13. POGLAVJE
Anica izprevidi, da se je prenaglila, in izve nekaj novega

Tiha, zvezdnata noč je objela Anico. Hitela je po znani poti navzdol. Visoko gori nad Pečjo v gozdu je šumel veter, tu doli je bilo mirno, in samo šumenje potoka je vznemirjalo nočni mir. Pošastno se je belila iz teme cesta. Anica je dospela doli do mostiča in za hip postala v senci zapuščenega mlina. Zazdelo se ji je bilo, da gre nekdo za njo. Prisluhnila je. Vse je bilo tiho, nihče ni hitel za njo. Naglo je krenila Anica nato preko mostiča. Tu pa je zopet postala in ni vedela, ali naj krene v vas ali v trg. Stoprav sedaj je spoznala deloma svoj siten položaj. V vas ne gre. Za ves svet ne gre. A kam sicer? Proti trgu? Kam sploh hoče, kaj sploh hoče po svetu?

"Kamorkoli, samo nazaj na Peč ne!" je mislila. Še živo je čutila pritisk moževe roke, in obraz ji je žarel ljutosti, ob misli, da so jo obdolžili tatvine in da jo je mož, mesto da brani njeno čast, pognal iz sobe. In v novi boli je zakrilila in zalomila z rokama:

"Oh, Juri, kaj si mi storil!"

V hipu pa jo je navdala neke vrste tolažba. Sladkost maščevanja jo je prevzela, pri misli, da se bo gotovo polastila Jurija ve lika skrb, ko opazi, da je odšla. "Morda je že opazil in prihiti za menoj," je mislila in nehote se je obrnila po cesti proti trgu in začela spešno korakati. Kljub temu, da je bila noč temna, in je peljala pot po ozki, nepriljudni dolini, ni čutila Anica nikakega strahu. Nekako dobro sta ji dela samota in mrzli nočni zrak, ki ji je hladil razvneto čelo, in polagoma je začela mirneje razmišljati.

"Vrnem se ne," je mislila, "v službo pa tudi ne morem taka." In zopet se je spomnila tega svojega obupnega položaja, in še huja žalost in jeza sta jo napolnile do njih, ki so bili krivi tega.

"Ne vrnem se, ne," je ihtela pred se, "bo že Bog pomagal." Tedaj se je domislila neke prijateljice, ki se je bila pred par leti poročila nekam v trg. Sklenila je, da se obrne k nji, in kaj dalje, to razmisli jutri. Nocoj je edino potrebno, da pride v trg. Anica je začela hiteti. Noč nad njo je začela giniti, izšel je mesec. Nekaj hipov pozneje je zavila Anica mimo ovinka in opazila v dalji luči. Nekaka brezskrbnost se je je polastila. Segla si je v nedra, in ker sprva ni takoj otipala bankovca, jo je prevzel velik strah, pri misli, da je sedaj popolnoma brez denarja. Obstala je na cesti. Od severa sem jo je zadel močen sunek vetra in ji vrgel v oči ostrega peska. Krčevito je iskala po nedrih in končno otipala bankovec.

Silen kamen se ji je odvalil od srca in z vztrajnostjo se je borila proti ostri burji po cesti. Hitela je, boječa se, da bi luči pogasnila in ne bi našla odprtih prenočišč. In želja po gorkem prenočišču jo je vse bolj napolnjevala. Čutila je obenem, da jo žeja in da je trudna. Ti občutki so vplivali na njo tako, da je začasno ginila bolest iz njene duše. Pač je čutila še vse, kar se je bilo zgodilo, še prav živo, ali zdelo se ji je obenem, da leži mej sedaj in tistim veliko časa in da se ni zgodilo nocoj. In tako je dospela v trg. Minile sta jo trudnost in skrb, zato pa se je oglasil razum v nji, in prvič nocoj si je zastavila vprašanje: "Ali se nisem prenaglila? Ali sem delala prav? Moža zapustiti je greh!" S temi očitki v srcu je šla po trgu in obstala pred gostilno s prenočiščem. Vrata so bila na stežaj odprta, in sunek vetra je bušil Anici z dvorišča nasproti. Stopila je na levo in videla, da je v kuhinji. Dremajoča ženska je sedela ob ognjišču in se dvignila sedaj in rekla:

"Le na ono stran pojdite!"

"Ali bom mogla ostati tu čez noč?" je vprašala Anica.

"Kako pa, da boste," je odvrnila ženica, "kar na ono stran v mizat stopite, je zakurjeno, in pivcev takih ni."

In žena ji je pokazala vrata, kjer naj vstopi. Anica je pritisnila za kljuko in vstopila in opazila pri svitu petrolejke več miz; pri eni teh miz je sedelo troje mož in kvartalo.

"Dober večer," je pozdravila Anica, možje so odzdravili, toda oči niso obrnili od kvart. Šele ko so doigrali, in je bila Anica sedla, in sicer blizu peči, se je dvignil eden mož in prišel k nji. Bil je gostilničar Kranjc, poznan po svoji dobrodušni hudomušnosti. Dasi že prileten, je vendar z dokaj prijaznimi očmi premotril Anico in vprašal:

"No, kako pa, vi mlada! Kaj pa boste?"

