14. POGLAVJE
Jerica

Čudovito je bilo življenje Jerici. Ta mala, bolehna osebica! Smilila se je Marjanici, smilila Anici, še Neža je potrpela z njo. Samo Katra je bila čudno trda z njo. Ni je mogla pogledati, da se ji ni oko razvnelo v jezi, da je ni ozmerjala. Nekako tajno veselje je imela v tem Katra, posebno še, kadar je bil njen brat Luka pričujoč. Globoko se je smilila zato Jerica skoraj vsem na Peči. Zdelo se je pa, da edina ona sama sebe ne pomiluje: izraz neke bolestne sreče je ublaževal njene velike, pametne oči. V teh očeh je bilo toliko globokotajnega, da je Marjanica dejala nekoč, dasi ni mnogo umela o pesmi, da je Jerica res prava Jerica, da se ji vsaj ne godi bolje ko oni v pravljici, nakar je Jerica odvrnila, da vse to trpljenje še ni nič v primeri s trpljenjem nedolžnih deklic, ki so prelile svojo kri za Boga, in da ona moli vsak večer, da bi ji Bog dodelil enako srečo. Nato ji je Marjanica s solzami v očeh poklonila staro knjigo o življenju svetnikov, in Jerica je jedva dočakala večerov, da je mogla nemoteno pri slabi luči čitati o mučenicah in mučencih. Neizrečeno se ji je bila priljubila knjiga. Prečitala jo je kdo ve kolikokrat, ali njena sanjajoča duša je hotela čitati več in več. Tako se je zgodilo, da je steknila v podstrešju nekaj knjig, in meneča, da ne more nobena knjiga poročati drugega nego kako so umirali mučenci in mučenice, je začela brati po vrsti pri najdrobnejši. Čim dalje pa je Jerica čitala, tem večje je bilo razočaranje. Nič o svetnikih, ne, vse kaj drugega je bilo tu pisano. Ali lepo je bilo vendar, in Jerica je dočitala knjigo; v njene misli in predstave so se na mah pomešale nove, doslej nepoznane ji slike, in Jerica je duševno mnogo trpela, ker ni vedela, kam bi te nove slike razpostavila, kako bi jih umela. Noč in dan se je mučila odslej. Zaglobila se je v vroče premišljevanje mučeniških življenj. Ali v sredi teh slik je naenkrat opazila nekaj tujega: sliko iz one male knjige.

Ta doživljaj je bil že tako utrujeno in zbegano dete še bolj zbegal. Podobna je bila bolj senci, nego mladi deklici. Malomarno je motrila okolico na Peči, zdelo se je, da je skoro nečutna.

V takem razpoloženju je bila do onega usodnega večera na Peči, čigar neradovoljna priča je bila. Ker je bila po svoji naravi plašna, je napravil prizor na njo tolik vtis, da je skoro polmrtva z drhtečimi ustnicami padla pod mizo. Na srečo jo je začul Anže ječati in ji pomogel. Potegnil jo je izpod mize in jo odvedel iz sobe.

"Ti moraš iti zdaj spat," je dejal očetovski.

Pripeljal jo je v kuhinjo, toda deklica je drhtela še huje.

"Le spat pojdi lepo, Jerica," jo je ogovarjal Anže. Ona pa se je bila krčevito oprijela njegove roke in je trepetajoč drgetala:

"Strah me je, strah!"

"Čakaj," je dejal, "te pa pospremim, da te ne bo strah." In odvedel jo je po stopnicah v podstrešje, kjer je imela svojo posteljo v temnem kotu.

"Prižgi luč, prižgi," je prosila. Otipal je leščerbo in odhitel v kuhinjo prižigat. Ko se je vrnil, je našel Jerico oblečeno ležati na postelji, z rokama preko oči in še vedno drhtečo. Kaj ji je, je pomislil, zakaj se neki tako boji? Pristopil je z leščerbo prav k nji in jo poklical po imenu. Odprla je oči.

"Ali te je še strah?" je vprašal.

"Še, še, še!" je drhtela.

"Zaspi, to preide," je odvrnil fant.

"Ne, ne," je šepetala, "ne morem spati, ne bom spala."

"Ali ti je slabo," se je domislil tedaj Anže.

"Ne vem," je odvrnila, "bojim se, bojim!"

"Ali česa se bojiš," je govoril Anže, "saj sem jaz pri tebi. Ali hočeš, da ti kaj berem?"

Segla je pod odejo in izvlekla drobno knjižico. Anže jo je vzel. "Kaj naj čitam?" je vprašal.

