15. POGLAVJE
Žena se vrne, mož se poslavlja

Izza gore je rastlo solnce, svetlo in lepo. Doline so bile še potopljene v modri somrak, vrhovi pa so bili svetli in zlati. Preko doline je šinil žarek, z veje na vejo, z ivja na ivje. Kot ognjene so zažarele veje, in zagorela je voda v potoku. Zagorele so ledene sveče, zabliskalo se je vse vprek in povsod. In vse nad svetlo zemljico je ležal pas modrega neba. Še zlatih zvezdic bi prilepil nanj, in bi bila zemljica kot kraljica iz pravljic, in solnce bi žarelo v njeni kroni. Ali mrzla si, o kraljica, ti zimsko jutro. Lepa ali mrzla. Anica ni čutila ni mraza ni lepote njene. Preveč je bila zamaknjena v svoje misli. Nazaj k tašči z ledenim srcem, nazaj k ljudem, ki niso dobri, nazaj pod streho gorja, samozatajevanja, sramotenja, nazaj k možu, ki je kakor dete po pameti in zdravju. In vendar je to dete njen mož, in dolžna mu je, vrniti se, in storila bi greh, da se ne bi vrnila. O Juri!

Anica je spešno korakala. Lipe jo je bil hotel potegniti nekaj pota z vozom. Ni hotela. Do zadnjih hiš jo je vendar spremil. In sedaj so šle njegove spodbujajoče besede za njo in z njo, in njegove resne, mirne oči. Vrni se! Tudi jaz sem s Peči, toda meni ni dano, da bi se vrnil. Ti pa si tam in hočeš zbežati? O kako si maloverna, Anica! Ali ne veš, da je treba bolesti in je treba grenkega gorja? Brez gorja ne bo izprana krivda tvojega očeta. Pregnana si bila. Pregnanka, bori se za svojo last! Ali naj se ti tašča smeje na Peči? Smeje razkraljica pravi dedni kraljici? Ali nič ne veš o kraljicah, ki jih je vrgla zlost s prestolov? Ali si pa slišala, da se je katera njih do smrti vdala v svojo usodo? Ali si slišala, da se je odrekla dedna kraljica dedni kraljevini? Vrni se na Peč! Anica, bodi močna, vrni se in izpolnjuj svoje dolžnosti! Če si svoj čas prišla na Peč, je bila božja volja tako, in božja volja je, da ostaneš na Peči do svoje smrti in še čez... Anica je bila prišla na Peč, ne da bi bila zapazila, kako jo že od trga sem spremlja v gotovi razdalji Tomaž... Stopila je v kuhinjo, kjer je tašča ravno kavo pila. Ko je ugledala Anico, je Katra zardela in planila kvišku:

"Kaj? Ti? Se drzneš?"

"Zakaj ne," je odvrnila Anica. "Saj sem bila le do trga, do sodnije radi one kraje, da sodnija dokaže, kdo je kriv."

"To si storila?" je osupnila Katra.

"To sem storila," je hlinila Anica trdost.

"Lepa je ta," se je odzvala Katra, "mož ji umira, ona pa leta po sodnijah!"

"Sramota je huja od smrti!" je skoro zaihtela Anica.

Katra je izginila iz kuhinje, Anica pa je začutila v svoji roki drugo roko, ki je njeno stiskala

"Kako ste to pametno storili. In pa to, da ste prišli nazaj! Oho, pa smo mislili, da je šla od hiše, naša nevesta, oho!" Tako nekako je hotela pozdraviti Anico Marjanica, ker pa je bila pričujoča Neža, je rekla samo:

"Bog pomagaj, saj ste vsi mokri od potu, k ognju sedite, pa vroče pijte, vroče."

Neža je nalivala Anici mleka in kave. Toda silno nemirna je bila, in roka se ji je tresla in tako je ulivala mimo.

"Daj sem, neroda!" jo je oštela Marjanica. Neža pa se je izgubila nekam iz kuhinje.

Ko je prišla Anica k Juriju, jo je že pričakoval. Dasi mu je ležalo očitanje na obrazu, je vendar gorelo v njegovih očeh nekaj veselja, da je ona tu. Vendar pa je izkušal to veselje popolnoma zakriti in z resnim, očitajočim glasom je rekel:

"No, si se premislila in se vrnila!"