"Ali bi mogla prenočiti pri vas?" je vprašala Anica.

"Bomo že napravili, da bo prav. Kaj pa," je govoril s prijaznim nasmehom, "boste kaj pili? Malo kuhanega vina!"

"Da," je dejala kratko Anica.

"Za večerjo bi se tudi kaj dobilo," je pripomnil Kranjc in odšel v kuhinjo.

Eden igravcev pa je vprašal Anico:

"Ste od daleč, kaj?"

"O, ne!" je odvrnila kratko.

"Pa kar peš hodite?"

"Da!"

"Aha," je umoval mož, "pa daleč, kaj! V mesto?"

"Ne!"

"Aha," je potiskal zastajajoči voz pogovora zopet mož, "so slabe poti zdaj, slabe, dasi ni snega."

"Da," je odvrnila Anica. Tedaj se je vrnil Kranjc.

"Malo okisanih jetric je še," je dejal, "če se vam ne ustavljajo." Anici se je oglasila lakota.

"Pa mi dajte," je rekla, in krčmar je spet odšel in se vrnil z jedjo in nato prisedel k možema.

"Še eno, naj bo," je bodril in mešal kvarte.

Moža sta se po kratkem obotavljanju vdala pod pogojem, da je to zadnja igra. Anica pa je ulomila kruha, napravila križ čez lice in začela jesti. Tedaj so se začuli v veži trdi koraki, nekdo je naročal v kuhinjo vina. Anici je omahnila roka, katero je bila prinesla na ustnice. Spoznala je bila ta glas. Slišala je pripomniti Kranjca:

"Aha, naš voznik je že doma."

V istem hipu so se odprla vrata, in Anica je hipno pogledala in spoznala Lipeta. Toda on je najbrže ni opazil. Stopil je k igravcem, pozdravil.

"Si prišel?" je dejal krčmar.

"Sem!" je odvrnil fant in vlekel iz suknje razne papirje, račune in denar. "Poglejte, se mi zdi, da je prav."

"Ali ti je kobila kaj nagajala?" je vprašal krčmar.

"Ni bilo sile. Bil bi že pred eno uro doma, pa se je oni presneti Kramar opil, pa ni bilo priprege čez klanec."

"Kaj, Kramar pije?" je vprašal eden mož

"Eh," je odvrnil Lipe, "je že tako. Pravijo, da gre slabo in da bo šlo vse v nič."

Krčmar je pregledoval račune.

"Z ženo se menda prav ne ujemata," je zopet pripomnil Lipe. Tedaj sta se moža nehote ozrla na Anico, in tudi Lipe jo je opazil. V hipu se mu je lice zresnilo in z naglo kretnjo se je sklonil nad krčmarja.

"Ali je v redu?"

"Bo," je dejal Kranjc, "kaj pa Ocvirek?"

"Je že v redu," je dejal z dokaj trdim glasom Lipe, "zmotil se je bil, pa je terjal dvakrat. Je že vse plačano."

"Mislim da!" je dejal Kranjc.

Ta hip je prinesla ženica iz kuhinje Lipetu in Anici vina.

"Kar tam pri peči postavi, Katrica," je dejal Lipe in proti možem se obrnivši pripomnil:

"Tam sedi ena, ki je sama. Ji bom pa jaz malo druževal."

"Malo, malo," je pripomnil mož, "ni ena prezgovornih." Lipe pa je v resnici stopil k Anici in sedel.

"Si konje in voz spravil?" je vprašal krčmar.

"Vse," je odvrnil Lipe.

"Dobro," je odgovoril Kranjc. "Kaj, možje, še eno?"

"Ne več!"

"Za liter vina bom dal, ker že sedimo," je bodril krčmar.

"Saj lahko, si naju obral!"

Toda mož, ki se je branil, si je vendarle dal vsiliti kvarte in začel mešati.

Anica je prinesla vroče vino na ustnice in pila z veliko slastjo, zlasti še, ker je bila v veliki zadregi. Lipe se je nagnil čez mizo in dejal šepetaje:

"Kako je to, da ste tukaj?" Lahka skrb je donela iz njegovih besed. Anica je bila Lipetu zelo hvaležna, da je bil prikril svoje znanje z njo. Istotako tiho je zašepetala:

"Ušla sem!"

Lipe je začuden pogledal. Ker pa so igralci molčali, je začel govoriti precej glasno:

"Nisem še dolgo tu, pa sem prav zadovoljen. Delo, kakor se tiče, in če je človek zdrav, pa brez skrbi, je vse dobro!"

