripomnila Katra. Lipe se je samo smehljal.

"Lahko greš, kadar hočeš," je nadaljevala Katra, "bolje prej, ko slej. Da bi se hlapci vmešavali v reči, ki jih prav nič ne brigajo, tega nismo vajeni na Peči. Zato pa lahko greš, Lipe!"

"Hm," se je začudil navidezno Lipe, "kaj ste vi, mati, gospodar? Mislim, da je Juri. In samo on me bo gonil raz Peč."

Še nikoli ni slišala Katra takih besed. V živo rano je zadel fant z opombo, da je na Peči prav za prav Juri gospodar. V tej jezi je Katra pozabila vse dostojnosti. Dvignila je roko in velela:

"Še danes pojdeš! Še sem gospodinja jaz!"

"Bosa je ta, mati. Kaj ste tako pozabljivi, da ne veste, da je Juri že izpolnil štiriindvajset let. Krstili ste ga za Jurija, rojen je pa bil menda oktobra." In fant se je obrnil in odšel visokovzravnan proti hlevom. Katra je planila proti hiši. Tomaž pa je šel za Lipetom.

"Ti," je dejal, ko se Lipe ni ozrl.

"Kaj?" se je obrnil sedaj Lipe. Hlapca sta si stala enako močna naproti. Lipe je bil miren, ni pa bil Tomaž.

"Tisto o trotu si bom zapomnil," je dejal Tomaž.

"Le," se je odzval Lipe, "zato sem ti povedal."

"Molči!" je siknil Tomaž. "Ali hočeš, da te treščim čez streho?"

"Kajpak, tak trot, pa mene!"

Tomaž se je zakadil v Lipeta.

"Če je pa tako naj pa bo!" je mrmral Lipe, se umaknil Tomažu, ga popadel okolu telesa in ga položil na tla in dejal:

"Tomaž, ti si dober človek, pretepati se pa ne znaš!" Toda Tomaž je bil razjarjen in je začel vihati rokave.

"Ali bo zdaj zares?" se je smejal Lipe.

Tomaž se je ravno hotel pognati na Lipeta, ko ga je nekdo prijel za rame. Bil je Juri. Pravkar je bil stopil na dvor.

"Kaj je to?" je vprašal.

"O, nič!" je odvrnil Lipe, "s Tomažem sva poskušala, kdo je močnejši."

In kakor da jima zavida, se je obrnil Juri v stran...