"Da," je odvrnila z rahlo vznemirjenim glasom. "Zato, ker nisem imela namena ne vrniti se!"

"Res?" je vprašal zategnjeno, toda ona je premagana od bolesti pokleknila ob njem in prosila:

"Juri, strašno sem bila iz sebe. Juri, ne zameri, pozabi! Ne zgodi se več, tudi če bo še huje. Ali sinoči si bil prvič tako čuden z menoj. In tega ne morem prenesti, Juri, povej, ali si močno trpel, ali ti je močno hudo?"

Mimo osinelih ustnic mu je šinil bolesten smeh.

"Še vprašaš?"

Ona pa je začela jokati pol vsled svojega sinočnega bega, pol vsled usmiljenja nad njim. Hipoma pa je mož vprašal:

"Kje si bila?"

"V trgu!" je odvrnila in si obrisala solze. Čutila je, da ne more pripovedovati vsega, kar se je bilo zgodila v trgu. Zato ni omenila niti z besedo Lipeta. Njemu pa se je videlo, da bi rad še kaj več vedel. In ko ni govorila, mu ni bilo ljubo in obrnil se je v stran. Tedaj je ona vstala in šla, misleča, da je hud na njo. Začutila se je silno nesrečno, in ni je strpelo v hiši. Šla je na dvorišče in krenila gori proti gozdu. Spomnila se je vsega, kar se je bilo dogodilo sinoči. Srce ji je plalo. Venomer je videla pred seboj upadlo lice Jurijevo. "Je že preč, je že preč!" ji je švigalo po glavi. In dolžeča sama sebe, da je šla sinoči in povzročila tako Jurijevo slabost, je hitela in hitela. In tej misli ni ubežala. Ihtela je. In venomer ga je slišala govoriti: Še vprašaš, če mi je bilo hudo! Sela je na parobek in bulila pred se v dolino. Svetla se je bliskala pred njo, njej pa je bilo neznosno to svetlo, kakor so ji bili neznosni ljudje. Pri misli na Katro je vzdrgetala. "Umrje," si je mislila, "in poreče, da sem kriva jaz!" In zopet je zaihtela: "O Bog, kaj naj storim!" Potem pa se je oklenila misli: "Doli grem in poprosim jo odproščanja in od njega se ne ganem več. O Bog, samo daj, da bi še ozdravel, daj, da ozdravi!" In obupajoča in tolažeča se je hitela domov. Z vihrajočo rdečico v licu je prišla k Juriju. Pri njem je bila mati, z prezirljivo resnostjo se je ozrla žena na Anico, da je Anici zatrepetalo srce. Tudi Jurijevo lice je bilo mračno. Anica je opazila, da je noče niti pogledati. Najraje bi se bila na vratih obrnila in šla zopet, kamorkoli, samo odtod, samo v stran. In vendar je ostala, stopila s trdimi koraki k tašči in rekla:

"Mati, odpustite, tudi jaz vam odpustim in pozabim!"

"Pa si šla tožit!" se je oglasila Katra, posmehujoče in strupeno. Jurijevo lice pa se je še bolj stemnilo. Anica sprva ni ve dela, kaj naj stori. Jok ji je silil v grlo. Tresla se je od samopremagovanja. Tašča je gledala mimo nje, ko da ni Anice v sobi. Anica je zbrala poslednje moči.

"Mati," je ječala skoro, "imejte usmiljenje. Žal mi je, grdo sem storila. Pozabite, prosim!"

Katra je zamahnila z roko in dejala:

"Tako, torej žal ti je?" In za hip so obstale njene oči na Anici. In Anica se je zbegala. Razumela je taščo. "Praviš, da ti je žal. Toda tega ti jaz ne verujem. Ti mi ne odpustiš nikoli, kakor ne morem ljubiti jaz tebe. Kaj hočeš? Mej nama ni mogoč mir. Ne hlini sebi in Juriju. Saj je vse zaman!"