Možje igravci so se mej seboj muzali podjetnosti Lipetovi, in Kranjc je že tuhtal zopet eno onih, o katerih so pravili, da jih je bil v mlajših letih poln. Ker ga je pa skrbel pagat, je molčal. Nekaj hipov za tem so se bili igravci nekaj sprli, in Anica je našla priliko, da je pojasnila Lipetu, kaj se je bilo zgodilo. Njemu pa je igralo na resnem licu toliko usmiljenosti, da je niti s smehljajem ni mogel docela prikriti. Strmel je pred se. Anici pa je bilo vino ogrelo premrle ude, in silno prijetno ji je postalo vpričo Li peta. Prva sramežljivost se je bila umaknila zavesti, da je znanec. Pripovedovala je Lipetu, da se ne namerava vrniti na Peč, in ga povprašala, da li mu je znano, kje neki je ona njena tovarišica, nakar se je Lipe domislil, da je to ona, ki je odšla zadnje jeseni z možem nekam na Nemško. Ta vest je Anico spravila ob dobro voljo, zakaj sedaj ni vedela, kam naj se obrne. Lipe jo to opazil in dejal:

"Svetoval bi vam nekaj."

Dvignila je oči k njemu. Bil je vedno oni stari, oni lepi, resni mož. Sedaj pa je ležala globoka žalost na njegovem licu.

"Prosim," je rekla.

Lipe je pomolčal za hip, potem je dejal:

"Zdi se mi, da bo najbolje za vas, da se vrnete."

"Nikoli!" je rekla strastno. Njemu je šinil dobrovoljen nasmeh preko lica in z mehkim, toda prepričujočim glasom je govoril:

"Kam pa hočete? Ali ste vi za službo? Ne izpostavljajte svojega zdravja nevarnosti. Vi se morate vrniti, to ste dolžni sebi in Peči!" je dejal, tako, da je zadnje besede poudaril. Njej so privrele solze kljubovalnosti na lice in je rekla:

"Ali sem delala kakor otroci? Moj Bog, druga bi bila ušla že preje."

"Vi morate ostati na Peči!" je dejal prepričevalno in proseče obenem. "Bežati s Peči pomeni, odreči se pravic do Peči, in te pravice so vaše, in če še niso, morajo biti kdaj. Anica, bodite močni in vrnite se!"

Zdelo se ji je, da napol ume smisel njegovih besed, zdelo se ji je, da je hotel reči, da je prevzela z dnem, ko se je možila na Peč, vse ugodnosti in bridkosti Peči in da je njena prva dolžnost, da ostane zvesta prisegi, ki jo je položila pred možem v roke duhovnikove, namestnika Boga. Da je ne smejo nikake težave pri praviti do tega, da bi kršila to dano obljubo, in da je to najmanj, kar more in sme zahtevati mož od nje. Ona pa ga zapusti. Ni li opravičen mož zavreči jo, kakor je zapustila ona njega? In ta mož je povrhu še bolehen, in vino je delovalo v njem, in na vse zadnje, saj je v resnici storila nekaj, kar mu ni moglo ostati vse eno: udarila je bila njegovo mater.

Anici je začela roka drhteti. Lipe je opazil njen duševni boj, iz izraz brezmejne pomilovalnosti mu je zopet legel na obraz. Ni li morda zaklicalo nekaj globoko doli v skritem kotičku srca tako le:

"Ne verjemi tega, neumnost bi bila, vračati se na Peč. Ali ne vidiš, da je tam za te smrt. Juri je bolan in povrhu te komaj več ljubi. Saj je popolnoma slep za vse v rokah matere. In ta mati! Ali res misliš, da te bo trpela na Peči? Naj umrje mož, kaj potem? Že sedaj te ne more, ker si ji zmešala račune. Kaj potem? Ali ne bo morda celo stregla tebi in detetu po življenju? Brezmiselno bi bilo, Anica, vrniti se. Anica, ostani tu! Glej, dvoje rok imam, ali te roke so jake, delale bodo za te in branile te bodejo."

Takole je morda mislil Lipe, rekel pa je:

"Vrnite se. Ne bojte se, da bi se vam kdo posmehoval. Saj vam ni treba povedati, s kakšnim namenom ste odšli s Peči."

"Kaj naj porečem?" je vprašala Anica.

"Kaj naj rečete," se je nasmehnil Lipe, "recite, da ste šli k sodniji zaradi "tatice", tako ustavite Katri besedo in kdo drugi bi znal trepetati pred orožniki."

"To je res," se je nasmehnila, "vi se vsega domislite!" In občutila je zopet toliko hvaležnost do tega človeka in ni si mogla kaj, da ne bi rekla in ga vikala:

"Oh, Lipe, Bog vam povrni! Vi ste meni zelo, zelo dobri!"

Resnost je stopila fantu v lice. Potem pa se mu je zjasnil obraz in je pripomnil:

"Domači si moramo pomagati!"

"Kako mislite to?" je vprašala Anica, ki ni razumela, zakaj da je poudaril besedo "domači".

"Anica," je dejal on mehko, ko da hoče povedati nekaj silno lepega, "ali se nič ne spominjate vaše mladosti? Ali se nič ne spominjate, kako se je bila neke zime z neke strehe usula na vas plast snega in vas vso pokrila, ali se nič ne spominjate, da ste tedaj v tisti smrtni nevarnosti izgovorili prvikrat ime nekoga "

"Lipe," je zdajci skoro kriknila Anica, "ti si sosedov, ti si, ti si "

"S Peči, kakor vi, Anica!" je mirno pripomnil Lipe.

Osupli so se ozrli na glasno govoreča možje pri kvartah ...