17. POGLAVJE
Testament in še nekaj

Vidni so bili znakovi, ki jih je bilo zapisalo trpljenje zadnjih časov Anici na lice, in Marjanica, ki je imela slaba ušesa toda dobre oči, je bila opazila v njenih laseh nekaj sivih. S solzami v očeh jih je izruvala in pokazala Anici. "Staram se," je pripomnila bolna Anica, Marjanico pa so še huje polile solze, in je šla in je dolgo govorila sama za se, in tako približno je govorila:

"Če ji ne povem jaz, ji pove kdo drugi. Ti, moj ljubi Bog, kako naj le začnem, če pa misli na vse, samo na to ne. In niti razumela ne bo. In če bo, ti moj ljubi Bog, že zdaj je dobila sive lase. Lepo pa ni ne od njega, Bog mu daj nebesa. Sirota ni zaslužila. Kaj? Ali se je že slišalo kaj takega? Ali naj pojde beračit? Bog pomagaj, saj ni bil pri pameti. Pa bogvedi, saj niti res ne bo. Da bi ji ne bil nič zapustil, nobenih pravic! Kaj bo to! Kakor da jih že nima vsaka nevesta, ki pride k hiši. Saj pravim, ljudje ne vedo nič. Se bo že izvedelo."

In tako je Marjanica odlašala in dvomila, da li je res to, kar govore o testamentu, in da li hoče in sme govoriti z Anico. Končno se je Marjanica vendar toliko osmelila, da je vprašala Anico:

"Kaj pa s testamentom? Saj brez njega ni umrl!"

"Ne vem," je odvrnila Anica, "meni ni spomenil nikoli nič."

Marjanici je upadlo srce.

"Nič ne ve, še sanja se ji ne, siroti, kako so jo ociganili," je mislila in s pomilovanjem gledala Anico in jo zopet pustila. Po noči pa, ko ni mogla spati in je venomer mislila le o tem, je slednjič sklenila, da ji prihodnje jutro vse pove. In res je Marjanica hotela drugo jutro izvesti svoj sklep in ravno iskala pripravne besede in s skrbjo opazovala bledo in utrujeno obličje Aničino. In čim bolje je iskala Marjanica pripravne besede, tem manj se je mogla domisliti na njo. Postajalo ji je vroče, in Anica je opazila njeno zmedo:

"Kaj ti je Marjanica?" je vprašala.

Tedaj je začutila Marjanica, nekaj podobnega, kakor bi čutil človek, ki se hoče pognati s Sv. Štefana stolpa na Dunaju na cesto doli. Z grozo je gledala na Anico in nato rekla, potem ko je bila zbrala vse moči:

"Testament! Ga je napravil, je!"

"Vem, Marjanica!" je dejala čisto mirno Anica.

"Aha!" se je oddahnila Marjanica. Toda v naslednjem hipu je postala nezaupna, češ, da jo je morda tudi desno uho varalo, in nevedoča, kako si pomagati, je gledala začudena Anici v mirni, žalostni obraz.

"Vem," je ponovila Anica, "pa ne govorive več o tem, Marjanica, ni treba!"

"Ni treba!" je ponovila še vedno napol zmedena Marjanica in odšla nezadovoljna sama s seboj, kakor da je napravila veliko neumnost. Šele po dolgem je prišla k zavesti in domislila tako, da, ali Anica ni nje umela, ali pa ona ne Anice. Da pa bi Anica mogla vedeti o vsebini moževe oporoke in ohraniti tako mirno lice, Marjanica ni mogla misliti, kakor se ji niti sanjalo ni, kako naj bi bila Anica za to izvedela.

Zgodilo pa se je bilo to onega večera prej in na način, o kakoršnem Marjanica seveda ni mogla imeti niti pojma. Okolu desetih zvečer je moralo biti, ko je začutila Anica v predsobi tihe korake, in ker še ni bila legla in je mislila, da bode to ali Marjanica ali Jerica, je odprla vrata. Tedaj jo je nekdo prijel za roko, jo potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla Anica zavesti od presenečenja, je stala za zaprtimi vrati v svoji sobi nasproti možu, ki se ga je najmanj nadejala, možu, čegar bližina jo je navdajala z gnusom in strahom. Pred njo, še vedno jo držeč za roko, kakor, da mu ne pobegne, je stal hlapec Tomaž, resen in bled. Sicer ni videla Tomaža takega, in čuden strah, ki se je polastil Anice sedaj, ji je za hip vzel slednjo razsodnost in tudi moč.