V Anici je prikipela bolest do vrha. Toda tašče ogovoriti ni mogla več. Zato se je obrnila k možu:

"Juri," je zaklicala, "prosim te, reci ji, reci, naj pokaže vsaj malo srca!"

"Koliko si ga pokazala ti!" je viknila tedaj Katra in se dvignila.

Anica je zatrepetala čudne bojazni in zastrmela s širokimi očmi v taščo.

"O srcu govori," je govorila Katra, "pa ga sama nima. No, koliko srca si ti pokazala do moža, katerega si sinoči zapustila, koli ko? Tožit," se je rogala v isti sapi tašča, "seveda, tožit je šla. Ko bi le ne vedeli komu! Ko bi le ne vedeli, kdo te je vrnil. Pa pride in se še lepo dela, kakor svetnica."

Po vsem telesu drhteča je poslušala Anica taščo; čutila je, da je brez vse moči, in iskala je opore in se lovila za rob postelje. Z groznim strahom je gledala Juriju v obraz, ki mu je od strasti drhtel. Tedaj je Anica razumela vse: Saj je vse preč, če že tako mislijo o meni, potem je vse preč. In skoro zasmejala se je:

"Res je," je bledla, "brez srca sem, hinavka! Juri, le poslušaj jo, verjemi ji."

"Ali moreš tajiti, da nisi bila z Lipetom?" je zaklicala Katra. "Ali moreš tajiti?"

"Ne tajim!" je odjeknila Anica, "zakaj bi tajila!" Videla je tedaj Anica, da mož nemirno grabi z roko za odejo.

"Torej ne tajiš!" je nadaljevala Katra. "Povej, no, potem še to, kako da nisi ostala pri njem. Zakaj si se sploh vrnila? Povej no!"

Anica je z blaznim smehom motrila taščo. Da je čutila vsaj nekaj moči, bi se bila vrgla na njo. Tako pa je ginila v groznem strahu motreča bolj in bolj nemirno lice moževo. Toda niti z eno besedo ji ni prišel na pomoč, in Anica je mislila: "Obsodil me je, za nezvesto me ima!" In neznosna bolečina ji je stisnila srce.

"Juri," je zaklicala, "ali moreš to verjeti? Juri, ali moreš trpeti, da govori tako?"

Grobna tišina je zavladala v sobi. Juri se je nestrpno dvignil in dejal:

"Jaz mislim tako kakor moja mati!"

"Tako misliš?" je vprašala s hipno mirnim glasom Anica. V naslednjem hipu pa ji je stresel telo presunljiv jok.

"O Juri," je zaklicala, "tega nisem zaslužila, tega ne!" In pobegnila je iz sobe in venomer ji je švigala peklenska misel po glavi: "Bog jo kaznuj! Prekleta naj bo! Na njeno glavo naj pride njegova in moja smrt!" In hitela je po stopnicah in čez dvorišče ter doli po bregu. Kam? kam? kam? "Prokleta naj bo, če je še Bog v nebesih!" Obstala je doli ob mostiču. Kam? kam? kam?

"Anica, Anica, gospodinja!" je zaklical tedaj nekdo za njo. Ozrla se je. Bil je Anže. Stal je tik za njo in bled je bil.

"Kaj je?" je vprašala kakor iz sebe.

"Lepo vas prosim," je dejal fant, "ne izdajte Neže. Ona je vzela, pa bo vse vrnila. Prosim vas, ne hodite po orožnike. Neža je rekla, da se obesi raje. Lepo vas prosim!"

Anica se je nekoliko zavedla.

"Ali je Neža vzela?" je vprašala, "kako ti to veš?"

"Sama je povedala in tudi, da je nalašč pustila v sobi pasti en desetak. In mene in Jerico je prosila, naj vas prosiva, da ji odpustite in molčite," je pripovedoval Anže in pristavil: "Samo jaz in Jerica veva sedaj, drugi pa ne smejo vedeti. In jaz in Jerica sva ji obljubila, da bova molčala."

Lahka žalost je drhtela pastirju v besedah, in Anica je opazila stoprav sedaj, da je bled.

"Ali si bolan," je vprašala, "da si bled?"

"Ne," je odvrnil, "sem malo spal, Jerica je zbolela!"

