11. POGLAVJE
Na Peč pride mesar

Na dan sv. Treh kraljev je bilo. In na vasi je bilo. In v gostilni pri "Cvičku" je bilo, popoldne po blagoslovu ob štirih. Pri dolgi mizi so sedeli kmetje, pri okrogli in pogrnjeni v kotu je sedel debel in rejen mož. Na prvi hip si spoznal mesarja iz trga. Hudirjev dedec je bil, kakor vsi mesarji, zdrav ko vol in dobre volje in prevzeten in pil je, ti moj Bog, koliko je popil mesar iz trga. Pa ga je lahko na kaj in za kaj. Mesar ni zastonj popeval stanovske pesmi, kratke, toda jedrnate:

"Ni lepšega stanu,
ko biti en mesar,
je boljše bit' mesar
kot grof in pa cesar!"

Par ur je že sedel mesar za mizo, in ko so prišli kmetje, je barantal z njimi ali pa jih dražil.

"Ali ne bo nič telet?"

"Malo, malo!" je odvrnil kmet.

"Kaj!" se je hudoval mesar. "Potem kupim dekleta!"

"Te niso na prodaj," so se smejali kmetje.

"Te daste zastonj in povrhu, kaj?" je dražil mesar.

"Saj bi jim ne bilo slabo pri tebi, ne, ki ješ vsak dan meso in cvrtje!" je pripomnil zopet kmet, ki se mu, po obrazu soditi, ni godilo predobro.

"Kaj cvrtje, kaj meso!" je vikal mesar, "to vse nič ni. Pa je drugače to. Meso bo šlo pod ceno, še prodati ga ne bo moč."

"Ni spak, če je pa vsak dan dražji!"

"Hehehe," se je smejal mesar, "dražji. Pa kako dolgo. Dokler ne vpeljejo amerikanske živine. In te je kot peska, kot listja."

"Tisto pa že ne bo. Sem bil po svetu," je pripomnil zopet nekdo, "dobro vem, kaj je z amerikanskim mesom. Sama žila in mast ga je!"

"Vi ne veste vsi skupaj nič," se je hudoval mesar, "ali ste vi od stanu?"

"Vi mesarji veste za se, mi pa za se," so pripomnili kmetje. Tedaj je vstopil Šime, hlapec s Peči.

"Tegale vprašaj," je pripomnil kmetič mesarju, "na Peči imajo živine ko peska, pa brez hlapca so, nekaj kupčije bo le!"

"Na Peči," se je začudil mesar. "Ne, tam gori ne prodajajo, in ona žena gori je za deset judov in še enega povrh."

Šime je odmajal z glavo in rekel:

"Trda je že, trda, pa prodala bo. Takole rečem, kakor sem premislil, da bo prodala."

"Ti, fant, postavno govoriš," je dejal nato mesar, "sedi, za liter se ne bom kesal, četudi ne bo kupčije."

"Saj smo znanci," je pripomnil Šime in sedel. Proti mraku pa je mesar vstal in se odpravil s Šimnom na Peč. Po poti je godrnjal, ne zmenivši se za Šimna:

"Ne bo prida s kupčijo. Je preskopa in izbija cel dan." In mesar je sam vase stokal, trudeč se po spolzki poti na Peč in premišljujoč, koliko vina bode treba, da namoči utrujeno grlo po kupčiji na Peči. Tako je prisopihal mesar na Peč in zaklical na ves glas:

"Hej ljudje, kupec je tu! Ali imate kako muhasto kravo ali vrtoglavega vola. Dobra cena, pa deset cvancgarc hlapcu, pa štiri pastirju, pa devet poličev vina in še cigar, če jih marate."

Prvi je prišel mesarju nasproti Anže.

"He, fant, kje so ljudje?" je vprašal mesar manj iz potrebe ko navade.

"Poišči jih!" je odvrnil čisto modro Anže.

"Poiščem tebe za ušesa," je viknil mesar in pri tem neusmiljeno zadel z nogo v kolo izpod lope gledajočega voza, in potem, tipajoč boleče mesto, stopil za Šimnom proti veži.

Notri v sobi je bila Katra z Anico in Jerico. Pravkar je bila stopila v sobo in se lotila Luke, ki je kašljal za pečjo:

"V hlev se mi pojdi dret, celo noč hrope tu, da človek še spati ne more."