"Prišel sem, ker vam moram nekaj povedati," je dejal Tomaž s skoro šepetajočim glasom, "ne bojte se me!"

Še vedno je gledala preplašena nanj, samo roko mu je izkušala izviti. Toda on jo je držal krepko in hitel govoriti:

"Vi mislite, da vas sovražim. Pa to ni res. Pretvarjati se moram zaradi Katre. Pa tega sem zdaj sit, in zdaj veste."

Dvignil se je v njej stoprav sedaj divji odpor proti njemu, in od sramežljivosti je zardela in velela:

"Pojdite!"

Zmajal je z glavo in dejal:

"Vaš prijatelj sem, zato sem prišel, da vas opozorim na nekaj, kar je za vas prevažno."

"Ničesar nočem slišati! Ven!" je govorila ona. Ali Tomaž je krepkeje stisnil nje roko. Obličje mu je bilo ledenoresno.

"Izpustite me, ali pa kričim!" je dejala in čutila, da se trese od jeze in strahu. On jo je izpustil in stopil k vratom in dejal v tej oddaljenosti stoječ:

"Ali me hočete sedaj poslušati! Poslušati me morate, prej ne grem!"

Dvignila je roko in kazala na vrata. Ali on se ni premaknil in dejal:

"Z vami je težko. Naj bo, napravim na kratko. Svetujem vam. Jutri zjutraj vstanite zgodaj in se peljite v trg k odvetniku! Če vam ta ne bo pomagal, potem ne vem, kako bo. Peljite ga k sodniji, pa naj vam prebero oporoko vašega moža. Potem boste vedeli, kaj sem vam hotel povedati."

To vse je govoril Tomaž s toliko resnostjo, da Anica sama sebi ni verjela, ko je odvrnila in vprašala:

"Ali vas ni poslala Katra? Ali se hoče še norčevati iz mene?"

"Zakaj mi ne verujete?" je vprašal Tomaž. "Prisežem vam lahko, da je res. Vaš mož je napravil oporoko, toda tako, da bi bilo za vas bolje, da ne bi izvedeli nikoli. Pa pojdite na sodnijo in boste verjeli."

"In če je tudi res," je odvrnila ona, "sodnija bo pravočasno obvestila vse. Vas pa ne briga prav nič, ne moj mož, ne njegova oporoka! Greste?"

"Ne grem še!" je odvrnil trdovratno. In zopet se je polastil Anice grozovit strah pred njim. On pa je stopil k nji, in slišala ga je govoriti, dasi se je od zaničevanja prevzeta umaknila njegovi bližini.

"Imejte pamet! Ali mislite, da Katra spi? Ona bo delala na vse kriplje, da vas požene s Peči. Vi ste za njo tujka, vi ste sami. Ona je huja od advokatov."

"Mojih pravic mi ne more vzeti nihče!" je odvrnila Anica.

Tedaj pa jo je on zopet prijel za roko.

"Pravice," se je porogal, "saj še ne veste, kaj stoji v testamentu!"

Anica je bila sedaj prepričana, da Tomaž ne laže. Ob enem pa jo je bližina tega človeka navdajala s tolikim strahom, da ni vedela skoraj, o čem govori. Navdala jo je silna odločnost. Iztrgala je roko hlapcu in viknila:

"Hlapec, ven!"

"Pojdem," je dejal mirno, "toda tako, ne!" In stopil je zopet tik k njej in dejal:

"Sodili boste drugače, če vam povem, da morem postati preje gospodar na Peči jaz, kot vi."

In dasi je še vedno kazala z roko na vrata, je govoril on dalje.

"Da, lažje kot vi. Kadar Katra svojo sklene, tedaj jo izvede. In tako je izvedla, da vas mož v oporoki skoro omenil ni, da je odločil svoje premoženje vaši tašči."

"To ni res!" je viknila sedaj Anica, "moj mož tega ni storil. On ve, da sem mati! On je vedel!"