"Pojdiva k nji!" je dejala Anica, in vrnila sta se. Anica pa se še dolgo ni mogla zavedeti, kaj se je bilo godilo z njo, in kaj bi se bilo zgodilo, da ni prihitel Anže za njo, in z nekako sveto grozo je ponavljala pri sebi: "Še je Bog v nebesih..."

Tisto noč potem je sanjala Anica od samih belih rož. Zbudila se je in je zopet vsnula in je zopet sanjala od belih rož. Nato pa ni mogla zaspati več, oblekla se je in je tiho odšla k Juriju in se neslišno zgrudila na kolena ob njegovi postelji. Spal je. Ali kmalu se je zganil, zaječal in se prebudil. V polmraku je opazil klečočo in meneč, da se mu sanja, iztegnil roko in otipal vlažno ženino lice.

"Kdo je?" je vprašal.

"Jaz!" je odvrnila žena in začela pritiskati njegovo roko na ustnice.

"Pojdi spat," je dejal skoro trdo. Toda ona je še tesneje pritisnila njegovo roko na svoje ustnice.

"Kaj ti je?" je vprašal skoro jezno.

Tedaj se je ona nagnila k njegovemu ušesu in šepetala: "Nekaj ti moram povedati, zato da boš vedel, da nisem bila nezvesta, Juri! Tudi, če bi ti umrl, ti obljubim, da ne vzamem nikogar več. Juri, do smrti nikogar!"

Začutila je, kako je šel lahek trepet skozi vse njegovo telo. Toda ona je mislila, da je to izraz veselja, in izraz nepopisne sreče ji je stopil na lice.Toda, kakor ni ona videla plahega njegovega lica v tem hipu, tako ni niti on videl sreče njene nad svojo močjo, ko je obljubila zavržena, njemu, ki jo je zavrgel, zvestobo preko groba.

"Juri," je zašepetala, "zakaj molčiš?" Stoprav je opazila, da leži nepremično. Prižgala je luč. Ležal je negiben, z očmi uprti mi v strop in ni se oglasil na njene besede in klice. Ali bil je živ. Sedla je ob njem, pa ni sedela dolgo. Kmalu so se odprla vrata, in je prišla tašča ter ji rezko velela, naj gre spat. Anica je šla, toda še dolgo je poslušala na vratih. Toda notri je bilo tiho, in Anica se je vrgla na posteljo in je začela jokati in potem moliti, tako je zaspala in spala brez sanj do jutra.

* * *

Marjanica je stopila na prag. Imela je oči rdeče, ker ji je nagajal pri potikanju dim. S predpasnikom si je obrisala solzeče oči in šla je čez dvorišče pogledat, da li ne prihaja že Anica, ki je bila šla po zdravnika, ker se je bilo Juriju zelo poslabšalo. Marjanica jo je videla zgodaj zjutraj oditi ihtečo. Ponudila ji je čašo gorkega mleka, toda Anica je pustila mleko in odšla tešča. Marjanici se je mlada gospodinja smilila in godrnjala je sama zase, češ, da ni v celi hiši človeka, ki bi šel, da mora sirota sama hoditi tako daleč in taka.

Pogledala je Marjanica na cesto doli. "Ni je še," je pomislila in se trudila, da razbere uro na vaškem zvoniku. Tedaj se ji je zazdelo, da čuje Jurijev glas.

"Marjanica, ali še ni Anice?"

"Ni je, ne!" je rekla Marjanica in se ozrla. Toda nikogar ni bilo za njo.

"Kaj?" se je vprašala Marjanica. "Saj sem slišala, gotovo sem slišala, njegov glas je bil." Tedaj pa se je domislila, da je vendar nemogoče, da bi jo bil ogovoril Juri, ki leži bolan. Vendar se je ozrla Marjanica na okna. Bila so vsa zaprta. Tedaj je Marjanica zatrepetala in pobegnila v kuhinjo. Tu ji je stopila Pečanka naproti.

"Kje je Juri?" je sopla Marjanica burno. Začudena jo je pogledala Katra.

"Slišala sem ga, vprašal je po Anici!" je pravila dekla.