"Katra," je prosil brat, "samo ogrejem se malo." Polotil se ga je znova kašelj. Anica je vstala in se vrnila s čašo čaja. Toda Katra je planila in začela kričati:

"Seve, čaja mu kuha. Ven naj gre. Če mu ni v hlevu dovolj dobro, pa naj gre s Peči. Pa ravno zato, ker ve, da mi ni prav, mu streže."

"Še v peklu ni hujše žene," je pripomnil Luka.

"Pa pojdi v pekel!" je odvrnila Katra in sunila Anico s čajem v stran, da se je tekočina polila po tleh.

"Je že prav!" je zastokal Luka, in v njegovih očeh je zagorelo toliko jeze, da se je Anica z grozo začudila. Toda tudi v nji se je dvignil odpor proti Katri in je dejala:

"Če že kuham za Jurija, malo vode več ali manj "

"Nič!" ji je presekala besedo Katra. In ženi sta se merili s pogledi, ko je nenadoma viknil zunaj mesar, in so se v naslednjem trenotku odprla vrata in mesar je vstopil.

"Seveda, prej nima časa," ga je pozdravila Katra.

"Za kupčijo dovolj, pa še šmentano dobro, če bomo ogledali pri luči živino," je odvrnil mesar, "v temi so vse mačke sive, pa vse krave debele."

"Gospodar leži," je odvrnila Katra, vendar pa je pomignila mesarju, da naj sede.

"Če spi, bo pa vstal," je odvrnil mesar in se pridušil, da zdaj že ne gre brez kupčije nazaj. Nato je odšla Katra in se vrnila za nekaj hipov z opombo, da bi kravo laže pogrešala ko vola, pa da naj si mesar ogleda kako in kaj, nakar je mesar zapustil s Katro sobo, in sta šla ogledovat živino. Jerica in Anica sta ostali v sobi. Nedolgo zatem je bilo zunaj čuti jezne glasove. Mesar je kričal, in Katra je kričala in tudi Tomaž, ki se je bil odnekod znašel, je kričal.

"Stošestdeset," je vikal mesar.

"Dvestopetindvajset," je klicala Katra.

"Vola prodaja," je pripomnil Luka Anici. Zunaj pa so se glasovi zopet oddaljili. Najbrže so se bili vrnili vsi nazaj v hlev.

"Zakaj ne greste ven," je dejal Luka Anici, "saj ste več gospodinja, ko ona."

Anica se je nasmehnila po sili in dejala:

"Naj napravi sama, kakor ve. Samo da bo Juriju prav. Pa se tudi ne razumem na kupčijo."

"Prav brez potrebe prodaja," je pripomnil Luka.

Anica ni dejala nič.

"Za Tomaža ji je," je godrnjal Luka, "temu tegne in tegne, kakor bi bil gospodar."

"Stoinosemdeset," je bilo zopet čuti zunaj mesarja.

"Dvesto," je odvrnila Katra. Nato so utihnili, in čuti je bilo, da prihajajo v sobo. Res so prišli v sobo in sedli za mizo. Mesar je izvlekel listnico z bankovci in naštel osemnajst desetakov in jih rinil Katri; Katra jih je odrivala. In začelo se je huje vpitje. Mesar je bil skoro že ves hripav, zakaj zdaj sta kričala vanj Katra in Tomaž.

"Devetdeset, ali pa grem," je popuščal ali obsedel na mestu.

"Ne morem," se je branila Katra.

"Raje vržem vse v ogenj," se je rotil mesar in neusmiljeno mečkal bankovce. Čutil je, da ne bo ni eden ostal v njegovih rokah, zato jih je mečkal; sicer ni imel te grde navade; "zažgem jih."

"Le!" je pripomnila Katra.

"Petindevetdeset naj bo!" je dejal Tomaž.

"Naj bo, triindevetdeset!" raste mesar.

"Ne bo!" odkimuje Katra.

"Štiri!"

Katra maje z glavo.

"Pet, pa naj vse gre po " se roti mesar.

"Sedem!" pripomni znova posredovalno Tomaž.

"Dvesto!" jekne Katra.

Mesar se je izkričal in zaman. Ona je nepremagljiva. In dvignil se je, kakor da hoče oditi, ali Katra je s prezirljivim pogledom gledala za njim. In res ni odšel mesar, obstal je na vratih.

"Recite, no, pametno besedo!"

"Dvesto!" odvrne Katra.

Mesar zakolne in vrže k zmečkanim bankovcem še enega. Tako so sklenili kupčijo.