"Da," je odvrnil Tomaž, "tega nisem trdil. Otroku je zapustil, toda če bi umrl, pripade premoženje nazaj materi Jurijevi, in vi, vi imate pri hiši samo užitek in še tega le do tedaj, dokler ostanete vdova. Tak je bil vaš mož! Toda ne, to vse je znala napraviti iz vašega moža vaša tašča. Ali zdaj verujete, da bi znala napraviti tudi iz mene gospodarja? Ali bi vam to pravil, če bi bil vaš sovražnik?" Anica je gledala hlapcu v obraz. Prepričana je bila, da govori resnico, in ni dobila ugovora proti njemu. In vendar je čutila, da bi bila manj v strahu, če bi ji bil zmaj prišel s katerosibodi novico, kakor pa ta človek. Tedaj pa je Tomaž stopil k vratom, rekoč:

"Ne jezite se na me! Noben človek ni tako hudoben kakor kaže. Bog vam daj srečo, Anica, od mene se pa ne bojte več sovraštva!"

Skoro ginjena in hvaležna je stopila korak k njemu, ko pa je opazila v njegovih očeh paleči ogenj, je povesila oči in zajecala:

"Zakaj?"

"Zakaj," je dejal mehko. "Zato, ker bi moral biti zver, komur bi ne vzbudili občudovanja, zver, zver --"

"Ne, ne!" je zamahnila z roko. V naslednjem hipu jo je pustil Tomaž samo. Ona pa se je vrgla z obrazom na posteljo in čutila, da ji polje kri v obraz, ko da je omadeževana in onečaščena. In z grozo je mislila na moža, ki jo je ravnokar zapustil. Ves oni gnus, ki jo napolnjeval že od poročnega večera do tega človeka, ki niti z dobrohotno in močno samozatajo ni mogel prikriti namena, s katerim spremlja njene življenjske poti, ves ta gnus je čutila sedaj in drhtela, ko da je vsa blatna in onečaščena, in ihte ponavljala:

"Bog, Bog! Čuvaj me, čuvaj takih prijateljev..."

* * *

Tomaž je govoril resnico. Sodišče je pozvalo Katro in Anico v zadevi oporoke, ki je bila sicer v celoti pravilno napravljena in podpisana, vendar pa vsebovala tako izključno samovoljne pogoje, da se je zazdelo besedilo iste še sodišču nejasno. In v resnici se je pokazalo, da ta zapuščinska zadeva še davno ni rešena. Prvič ni bilo dete, katero je postavil Juri za dediča, še rojeno, ob enem pa je že določal pokojnik Katro za varuhinjo ali vsaj upraviteljico potomčevega gospodarstva. Nadalje je bila tudi točka, da izgubi Anica v slučaju otrokove smrti in v slučaju, da se v drugo poroči tu je Anica rahlo zardela vso pravico do Peči, in bi se morala zadovoljiti z gotovo izplačano ji svoto, med tem ko bi Katra podedovala vse premoženje.

To je bilo sodišče obrazložilo ženama.

"Toda oporoka je veljavna?" je vprašala nekako nemirno Katra.

"Veljavna," se je nasmehnil uradnik, "v celoti veljavna. Seveda," je pristavil, "delate lahko celo na izveljavitev oporoke," in pri tem je Katra opazila, da se je obrnil proti Anici.

Anica ni opazila ničesar. Temna sramota, kakor da je tako postopanje od Jurija zaslužila, kakor da ni izpolnjevala svojih zakonskih dolžnosti, kakor da je rajnemu možu prelomila zvestobo, se ji je zazdelo, da zveni iz besedila oporoke. In s krčevitim premagovanjem je izkušala prikriti svojo vznemirjenost. Ko pa je čula pripomniti Katro, da se ji zdi, da tu ni nobene nejasnosti, in da je bil Juri, kolikor ona ve, vselej prepričanja, da je za Peč in vse najbolje, da gospodari ona, Katra, tedaj je planila in dejala Anica, da to ne more biti res, in da ona marsikaj ve in misli, kdo da je vtepel Juriju gotove misli v glavo.

"Sama si si bila kriva!" je dejala nato Katra, "saj si pobegnila od njega!"

Anica ni vedela kaj odgovoriti na to.

Tako ste se ženi vrnili, Katra z zavestjo, da je odslej ona gospodinja na Peči, Anica žalostna in zamišljena. Sodišče pa se je mislilo še dobro premisliti in proučiti zadevo pred zapuščinsko obravnavo. Anica pa je s skrbjo mislila na bodočnost in zdaj zopet z bridkostjo na preteklost. Velika žalost jo je navdajala. Ne da bi se čutila zapostavljeno ali oškodovano v oporoki. Nekaj drugega jo je venomer mučilo: zavest, da ji mož ni zaupal.

