II. del

16. POGLAVJE
"Sin naj bo!"

Somrak je bil v kuhinji, in samo zdaj pa zdaj je razsvetlil ostreje goreči čok mračne kote in troje resnih ženskih obrazov ob ognju. Čok je bolj tlel ko gorel in ker ni bil popolnoma suh, je nekaj cvililo in pelo v njem, tako žalostno, tako tožeče, da bi bilo človeka skoro groza v tem mračnem, mrzlem vzduhu. Troje žen pa je sedelo z resnimi, topimi obrazi v kuhinji, in očividno jih ni bilo groza, ne, še nekake vrste zadoščenje, ko da izpolnjujejo svojo službo, je bilo v njihovih obrazih, suhih, žoltih, starikavih. Ali so bile sploh to ženske krščene in mrjoče? Niso bile morda duhovi, ki vodijo in spremljajo življenje človeka? Grška pravljica vsaj pripoveduje o treh ženah, ki spremljajo življenje človekovo. Prva zasnuje nit življenja človeku pri rojstvu: Kloto; druga prede nit s koščenimi, neumornimi prsti: Lahezis, in ne počije prej, dokler ne prereže tretja, Atropos, te niti in človek ne umrje. Ali so bile te žene Parke? Ali morda slovenske rojenice?

Vsekako so si bile v sorodu, in podobni sta si bili dve docela po strogosti obrazov in vznemirjajoči suhosti teles; samo tretja je bila rejena v primeri z onima. Bile pa so to: botra Cilika, ki je očividno čutila v hiši mej onima največ pravice in je onima dvema nalivala vroče črne kave ter jima jo mešala z žganjem; bila je nadalje druga njena sestra Kočanka, še bolj suha od Cilike, in tretja je bila Cilkina polsestra: Recljeva. In tedaj se je zgodilo, da se je tem bajeslovnim bitjem razvezal jezik, in globokoumne besede so padale v somrak in mej mrtvaško cvrčanje tlečega čoka.

"Kdo bi si bil mislil; se mi zdi, da je bilo kakor včeraj, ko smo ga krstili," je pripomnila Cilika Kloto in si obrisala solzo.

"Prav rada bi mu dala deset od svojih križanih let," je dejala Kočanka Lahezis in strupenojezno pogledala na Recljevo. Pa ne iz jeze! Kočanka je vselej, ko je bila ginjena, gledala strupeno jezno.

"Je že božja volja tako!" je pripomnila dobrohotno in s kaj malo žalostnim glasom zadovoljna Recljeva Atropos.

In zopet so molčale žene, in samo hlod je pel svojo mrtvaško pesem.

"Tako veselo je bilo na poroki. Kdo bi si bil mislil, da ga bomo tako kmalu kropili," je pripomnila z rastočim glasom Cilika Kloto in si obrisala dvoje solz.

"Še 25 let ni bil star!" je zagrozila Kočanka Lahezis. Pri tem je zamahnila z roko proti Recljevi, nakar je dobrodušna Atropos srečno krenila z glavo v stran in s pojočim glasom pristavila:

"Smrt ne izbira, od kraja pobira!"

In Parke so z vidnim užitkom srknile dehteče kave. Pa si je obrisala ustnice Kloto in rekla:

"Takšno posestvo, pa mlado ženo ima, pa mora umreti." In obrisala si je ustnice Lahezis in se v divji jezi pognala kvišku in rekla z grozečim glasom:

"Ali je sploh užil kaj dobrega, kaj?" In obrisala si je ustnice Atropos in se zasladkala:

"Saj je šel gorak v nebesa!"

Tedaj pa je stopil v kuhinjo vaški oglednik mrličev, Jernač, lepo rdeč in zdrav; dasi je gledal tolikokrat mrliče, ni bilo videti, da ti prizori vplivajo kaj posebno nanj. Nekaka zadovoljnost, podobna oni pri delavcih, ki so pridno delali cel dan in zvečer sedijo zadovoljni pred hišo, mu je sevala v očeh, in z dobrohotno radostjo je prikimal ženam:

"Pozen sem, kaj!"

"Še prezgodenj!" je zatulila Lahezis Kočanka.

"Trije mrliči so v vasi," je opravičevaje se pripomnil Jernač.

"Štirje!" se je zasladkala Atropos, ko da z vidnim veseljem predstavlja božico s škarjami.

"Prav res, Šmenajev otrok tudi!" je pripomnila sedaj Kloto Cilika.

"Otrok ne štejem," je odvrnil Jernač, "trije so: Kregarica."

"Bog ji daj nebesa!" deje Cilika in se spomni, da ji je dolgovala tri funte surovega masla in sklene, da zmoli za njo trikrat troje očenašev.

"Stari Zalokar!" nadaljuje Jernač.

"Hudo se je mučil, želel si je že!" ginljivo vzdihne Recljeva in se spomni, da je malo manjkalo, da ni bil postal svoj čas njen tast, kar si je zelo želel. In sklenila je, da moli zanj skozi tri tedne.

"In gospodar na Peči!" zaključi Jernač.

In Kočanka je planila v jok, in pritegnili sta ji tovarišici. Jernač pa je posegel po steklenici z žganjem, da poplakne ginjenost, in nato so odšli vsi štirje, da napravijo oder in prižgo sveče in urede vse drugo, vedno staro in vedno novo opravilo.