* * *

Ko se je drugo jutro Anže prebudil, je videl, da je zaspal, in se obenem domislil, da mu dolguje Šime štiri desetice, katere je bil dal mesar za pastirja, in katere je bil spravil Šime, dasi je bil po sklenjeni kupčiji Anže sam pričujoč. Anže pa ni kar tako utrpel četvero desetic in si je dolgo v noč ubijal v glavo, kako priti pri Šimnu do svojega denarja. V tej misli je bil zaspal, v tej misli se je prebudil. Tedaj je zaslišal Šimnov glas.

Anže je začel v veliki naglici obuvati čevlje, boječ se, da bi Šime ne krenil kam, in bi ne videl Anže nikoli več svojih desetic. Zdaj ali pa nikoli, si je mislil, obenem pa slišal še sledeče:

"Je ne bo doma, ne," je dejal Šime. Po precej dolgem odmoru je slišal Anže Nežin glas:

"Ne, ne, tega ne morem!"

"Kakor hočeš," je dejal Šime, "mi bo posodila pa "

"Tiho bodi!" je kriknila Neža in nato šepetaje pripomnila: "Ti me boš spravil še v pekel!"

"Kakor hočeš," je odvrnil Šime; nato je sledil zopet premor, in potem je rekla Neža:

"Šime, kaj si rekel, v oni zeleni omari da ima?"

"Menda," je odvrnil hlapec malomarno.

"Oh, kaj bo iz tega!" je jadikovala Neža, in glas se ji je počel tresti od bridkosti. "Glej, to je vse, ker si ti tak. Kaj te le more zmotiti, da vzameš denar, pa ne kupiš harmonike."

"Tako je," je pripomnil malodušno Šime. "Kar je, je, sinoči sem mu komaj ušel, če danes ne dobi denarja nazaj, potem srečno, Neža."

"Danes!" je drhtela preplašena Neža in v duhu videla razjarjenega, za denar in harmoniko opeharjenega kmečkega fanta, kako bije po njenem lahkomiseljnem, toda njenemu srcu tako dragem Šimnu.

"Eno bi rekel Slavčevi Marjeti, pa bi mi posodila!" je izkušal oživeti Šime Nežo, in posrečilo se mu je. Glasno je viknila:

"Tega ne delaj, da veš, ne pri Slavčevi, ne nikjer, če je še kaj poštenja v tebi."

"Če pa ti nočeš pomagati!" je potožil Šime.

"Nočem?" je zastokala Neža.

Anže je bil medtem obul čevlje, odel si jopič, spustil se doli v hlev in stopil na vrata ter se neopažen približal onima.

"Moje desetice!" je viknil, tako da je Šime nehote odskočil, in Neža rahlo kriknila.

"Ne boš me, ko onega za harmoniko!" je klical Anže.

Šime je segel v žep in mu vrgel četvero desetic, katere je Anže prestregel v klobuk.

"Tako," se je smejal pastir, "zdaj smo pa spet prijatelji." Neža se je zmuzala v stran. Šime pa je pogledal ostro pastirja, in ko se je ta venomer smejal, je dejal:

"Kaj se smeješ? Ali nimaš drugega dela, ko da laziš okoli voglov in vlečeš na ušesa?"

"Seveda," se je oglasil Anže, meneč, da bo bolje, če prikrije Šimnu, da je zaspal, "sem prišel ravnokar že z Rovta."

"Kaj si pa delal gori?" je vprašal Šime.

"Kaj!" je vedel takoj odgovor Anže. "Sem šel gledat, če delajo zajci res kaj škode hruškam. Pa ni videti, ne."

"Šema," se je dobrovoljno odzval Šime, "kaj bodo delali škodo, če pa ni snega." In Šime je odšel proti hiši sam s seboj za dovoljen. Isto je storil Anže. Na vratih v vežo pa se je ustavil, položil prst na čelo in si pripomnil: Ne, prvo moram nakrmiti druge, potem bom samega sebe. In se je vrnil v hlev in nametal živini krme. Pri tem se je bil do dobra ugrel. Ko pa je stopil iz hleva, je videl odhajati Katro s sinom in dejal je za se: "Glej, Šime je vedel."