"Sanjala si!" je odvrnila Katra. "Saj je zaspal!" Marjanica ni odgovorila nič. Njeno obličje pa je preletel še hujši strah.

"Kaj ti je?" je skoro viknila Katra.

"Zopet jo je klical!" je šepetala Marjanica.

"Ti noriš!" je rekla Katra. Marjanica jo je prijela za roko in z drhtečim glasom je govorila:

"Spomin je bil! Umrl bo. Lepo vas prosim, pošljite po gospoda, ljubi Bog, pošljite, pošljite!" In Marjanica se je drhteč zgrudila na stol, medtem ko je odšla tudi tašča sedaj vznemirjena k sinu. Nekaj hipov pozneje se je vrnila in rekla:

"Ti in tvoj spomin. Tako lepo spi "

"Spi," je drhtela Marjanica, "telo spi, duša pa hodi za Anico!"

Katra ji je obrnila hrbet in odšla v sobo. Čuden strah se je je polastil v kuhinji ob drhteči dekli. Stopila je k oknu in videla, da leti Marjanica v divjem teku čez dvorišče. V naslednjem trenotku jo je zagledala stopiti z Anico izza vogla. Čula je njene plahe besede:

"Spomin, spomin!... Trikrat je klical... Umrl bo... prej ni mogel... kakor otroci... brez botra."

Še je opazila tašča bledo obličje Aničino in njeno utrujenost: gotovo je zelo hitela. V naslednjem hipu jo je čula stopiti v hišo. Odprla je vrata v vežo. Toda Anica je bila že na stopnicah. Pod vplivom neznosne plahosti in slutnje je odprla Anica vrata v sobo, kjer je ležal bolni Juri. V sobi so bila okna zagrnjena. V prvem hipu je bila Anica popolnoma oslepela. Stopila je k moževi postelji. Šele sedaj je opazila, da je prazna. Nepopisen strah ji je zazibal kolena. Presunljivo je viknila:

"Juri, kje si?"

Nihče se ni oglasil. Anica je začela ko blazna iskati po sobi, toda Jurija ni bilo nikjer. Tedaj je obstala ob polpriprtih vratih v svojo sobo. Svetla dnevna luč je padala skozi vrata. Vstopila je. Toda pri prvem koraku je odrevenela, ko da je ugledala gorečo Sodomo. Z ustnicami je gibala, ali slišnega glasu ni bilo čez nje. Premikala je noge, ali kakor vkovane so bile. Tam ob oknu, kjer se je svetil v dnevni luči grm na dan poroke zasajenega rožmarina, in je žarel snop rdečih žarkov, odbijajočih se od nekod, je slonel nekdo s povešeno glavo, oblito od žarkov rdečih. Tedaj pa je Anica spoznala, da je oblit tudi po beli srajci od teh žarkov, in da je oblita bela stena in beli pod.

"Kri!" je zastokalo v nji. Premaknile so se ji noge. Planila je k oknu. Globok vzdih se je izvil tedaj v rožmarin, vse telo, dozdaj slonečega, je zadrgetalo, in Anici se je zgrudil v roke njen mož, njen Juri... mrtev.

"Juri," je govorila z brezizraznim nasmehom, "prišla sem, glej, prišla sem!"

Toda mož je ni čul več. Težek ji je ležal v rokah in ji polzel iz njih. S polzečim telesom se je zgrudila tudi Anica.

"Juri, Juri, ali me ne slišiš?"

Tedaj je začutila, da drži v roki košček papirja. Z nekako brez miselnostjo je razgrnila listič. Dvoje težkih, krvavih srag je bilo na njem. Anica je listič obrnila. Spoznala je pisavo svojega moža in je čitala, ne da bi umela, kaj čita: "Prekličem..."

V naslednjem trenotku se je ozrla začudena okoli sebe. Pretresljiv jok je napolnil sobo. Anica je opazila Marjanico s Katro na vratih in slišala šepetati taščo: "Mrtev!"

"Mrtev," je ponovila Anica ko otroci in čutila, da plove nekam v neznano. Nekam v sivo meglo, iz katerega vstaja brezkončno veliko, sivorjavo oko! Anica je zatrepetala:

"Sodba" ...