Tedaj se je ona napol dvignila in se sklonil k njemu: "Anže, ne pravi nikomur, da sem bolna, dali bi me od hiše. Jutri bom zdrava. A sedaj čitaj, čitaj!"

"Kje?"

"Tu," je razgrnila deklica strani. Anže pa se je pomaknil k luči in začel čitati:

"Aj, je lepa mlada Breda,
z okna v belo polje gleda;
v belem polju gre stezica,
ob stezici je meglica.
Z okna v belo polje gleda,
mater ogovarja Breda."

Anže je prestal in se začuden ozrl na Jerico.

"Čitaj, čitaj," je šepetala z napol zaprtimi očmi. Anže pa je čital dalje:

"To ni rosnih polj meglic,
to je trudnih konj sapica;
z Bogom draga moja mati,
ko po mene grejo svati;
komaj vi ste me rodili,
že ste hčer me zaročili!
Mati Bredo tolažila,
s pečo ji lase pokrila,
jo za mizo posadila,
svate v hišo povabila."

Zopet je prenehal Anže in se ozrl na Jerico. Ležala je nepremično; stoprav, ko je prenehal, so se ji zgenile ustnice, in Anže se je poglobil zopet v knjigo:

"Sedli so za mizo svati,
vsi so v svili, vsi so v zlati.
Sladko vinčece so pili,
se od ježe odpočili,
potlej Bredo zasnubili."

Rahel vzdih se je izvil Jerici iz ust, in Anže je prenehal ter se ozrl na deklico.

"Hitro, hitro," je prosila, in Anže je počel čitati znova:

"Kaj si žalostna in bleda,
kvišku, kvišku mlada Breda!
Težko ženin tvoj te čaka,
misel mu in želja taka,
da poslal je svate svoje:
Jezdite do Brede moje,
prstan zlat ji nateknite,
jo na konja posadite,
jo na grad mi pripeljite."

Anže je obračal stran in se pri tem zopet ozrl na Jerico.

"Ali spiš?" je vprašal, ker je imela oči zaprte. Zgenila je z glavo, Anže pa je čital dalje:

"Ali Breda se zajoče:
To mi v glavo iti noče,
da bi z vami zasedlala,
revna, oh, je moja bala.
Kaj vam pravim, dragi svati,
ali še živi mu mati?
Osem sinu žen umorila,
bi še Bredo zastrupila!"

Nehote je Anže čital vse glasneje. Tu pa je prenehal in se z novim začudenjem, odkod Jerici ta knjiga, ozrl na njo. Videl jo je, kako je drhtela pod pritiskom čudne groze.

"Ali je dovolj, Jerica?" je vprašal, ali ona je nevoljno odkimala, in Anže je čital:

"Če te huda tašča plaši,
taki so ti svéti naši:
Bi li z vinom ti napila,
ga na skalo boš izlila,
ti pogače ponujala,
bodeš jo ščenetu dala!"

Anžetu je šinil zvit smehljaj čez lice in z glavo kimajoč je čital:

Hitre konje osedlali,
osedlali, odjahali,
mlado Bredo odpeljali.
Spazi ženin jih na poti,
z grada jim hiti naproti.
Pa se Bredi konj spotakne,
sedlo se mu s hrbta zmakne;
v sedlo meč je tašča skrila,
da bi Bredo umorila.

Anže je zaslišal ihteti Jerico in je zaprl knjigo.

"To je prežalostno, Jerica, ne bom več bral!"

"Prosim, prosim!" je šepetala, kakor otroci.

"Ženin jo v skrbeh vprašuje,
jo vprašuje, poljubuje:
Kaj prihajaš mlada Breda,
kaj prihajaš smrtnobleda?
Vzdihne Breda in mu reče,
iz srca ji kri priteče:
Oh, ne bodem ti nevesta,
oh, ne bom ti žena zvesta!
Osem žen ti je umorila,
tudi mene je ubila,
je prerevna bala moja,
strašna, oh, je mati tvoja!"

Nekaj silovito plahega je bilo v Jeričinih očeh. Brezizrazne so strmele pod temno streho. Temna postava se je bila medtem izmotala nekje iz teme in s širokoodprtimi očmi strmela na prizor, kjer je zdrav, vesel in močen fant čital žalostno povest ne pregibni in šibki deklici. Obenem pa je gorelo tudi v teh očeh nekaj silno žalostnega. Toda ta žalost je bila divja, je bila podobna žalosti leva. Z rokami stiskajoč glavo je ždel v temi Luka že ves čas. Anže ga niti sedaj ni opazil, z nekako nestrpnostjo je čital dalje:

"V grad so beli prijahali,
Bredi posteljo postlali,
ji postlali in jokali.
Z glave Breda pečo vzame,
vanjo srčno kri zajame:
Tole materi nesite,
ji recite, sporočite:
več ne vidi me na sveti,
čula bo od mene peti!"