Uro pozneje je ležal Juri na visokoraslem odru, odet v svojo ženitovanjsko obleko, oblit od bledega, podrhtavajočega svita voščenk, krčevito stiskajoč križ in rožni venec v rokah, z obličjem, mirnim in tihim a trdim. Samo krog ust je ležalo nekaj bolnega, bridkega, kakor neizgovorjena prošnja, kakor zamrl klic po nekom, po nečem. A po kom in po čem?

Zganili in umaknili so se ljudje ob odru in z napeto radovednostjo motrili Anico, ki je bila vstopila. Ali je bil smehljaj, ali je bil jok, ki je blodil na njenem licu? Skoro omahnila je k odru in pogledala možu v obraz. In ker je začutila, da se ji tresejo noge, se je ozrla. Nekdo ji je ponudil stol, in sedla je in strmela v oder na glavo, položeno v belo blazino, in strmela je nepremično, ko da mora in ne sme obrniti v stran oči, da ne zamudi znamenja, češ, da ve, kako je prišla in bi se rada pogovorila z njim: "Ko si živel, nisi hotel govoriti! In zdaj si umrl. In zdaj, ali nočeš, ali ne moreš?" In Anica je čutila droben košček papirja na svojem srcu in gledala nepremično v moževo mrtvo lice: "Juri, karkoli si hotel povedati, naj bo! Naj te ne skrbi, počivaj v miru, moj ljubi, moj dragi mož!" In dvignila se je in stopila k odru ter se vzpela na prste in mu izkušala približati glavo, ko tedaj v poročni noči v žalosti in temi na dvorišču. Toda skoro strah jo je spreletel.

"Zaprite mu oči!" je viknila, "saj gleda!" In začela se je tresti od glave do nog, in napol mrtvo so jo odvedle žene. V nekaki omotici je prebila noč. Niso bile ne sanje, ne bedenje ni bilo. Ni čutila ne bolesti, ne strahu. Zdelo se je samo, da se ji je nekaj pripetilo, nekaj nenavadnega. Ali kaj? No, da, mož ji je umrl, Juri je umrl. To je hudo! Juri je umrl. Čudno vendar, kako more človek umreti. Kaj je to, umreti? Ali je to nekaj takega, kar ona sedaj čuti? Ali ni morda nič? Umreti! Kje je zdaj on? Na Peči ga ni, v vasi ga ni, nikjer ga ni na zemlji. V večnosti je. Kje je večnost, kaj je večnost? Ali je svetla, ali je temna? In dvignila je oko k trokotnemu očesu in ga gledala dolgo. In čim dalje ga je gledala, s tem večjim strahom se ji je polnila duša.

"Oh, silna je večnost. O Juri, ti si zdaj tam in si sam. Ali te je strah? Kje si? Kako ti je?" In solze usmiljenja nad njim, ki je sam, in ni pri njem nje, njegove žene, so ji zalile lice, in pustila je, da so tekle nezadrževane. In v solzah je zadremala, in ko se je prebudila, je bil dan. Planila je kvišku. Rahel mraz jo je spreletel, in stoprav sedaj je začutila svežost rane, ki ji jo je usekala včeraj smrt moževa. Neizrečeno huji je bila današnja bolest. Temna in neponehujoča in brez nade, da odleže. Tudi solza ni bilo, dasi je srce prekipevalo od njih. Ležale so v srcu, v prsih, na duši, dušile jo, tlačile na misli venomer, venomer...

Tretjo noč po večeru, ko so ga bili pokopali, se je zavedla, in ji je odleglo: "Zdaj si v grobu, Juri! Sinoči si odšel. Nič več te ni! Juri, ali ti je hladno? Juri, saj ne čutiš nič." In začela je moliti in je mislila z grozo in velikim usmiljenjem nanj, ki ji je bil tako blizu, in ki jo vežejo nanj vezi neločljive, nezdružljive. In je plakala sama vase in vzklikala: "Nočem, nočem!" Ni hotela, da bi jokala, in je morala. Ni hotela jokati, ker se je bala, da dela s tem nekaj napačnega. Venomer so ji namreč prihajale v spomin resne besede Marjaničine:

"Glejte no, saj ste žena in ne otrok. Ali je to kako žalovanje? Kaj pa je od tega, kaj? Otrok bo sirota, Bog pomagaj! Premagajte se malo, no, ljuba moja Anica. Malo vina sem zavrela; prav res! Ali ga bom sama pila! Seve! Da bom opletala po kuhinji, ko da Neža ne pobije dovolj posode, ki se ji nič ne smili. Prav res. Glejte no. Bog pomagaj, dobra beseda je zlata vredna. Anica, imejte pamet. Kaj ne veste, ljubi moj otrok, da ste mati! I seveda no, kar pijte, vam bo dalo moč, in Juri, Bog mu daj nebesa, vas bo vesel in vas bo!"

In še dalj bi bila tolažila Marjanica, da se ni zjokala sama. Nato pa je začela božati Anici bledo lice in posrečilo se ji je: nasmehnila se je Anica, popila vino in povprašala po Anžetu in Jerici in potem se je oklenila Marjanice in zašepetala:

"Kmalu bo čas!"

"Bo, bo!" je pripomnila Marjanica, "vse bo dobro. Eh, Bog pomagaj, samo obupati ne!"

"Samo obupati ne!" je pomislila in se domislila Anica sedaj Marjanice, in zopet so jo za hip obdale misli na bodočnost. In v žalosti in bridkosti in boli in neizogibnem hrepenenju se je ozrla na vsevidno oko in zaprosila:

"Sin naj bo!"