* * *

Komaj je bila odšla Katra, je prilezel od nekod Luka in se spravil na gorko peč. Legel je, da bi se tako lepše ogrel. Tako je ždel sam vase, včasih vzdihnil, se vzravnal, kadar se ga je polotil kašelj. Peč je bila skoro razbeljena, ker je pekla Marjanica kruh. Slednjo njeno besedo je slišal Luka. Marjanica je tožila Anici, ki ji je pomagala, da z Nežo ni nobenega prida, lotila se je nato Šimna, nato Tomaža in pripomnila na konec, da ne razume, kako more Anica pustiti moža v takem iz hiše, in še mnogo podobnega. Tako sta spravili ženski kruh v peč, in ko je končno Marjanica oštela še Jerico, katera si je bila vnela krilo, ko je prenašala goreče oglje iz peči na ognjišče, je prišla še v sobo in vznemirila iz same marljivosti Luko, češ, da dela samo napoto. Vendar pa mu je prinesla skledo gorkega mleka in kos rženega kruha. V tem pa je bil prišel mesarjev hlapec po vola, in Luka je ostal sam v sobi. Tako je bil nekaj hipov sam, ko je prišla Neža in začela pometati.

"Saj je že pometeno!" je pripomnil Luka.

"Kaj?" je vprašala Neža, "da je pometeno? "Saj res!" In odvršala je. Luki pa se je zazdelo, da leži doli ob mizi košček zelenomodrega papirja, prav takšen, kakoršnih je bil sinoči mesar naštel dvajset. Čudno se je zdelo Luki le to, da, dokler ni bila začela Neža pometati, tega papirja ni bil opazil. Sprva je motril Luka novost dokaj malomarno, čim dalje pa je gledal na to čudno zelenomodro malenkost, tem večja radovednost se ga je začela polaščati. Hipoma se je dvignil, zlezel raz peč in se sklonil po onem zelenomodrem.

Skoro stresel se je. Košček papirja je bil eden onih zmečkanih bankovcev od predvečera. Nehote je skril Luka bankovec za obleko in zlezel znova za peč. Ni še bil zbral svojih misli, kaj mu je storiti, dasi mu je bilo jasno, da je ta neznaten papir zanj neprecenljive vrednosti, in da bi bilo skoro neumno, ne poslužiti se te prilike, ki mu je tako nenadno potisnila v roko toliko svoto, ko so se odprla zopet vrata, in je vstopila Neža. Rahlo vznemirjen je gledal Luka na njo, in zdelo se mu je, da ga Neža presunljivo gleda. "Mogoče ga je opazila tudi ona, in je prišla zdaj ponj," ga je pretreslo, in zazdelo se mu je, da je Neža v resnici švignila s pogledi po tleh, nato pa se hipoma ozrla nanj, rekoč:

"Ali ni prevroča?" Mislila je peč.

"Ne, ni!" je odvrnil in sedaj posilil kašelj. V resnici ni čutil Luka sedaj najmanj vročine. Pač pa ga je pekel za obleko skriti bankovec. Neža je pristopila k peči. Luka se je umaknil v skrajni kot.

"Saj ne bom prisedla, ne," je dejala Neža, "ali se me bojiš?"

"Tebe že ne!" je hlinil veliko mirnost Luka, se pa v resnici bal, kaj bode, če ga ona sedaj nanagloma prime za roko, katero drži pod obleko. In zopet se mu je zdelo, da počivajo njene oči na njem, in skoro zahropel je:

"Kaj me pa gledaš?"

"Ali te ne smem?" se je zasmejala in ga pustila samega. Tedaj pa je začel premišljati, ali pa bi ga obdržal. Tedaj pa se je zopet spomnil, da nima tobaka, da ni že davno okusil malo žganja, in zazdelo se mu je, da mu je sam Bog poslal to tolažbo. Njej se ne bo poznalo, še pogrešila ne bo, za me je pa tolika dobrota. In čim dalje je mislil, tem jasneje mu je bilo, da najdenega ne more vrniti. Tedaj je prišla Anica v sobo. Njemu pa je šinila nova misel skozi glavo.

"Anica," je rekel, "nekaj bi prosil!"

"Kaj pa bi radi?" je vprašala Anica.

Starec je nekaj hipov molčal, kakor da ne ve, kako bi začel.

"Le povejte," je prigovarjala Anica.

"Tako je," je začel tedaj Luka, "revež sem. Pa je že tako, da včasih Bog revežev ne pozabi "

"Nikoli jih ne pozabi!" je pripomnila Anica.

"Res je," je prikimal z glavo Luka, "ne zapusti, ne. In tako je prišlo, glejte," je hitel nato k zadevi, "da imam tule nekaj za priboljšek za praznike." Pri tem je izvlekel desetak in ga nudil Anici in govoril: "Pa sem mislil, da lahko izgubim v senu ali kjer si bodi; če pa dam vam, mi boste lepo spravili in po malem dajali."