Anže je zadržal sapo in čez hip ponovil zase:

"Čula bo od mene peti!"

Tedaj pa je presekal mrtvaški molk nenadoma bolesten vzklik. Anže se je preplašen ozrl na Jerico. S spačenim obrazom, oči obračajoča, se je vila deklica pred njim na postelji, in bela pena, pomešana s krvjo, ji je ležala na ustnicah.

"Jezus, Jezus," je zašepetal Anže, "kaj je to, kaj je to, Jerica?"

Tedaj je začutil na svoji rami roko in se obrnil. Luka je stal pred njim.

"Božjast jo meče," je rekel starec. Še nikoli se Anžetu ni zdel Luka tako star.

"Ali umrje," je vprašal Anže, ko je prišel k sebi.

"Ne," je odgovoril Luka, "to preide; dobro je, da leži." In starec je sedel na posteljo. Ko pa se je Anže zopet ozrl na Jerico, se mu je toliko zasmilila, da je moral pogledati v stran, in kakor zase je pripomnil:

"Ni bilo dobro, da sem čital."

"Kaj si bral?" je vprašal sedaj nenadoma Luka.

"Od hudobne tašče, ki je umorila Bredo," je odvrnil Anže.

"Ali jo je res?" je vprašal Luka.

"Res!" je odvrnil Anže.

Anžetu se je zazdelo, da je nekje nekdo zaškripal z zobmi, in mrzlo ga je izpreletelo.

"Pojdi spat in se ne boj," je dejal Luka, in Anže je poslušal...

* * *

Skoro nekaj enakega ko v podstrešju, kjer je sedel Luka ob bornem ležišču, na katerem se je vila Jerica, se je godilo v prav istem času v drugem nadstropju doli, kjer je ležal do smrti truden Juri, in je sedela mati ob njem. Ko je bil Juri stopil na vrata, je bil izgubil zavest. Jeza in povžito vino sta ga bila popolnoma ubila. Ležal je dolgo brez zavesti. Po sobi, kamor so prinesli Jurija, je dišalo po jesihu. Ko se je bil Juri zavedel, je opazil mater. Toda nič se ni mogel spomniti, kaj se je bilo zgodilo z njim, čutil pa je, da je silno slab, in glava ga je bolela tako hudo, da je s težavo prenašal luč. Ko je Katra opazila, da se je sin zavedel, je začela jokati in sklonivši se nadenj, je govorila:

"Oh, ti moj revež, ti! Kako si ti to zaslužil, sirota! Oh, in sem vedela, da bo ona tvoja poguba. Saj nima srca, saj nima duše!"

Tedaj se je Juri nemirno zganil in se skušal dvigniti, ali bil je prešibak. Spomnil se je vsega.

"Mati," je zastokal, "kje je ona?"

"Vprašaj jo, kam je šla!" je odvrnila ona in si obrisala solze. "Tak revež si, pa te zapusti in gre. Zdaj veš, zdaj vsaj veš, kaj se imaš nadejati od nje!"

Juriju je bilo, da mu poči srce. S silo je stisnil za odejo, da ne izgubi zavesti. Potem pa si je pokril lice z rokama, in Katri se je zdelo, da se trese od notranjega ihtenja.

"Le joči, ubogo moje dete," je govorila Katra, "odleglo ti bo. In glej, saj imaš mene, tvojo mater."

Tedaj pa jo je on prijel za roko in dejal:

"Tistega ji ne bi bili smeli reči, mati! Jaz ne morem verjeti! Anica ni nepoštena!"

"A zakaj je udarila, zakaj!" je ihtela žena. Sin pa se je vrgel obupno nazaj na posteljo. Po glavi mu je blodila samo ena misel: "Ali je šla zares, ali se ne vrne?" Skoro na glas je mislil.

"Ne vrne se, ne!" je kot zase ihtela Katra in dvignila oči proti stropu. In je opazila veliko trokotno oko, resno in jasno, ko da jo svari in prosi. Ali Katra tega očesa ni umela.

Juri pa se je vil z grozovito mislijo skozi neko temo, ko da beži pred nečim. In vendar je bilo to grozno venomer za njim in je klicalo: ne vrne se, ne vrne se ...