"Kaj si mi storil, kaj si mislil!" mu je očitala. "Ali si me imel za tako, ki ti bo zapustila otroka? Kdaj je mati odjedla svojemu otroku premoženje? In tudi, ali sem jaz zaslužila nezaupanje? Si me imel za tatico? In za razuzdanko? Zakaj sem ti pa obljubila, da se ne bom možila? Morda radi lepšega? Hotela sem, da umrješ mirno in mi veruješ predno umrješ. Kaj si mi napravil, Juri! Katra naj bo gospodinja na Peči, in meni grejo postavne pravice. Proti nji, proti kateri me nisi mogel ti braniti, kaj ne, naj me brani postava? V lepo varstvo si predal ženo in svojega otroka. To da, kakor hočeš. Zatekla se bom k postavi."

In skoro divje je dejala nato:

"Jaz sem ti obljubila večno zvestobo in spomin, ti pa si me osramotil. Hahaha! Ti si umrl. Smejem se ti. Umrl si tudi v mojem srcu. Prosta sem in se smejem..."

Ali vendar se ni smejala. Skoro groza je je bilo njenih lastnih besed. Ob enem je čutila veliko slabost po vsem telesu. Malo se je pazila zadnje čase. Telesno se je zanemarjala in duševno je trpela veliko. Omahnila je na postelj in polagoma se je dokaj umirila. Nepremično je gledala proti oknu. Slike, ki so bile sicer, kakor se ji je zdelo, nekje daleč v preteklosti, ki pa so prihajale pred njenega duha čudovito izrazite, so jo zazibale v nekako mrtvilo. Prisiljeno se je čutila skoro strmeti proti oknu.

Tam so bile še krvave sledi.

"Tam je umrl!" je dejala Anica šepetajoč in videla ga je prav živo, kako sloni z glavo med rože naslonjeno mrtev.

In žarko usmiljenje se je je polastilo do pokojnega. Tedaj ji je šinilo skozi glavo. Domislila se je usodnega lističa, nedopisanih besed.

In v hipu je zamrla nemoč v nji, zjasnilo se ji je, ko da je šinilo naenkrat sto solnc v morje megle. S tresočo roko je poiskala Anica v predalu, kjer je hranila spomine na mater, na prvo obhajilo in božje poti, s krvjo poškropljeni listič. In čitala je venomer eno: prekličem, prekličem, prekličem...

In sedaj je razumela njegovo smrt. Čakal jo je, da pride. V groznem strahu, da je prepozno izprevidel krivico, ki jo je delal, je prisilil telo, da ga je doneslo v njeno sobo do okna. In morda jo je videl, morda jo je klical z zadnjimi močmi, in Marjanica ni sanjala, in je bil res njegov glas, glas duše neskončno mučene, prevarane, ki ji je hitela naproti, ali je omagala kakor roka, prej ko je dopisala:

"Prekličem oporoko, ki je sramotna in krivična za mojo ženo. Prekličem jo, ker sem jo pisal v zmoti, podšuntan. Prekličem, da bom umrl mirno, in ne bo pogubljena moja duša!"

In jokala je Anica od veselja, zadoščenja, dolgo. Potem je stopila k oknu. Ne, od todi ni videti njegovega groba. Hitela je iz sobe doli za hlev na vrt. Ledeno je velo od severa po dolini, in drobne in goste snežinke so plesale skozi megleno ozračje. Ona je pa venomer strmela doli na vas, dasi je padajoči sneg zagrinjal vse v neprodirno kopreno.

Strahoma jo je opazovala Jerica in prišla za njo:

"Ali koga čakate?" je vprašala. Anica se je ozrla in objela deklico:

"Šla bi k njemu in mu povedala, da naj spi mirno!"

Deklica jo je začudena motrila in jo prijela za roko:

"Pojdite v hišo. Kako je tu mraz!"

Anica se je je otresla in govorila s solzami za se:

"Spi mirno, spi mirno, spi mirno!"

Tedaj je Jerica odhitela po Marjanico in jo poklicala še ravno pravočasno. Anica se je bila spustila po bregu doli, da obišče možev grob. S silo jo je privedla nazaj Marjanica in jo spravila v posteljo. Srečala jo je Katra in ko je čula, kaj se je bilo zgodilo, je vprašala:

"Se ji je zmešalo?"

"Saj bi se ji lahko!" je pripomnila Marjanica pikro.