"Zakaj ne," je dejala Anica, "kar dajte."

"Pa lepo vas prosim, ne pravite nikomur!" je prosil Luka.

"Zakaj bi pravila?" je odvrnila Anica in spravila desetak. Luki pa se je zazdelo, da bi bilo dobro, če bi pripomnil še katero, toda ker Anica niti najmanj ni bila radovedna, odkod mu je denar, ni rekel nobene. Čez nekaj časa je vstal in zlezel raz peč in odšel v kuhinjo. In nekake vzradoščenosti ni mogel prikriti. Prišla je Neža in se ozrla nanj in nekako zlobno je pripomnila:

"Ti je pa le peč postala prevroča."

"Mi je, mi," je odvrnil živahno in jo motril z veselo brezskrbnostjo. In sedaj se je zgodilo, da se je vznemirila ona. In Luka je opazil, da je odšla v sobo in se nato takoj vrnila, ali rekla ni nobene.

Proti poldnevu je bilo posijalo solnce. Anica se je bila pomudila v svoji sobi. Nekaka radost jo je napolnjevala, da sama ni vedela zakaj. Pospravila je bila sebi in pogledala pri tej priliki v taščino sobo; vrata so bila priprta, v sobi je bilo v neredu. Anica je otvorila okna, napravila postelj, dasi sicer nikoli ni prestopila taščine sobe. Toda ravno to, da je prenesla in pospravila neljubi ženi sobo, jo je navdalo z zadoščenjem. Čutila je, da se je nekako premagala, in veselo se je lotila nato šivanja. In šivala je za bodočega gospodarja na Peči, in veselobridke so bile njene misli, hrepenela je po oni uri in se je bala. In je bila srečna, in lica so ji rdela.

Tedaj se je pretrgala zunaj megla in je posijalo solnce. Poldne je prešlo, tašče in Jurija še ni bilo nazaj. Zato se je začela polaščati Anice nekaka nestrpnost. Skrbeti jo je začelo zaradi Jurija. Zunaj je namreč začel vleči hud sever. Tako je popoldne prešla vsa dobra volja Anici. Začutila je tudi, da jo hoče boleti glava, in da se ji včasih stemni pred očmi. Zato je pustila delo in legla. V tem je zaspala.

Zbudila se je stoprav, ko se je mračilo, in zaslišala od doli jezno vikanje vsevprek. Popravila si je lase in hitela doli. Našla je v sobi, odkoder je prihajal šum, Katro, Jurija, Tomaža in Nežo; za pečjo je drhtel Luka. Vseh oči je začutila Anica na sebi. V naslednjem hipu pa se je Katra že obrnila k Neži in viknila:

"Kaj, ti nisi danes pometala v moji sobi?"

"Ne!" je dejala Neža, "zdi se mi, da je gospodinja."

"Da, jaz sem, kaj pa je?" je vprašala Anica, in težka slutnja ji je legla na srce.

"Ti?" je pogledala z jasno izraženo zaničljivostjo tašča snaho, obrnila se nato po pričujočih in odšla iz sobe. Tomaž in Neža sta šla za njo. Anica pa je ostala ko prikovana na mesto. Za pečjo je dušil Luko kašelj, na klopi ob mizi je sedel Juri in nekako brezizrazno bulil pred se.

"Kaj pa je?" je vprašala Anica in stopila k njemu. Dvignil je glavo, in Anica je ovohala, da diši iz njega vino in tobak. Čez obličje mu je šinilo ko utrujenost in nestrpnost.

"Nič," je dejal, "materi je izginilo trideset goldinarjev."

Anica se je komaj še ujela za mizo, da ni omahnila. Zdelo se ji je, da je nekdo silovito zamahnil proti njenemu srcu. S tresočimi rokami se je držala za rob mize. Niti besede ni mogla izpregovoriti, ko se je Juri dvignil in odšel. "Za tatico me imajo," ji je tolklo po glavi, in brezmejen strah se je je loteval. In tedaj je zaslišala Lukov šepetajoči glas. Kakor skozi mrak je slišala:

"Ne izdajte me, za božjo voljo. Našel sem, Bog mi je priča, da nisem vzel!"

Zdelo se ji je, da ga mora nekaj vprašati. V tistem trenotku pa so zaškripala vrata, in je prišla Neža z lučjo. Anica je planila iz sobe in tekla v gorenje prostore.